ZADNJA LETA SKUPNOSTI ŠTUDENTOV V LJUBLJANI IN PREHOD V ZSMS
Kot študent Univerze v Ljubljani sem se leta 1973 vključil v delo Študentske organizacije v Ljubljani, najprej v okviru fakultetnega študentskega odbora. Zaradi nezadovoljstva študentov s študijskim programom in vlogo študentov v njem smo hoteli uveljaviti tudi študentsko vlogo v organih fakultete. V skupini aktivnih študentov smo izdajali ciklostirano študentsko glasilo in tako o dogajanjih obveščali vse druge študente. Prav tako smo poiskali podporo in pomoč za naše dejavnosti v Izvršnem odboru Skupnosti študentov Ljubljanskih visokošolskih zavodov (IO SŠ LVZ). Kar nekaj nas je sodelovalo na različnih sestankih IO-ja, ki ga je vodil Tomaž Kšela. Tu smo se seznanjali s podobnimi problemi tudi na drugih fakultetah in si izmenjevali izkušnje. Formalno sem postal član IO SŠ LVZ v obdobju 1973/74, v času, ko ga je vodil Boris Muževič. Člani IO-ja smo se vključevali v organizacijo študentskih odborov na posameznih visokošolskih zavodih, ki so vse bolj zahtevali uveljavljanje študentskih pravic, ne le na družboslovnih fakultetah, temveč tudi na tehničnih in naravoslovnih.
Kot član IO-ja sem vodil Komisijo za mednarodne odnose. Njen namen je bil obravnava aktualnih mednarodnih dogodkov, predvsem pa skrb za slovensko manjšino v sosednjih deželah. Imeli smo tudi nekaj stikov s sorodnimi tujimi študentskimi organizacijami.
V tistem času so bili v ospredju zlasti problemi slovenske narodnostne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Njihove zahteve smo večkrat podprli tudi z demonstracijami pred avstrijskim konzulatom v Rožni dolini, z zahtevo po uresničevanju 7. člena avstrijske državne pogodbe, ki ureja pravice slovenske narodne skupnosti v Avstriji. Svojo podporo slovenski manjšini v Avstriji smo vedno poudarili v stikih s partnersko avstrijsko študentsko organizacijo na Dunaju.
Pomembno področje našega delovanja so bili stiki s tujimi študenti, ki so študirali na ljubljanski univerzi in so bili predvsem iz neuvrščenih držav in držav tretjega sveta. Pomagali smo jim pri organizaciji in delu Kluba mednarodnega prijateljstva, ki je imel sedež v ljubljanskem Študentskem naselju. Predvsem smo jim bili v študentski organizaciji v pomoč pri spoznavanju študija, poučevanju slovenskega jezika, pridobivanju štipendij prek tedanjega Zavoda za mednarodno znanstveno in tehnično sodelovanje Slovenije, vključevanju v bivanje v Študentskem naselju, kjer so včasih tudi nastali določeni problemi nestrpnosti. Znotraj Kluba so tuji študenti oblikovali še ločene klube, posebej aktivni so bili študenti iz Afrike, ki so za Dan Afrike pripravili svoje proslave. Študentska organizacija jim je za dejavnost Kluba omogočila sekretarja, ki je bil slovenski študent. V tem času je v Slovenijo pred diktatorskim režimom Pinocheta prebegnil tudi študent iz Čila, ki se je vključil v delo Kluba.
Sodelovanje s tujimi študentskimi organizacijami je potekalo tudi prek Zveze študentov Jugoslavije, vendar je med organizacijama prihajalo do razhajanja pri vprašanjih demokratičnega razvoja družbe. Večkrat smo se udeležili tudi poletnih Dubrovniških seminarjev, na katerih so slovenski študentski predstavniki prispevali svoje izkušnje in predstave o vlogi študentov pri razvoju univerze in nasploh družbe.
V pripravah na združitev študentske organizacije s tedanjo Zvezo mladine v Zvezo socialistične mladine Slovenije – prav v času 1973/74 – je bilo v študentskih vrstah kar precej razprav in dilem v povezavi s samostojnim delovanjem študentske organizacije. Obstajala je bojazen o popolnem razvrednotenju oziroma ukinitvi študentske organiziranosti, s čimer se študentsko vodstvo ni strinjalo. S tem smo se uprli zahtevam tedanjih političnih strank. Na združitvenem kongresu leta 1974 v Moravskih toplicah smo predstavniki študentske organizacije poudarili posebnosti organizacije študentov, ki se zavzema tudi za pravice vseh mladih, za boljše pogoje za študij, delo, stanovanja in življenje mladih družin.
Po kongresu je bila Študentska organizacija znotraj Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) organizirana v Univerzitetno konferenco (UK) ZSMS. Menim, da je v svojem delovanju nadaljevala tradicijo skupnosti študentov in še vedno ostajala kritični dejavnik univerzitetnega dogajanja.
Mestna konferenca (MK) ZSMS Ljubljana, ki sem jo vodil leta 1975, je imela poleg zastopanosti petih občinskih organizacij enakopravno zastopano še Univerzitetno konferenco ZSMS Univerze v Ljubljani. Tudi sam in drugi predstavniki prejšnje študentske organizacije smo bili še naprej povezani z vodstvom UK ZSMS, ki jo je v tem času vodil Alojz Šket. V sestavu MK ZSMS Ljubljana so študenti prevzemali pomembne naloge, predvsem v okviru Konference mladih v izobraževanju. Z drugimi mladimi so bili enakopravno vpeti v vse dejavnosti v okviru mesta Ljubljane oziroma Skupščine mesta Ljubljane, kjer smo prav tako imeli svoje predstavnike.
Kot študent Univerze v Ljubljani sem se leta 1973 vključil v delo Študentske organizacije v Ljubljani, najprej v okviru fakultetnega študentskega odbora. Zaradi nezadovoljstva študentov s študijskim programom in vlogo študentov v njem smo hoteli uveljaviti tudi študentsko vlogo v organih fakultete. V skupini aktivnih študentov smo izdajali ciklostirano študentsko glasilo in tako o dogajanjih obveščali vse druge študente. Prav tako smo poiskali podporo in pomoč za naše dejavnosti v Izvršnem odboru Skupnosti študentov Ljubljanskih visokošolskih zavodov (IO SŠ LVZ). Kar nekaj nas je sodelovalo na različnih sestankih IO-ja, ki ga je vodil Tomaž Kšela. Tu smo se seznanjali s podobnimi problemi tudi na drugih fakultetah in si izmenjevali izkušnje. Formalno sem postal član IO SŠ LVZ v obdobju 1973/74, v času, ko ga je vodil Boris Muževič. Člani IO-ja smo se vključevali v organizacijo študentskih odborov na posameznih visokošolskih zavodih, ki so vse bolj zahtevali uveljavljanje študentskih pravic, ne le na družboslovnih fakultetah, temveč tudi na tehničnih in naravoslovnih.
Kot član IO-ja sem vodil Komisijo za mednarodne odnose. Njen namen je bil obravnava aktualnih mednarodnih dogodkov, predvsem pa skrb za slovensko manjšino v sosednjih deželah. Imeli smo tudi nekaj stikov s sorodnimi tujimi študentskimi organizacijami.
V tistem času so bili v ospredju zlasti problemi slovenske narodnostne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Njihove zahteve smo večkrat podprli tudi z demonstracijami pred avstrijskim konzulatom v Rožni dolini, z zahtevo po uresničevanju 7. člena avstrijske državne pogodbe, ki ureja pravice slovenske narodne skupnosti v Avstriji. Svojo podporo slovenski manjšini v Avstriji smo vedno poudarili v stikih s partnersko avstrijsko študentsko organizacijo na Dunaju.
Pomembno področje našega delovanja so bili stiki s tujimi študenti, ki so študirali na ljubljanski univerzi in so bili predvsem iz neuvrščenih držav in držav tretjega sveta. Pomagali smo jim pri organizaciji in delu Kluba mednarodnega prijateljstva, ki je imel sedež v ljubljanskem Študentskem naselju. Predvsem smo jim bili v študentski organizaciji v pomoč pri spoznavanju študija, poučevanju slovenskega jezika, pridobivanju štipendij prek tedanjega Zavoda za mednarodno znanstveno in tehnično sodelovanje Slovenije, vključevanju v bivanje v Študentskem naselju, kjer so včasih tudi nastali določeni problemi nestrpnosti. Znotraj Kluba so tuji študenti oblikovali še ločene klube, posebej aktivni so bili študenti iz Afrike, ki so za Dan Afrike pripravili svoje proslave. Študentska organizacija jim je za dejavnost Kluba omogočila sekretarja, ki je bil slovenski študent. V tem času je v Slovenijo pred diktatorskim režimom Pinocheta prebegnil tudi študent iz Čila, ki se je vključil v delo Kluba.
Sodelovanje s tujimi študentskimi organizacijami je potekalo tudi prek Zveze študentov Jugoslavije, vendar je med organizacijama prihajalo do razhajanja pri vprašanjih demokratičnega razvoja družbe. Večkrat smo se udeležili tudi poletnih Dubrovniških seminarjev, na katerih so slovenski študentski predstavniki prispevali svoje izkušnje in predstave o vlogi študentov pri razvoju univerze in nasploh družbe.
V pripravah na združitev študentske organizacije s tedanjo Zvezo mladine v Zvezo socialistične mladine Slovenije – prav v času 1973/74 – je bilo v študentskih vrstah kar precej razprav in dilem v povezavi s samostojnim delovanjem študentske organizacije. Obstajala je bojazen o popolnem razvrednotenju oziroma ukinitvi študentske organiziranosti, s čimer se študentsko vodstvo ni strinjalo. S tem smo se uprli zahtevam tedanjih političnih strank. Na združitvenem kongresu leta 1974 v Moravskih toplicah smo predstavniki študentske organizacije poudarili posebnosti organizacije študentov, ki se zavzema tudi za pravice vseh mladih, za boljše pogoje za študij, delo, stanovanja in življenje mladih družin.
Po kongresu je bila Študentska organizacija znotraj Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) organizirana v Univerzitetno konferenco (UK) ZSMS. Menim, da je v svojem delovanju nadaljevala tradicijo skupnosti študentov in še vedno ostajala kritični dejavnik univerzitetnega dogajanja.
Mestna konferenca (MK) ZSMS Ljubljana, ki sem jo vodil leta 1975, je imela poleg zastopanosti petih občinskih organizacij enakopravno zastopano še Univerzitetno konferenco ZSMS Univerze v Ljubljani. Tudi sam in drugi predstavniki prejšnje študentske organizacije smo bili še naprej povezani z vodstvom UK ZSMS, ki jo je v tem času vodil Alojz Šket. V sestavu MK ZSMS Ljubljana so študenti prevzemali pomembne naloge, predvsem v okviru Konference mladih v izobraževanju. Z drugimi mladimi so bili enakopravno vpeti v vse dejavnosti v okviru mesta Ljubljane oziroma Skupščine mesta Ljubljane, kjer smo prav tako imeli svoje predstavnike.
