VKLJUČEVANJE LJUBLJANSKIH ŠTUDENTOV ARHITEKTURE V ŠTUDENTSKO GIBANJE 1968-1974
Spontani protesti študentov
Tudi ljubljanski študenti arhitekture smo konec šestdesetih let z zanimanjem spremljali politična dogajanja in protestna gibanja v Evropi in tudi v takratni Jugoslaviji. Sledili smo poročilom o študentskih nemirih maja l. 1968 v Franciji, predvsem v Parizu, ki so se prelevili v splošne deset milijonske proteste stavkajočih delavcev. Še bolj nas je zanimalo dogajanje v Beogradu, kjer so uporni študentje vzklikali »Dol z rdečo buržoazijo!« - proti privilegijem v partiji, ki jih je javno, preko televizije, podprl celo predsednik Tito. Nastopil je samokritično, napovedal nove reforme ter s tem miril študente. 5. junija 1968 sem prisostvovala množičnemu zboru študentov v Študentskem naselju v Ljubljani, kjer smo podprli zahteve beograjskih študentov in dodali tudi svoje, predvsem glede zdravstvenega in socialnega zavarovanja ter novega statusa študentov, ki bi spodbudil ustvarjanje boljših odnosov na univerzi in v družbi. V marsičem smo uspeli, najbolj pomembna pridobitev za svobodno obveščanje študentske skupnosti pa je bil Radio študent, ki je začel oddajati v letu 1969, medtem ko je študentski časopis Tribuna, ki je redno spremljal in ozaveščal študentsko gibanje, postajal vedno bolj radikalen in njegove zaplembe vse pogostejše.
V Ljubljani so se protestne akcije študentov nadaljevale tudi v začetku sedemdesetih, n.pr. proti hrupu na Aškerčevi cesti, kjer je bila koncentracija fakultet in v povezavi z mednarodni dogodki, kot sta bila vojna v Vietnamu ter vdor vojaških enot ZDA v Kambodžo. Vrhunec študentskih protestov je nastopil 26. maja 1971, ko je prišlo do zasedbe Filozofske fakultete, ki je trajala 8 dni.
Osnovna parola je bila: »Maj 68 v Parizu, maj 71 v Ljubljani«. Glavni povod za zasedbo so bili ukrepi proti študentskemu gibanju in posameznim študentom. Globlji vzroki, po mnenju voditeljev študentskega gibanja, pa so bili političnega značaja: družbeni odnosi, socialno razlikovanje, neurejen družbeni položaj univerze in inteligence v družbi …
Slika1: Študentske demonstracije v Ljubljani, Študentsko naselje, 5. junij 1968, foto: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Slika 2: Študentski protesti pred Filozofsko fakulteto, Ljubljana, maj 1971, foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Prispevek študentov arhitekture k razpravam o prostorski problematiki Univerze v Ljubljani med leti 1970 – 1971
V času mojega študija je Univerza v Ljubljani naročila študijo o lokaciji univerzitetnih objektov, ker se je pojavila pereča prostorska stiska na več fakultetah, predvsem pa na takratni Ekonomski fakulteti na Gregorčičevi ulici, kjer je število študentov hitro rastlo, tej rasti pa velikost površin in oprema prostorov nista sledili. Na Katedri za urbanizem in javne zgradbe, ki jo je vodil prof. Edo Ravnikar (Oddelek za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani) smo pod vodstvom profesorja študenti izvedli v letih 1970 in 1971 raziskavo o lokaciji univerzitetnih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani. Zadnji dve leti študija sem kot absolventka pri raziskavi aktivno sodelovala. Takrat sem se vključila tudi v ožji krog Ravnikarjevih študentov, ki smo sodelovali v seminarju za izbrane študente na podstrehi fakultete, v tako imenovanih »nebesih«, kjer sem pripravljala diplomo. Tam smo ne samo delali na raziskavah in projektih, ampak smo se tudi redno družili in debatirali o aktualnem dogajanju v Ljubljani in širše, seveda tudi o študentskih protestih. V študentsko gibanje smo se vključili s tematiko raziskovalne naloge o širjenju univerze v Ljubljani. V okviru diplomske naloge z naslovom »Jedro univerze« (zagovor 13. novembra 1971) [1] sem pripravila zaključke in prostorske prikaze študije. V njej sem obravnavala problematiko širjenja univerze v različnih variantah in predlagala njeno najprimernejšo prostorsko organizacijo. V drugem delu sem bolj podrobno obdelala lokacijo univerzitetnega centra z družboslovnimi fakultetami, predvsem Ekonomsko fakulteto, ki je najbolj nujno potrebovala nove prostore. Zaradi večjih možnosti interdisciplinarnih povezav so bile locirane v centralnem predelu univerzitetnega območja oz. v »jedru univerze«, na kareju med Vegovo ulico, Kongresnim trgom, Titovo (sedaj Slovensko) in Rimsko cesto, v degradiranem območju »kareja Šumi«. Izdelan predlog sem v začetku maja 1971 predstavila študentom na Ekonomski fakulteti, med zasedbo Filozofske fakultete konec maja pa sem na željo študentskega organizacijskega odbora ta projekt z diapozitivi prikazala tudi na popoldanskem druženju na FF in objavila v študentovskem glasilu Tribuna.
Prostorska problematika univerze v Ljubljani l.1971
Univerza v Ljubljani je najstarejša in največja visokošolska ter znanstveno raziskovalna ustanova v Sloveniji, ustanovljena je bila l. 1919. Že ob nastanku ji je vlada namenila stavbo Kranjskega deželskega dvorca na Kongresnem trgu, v katerem so jeseni leta 1919 dobili prostore Filozofska in Pravna fakulteta ter univerzitetni uradi z rektoratom in štirimi dekanati. Tehniška fakulteta je najprej gostovala v Obrtni šoli in v kleti realke na Vegovi ulici, Teološka fakulteta v Alojzijevišču na Poljanski cesti, Medicinska fakulteta pa se je naselila v prosekturi Deželne bolnice na Zaloški cesti. [2] Tako so v začetnem obdobju humanistične vede ostale v deželnem dvorcu, tehnična fakulteta je dobila večje prostore v provizoriju ob Tehnični srednji šoli, medicina pa pri deželni bolnici. Kljub temu je imela univerza že od samega začetka težave z neustreznimi in premajhnimi prostori za izvajanje študija.
Slika 3: Vegova ulica s sedežem univerze in »staro realko« (danes Elektrotehniško-računalniško strokovno šolo in gimnazijo Ljubljana) l. 1971, foto Peter Gabrijelčič
Čeprav se je univerza v letih pred 2. svetovno vojno in še posebej po njej prostorsko in vsebinsko precej razširila, se je prostorska stiska nadaljevala. Število vpisanih študentov se je od študijskega leta 1919/20 iz 942 povečalo do l. 1939/40 na 2.122, po 2. vojni pa je zraslo do l. 1970/71 na 11.653 vpisanih študentov. Takratne analize razvoja v Sloveniji do l. 1985 so predvidevale 35.000 do 40.000 vpisanih študentov. To pomeni, da naj bi se število študentov do l. 1985 potrojilo, s tem pa tudi odgovarjajoče povečala potreba po prostorih, opremi in kadrih. Ker je optimalna velikost univerze 12.000 do 15.000 študentov, bi bilo potrebno ustanoviti nove univerze, saj je bila Univerza v Ljubljani l. 1971 še edina univerza v Sloveniji. Glede na to, da je bila skoraj polovica študentov iz Ljubljane, najmanj pa jih je bilo iz obrobnih območij Slovenije, smo predlagali, da bi bilo smiselno ustanoviti univerze tudi v drugih središčih, n.pr. v Mariboru in Kopru. S tem bi omogočili tudi vpis večjemu številu mladih s področij, ki gravitirajo na ta središča in zavrli odhajanje slovenskih študentov na študij v Gradec in Trst.
Glavna vzroka za prostorske probleme univerze v Ljubljani sta bila splošno pomanjkanje razpoložljivih površin na obstoječih fakultetah, še bolj pa odsotnost vizije prostorskega razvoja celotne univerze.
Tekom razvoja je struktura ljubljanske univerze že takrat razpadla na štiri jedra:
- na centralno jedro z Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) in sedežem univerze, družboslovnimi in delno tehniškimi fakultetami,
-na viško jedro, kjer so bile koncentrirane tehniške fakultete in raziskovalni inštituti,
- na medicinsko jedro Fakultete za medicino, ki je zrasla ob Univerzitetnem kliničnem centru,
- na bežigrajsko jedro, katerega zametek je nakazovala lokacija Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo, ki se je l. 1970 vključila v Univerzo v Ljubljani, pred tem pa je bila Visoka šola za sociologijo, politične vede in novinarstvo.
Naš cilj je bil prostorsko povezati obstoječe in predvidene nove fakultete ter s tem ustvariti čim boljše pogoje za pedagoško in znanstveno-raziskovalno delo. To bi omogočalo interdisciplinarno povezovanje študija in znanstvenega raziskovanja celotne univerze, kot tudi povezovanje akademske skupnosti profesorjev in študentov z mestom. Tedanje težnje k nadaljnjemu rahljanju in razprševanju univerzitetne strukture niso zagotavljale primernih pogojev za prostorsko, disciplinarno in socialno povezovanje posameznih območij, kot ga je že tedaj nakazovala predvsem oddaljenost nove bežigrajske fakultete.
Poudarili smo, da dobra prostorska organizacija sodobne univerze temelji na učinkovitosti vseh njenih enot – fakultet, kakršno zagotavljajo interdisciplinarne povezave in intenzivni stiki med fakultetami, učitelji in študenti ter univerzo in mestom. Menili smo, da bi univerza morala biti več kot samo seštevek fakultet, saj je treba ustvariti skupnost študentov, učiteljev in občanov. Vsi ti dejavniki med seboj součinkujejo in odločajo o funkcionalnosti celotne univerze, za kar obravnava lokacij posameznih fakultet izven konteksta celote ni več smiselna. Na tem spoznanju smo se kljub urgentnim okoliščinam odločili iskati primerno lokacijo za novo ekonomsko fakulteto z upoštevanjem razvoja celotne univerze kot tudi mesta.
Predlog prostorske organizacije univerze z osrednjim »jedrom univerze«
Rezultati so pokazali, da se je univerza razvijala predvsem v osrednjem in jugozahodnem delu mesta in se vanj vse bolj organsko vraščala. L.1971 je bila večina fakultet skoncentrirana na centralnem območju Aškerčeve, Tržaške in Vegove. Tam so bili tudi NUK in sedež univerze, vse glavne kulturne, upravne in nacionalno pomembne ustanove, v zaledju pa tudi stanovanja univerzitetnih učiteljev. Na viškem območju so bile pretežno tehnične fakultete in inštituti ter v bližini študentsko naselje.
Ob vsestranskem pregledu prednosti in slabosti različnih možnih konceptov razvoja univerze v Ljubljani smo ugotovili, da se s stališča zgodovinsko razvojnih in sodobnih trendov izločajo naslednje strukturne variante:
1. verižna struktura rasti,
2. koncentrirana kompaktna struktura,
3. policentrična zasnova s štirimi jedri.
Kot najustreznejši koncept smo izbrali verižno strukturo rasti, ki bi povezala veliko večino že obstoječih univerzitetnih sklopov. Zaradi povezave z mestom smo iskali tak urbanistični splet, da bo notranji sistem pešpoti univerz skupen z mestnim, njen vozni promet del splošnega in v katerem bodo možna privlačna shajališča vseh vrst, od zabavnih do pedagoških in kongresnih. Po tej varianti bi se zato prostor za razvoj univerze širil proti Viču in Barju, mirnem območju, oddaljenim od centra največ 2 km oziroma 20 minut hoje. Tukaj bi bilo po naših analizah dovolj prostora za gradnjo novih fakultet, inštitutov, študentskih stanovanj in objektov za šport in rekreacijo. Po zasnovi verižne strukture rasti, bi se tudi Medicinska fakulteta povezala z južnim razvojnim območjem (z zelenim pasom ob Ljubljanici, preko Wolfove ulice, Zvezde in Vegove), kot tudi z novim univerzitetnim centrom med Vegovo ulico in tedanjo Titovo cesto (sedaj Slovensko). Družboslovne fakultete bi imele v tej organizacijski obliki idealno centralnost, glede na vse inštitucije, na katere se njihovo delo navezuje: z novim knjižničnim informativnim centrom, ustanovami republike in občine, kulturnimi ustanovami, inštituti itd. Ob Vegovi, ki je že bila os univerzitetnega območja, pa je zamišljeno oblikovanje novega univerzitetnega centra - jedra univerze.
Slika 4: Koncept rasti univerzitetnih sklopov v verižni strukturi
Zamisel Univerzitetnega centra med Vegovo ulico in Titovo cesto
V univerzitetni center bi se po modelu mestnega kampusa vključevala nova Ekonomska fakulteta, povezana z Aulo magno in bodočima Pravno fakulteto in Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Kompleks je razdeljen vzporedno s Titovo na dva dela: javni in univerzitetni. Javni pas je v skladu s svojim značajem odprt na prometno Titovo in tvori bariero za univerzitetni del, ki je obrnjen proti zeleni in mirni Vegovi, ki naj bila predvidoma brez motornega prometa.
Slika 5: Območje jedra univerze med Vegovo ulico in Titovo (sedaj Slovensko) cesto, predlog preureditve tega takrat naglo propadajočega mestnega predela
Ker se zahteve po prostorih z razvojem znanosti iz leta v leto spreminjajo, sem iskala rešitve, ki so dovolj prostorne, da omogočajo svobodno razporejanje, variabilnost in fleksibilnost prostorov. Temu primerne mreže konstrukcij in instalacij bi omogočale poljubno preurejanje programskih enot v horizontalni smeri in po posameznih etažah. Te so enakomerno namenjene za predavalnice, kabinete, seminarje, laboratorije in specialne knjižnice. Po prerezu so bile povezane enotne strukture, ki bi omogočale kratke poti med funkcionalnimi sklopi v posamezni stavbi kot tudi povezovanje s sosednjimi zgradbami.
Na ta način so se izoblikovali programski nivoji zgoščene strukture univerzitetnega centra. Pritličje je bilo namenjeno srečevanju študentov, predavateljev in obiskovalcem centra. Tu se ob glavnih komunikacijah z intenzivnim notranjim in javnim peš prometom nizajo specializirane trgovine, knjigarne, antikvariati, kafeterije, študentski klubi, razstavni prostori, restavracije, disko klubi in zelenje.
Slika 6: Tloris pritličja: glavne komunikacije, študentske trgovine, knjigarne, kavarne
Hrbtenica dogajanja v centru so bili skupni univerzitetni prostori centra, ki so bili namenjeni predavanjem, prirejanju svečanosti, glasbenih, baletnih in gledaliških prireditev akademij, simpozijev in medfakultetnih strokovnih srečanj. Tukaj so se nizale velike predavalnice, aula magna univerze, eksperimentalna dvorana, čitalnice, uprava, prostori za študentski tisk in radio ter drugi prostori ki so služili za fakultetne in medfakultetne dejavnosti, ki so poleg izvajanja študija služili tudi za povezovanje med različnimi strokovnimi in znanstvenimi področji ter stikom med akademsko in splošno javnostjo.
Slika 7: Tloris mezanina: medfakultetni kontakti, izmenjave, simpoziji – aula magna, predavalnice, eksperimentalne dvorane, Radio študent
Spodnjih pet nadstropij je bilo namenjena organizaciji študija od nižjih do višjih letnikov za bolj specializirano pedagoško delo v seminarjih, manjših predavalnicah, priročnih knjižnicah in kabinetih.
V gornjih nadstropjih naj bi se odvijalo bolj zahtevno raziskovalno delo absolventov, izvajal podiplomski in doktorski študij.
Odprte in nadkrite površine na strešnih terasah z vrtovi so bile za počitek, sprostitev in druženje študentov ter pedagogov.
Slika 8: Jedro univerze, prerez
Z rastočo strukturo in večnamensko zasnovo centra bi lažje reševali prostorsko stisko tistih fakultet, ki bi imele v določenem obdobju večji vpis od tistih, kjer bi število študentov pojemalo. Gradnja nove ekonomske fakultete je bila takrat predvidena v prvi fazi izgradnje centra, h kateri bi priključevali nove dele strukture glede na potrebe in razpoložljive možnosti.
Predstavitve na Ekonomski fakulteti in Filozofski fakulteti v času zasedbe
Predlog sem v začetku maja 1971 predstavila študentom na Ekonomski fakulteti, ki so ga v zagonu tedanjega študentskega gibanja burno podprli. Med zasedbo Filozofske fakultete konec maja sem na željo študentskega organizacijskega odbora projekt univerzitetnega centra prikazala tudi na popoldanskem programu pred polno predavalnico pritrjujočih študentov.
Uredništvo Tribune me je povabilo, da o raziskavi napišem članek, ki je bil objavljen z naslovom »Lokacija univerzitetnega centra in ekonomske fakultete« (Tribuna št. 3, letnik XXI, 25.10.1971) [3]. Pred člankom je bila objavljena tudi izjava Izvršnega odbora skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, ki je 18. oktobra 1971 naš projekt podprl in priporočil, da bi čimprej pričeli z gradnjo nove stavbe ekonomske fakultete na območju, ki smo ga predvideli.
Slika 9-11: Objava v Tribuni, Mojca Šašek: Lokacija univerzitetnega centra in ekonomske fakultete, Tribuna, letnik XXI, št. 3, 25.10.1971, [3].
INTERPRETACIJA SKLEPA I0SŠLVZ O LOKACIJI
EKONOMSKE FAKULTETE IN 0 UNIVERZITETNEM CENTRU
(Ekskluzivno za Tribuno) »I0 SŠLVZ podpira projekt univerzitetnega centra, kakor je obrazloženo v študiji delovne skupine študentov Fagg. IO SŠ L VZ priporoča, naj se univerza v celoti zavzame za to, da bi čimprej pričeli z gradnjo ‘nove stavbe ekonomske fakultete na območju, ki je v omenjeni študiji predvideno za lokacijo novih univerzitetnih objektov.«
Ljubljana, 18. oktobra 1971 Mihevc Miro
Z izkušnjami pri zelo velikem številu novih univerz v Evropi so pri šli do zaključka, da je izgradnja posamezne univerze najbolj ekonomična glede na čas in prostor le takrat, ko je planiranje dolgoročno in upošteva dane razmere v povezanosti s predvidenim razvojem mesta in univerze, to je prostorsko, ekonomsko in programsko povezavo.
MOJCA ŠAŠEK
Prvo preleminarno poročilo študije z naslovom »Raziskava: Lokacija univerznih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani« in z oznako »rokopis«, sem izdelala 1.10.1971, vključevalo pa je tekste in vse karte ter načrte diplomske naloge.
Zatem sem v začetku leta 1972 izdelala dopolnjeno študijo z istim naslovom, vendar je vključevala tudi zbir statističnih podatkov v zvezi z načrtovanjem izobraževanja, številom vpisanih študentov po fakultetah, po regijah, kadrovsko strukturo itd. Objavljena in ciklostirana je bila 5. januarja 1972 v obliki brošure, katere izdajo je podprla Univerza v Ljubljani. [4]
Slika 14-16: Brošura s poročilom študije Prostorski razvoj univerze - Raziskava: Lokacija univerznih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani, Katedra za urbanizem in javne zgradbe, prof. Edo Ravnikar (povzetek diplomske naloge Mojce Šašek »Jedro univerze«), Univerza v Ljubljani, 5. 1. 1972. [4]
Na žalost se kljub podpori zainteresirane študentske javnosti in IO SŠ LVZ opisani predlog centralnega jedra univerze ni uresničil. Že tedaj se je sorazmerno še strnjena univerza v centru mesta in na Viču razbila na več enot. Nastalo je novo družboslovno jedro ob novi Ekonomski fakulteti, zgrajeni za Bežigradom na Kardeljevi ploščadi, ki ga je zagovarjala predvsem vladajoča politika. Ta si ni želela premočne prisotnosti univerze in nevarnosti koncentracije študentov v centru mesta. Razprševanje univerzitetnih enot po Ljubljani in rahljanje njihove prostorske povezanosti se je nadaljevala tudi pozneje in se žal še danes samo če pogledamo novozgrajene Fakulteto za računalništvo in informatiko, Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo in predvideno selitev Fakultete za strojništvo in fakultete za farmacijo k Biološkemu središču ob Večni poti….
Zaključne misli
Ko govorimo o izzivih družbenega razvoja še vedno poudarjamo središčno vlogo univerze za širjenje znanja in kulture, o odprtost in angažiranosti univerze, o vsestranskih koristih njene kritičnosti do okolja in družbe. Takšni vlogi univerze še vedno odlično ustreza ideja univerze, ki je tesno povezana z mestom po modelu tako imenovanega mestnega kampusa, ki ga sestavlja v verižno strukturo povezan sklop univerzitetnih objektov in prostorov, na različne načine povezan in prepleten z mestnim tkivom. Velika večina že v sedemdesetih letih razmeščenih univerzitetnih sklopov je napeljevala na tako zamisel o organizaciji prostorskega razvoja univerze. Glavna odlika takega koncepta je intenzivnost dragocenih odnosov in povezav kot so študent-mesto, občan-univerza in študent-občan. Skladno s takratno zamislijo bi prostorsko in vsebinsko središče univerze predstavljalo zgoščeno jedro Univerzitetnega centra ob novem informacijskem centru univerze (NUK 2), ki bi bil najsodobnejše opremljen raziskovalni, izobraževalni in vključujoč družben prostor. Čeprav se je povezanost med fakultetami in inštituti na daljavo z razmahom naprednih informacijskih komunikacijskih tehnologij povečala, se je povečal tudi pomen medosebnih komunikacij in interakcij.
Slika 17: Aksonometrični prikaz območja
V zvezi s še vedno nerazrešeno problematiko prostorskega razvoja univerze v Ljubljani bi opozorila na prispevek prof. Ravnikarja k uveljavljanju koncepta univerze v mestu. Leta 1971 sem bila študentka v njegovem ožjemu seminarju za izbrane študente, kjer smo se ob pripravi študij in projektov tudi družili in veliko razpravljali, pogosto tudi s profesorjem. Tako sem imela priložnost pobliže spoznati njegove poglede na razvoj Ljubljane, ki sem jih upoštevala pri izdelavi diplomske naloge. Pri utemeljevanju zamisli o univerzitetnem centru, v proučevanje možnosti za njegovo izgradnjo na tedaj degradiranem območju Šumija, se je vključil tudi tedaj študent prof. Peter Gabrijelčič s prostoročnimi skicami, ki so ponazarjale novo ureditev in ambient jedra univerze v obliki foruma, ki bi se oblikoval med Vegovo ul. in tedanjo Titovo cesto.
Na začetku naslednjega leta 1972 smo bili študenti arhitekture še vedno zelo zavzeti in dejavni. V sodelovanju z znanimi profesorji in strokovnjaki s področij filozofije, sociologije, psihologije in umetnostne zgodovine smo v okviru svobodne študentske katedre pripravili ciklus predavanj na temo bivanje-prostor-čas. Prvi je (4.aprila 1972) predaval dr. Božidar Debenjak na temo "Humanizacija življenja in naloge urejevalcev okolja«. V tem okviru so v Tribuni 4. maja 1972 [5] poročali še o ekološkem happeningu »Vegova«, raziskavah v zvezi s problematiko univerzitetnega centra, študiji za adaptacijo podstreh v stanovanja in zapisali, da vse to govori o tem, kako se na Oddelku za arhitekturo v organizaciji tako imenovanje »sobe 25« dogaja tisto, kar bi lahko bila alternativna univerza - odprt prostor za izrekanje kritike starega in iskanje novega.
Za dobro opravljeno diplomsko delo me je profesor priporočil za francosko štipendijo za študij v Parizu v letu 1972/73, ki sem jo izkoristila za post-diplomski študij. V tem letu je na osnovi razmislekov o konceptu prostorske organizacije univerze v Ljubljani Peter Gabrijelčič z mlajšimi kolegi iz sobe 25 pripravil tudi predlog prostorskega razvoja nove univerze v Mariboru, ki so ga poleg prof. E. Ravnikarja podpirali tudi napredni mariborski arhitekti B. Kocmut in V.Emeršič kot tudi skupnosti študentov obeh visokošolskih zavodov.
Viri in literatura
[1] Mojca Šašek (1971): diplomska naloga Jedro univerze, mentor prof. Edo Ravnikar, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Univerza v Ljubljani, zagovor 13. novembra 1971.
[ 2]. Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919 : občasna razstava od decembra 2009 do februarja 2010, avtorja besedil Jože Ciperle, Tatjana Dekleva; urednik kataloga, uvod v katalog Jože Ciperle, V Ljubljani : Univerza, 2009.
[3] Mojca Šašek: Lokacija univerzitetnega centra in ekonomske fakultete, Tribuna, Študentski list, št. 3, letnik XXI, 25.10.1971, strani: d, e; https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-BZXI3YT0, na spletu zadnji dostop 10.01.2024.
[4] Katedra za urbanizem in javne zgradbe – FAGG (1972): Prostorski razvoj univerze – raziskava: Lokacija univerznih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani (povzetek diplomske naloge Mojce Šašek »Jedro univerze«). Brošura 53 strani. Univerza v Ljubljani, 5. 1. 1972.
[5] Katedra za urbanizem in javne zgradbe – FAGG (1972): Prostorski razvoj univerze – raziskava: Lokacija univerznih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani (povzetek diplomske naloge Mojce Šašek »Jedro univerze«). Brošura 53 strani. Univerza v Ljubljani, 5. 1. 1972.
[6]. Tribuna, Študentski list, št. 21, letnik XXI, 4. maja 1972, stran b,
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-CU5PQLYA/6cbb90af-5201-4647-9cb0-09ba2c61f9c7/PDF, na spletu zadnji dostop 10.01.2024.
Načrti: dr. Mojca Šašek Divjak, diplomska naloga 1971
Spontani protesti študentov
Tudi ljubljanski študenti arhitekture smo konec šestdesetih let z zanimanjem spremljali politična dogajanja in protestna gibanja v Evropi in tudi v takratni Jugoslaviji. Sledili smo poročilom o študentskih nemirih maja l. 1968 v Franciji, predvsem v Parizu, ki so se prelevili v splošne deset milijonske proteste stavkajočih delavcev. Še bolj nas je zanimalo dogajanje v Beogradu, kjer so uporni študentje vzklikali »Dol z rdečo buržoazijo!« - proti privilegijem v partiji, ki jih je javno, preko televizije, podprl celo predsednik Tito. Nastopil je samokritično, napovedal nove reforme ter s tem miril študente. 5. junija 1968 sem prisostvovala množičnemu zboru študentov v Študentskem naselju v Ljubljani, kjer smo podprli zahteve beograjskih študentov in dodali tudi svoje, predvsem glede zdravstvenega in socialnega zavarovanja ter novega statusa študentov, ki bi spodbudil ustvarjanje boljših odnosov na univerzi in v družbi. V marsičem smo uspeli, najbolj pomembna pridobitev za svobodno obveščanje študentske skupnosti pa je bil Radio študent, ki je začel oddajati v letu 1969, medtem ko je študentski časopis Tribuna, ki je redno spremljal in ozaveščal študentsko gibanje, postajal vedno bolj radikalen in njegove zaplembe vse pogostejše.
V Ljubljani so se protestne akcije študentov nadaljevale tudi v začetku sedemdesetih, n.pr. proti hrupu na Aškerčevi cesti, kjer je bila koncentracija fakultet in v povezavi z mednarodni dogodki, kot sta bila vojna v Vietnamu ter vdor vojaških enot ZDA v Kambodžo. Vrhunec študentskih protestov je nastopil 26. maja 1971, ko je prišlo do zasedbe Filozofske fakultete, ki je trajala 8 dni.
Osnovna parola je bila: »Maj 68 v Parizu, maj 71 v Ljubljani«. Glavni povod za zasedbo so bili ukrepi proti študentskemu gibanju in posameznim študentom. Globlji vzroki, po mnenju voditeljev študentskega gibanja, pa so bili političnega značaja: družbeni odnosi, socialno razlikovanje, neurejen družbeni položaj univerze in inteligence v družbi …
Slika1: Študentske demonstracije v Ljubljani, Študentsko naselje, 5. junij 1968, foto: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Slika 2: Študentski protesti pred Filozofsko fakulteto, Ljubljana, maj 1971, foto: Edi Šelhaus, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Prispevek študentov arhitekture k razpravam o prostorski problematiki Univerze v Ljubljani med leti 1970 – 1971
V času mojega študija je Univerza v Ljubljani naročila študijo o lokaciji univerzitetnih objektov, ker se je pojavila pereča prostorska stiska na več fakultetah, predvsem pa na takratni Ekonomski fakulteti na Gregorčičevi ulici, kjer je število študentov hitro rastlo, tej rasti pa velikost površin in oprema prostorov nista sledili. Na Katedri za urbanizem in javne zgradbe, ki jo je vodil prof. Edo Ravnikar (Oddelek za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani) smo pod vodstvom profesorja študenti izvedli v letih 1970 in 1971 raziskavo o lokaciji univerzitetnih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani. Zadnji dve leti študija sem kot absolventka pri raziskavi aktivno sodelovala. Takrat sem se vključila tudi v ožji krog Ravnikarjevih študentov, ki smo sodelovali v seminarju za izbrane študente na podstrehi fakultete, v tako imenovanih »nebesih«, kjer sem pripravljala diplomo. Tam smo ne samo delali na raziskavah in projektih, ampak smo se tudi redno družili in debatirali o aktualnem dogajanju v Ljubljani in širše, seveda tudi o študentskih protestih. V študentsko gibanje smo se vključili s tematiko raziskovalne naloge o širjenju univerze v Ljubljani. V okviru diplomske naloge z naslovom »Jedro univerze« (zagovor 13. novembra 1971) [1] sem pripravila zaključke in prostorske prikaze študije. V njej sem obravnavala problematiko širjenja univerze v različnih variantah in predlagala njeno najprimernejšo prostorsko organizacijo. V drugem delu sem bolj podrobno obdelala lokacijo univerzitetnega centra z družboslovnimi fakultetami, predvsem Ekonomsko fakulteto, ki je najbolj nujno potrebovala nove prostore. Zaradi večjih možnosti interdisciplinarnih povezav so bile locirane v centralnem predelu univerzitetnega območja oz. v »jedru univerze«, na kareju med Vegovo ulico, Kongresnim trgom, Titovo (sedaj Slovensko) in Rimsko cesto, v degradiranem območju »kareja Šumi«. Izdelan predlog sem v začetku maja 1971 predstavila študentom na Ekonomski fakulteti, med zasedbo Filozofske fakultete konec maja pa sem na željo študentskega organizacijskega odbora ta projekt z diapozitivi prikazala tudi na popoldanskem druženju na FF in objavila v študentovskem glasilu Tribuna.
Prostorska problematika univerze v Ljubljani l.1971
Univerza v Ljubljani je najstarejša in največja visokošolska ter znanstveno raziskovalna ustanova v Sloveniji, ustanovljena je bila l. 1919. Že ob nastanku ji je vlada namenila stavbo Kranjskega deželskega dvorca na Kongresnem trgu, v katerem so jeseni leta 1919 dobili prostore Filozofska in Pravna fakulteta ter univerzitetni uradi z rektoratom in štirimi dekanati. Tehniška fakulteta je najprej gostovala v Obrtni šoli in v kleti realke na Vegovi ulici, Teološka fakulteta v Alojzijevišču na Poljanski cesti, Medicinska fakulteta pa se je naselila v prosekturi Deželne bolnice na Zaloški cesti. [2] Tako so v začetnem obdobju humanistične vede ostale v deželnem dvorcu, tehnična fakulteta je dobila večje prostore v provizoriju ob Tehnični srednji šoli, medicina pa pri deželni bolnici. Kljub temu je imela univerza že od samega začetka težave z neustreznimi in premajhnimi prostori za izvajanje študija.
Slika 3: Vegova ulica s sedežem univerze in »staro realko« (danes Elektrotehniško-računalniško strokovno šolo in gimnazijo Ljubljana) l. 1971, foto Peter Gabrijelčič
Čeprav se je univerza v letih pred 2. svetovno vojno in še posebej po njej prostorsko in vsebinsko precej razširila, se je prostorska stiska nadaljevala. Število vpisanih študentov se je od študijskega leta 1919/20 iz 942 povečalo do l. 1939/40 na 2.122, po 2. vojni pa je zraslo do l. 1970/71 na 11.653 vpisanih študentov. Takratne analize razvoja v Sloveniji do l. 1985 so predvidevale 35.000 do 40.000 vpisanih študentov. To pomeni, da naj bi se število študentov do l. 1985 potrojilo, s tem pa tudi odgovarjajoče povečala potreba po prostorih, opremi in kadrih. Ker je optimalna velikost univerze 12.000 do 15.000 študentov, bi bilo potrebno ustanoviti nove univerze, saj je bila Univerza v Ljubljani l. 1971 še edina univerza v Sloveniji. Glede na to, da je bila skoraj polovica študentov iz Ljubljane, najmanj pa jih je bilo iz obrobnih območij Slovenije, smo predlagali, da bi bilo smiselno ustanoviti univerze tudi v drugih središčih, n.pr. v Mariboru in Kopru. S tem bi omogočili tudi vpis večjemu številu mladih s področij, ki gravitirajo na ta središča in zavrli odhajanje slovenskih študentov na študij v Gradec in Trst.
Glavna vzroka za prostorske probleme univerze v Ljubljani sta bila splošno pomanjkanje razpoložljivih površin na obstoječih fakultetah, še bolj pa odsotnost vizije prostorskega razvoja celotne univerze.
Tekom razvoja je struktura ljubljanske univerze že takrat razpadla na štiri jedra:
- na centralno jedro z Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) in sedežem univerze, družboslovnimi in delno tehniškimi fakultetami,
-na viško jedro, kjer so bile koncentrirane tehniške fakultete in raziskovalni inštituti,
- na medicinsko jedro Fakultete za medicino, ki je zrasla ob Univerzitetnem kliničnem centru,
- na bežigrajsko jedro, katerega zametek je nakazovala lokacija Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo, ki se je l. 1970 vključila v Univerzo v Ljubljani, pred tem pa je bila Visoka šola za sociologijo, politične vede in novinarstvo.
Naš cilj je bil prostorsko povezati obstoječe in predvidene nove fakultete ter s tem ustvariti čim boljše pogoje za pedagoško in znanstveno-raziskovalno delo. To bi omogočalo interdisciplinarno povezovanje študija in znanstvenega raziskovanja celotne univerze, kot tudi povezovanje akademske skupnosti profesorjev in študentov z mestom. Tedanje težnje k nadaljnjemu rahljanju in razprševanju univerzitetne strukture niso zagotavljale primernih pogojev za prostorsko, disciplinarno in socialno povezovanje posameznih območij, kot ga je že tedaj nakazovala predvsem oddaljenost nove bežigrajske fakultete.
Poudarili smo, da dobra prostorska organizacija sodobne univerze temelji na učinkovitosti vseh njenih enot – fakultet, kakršno zagotavljajo interdisciplinarne povezave in intenzivni stiki med fakultetami, učitelji in študenti ter univerzo in mestom. Menili smo, da bi univerza morala biti več kot samo seštevek fakultet, saj je treba ustvariti skupnost študentov, učiteljev in občanov. Vsi ti dejavniki med seboj součinkujejo in odločajo o funkcionalnosti celotne univerze, za kar obravnava lokacij posameznih fakultet izven konteksta celote ni več smiselna. Na tem spoznanju smo se kljub urgentnim okoliščinam odločili iskati primerno lokacijo za novo ekonomsko fakulteto z upoštevanjem razvoja celotne univerze kot tudi mesta.
Predlog prostorske organizacije univerze z osrednjim »jedrom univerze«
Rezultati so pokazali, da se je univerza razvijala predvsem v osrednjem in jugozahodnem delu mesta in se vanj vse bolj organsko vraščala. L.1971 je bila večina fakultet skoncentrirana na centralnem območju Aškerčeve, Tržaške in Vegove. Tam so bili tudi NUK in sedež univerze, vse glavne kulturne, upravne in nacionalno pomembne ustanove, v zaledju pa tudi stanovanja univerzitetnih učiteljev. Na viškem območju so bile pretežno tehnične fakultete in inštituti ter v bližini študentsko naselje.
Ob vsestranskem pregledu prednosti in slabosti različnih možnih konceptov razvoja univerze v Ljubljani smo ugotovili, da se s stališča zgodovinsko razvojnih in sodobnih trendov izločajo naslednje strukturne variante:
1. verižna struktura rasti,
2. koncentrirana kompaktna struktura,
3. policentrična zasnova s štirimi jedri.
Kot najustreznejši koncept smo izbrali verižno strukturo rasti, ki bi povezala veliko večino že obstoječih univerzitetnih sklopov. Zaradi povezave z mestom smo iskali tak urbanistični splet, da bo notranji sistem pešpoti univerz skupen z mestnim, njen vozni promet del splošnega in v katerem bodo možna privlačna shajališča vseh vrst, od zabavnih do pedagoških in kongresnih. Po tej varianti bi se zato prostor za razvoj univerze širil proti Viču in Barju, mirnem območju, oddaljenim od centra največ 2 km oziroma 20 minut hoje. Tukaj bi bilo po naših analizah dovolj prostora za gradnjo novih fakultet, inštitutov, študentskih stanovanj in objektov za šport in rekreacijo. Po zasnovi verižne strukture rasti, bi se tudi Medicinska fakulteta povezala z južnim razvojnim območjem (z zelenim pasom ob Ljubljanici, preko Wolfove ulice, Zvezde in Vegove), kot tudi z novim univerzitetnim centrom med Vegovo ulico in tedanjo Titovo cesto (sedaj Slovensko). Družboslovne fakultete bi imele v tej organizacijski obliki idealno centralnost, glede na vse inštitucije, na katere se njihovo delo navezuje: z novim knjižničnim informativnim centrom, ustanovami republike in občine, kulturnimi ustanovami, inštituti itd. Ob Vegovi, ki je že bila os univerzitetnega območja, pa je zamišljeno oblikovanje novega univerzitetnega centra - jedra univerze.
Slika 4: Koncept rasti univerzitetnih sklopov v verižni strukturi
Zamisel Univerzitetnega centra med Vegovo ulico in Titovo cesto
V univerzitetni center bi se po modelu mestnega kampusa vključevala nova Ekonomska fakulteta, povezana z Aulo magno in bodočima Pravno fakulteto in Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Kompleks je razdeljen vzporedno s Titovo na dva dela: javni in univerzitetni. Javni pas je v skladu s svojim značajem odprt na prometno Titovo in tvori bariero za univerzitetni del, ki je obrnjen proti zeleni in mirni Vegovi, ki naj bila predvidoma brez motornega prometa.
Slika 5: Območje jedra univerze med Vegovo ulico in Titovo (sedaj Slovensko) cesto, predlog preureditve tega takrat naglo propadajočega mestnega predela
Ker se zahteve po prostorih z razvojem znanosti iz leta v leto spreminjajo, sem iskala rešitve, ki so dovolj prostorne, da omogočajo svobodno razporejanje, variabilnost in fleksibilnost prostorov. Temu primerne mreže konstrukcij in instalacij bi omogočale poljubno preurejanje programskih enot v horizontalni smeri in po posameznih etažah. Te so enakomerno namenjene za predavalnice, kabinete, seminarje, laboratorije in specialne knjižnice. Po prerezu so bile povezane enotne strukture, ki bi omogočale kratke poti med funkcionalnimi sklopi v posamezni stavbi kot tudi povezovanje s sosednjimi zgradbami.
Na ta način so se izoblikovali programski nivoji zgoščene strukture univerzitetnega centra. Pritličje je bilo namenjeno srečevanju študentov, predavateljev in obiskovalcem centra. Tu se ob glavnih komunikacijah z intenzivnim notranjim in javnim peš prometom nizajo specializirane trgovine, knjigarne, antikvariati, kafeterije, študentski klubi, razstavni prostori, restavracije, disko klubi in zelenje.
Slika 6: Tloris pritličja: glavne komunikacije, študentske trgovine, knjigarne, kavarne
Hrbtenica dogajanja v centru so bili skupni univerzitetni prostori centra, ki so bili namenjeni predavanjem, prirejanju svečanosti, glasbenih, baletnih in gledaliških prireditev akademij, simpozijev in medfakultetnih strokovnih srečanj. Tukaj so se nizale velike predavalnice, aula magna univerze, eksperimentalna dvorana, čitalnice, uprava, prostori za študentski tisk in radio ter drugi prostori ki so služili za fakultetne in medfakultetne dejavnosti, ki so poleg izvajanja študija služili tudi za povezovanje med različnimi strokovnimi in znanstvenimi področji ter stikom med akademsko in splošno javnostjo.
Slika 7: Tloris mezanina: medfakultetni kontakti, izmenjave, simpoziji – aula magna, predavalnice, eksperimentalne dvorane, Radio študent
Spodnjih pet nadstropij je bilo namenjena organizaciji študija od nižjih do višjih letnikov za bolj specializirano pedagoško delo v seminarjih, manjših predavalnicah, priročnih knjižnicah in kabinetih.
V gornjih nadstropjih naj bi se odvijalo bolj zahtevno raziskovalno delo absolventov, izvajal podiplomski in doktorski študij.
Odprte in nadkrite površine na strešnih terasah z vrtovi so bile za počitek, sprostitev in druženje študentov ter pedagogov.
Slika 8: Jedro univerze, prerez
Z rastočo strukturo in večnamensko zasnovo centra bi lažje reševali prostorsko stisko tistih fakultet, ki bi imele v določenem obdobju večji vpis od tistih, kjer bi število študentov pojemalo. Gradnja nove ekonomske fakultete je bila takrat predvidena v prvi fazi izgradnje centra, h kateri bi priključevali nove dele strukture glede na potrebe in razpoložljive možnosti.
Predstavitve na Ekonomski fakulteti in Filozofski fakulteti v času zasedbe
Predlog sem v začetku maja 1971 predstavila študentom na Ekonomski fakulteti, ki so ga v zagonu tedanjega študentskega gibanja burno podprli. Med zasedbo Filozofske fakultete konec maja sem na željo študentskega organizacijskega odbora projekt univerzitetnega centra prikazala tudi na popoldanskem programu pred polno predavalnico pritrjujočih študentov.
Uredništvo Tribune me je povabilo, da o raziskavi napišem članek, ki je bil objavljen z naslovom »Lokacija univerzitetnega centra in ekonomske fakultete« (Tribuna št. 3, letnik XXI, 25.10.1971) [3]. Pred člankom je bila objavljena tudi izjava Izvršnega odbora skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, ki je 18. oktobra 1971 naš projekt podprl in priporočil, da bi čimprej pričeli z gradnjo nove stavbe ekonomske fakultete na območju, ki smo ga predvideli.
Slika 9-11: Objava v Tribuni, Mojca Šašek: Lokacija univerzitetnega centra in ekonomske fakultete, Tribuna, letnik XXI, št. 3, 25.10.1971, [3].
INTERPRETACIJA SKLEPA I0SŠLVZ O LOKACIJI
EKONOMSKE FAKULTETE IN 0 UNIVERZITETNEM CENTRU
(Ekskluzivno za Tribuno) »I0 SŠLVZ podpira projekt univerzitetnega centra, kakor je obrazloženo v študiji delovne skupine študentov Fagg. IO SŠ L VZ priporoča, naj se univerza v celoti zavzame za to, da bi čimprej pričeli z gradnjo ‘nove stavbe ekonomske fakultete na območju, ki je v omenjeni študiji predvideno za lokacijo novih univerzitetnih objektov.«
Ljubljana, 18. oktobra 1971 Mihevc Miro
Z izkušnjami pri zelo velikem številu novih univerz v Evropi so pri šli do zaključka, da je izgradnja posamezne univerze najbolj ekonomična glede na čas in prostor le takrat, ko je planiranje dolgoročno in upošteva dane razmere v povezanosti s predvidenim razvojem mesta in univerze, to je prostorsko, ekonomsko in programsko povezavo.
MOJCA ŠAŠEK
Prvo preleminarno poročilo študije z naslovom »Raziskava: Lokacija univerznih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani« in z oznako »rokopis«, sem izdelala 1.10.1971, vključevalo pa je tekste in vse karte ter načrte diplomske naloge.
Zatem sem v začetku leta 1972 izdelala dopolnjeno študijo z istim naslovom, vendar je vključevala tudi zbir statističnih podatkov v zvezi z načrtovanjem izobraževanja, številom vpisanih študentov po fakultetah, po regijah, kadrovsko strukturo itd. Objavljena in ciklostirana je bila 5. januarja 1972 v obliki brošure, katere izdajo je podprla Univerza v Ljubljani. [4]
Slika 14-16: Brošura s poročilom študije Prostorski razvoj univerze - Raziskava: Lokacija univerznih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani, Katedra za urbanizem in javne zgradbe, prof. Edo Ravnikar (povzetek diplomske naloge Mojce Šašek »Jedro univerze«), Univerza v Ljubljani, 5. 1. 1972. [4]
Na žalost se kljub podpori zainteresirane študentske javnosti in IO SŠ LVZ opisani predlog centralnega jedra univerze ni uresničil. Že tedaj se je sorazmerno še strnjena univerza v centru mesta in na Viču razbila na več enot. Nastalo je novo družboslovno jedro ob novi Ekonomski fakulteti, zgrajeni za Bežigradom na Kardeljevi ploščadi, ki ga je zagovarjala predvsem vladajoča politika. Ta si ni želela premočne prisotnosti univerze in nevarnosti koncentracije študentov v centru mesta. Razprševanje univerzitetnih enot po Ljubljani in rahljanje njihove prostorske povezanosti se je nadaljevala tudi pozneje in se žal še danes samo če pogledamo novozgrajene Fakulteto za računalništvo in informatiko, Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo in predvideno selitev Fakultete za strojništvo in fakultete za farmacijo k Biološkemu središču ob Večni poti….
Zaključne misli
Ko govorimo o izzivih družbenega razvoja še vedno poudarjamo središčno vlogo univerze za širjenje znanja in kulture, o odprtost in angažiranosti univerze, o vsestranskih koristih njene kritičnosti do okolja in družbe. Takšni vlogi univerze še vedno odlično ustreza ideja univerze, ki je tesno povezana z mestom po modelu tako imenovanega mestnega kampusa, ki ga sestavlja v verižno strukturo povezan sklop univerzitetnih objektov in prostorov, na različne načine povezan in prepleten z mestnim tkivom. Velika večina že v sedemdesetih letih razmeščenih univerzitetnih sklopov je napeljevala na tako zamisel o organizaciji prostorskega razvoja univerze. Glavna odlika takega koncepta je intenzivnost dragocenih odnosov in povezav kot so študent-mesto, občan-univerza in študent-občan. Skladno s takratno zamislijo bi prostorsko in vsebinsko središče univerze predstavljalo zgoščeno jedro Univerzitetnega centra ob novem informacijskem centru univerze (NUK 2), ki bi bil najsodobnejše opremljen raziskovalni, izobraževalni in vključujoč družben prostor. Čeprav se je povezanost med fakultetami in inštituti na daljavo z razmahom naprednih informacijskih komunikacijskih tehnologij povečala, se je povečal tudi pomen medosebnih komunikacij in interakcij.
Slika 17: Aksonometrični prikaz območja
V zvezi s še vedno nerazrešeno problematiko prostorskega razvoja univerze v Ljubljani bi opozorila na prispevek prof. Ravnikarja k uveljavljanju koncepta univerze v mestu. Leta 1971 sem bila študentka v njegovem ožjemu seminarju za izbrane študente, kjer smo se ob pripravi študij in projektov tudi družili in veliko razpravljali, pogosto tudi s profesorjem. Tako sem imela priložnost pobliže spoznati njegove poglede na razvoj Ljubljane, ki sem jih upoštevala pri izdelavi diplomske naloge. Pri utemeljevanju zamisli o univerzitetnem centru, v proučevanje možnosti za njegovo izgradnjo na tedaj degradiranem območju Šumija, se je vključil tudi tedaj študent prof. Peter Gabrijelčič s prostoročnimi skicami, ki so ponazarjale novo ureditev in ambient jedra univerze v obliki foruma, ki bi se oblikoval med Vegovo ul. in tedanjo Titovo cesto.
Na začetku naslednjega leta 1972 smo bili študenti arhitekture še vedno zelo zavzeti in dejavni. V sodelovanju z znanimi profesorji in strokovnjaki s področij filozofije, sociologije, psihologije in umetnostne zgodovine smo v okviru svobodne študentske katedre pripravili ciklus predavanj na temo bivanje-prostor-čas. Prvi je (4.aprila 1972) predaval dr. Božidar Debenjak na temo "Humanizacija življenja in naloge urejevalcev okolja«. V tem okviru so v Tribuni 4. maja 1972 [5] poročali še o ekološkem happeningu »Vegova«, raziskavah v zvezi s problematiko univerzitetnega centra, študiji za adaptacijo podstreh v stanovanja in zapisali, da vse to govori o tem, kako se na Oddelku za arhitekturo v organizaciji tako imenovanje »sobe 25« dogaja tisto, kar bi lahko bila alternativna univerza - odprt prostor za izrekanje kritike starega in iskanje novega.
Za dobro opravljeno diplomsko delo me je profesor priporočil za francosko štipendijo za študij v Parizu v letu 1972/73, ki sem jo izkoristila za post-diplomski študij. V tem letu je na osnovi razmislekov o konceptu prostorske organizacije univerze v Ljubljani Peter Gabrijelčič z mlajšimi kolegi iz sobe 25 pripravil tudi predlog prostorskega razvoja nove univerze v Mariboru, ki so ga poleg prof. E. Ravnikarja podpirali tudi napredni mariborski arhitekti B. Kocmut in V.Emeršič kot tudi skupnosti študentov obeh visokošolskih zavodov.
Viri in literatura
[1] Mojca Šašek (1971): diplomska naloga Jedro univerze, mentor prof. Edo Ravnikar, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Univerza v Ljubljani, zagovor 13. novembra 1971.
[ 2]. Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919 : občasna razstava od decembra 2009 do februarja 2010, avtorja besedil Jože Ciperle, Tatjana Dekleva; urednik kataloga, uvod v katalog Jože Ciperle, V Ljubljani : Univerza, 2009.
[3] Mojca Šašek: Lokacija univerzitetnega centra in ekonomske fakultete, Tribuna, Študentski list, št. 3, letnik XXI, 25.10.1971, strani: d, e; https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-BZXI3YT0, na spletu zadnji dostop 10.01.2024.
[4] Katedra za urbanizem in javne zgradbe – FAGG (1972): Prostorski razvoj univerze – raziskava: Lokacija univerznih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani (povzetek diplomske naloge Mojce Šašek »Jedro univerze«). Brošura 53 strani. Univerza v Ljubljani, 5. 1. 1972.
[5] Katedra za urbanizem in javne zgradbe – FAGG (1972): Prostorski razvoj univerze – raziskava: Lokacija univerznih objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem Univerze v Ljubljani (povzetek diplomske naloge Mojce Šašek »Jedro univerze«). Brošura 53 strani. Univerza v Ljubljani, 5. 1. 1972.
[6]. Tribuna, Študentski list, št. 21, letnik XXI, 4. maja 1972, stran b,
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-CU5PQLYA/6cbb90af-5201-4647-9cb0-09ba2c61f9c7/PDF, na spletu zadnji dostop 10.01.2024.
Načrti: dr. Mojca Šašek Divjak, diplomska naloga 1971
