IZDAJANJE ŠTUDENTSKEGA DNEVNIKA JE BIL IZJEMEN PODVIG
Na prvi pomladni dan (21. marca) 1973 je na Univerzi v Ljubljani in na Ljubljanskih visokošolskih zavodih začel izhajati Študentski dnevnik, ki ga je izdajal IO SŠ LVZ. To je bil zelo ambiciozen projekt takratnega IO-ja, ki je po izvolitvi konec decembra 1972 do sredine marca 1973 že tako razgibal in povezal dejavnost SŠ na fakultetah, akademijah in višjih ter visokih šolah, v specializiranih organizacijah in v študentskih pokrajinskih klubih, da je postalo sprotno medsebojno informiranje znotraj SŠ in študentske populacije nujnost. Glede na takratne finančne in tehnične možnosti je bilo mogoče pretok informacij v SŠ zagotoviti smo z na ciklostilu razmnoženim Študentskim dnevnikom, ki je vsaki dan izšel na štirih tipkanih straneh in se vsaki dan sredi dneva s »svežimi novicami« iz SŠ in študentskega življenja »pojavil« v avlah vseh fakultet, višjih in visokih šol ter akademij, pa tudi v študentskem naselju in na še v nekaterih Delovih trafikah v središču Ljubljane. Njegova cena je bila 50 par (to je bilo realno toliko, kot danes 50 centov), za študente pa je bil brezplačen.
Že sama ideja o izdajanju Študentskega dnevnika s tako skromnimi finančnimi in tehničnimi možnostmi, kot jih je takrat imela SŠ, je bila več kot drzna, študenti, ki so se jo odločili uresničiti, pa so bili še bolj hrabri. Ni mi znano, da bi še na kateri univerzi v Evropi študentska organizacija v tako skromnih pogojih izdajala študentski dnevnik.
Po tem, ko je IO SŠ LVZ sprejel temeljno vsebinsko zasnovo in vse druge akte Študentskega dnevnika, brez katerih takrat ni mogel (smel) izhajati noben časopis, je IO SŠLVZ za njegovega glavnega in odgovornega urednika imenoval Ceneta Filipiča. Za člane uredniškega odbora pa so bili imenovani Mirko Bizjak, Marjan Kovačevič, Tomaž Kšela, Marjan Pungartnik in Jože Žlender. Motor Študentskega dnevnika je bil Cene Filipič, ki je s svojimi sodelavci in kolporterji opravil tudi velik del tistih del, ki niso sodila med uredniške posle, vendar jih je bilo nujno opraviti, da je bil časopis vsaki dan pravočasno napisan, razmnožen in dostavljen na fakultete, šole in akademije ter v študentsko naselje. Filipič je za razpečevanje Študentskega dnevnika sestavil tudi močno ekipo kolporterjev, ki ga je raznosila na dostavna mesta. Ti kolporterji so v nujnih primerih lahko pomagali tudi IO SŠLVZ pri hitri dostavi gradiv fakultetnim odborom SŠ.
Sprva je SŠ nameravala Študentski dnevnik deliti zainteresiranim bralcem brezplačno. Ko sta šla glavni in odgovorni urednik Cene Filipič in predsednik IO SŠLVZ Tomaž Kšela tedanjega glavnega urednika Dela Mitjo Gorjupa prositi, da bi Študentski dnevnik bralcem ponudili tudi v Delovih trafikah v središču Ljubljane, je Gorjup dejal, da je to mogoče, vendar mora imeti Študentski dnevnik svojo ceno, ker v Delovih trafikah ničesar ne delijo brezplačno. Tako je padla odločitev, da bo SŠ Študentski dnevnik prodajala za 50 par.
V prvi številki prvega letnika Študentskega dnevnika je glavni in odgovorni urednik Cene Filipič zapisal: »Pred vami je prva številka novega časopisa, ki bo izhajal vsakodnevno. Če bo resnično izhajal vsakodnevno, in če bo vaš prijatelj, bomo morali vložiti ‘vanj’ precej truda – tudi vi bralci, ki nam boste pošiljali sestavke.« Uvodnik pa je končal takole: »Študentski dnevnik je rezultat razvoja informacijske mreže na LVZ, pa tudi prizadevanj IO SŠ LVZ, ki se zaveda, da je dobra informiranost predpogoj za kakršnokoli resno študentsko aktivnost. Torej, na delo!«
Študentski dnevnik je izhajal ob Tribuni, ki je bila mesečnik in ob Radiu Študent, ki ga študentje zaradi študijskih obveznosti marsikdaj niso utegnili poslušati. Zato je bil Študentski dnevnik za prenos informacij znotraj Skupnosti študentov takrat zelo pomemben. To je bilo obdobje, ko si je SŠ prizadevala za svojo organizacijsko konsolidacijo in utrditev, da bi lahko uspešno sodelovala pri snovanju skupne organizacije mladih (kasneje je dobila ime ZSMS) in nanjo prenesla izkušnje iz svojega delovanja in zahteve študentov.
Dejansko je šlo pri ustanovitvi Študentskega dnevnika za enega od ukrepov, ki so prispevali k »informatizaciji« SŠ oziroma k vzpostavitvi »informacijske mreže« v SŠ. Na pobudo IO SŠLVZ so odbori SŠ na fakultetah, šolah in akademijah namreč hkrati imenovali »informatorje«, ki so Študentskemu dnevniku promptno pošiljali informacije o dogodkih, ki so zadevale študente na posamezni fakulteti oziroma šoli. Šlo je v glavnem za informacije o dejavnosti SŠ na zavodih, o sklepih fakultetnih samoupravnih organov, o različnih predavanjih (Alternativna univerza iz leta poprej je še »odmevala«) in podobno. Mnogi »informatorji«, lahko bi jim rekli tudi »novinarji Študentskega dnevnika«, so bili zelo aktivni, zlasti na FSPN, fakulteti za elektrotehniko, veterini, kemiji in na še nekaterih fakultetah in šolah.
IO SŠLVZ je na fakultetne odbore apeliral tudi, naj za delo »informatorja« zagotovijo prostor, v katerem se bodo v prostem času med predavanji lahko sestajali študenti in izmenjevali informacije. Tako so na mnogih fakultetah zrasli pravi mali »študentski informativni centri«, v katerih je lahko vsak študent, ki je imel za to interes, zvedel kaj se dogaja na fakulteti in v SŠ kot celoti in kam se lahko vključi. Zelo znana je bila denimo »Luknja« na oddelku za fiziko na FNT, v kateri je za pretok informacij skrbel roker Marko Brecelj in zelo poživil življenje na oddelku. Na tem oddelku so občasno izdali tudi svoj časopis imenovan »List«. Svoja glasila so izdajali tudi na več drugih fakultetah in šolah.
Študentski dnevnik je poleg tekočih informacij, ki jih je prejemal od »informatorjev« iz fakultet in šol ter drugih sodelavcev, pogosto objavljal zelo tehtne komentarje oziroma uvodnike, ki so jih pripravljali najvidnejši aktivisti SŠ in liderji študentskega gibanja. Študentski dnevnik si je pri objavljanju tekstov lahko privoščil celo nekaj več »širine« kot denimo Tribuna, saj je bilo vse v zvezi z njim v rokah študentov, od priprave tekstov do tiskanja in kolportaže. Četudi bi javni tožilec želel s svojim posegom začasno preprečiti razpečevanje katere od številk Študentskega dnevnika, bi lahko odločbo o tem izdal šele, ko bi Študentski dnevnik že bil med bralci. Seveda pa uredništvo ni imelo v mislih izdajanja dnevnika, ki bi preizkušal meje tiskovne svobode, temveč časopis, ki je resnično ažurno in vsebinsko informiral študente o že izvedenih in bodočih aktivnostih v SŠ. Tako so se lahko študenti, ki so za to imeli interes, vanje vključevali.
Študentski dnevnik je redno izhajal do konca drugega semestra študijskega leta 1972/73, v študijskem letu 1973/74 pa je izhajal občasno, vendar je bil za informiranje študentov o najpomembnejših aktivnostih in stališčih SŠ še vedno izjemno pomemben. Pomembno je bilo tudi, da je imel likovno podobo, ki so jo študenti takoj prepoznali. Zato so tisti, ki so želeli biti informirani o dogajanjih v SŠ, segli po njem, kakor hitro so ga ugledali v avli fakultete ali šole.
Na prvi pomladni dan (21. marca) 1973 je na Univerzi v Ljubljani in na Ljubljanskih visokošolskih zavodih začel izhajati Študentski dnevnik, ki ga je izdajal IO SŠ LVZ. To je bil zelo ambiciozen projekt takratnega IO-ja, ki je po izvolitvi konec decembra 1972 do sredine marca 1973 že tako razgibal in povezal dejavnost SŠ na fakultetah, akademijah in višjih ter visokih šolah, v specializiranih organizacijah in v študentskih pokrajinskih klubih, da je postalo sprotno medsebojno informiranje znotraj SŠ in študentske populacije nujnost. Glede na takratne finančne in tehnične možnosti je bilo mogoče pretok informacij v SŠ zagotoviti smo z na ciklostilu razmnoženim Študentskim dnevnikom, ki je vsaki dan izšel na štirih tipkanih straneh in se vsaki dan sredi dneva s »svežimi novicami« iz SŠ in študentskega življenja »pojavil« v avlah vseh fakultet, višjih in visokih šol ter akademij, pa tudi v študentskem naselju in na še v nekaterih Delovih trafikah v središču Ljubljane. Njegova cena je bila 50 par (to je bilo realno toliko, kot danes 50 centov), za študente pa je bil brezplačen.
Že sama ideja o izdajanju Študentskega dnevnika s tako skromnimi finančnimi in tehničnimi možnostmi, kot jih je takrat imela SŠ, je bila več kot drzna, študenti, ki so se jo odločili uresničiti, pa so bili še bolj hrabri. Ni mi znano, da bi še na kateri univerzi v Evropi študentska organizacija v tako skromnih pogojih izdajala študentski dnevnik.
Po tem, ko je IO SŠ LVZ sprejel temeljno vsebinsko zasnovo in vse druge akte Študentskega dnevnika, brez katerih takrat ni mogel (smel) izhajati noben časopis, je IO SŠLVZ za njegovega glavnega in odgovornega urednika imenoval Ceneta Filipiča. Za člane uredniškega odbora pa so bili imenovani Mirko Bizjak, Marjan Kovačevič, Tomaž Kšela, Marjan Pungartnik in Jože Žlender. Motor Študentskega dnevnika je bil Cene Filipič, ki je s svojimi sodelavci in kolporterji opravil tudi velik del tistih del, ki niso sodila med uredniške posle, vendar jih je bilo nujno opraviti, da je bil časopis vsaki dan pravočasno napisan, razmnožen in dostavljen na fakultete, šole in akademije ter v študentsko naselje. Filipič je za razpečevanje Študentskega dnevnika sestavil tudi močno ekipo kolporterjev, ki ga je raznosila na dostavna mesta. Ti kolporterji so v nujnih primerih lahko pomagali tudi IO SŠLVZ pri hitri dostavi gradiv fakultetnim odborom SŠ.
Sprva je SŠ nameravala Študentski dnevnik deliti zainteresiranim bralcem brezplačno. Ko sta šla glavni in odgovorni urednik Cene Filipič in predsednik IO SŠLVZ Tomaž Kšela tedanjega glavnega urednika Dela Mitjo Gorjupa prositi, da bi Študentski dnevnik bralcem ponudili tudi v Delovih trafikah v središču Ljubljane, je Gorjup dejal, da je to mogoče, vendar mora imeti Študentski dnevnik svojo ceno, ker v Delovih trafikah ničesar ne delijo brezplačno. Tako je padla odločitev, da bo SŠ Študentski dnevnik prodajala za 50 par.
V prvi številki prvega letnika Študentskega dnevnika je glavni in odgovorni urednik Cene Filipič zapisal: »Pred vami je prva številka novega časopisa, ki bo izhajal vsakodnevno. Če bo resnično izhajal vsakodnevno, in če bo vaš prijatelj, bomo morali vložiti ‘vanj’ precej truda – tudi vi bralci, ki nam boste pošiljali sestavke.« Uvodnik pa je končal takole: »Študentski dnevnik je rezultat razvoja informacijske mreže na LVZ, pa tudi prizadevanj IO SŠ LVZ, ki se zaveda, da je dobra informiranost predpogoj za kakršnokoli resno študentsko aktivnost. Torej, na delo!«
Študentski dnevnik je izhajal ob Tribuni, ki je bila mesečnik in ob Radiu Študent, ki ga študentje zaradi študijskih obveznosti marsikdaj niso utegnili poslušati. Zato je bil Študentski dnevnik za prenos informacij znotraj Skupnosti študentov takrat zelo pomemben. To je bilo obdobje, ko si je SŠ prizadevala za svojo organizacijsko konsolidacijo in utrditev, da bi lahko uspešno sodelovala pri snovanju skupne organizacije mladih (kasneje je dobila ime ZSMS) in nanjo prenesla izkušnje iz svojega delovanja in zahteve študentov.
Dejansko je šlo pri ustanovitvi Študentskega dnevnika za enega od ukrepov, ki so prispevali k »informatizaciji« SŠ oziroma k vzpostavitvi »informacijske mreže« v SŠ. Na pobudo IO SŠLVZ so odbori SŠ na fakultetah, šolah in akademijah namreč hkrati imenovali »informatorje«, ki so Študentskemu dnevniku promptno pošiljali informacije o dogodkih, ki so zadevale študente na posamezni fakulteti oziroma šoli. Šlo je v glavnem za informacije o dejavnosti SŠ na zavodih, o sklepih fakultetnih samoupravnih organov, o različnih predavanjih (Alternativna univerza iz leta poprej je še »odmevala«) in podobno. Mnogi »informatorji«, lahko bi jim rekli tudi »novinarji Študentskega dnevnika«, so bili zelo aktivni, zlasti na FSPN, fakulteti za elektrotehniko, veterini, kemiji in na še nekaterih fakultetah in šolah.
IO SŠLVZ je na fakultetne odbore apeliral tudi, naj za delo »informatorja« zagotovijo prostor, v katerem se bodo v prostem času med predavanji lahko sestajali študenti in izmenjevali informacije. Tako so na mnogih fakultetah zrasli pravi mali »študentski informativni centri«, v katerih je lahko vsak študent, ki je imel za to interes, zvedel kaj se dogaja na fakulteti in v SŠ kot celoti in kam se lahko vključi. Zelo znana je bila denimo »Luknja« na oddelku za fiziko na FNT, v kateri je za pretok informacij skrbel roker Marko Brecelj in zelo poživil življenje na oddelku. Na tem oddelku so občasno izdali tudi svoj časopis imenovan »List«. Svoja glasila so izdajali tudi na več drugih fakultetah in šolah.
Študentski dnevnik je poleg tekočih informacij, ki jih je prejemal od »informatorjev« iz fakultet in šol ter drugih sodelavcev, pogosto objavljal zelo tehtne komentarje oziroma uvodnike, ki so jih pripravljali najvidnejši aktivisti SŠ in liderji študentskega gibanja. Študentski dnevnik si je pri objavljanju tekstov lahko privoščil celo nekaj več »širine« kot denimo Tribuna, saj je bilo vse v zvezi z njim v rokah študentov, od priprave tekstov do tiskanja in kolportaže. Četudi bi javni tožilec želel s svojim posegom začasno preprečiti razpečevanje katere od številk Študentskega dnevnika, bi lahko odločbo o tem izdal šele, ko bi Študentski dnevnik že bil med bralci. Seveda pa uredništvo ni imelo v mislih izdajanja dnevnika, ki bi preizkušal meje tiskovne svobode, temveč časopis, ki je resnično ažurno in vsebinsko informiral študente o že izvedenih in bodočih aktivnostih v SŠ. Tako so se lahko študenti, ki so za to imeli interes, vanje vključevali.
Študentski dnevnik je redno izhajal do konca drugega semestra študijskega leta 1972/73, v študijskem letu 1973/74 pa je izhajal občasno, vendar je bil za informiranje študentov o najpomembnejših aktivnostih in stališčih SŠ še vedno izjemno pomemben. Pomembno je bilo tudi, da je imel likovno podobo, ki so jo študenti takoj prepoznali. Zato so tisti, ki so želeli biti informirani o dogajanjih v SŠ, segli po njem, kakor hitro so ga ugledali v avli fakultete ali šole.
