SKUPNOST ŠTUDENTOV SLOVENIJE IZ KOTA DRUGIH UNIVERZITETNIH CENTROV JUGOSLAVIJE
Za pravilno razumevanje dogodkov, ki so se zgodili v študentski organizaciji Slovenije od 1968. do 1974. leta, je potrebno nekoliko poseči nazaj, ker mnogi ne poznajo zgodovine nastanka študentske organizacije na nivoju Jugoslavije. In drugo, od kod imam vedenja o vseh dogodkih v študentski organizaciji. Rojen sem v Črni gori, kjer sem obiskoval en del osnovne šole, drugi del sem končal v Skopju, v šoli s poukom v srbohrvaškem jeziku, gimnazijo in pravno fakulteto sem končal na skopski univerzi. V letih 1972 in 1973 sem kot profesionalni član Predsedstva Zveze študentov Jugoslavije, kot predstavnik makedonskih študentov delal in živel v Beogradu. Udeleženec sem vseh študentskih dogodkov od 1968. do konca 1973. leta. Na pravo sem se vpisal leta 1967, z osemnajstimi leti. Оd leta 1975. živim in delam v Sloveniji.
Enotnost študentov se je pokazala na Prvem kongresu študentov Jugoslavije, 9. aprila 1940. leta v Beogradu. Na Kongresu je bilo prisotnih 127 delegatov beograjske, 9 delegatov zagrebške, 5 delegatov ljubljanske univerze, po en delegat Filozofske fakultete iz Skopja in Pravne fakultete iz Subotice kot tudi nekaj študentov opazovalcev. Na Kongresu so predstavljeni trije referati: Mladina in vojna, Naloge in vloga študentov v obrambi miru in Boj ženske mladine zoper vojno. Kongres je sprejel Deklaracijo, v kateri se obsoja imperialistična vojna. Kongres je sprejel sklep, da mladina ne želi vojne in da se mladi naraščaj celega sveta mora združiti v boju za mir, proti ubijanju in rušenju. Prvi kongres študentov Jugoslavije je poimenovan tudi Kongres študentov za mir.
V mesecu aprilu leta 1951 je v bila Beogradu ustanovna konferenca Zveze študentov Jugoslavije.
»Na Konferenci je izvoljen Centralni odbor Zveze študentov Jugoslavije, sestavljen iz 35 članov, predsednik Centralnega odbora i 3 podpredsedniki. Na konferenci je sprejeta Resolucija o pomenu in organizacijskih načelih Zveze študentov Jugoslavije. Član Zveze študentov Jugoslavije je lahko vsak redni in izredni študent, ki sprejema programska načela. Članstvo v zvezi preneha z zaključkom študija ali z izključitvijo«.
Iz Zveze študentov Slovenije je leta 1969 nastala Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, v katero so bili vključeni vsi študentje ljubljanske univerze, do konca leta 1969, ko je bila ustanovljena Skupnost študentov Slovenije, pa se je le-ta razširila še na študente visokošolskih in višješolskih centrov izven Ljubljane
"Izstop" iz Zveze študentov Jugoslavije je namreč bil prvi korak k temeljitemu prestrukturiranju študentske organizacije. Le-ta se je preimenovala v Skupnost študentov, za svoje članice in člane pa je štela vsakogar, ki je imel veljavni indeks. Le-tega ob sprejetju na univerzo prejme vsak vpisani študent. Skupnost študentov je po svoji obliki in načinih delovanja, kakršne je postopno razvila v letih dokler je obstajala (namreč do l. 1974, ko so jo z ukrepi "od zgoraj" inkorporirali v Zvezo socialistične mladine), bila predhodnica poznejših gibanj civilne družbe v osemdesetih letih. Najpomembnejši element organiziranosti skupnosti študentov, je izražala klavzula, ki je omogočala samoorganizacijo študentskih skupin za poljubno delovanje.
1
Reorganizacija študentske organizacije v Ljubljani se je odrazila tudi na Zvezo študentov Jugoslavije. Zaradi »usklajevanja je bil v Ljubljani dne 14. januarja 1969. sestanek Predsedstva ZŠJ in Izvršnega odbora Skupnosti ljubljanskih študentov, ki je sprejelo določene sklepe. V sklepih je poudarjeno, »da je potrebno prizadevati si za nadaljnjo demokratizacijo in reorganizacijo Zveze študentov Jugoslavije, v kateri tudi študentje iz Ljubljane vidijo svojo prihodnost. Poudarjeno je, da je Predsedstvo ZŠJ organ koordinacije dejavnosti študentov in na ta način ne more uresničevati nikakršnih hierahijskih ali birokratskih razmerij do teh centrov«. Šlo je za »izredno sejo« Predsedstva ZŠJ skupaj s Izvršnim odborom Skupnosti ljubljanskih študentov. Za to sejo se je odločila Druga redna konferenca ZŠJ z dne 28.12.1968 v Beogradu.
Spomladi 1969 sva se s takratnim predsednikom ZŠJ Đurom Kovačevićem pogovarjala o izstopu ZŠ LJ in je, kolikor se spominjam rekel, »da sprememba v obliki delovanja ni problem, da pa ni v redu izstop, ker je veliko zadev, ki povezujejo študente, ne glede na to kje delujejo. Tudi »izstop« se bo uredil. Novih oblik dela v študentski organizaciji se ni treba bati...«
Na seji Predsedstva ZŠJ, dne 27.oktobra 1969 je med stališči le-tega zapisano: »Statut je potrebno razbremeniti nekaterih določb, ki se nanašajo na način in funkcioniranje fakultetnih oziroma visokošolskih in univerzitetnih organizacij in da je to potrebno prepustiti statutom republiških in pokrajinskih organizacij«.
Elemente, ki jih je zagovarjala Skupnost študentov LJ najdemo tudi v Programskih načelih, ki so bila pripravljena za 9. Konferenco ZŠJ tako, da se ta ideja »federiranja« Zveze študentov Jugoslavije počasi uresničuje v raznih oblikah.
Pomenljiv je 1. člen Predloga Statuta ZŠJ za 9. Konferenco ZŠJ, ki pravi: » ZŠJ je samostojna družbeno politična organizacija, v katero se samoupravno združujejo študentje in njihove organizacije v republikah, pokrajinah in visokošolskih centrih«.
Iz tega obdobja je pomemben nekoliko pozabljen prispevek Cirila Baškoviča, ki je bil objavljen v »Teoriji in praksi« 1968., preveden je tudi v makedonski jezik, ki ga je prevedla, po mojem spominu, Slovenka Amalija Jovanović, prof. na Filozofski fakulteti v Skopju in objavljen v knjigi »Študentska leta, 1970«, ki na str. 169. navaja, »da morajo biti študenti v skupnosti pri uresničevanju svojih stališč, kjer bi imeli možnost s svojimi idejami priti pred širšo skupnost in jo zagovarjati«. Knjigo Študentska leta 1970. sta oblikovala prof. dr. Vladimir Nedkov in Dr. Dimitrij Mirčev, ki je bil tudi prvi veleposlanik Makedonije v Sloveniji. Oba avtorja, izjemna intelektualca, sta bila v sedemdesetih letih na seznamu za odstranitev z Univerze, zaradi svojih liberalnih stališč, čemur smo se v študentski organizaciji uprli, tako, da sta bika kaznovana samo »z ukorom ZK«. Ni nam pa uspelo rešiti prof. Slavka Milosavlevskega, sociologa, ki celih deset let ni mogel objavljati ničesar. Tudi v Sloveniji ne, čeprav smo mu skušali »pomagati«, pa ni šlo.
2
Pri tem si je zelo prizadeval Tone Remc, katerega prizadevanja bi bilo potrebno bolj podrobno osvetliti. Ne sme se ga pozabiti. Šele po desetih letih je izšla v Beogradu nova knjiga dr. Milosavlevskega.
V času od let 1968 do 1973, ko sem aktivno sodeloval v študentskem življenju, sem iz Slovenije spoznal na različnih sestankih naslednje študente in uspešno sodeloval: Toneta Remca, Lenarta Šetinca, Darka Štrajna, Tomaža Kšelo, Marjana Pungartnika, Jerco Vodušek, Jožeta Zagožna, Jožeta Korinška, Dragoljubo Benčino, Iztoka Simonitija, Mitjo Močivnika, Borisa Muževiča in druge. Glede na to, da sem bil v Predsedstvu ZŠJ zadolžen za družbeno ekonomski položaj študentov, sem s sodelavci v Novem Sadu pripravil odmeven posvet na temo »Socialne razlike med študenti«, pri katerem mi je veliko pomagal dr. Sergej Flere, če se dobro spomnim, profesor na Univerzi v Novem Sadu, ki sedaj živi v Sloveniji. Številne razgovore smo imeli z L. Šetincem, J. Korinškom, T. Kšelo, J. Zagožnom, katerega, priznam, večkrat nisem razumel kaj mi želi povedati. S Tonetom Remcem sva imela kar nekaj zanimivih pogovorov. Pobudnik za pogovore je bil Tone in zdi se mi in to takrat, ko je hotel »preveriti« svoja razmišljanja. Marsikdaj ga nisem razumel, ker sem imel premalo znanja in ga nisem »dohajal«. Znal pa sem ga poslušati, kar mu je veliko pomenilo.
Informacijo o spremembi v organiziranosti študentov Slovenije smo v študentski organizaciji Makedonije prejeli od kolegov iz Ljubljane. Malo nas je presenetil »izstop« iz ZŠJ. Njihovemu načinu organiziranja nismo »nasprotovali«, kvečjemu se je porodila ideja, da preverimo lastno organiziranost in smo tako dopolnili statut, da so člani študentske organizacije postali tudi Kulturno umetniško društvo »Mirče Acev«, Počitniška (Ferijalna) zveza univerze, trije študentski domovi, trije študentski klubi, časopis Študentski zbor. Zanesljivo je to bila posledica študentske organizacije iz Slovenije. Nismo pa »izstopili« iz ZŠJ. Na tem mestu je vredno omeniti stanje v študentski organizaciji, ki se je v določenih elementih povezovalo s slovenskimi izkušnjami. Leta 1968 smo tudi v Skopju pripravili demonstracije, ki so hitro »bile pravilno razumljene« s strani tedanje oblasti, tako, da je novi študentski dom s 450 posteljami, ki se je gradil od potresa 1963, bil hitro dokončan, v šestih mesecih, »urejena« je participacija študentske organizacije v upravljanju s študentskimi domovi, dobili smo cel hotel v last študentske organizacije na Ohridu, za katerega smo ustanovili posebno Agencijo, ki ga je tržila, v zimski in letni sezoni pa smo študentom slabšega materialnega stanja organizirali zimovanja, letovanja in okrevanja po raznih boleznih. In sicer dvanajst mesecev letno. V istem hotelu smo začeli organizirati vsako poletje 15 dnevni seminar »Študent in njegova vloga v družbi«. Upam si trditi, da je to po Korčulanski šoli, seminarju »Univerza danes«, zanesljivo bil med najboljšimi seminarji v Jugoslaviji v tem obdobju. Med predavatelji sta bila tudi Tone Remc, ki je govoril o ustavnih spremembah in Lenart Šetinc, ki je predstavil študentska gibanja v svetu. Potrebno je omeniti, da smo na ta seminar vabili tudi udeležence iz drugih republik, med temi so se udeleževali tudi študenti iz Slovenije. Bivanje udeležencev študentov je plačevala Študentska organizacija Makedonije, predavatelji niso bili plačani, ker je zanje bila čast predavati na tem seminarju, ki je trajal 15 dni.
3
Ponosen sem, da sem bil eden od štirih ustanoviteljev tega seminarja, ki je bil zelo odmeven. O dogajanjih na seminarjih obstajajo zapisi v Študentskem zboru, ki je arhiviran v Arhivu RSM. Slovenski študenti so sodelovali tudi na seminarju Univerza danes, katerega organizator je bila Zveza študentov Jugoslavije, osebno sem dva krat bil v organizacijskem odboru in tudi dva krat sem se s svojimi prispevki udeležil tega seminarja. O tem seminarju so podatki v Arhivu Jugoslavije v Beogradu.
Naj sklenem. Ne glede na »izstop« iz ZŠJ, so slovenski študenti na vseh ravneh v času od 1968 do 1973 dajali svoj pomemben prispevek k demokratizaciji družbe, o čemer pričajo tudi prispevki drugih avtorjev. Na raznih sejah niso bili dobro razumljeni, slišati je bilo »opet ovi Slovenci«. Ko sem bil zaposlen v Predsedstvu ZŠJ od 1971 do konca 1973 sem najbolj »zameril« mojim prijateljem, da nikoli niso imeli časa ostati čez noč v Beogradu, spoznati nočno življenje, tedaj živahnega Beograda. Vedno so hiteli na vlak Sava ekspres ali večerno letalo za Ljubljano. Tukaj bi omenil tudi dva zanimiva dogodka z Lenartom Šetincem in pok. Tonetom Remcem, ki sta bila predavatelja na Ohridskem seminarju.
Po predavanju Toneta Remca, ki je bilo v mesecu juliju 1970, sem ga spoznal s svojo kolegico, sicer eno najboljših študentk PF v Skopju v generaciji. Novembra me je Tone Remc povabil na ohcet/svatbo, kajti s to mojo kolegico se je poročil. Še ena zgodba z mojim tovarišem Lenartom Šetincem. Tovarištvo naju druži od leta 1969. Leta 1970 smo ga povabili kot predavatelja na Ohridski seminar, v Skopje je prišel z letalom, potovanje iz Skopja na Ohrid pa »sem organiziral« z avtobusom in tako si je v 5 urni vožnji ogledoval lepote Makedonije! To potovanje mi je omenil vrsto let pozneje, sem pa bil vesel, da mi ni zameril, ker potovati z avtobusom pet ur po takratnih makedonskih cestah ni bilo ravno prijetno.
Po vrnitvi iz JLA konec leta 1974, smo se z omenjenima Đurom Kovačevićem in Vladimirjem Gligorovim v Beogradu, med ostalim, pogovarjali tudi o združitvi Zveze mladine in Zveze študentov Jugoslavije, na kar je Đuro hudomušno dodal, »da, če sta predsednika mladine Vladimir Maksimović in predsednik študentov Dragan Kalinić, se ni moglo drugače končati«. Vladimir Gligorov pa je, tak kot je bil, z umirjenim tonom dodal »da si študenti dolgo ne bodo opomogli in je to za razvoj demokracije velika škoda. Tudi za Jugoslavijo«. Takrat ga nisem dobro razumel. Pozneje sem se spomnil teh in drugih besed iz naših pogovorov.
Za pravilno razumevanje dogodkov, ki so se zgodili v študentski organizaciji Slovenije od 1968. do 1974. leta, je potrebno nekoliko poseči nazaj, ker mnogi ne poznajo zgodovine nastanka študentske organizacije na nivoju Jugoslavije. In drugo, od kod imam vedenja o vseh dogodkih v študentski organizaciji. Rojen sem v Črni gori, kjer sem obiskoval en del osnovne šole, drugi del sem končal v Skopju, v šoli s poukom v srbohrvaškem jeziku, gimnazijo in pravno fakulteto sem končal na skopski univerzi. V letih 1972 in 1973 sem kot profesionalni član Predsedstva Zveze študentov Jugoslavije, kot predstavnik makedonskih študentov delal in živel v Beogradu. Udeleženec sem vseh študentskih dogodkov od 1968. do konca 1973. leta. Na pravo sem se vpisal leta 1967, z osemnajstimi leti. Оd leta 1975. živim in delam v Sloveniji.
Enotnost študentov se je pokazala na Prvem kongresu študentov Jugoslavije, 9. aprila 1940. leta v Beogradu. Na Kongresu je bilo prisotnih 127 delegatov beograjske, 9 delegatov zagrebške, 5 delegatov ljubljanske univerze, po en delegat Filozofske fakultete iz Skopja in Pravne fakultete iz Subotice kot tudi nekaj študentov opazovalcev. Na Kongresu so predstavljeni trije referati: Mladina in vojna, Naloge in vloga študentov v obrambi miru in Boj ženske mladine zoper vojno. Kongres je sprejel Deklaracijo, v kateri se obsoja imperialistična vojna. Kongres je sprejel sklep, da mladina ne želi vojne in da se mladi naraščaj celega sveta mora združiti v boju za mir, proti ubijanju in rušenju. Prvi kongres študentov Jugoslavije je poimenovan tudi Kongres študentov za mir.
V mesecu aprilu leta 1951 je v bila Beogradu ustanovna konferenca Zveze študentov Jugoslavije.
»Na Konferenci je izvoljen Centralni odbor Zveze študentov Jugoslavije, sestavljen iz 35 članov, predsednik Centralnega odbora i 3 podpredsedniki. Na konferenci je sprejeta Resolucija o pomenu in organizacijskih načelih Zveze študentov Jugoslavije. Član Zveze študentov Jugoslavije je lahko vsak redni in izredni študent, ki sprejema programska načela. Članstvo v zvezi preneha z zaključkom študija ali z izključitvijo«.
Iz Zveze študentov Slovenije je leta 1969 nastala Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, v katero so bili vključeni vsi študentje ljubljanske univerze, do konca leta 1969, ko je bila ustanovljena Skupnost študentov Slovenije, pa se je le-ta razširila še na študente visokošolskih in višješolskih centrov izven Ljubljane
"Izstop" iz Zveze študentov Jugoslavije je namreč bil prvi korak k temeljitemu prestrukturiranju študentske organizacije. Le-ta se je preimenovala v Skupnost študentov, za svoje članice in člane pa je štela vsakogar, ki je imel veljavni indeks. Le-tega ob sprejetju na univerzo prejme vsak vpisani študent. Skupnost študentov je po svoji obliki in načinih delovanja, kakršne je postopno razvila v letih dokler je obstajala (namreč do l. 1974, ko so jo z ukrepi "od zgoraj" inkorporirali v Zvezo socialistične mladine), bila predhodnica poznejših gibanj civilne družbe v osemdesetih letih. Najpomembnejši element organiziranosti skupnosti študentov, je izražala klavzula, ki je omogočala samoorganizacijo študentskih skupin za poljubno delovanje.
1
Reorganizacija študentske organizacije v Ljubljani se je odrazila tudi na Zvezo študentov Jugoslavije. Zaradi »usklajevanja je bil v Ljubljani dne 14. januarja 1969. sestanek Predsedstva ZŠJ in Izvršnega odbora Skupnosti ljubljanskih študentov, ki je sprejelo določene sklepe. V sklepih je poudarjeno, »da je potrebno prizadevati si za nadaljnjo demokratizacijo in reorganizacijo Zveze študentov Jugoslavije, v kateri tudi študentje iz Ljubljane vidijo svojo prihodnost. Poudarjeno je, da je Predsedstvo ZŠJ organ koordinacije dejavnosti študentov in na ta način ne more uresničevati nikakršnih hierahijskih ali birokratskih razmerij do teh centrov«. Šlo je za »izredno sejo« Predsedstva ZŠJ skupaj s Izvršnim odborom Skupnosti ljubljanskih študentov. Za to sejo se je odločila Druga redna konferenca ZŠJ z dne 28.12.1968 v Beogradu.
Spomladi 1969 sva se s takratnim predsednikom ZŠJ Đurom Kovačevićem pogovarjala o izstopu ZŠ LJ in je, kolikor se spominjam rekel, »da sprememba v obliki delovanja ni problem, da pa ni v redu izstop, ker je veliko zadev, ki povezujejo študente, ne glede na to kje delujejo. Tudi »izstop« se bo uredil. Novih oblik dela v študentski organizaciji se ni treba bati...«
Na seji Predsedstva ZŠJ, dne 27.oktobra 1969 je med stališči le-tega zapisano: »Statut je potrebno razbremeniti nekaterih določb, ki se nanašajo na način in funkcioniranje fakultetnih oziroma visokošolskih in univerzitetnih organizacij in da je to potrebno prepustiti statutom republiških in pokrajinskih organizacij«.
Elemente, ki jih je zagovarjala Skupnost študentov LJ najdemo tudi v Programskih načelih, ki so bila pripravljena za 9. Konferenco ZŠJ tako, da se ta ideja »federiranja« Zveze študentov Jugoslavije počasi uresničuje v raznih oblikah.
Pomenljiv je 1. člen Predloga Statuta ZŠJ za 9. Konferenco ZŠJ, ki pravi: » ZŠJ je samostojna družbeno politična organizacija, v katero se samoupravno združujejo študentje in njihove organizacije v republikah, pokrajinah in visokošolskih centrih«.
Iz tega obdobja je pomemben nekoliko pozabljen prispevek Cirila Baškoviča, ki je bil objavljen v »Teoriji in praksi« 1968., preveden je tudi v makedonski jezik, ki ga je prevedla, po mojem spominu, Slovenka Amalija Jovanović, prof. na Filozofski fakulteti v Skopju in objavljen v knjigi »Študentska leta, 1970«, ki na str. 169. navaja, »da morajo biti študenti v skupnosti pri uresničevanju svojih stališč, kjer bi imeli možnost s svojimi idejami priti pred širšo skupnost in jo zagovarjati«. Knjigo Študentska leta 1970. sta oblikovala prof. dr. Vladimir Nedkov in Dr. Dimitrij Mirčev, ki je bil tudi prvi veleposlanik Makedonije v Sloveniji. Oba avtorja, izjemna intelektualca, sta bila v sedemdesetih letih na seznamu za odstranitev z Univerze, zaradi svojih liberalnih stališč, čemur smo se v študentski organizaciji uprli, tako, da sta bika kaznovana samo »z ukorom ZK«. Ni nam pa uspelo rešiti prof. Slavka Milosavlevskega, sociologa, ki celih deset let ni mogel objavljati ničesar. Tudi v Sloveniji ne, čeprav smo mu skušali »pomagati«, pa ni šlo.
2
Pri tem si je zelo prizadeval Tone Remc, katerega prizadevanja bi bilo potrebno bolj podrobno osvetliti. Ne sme se ga pozabiti. Šele po desetih letih je izšla v Beogradu nova knjiga dr. Milosavlevskega.
V času od let 1968 do 1973, ko sem aktivno sodeloval v študentskem življenju, sem iz Slovenije spoznal na različnih sestankih naslednje študente in uspešno sodeloval: Toneta Remca, Lenarta Šetinca, Darka Štrajna, Tomaža Kšelo, Marjana Pungartnika, Jerco Vodušek, Jožeta Zagožna, Jožeta Korinška, Dragoljubo Benčino, Iztoka Simonitija, Mitjo Močivnika, Borisa Muževiča in druge. Glede na to, da sem bil v Predsedstvu ZŠJ zadolžen za družbeno ekonomski položaj študentov, sem s sodelavci v Novem Sadu pripravil odmeven posvet na temo »Socialne razlike med študenti«, pri katerem mi je veliko pomagal dr. Sergej Flere, če se dobro spomnim, profesor na Univerzi v Novem Sadu, ki sedaj živi v Sloveniji. Številne razgovore smo imeli z L. Šetincem, J. Korinškom, T. Kšelo, J. Zagožnom, katerega, priznam, večkrat nisem razumel kaj mi želi povedati. S Tonetom Remcem sva imela kar nekaj zanimivih pogovorov. Pobudnik za pogovore je bil Tone in zdi se mi in to takrat, ko je hotel »preveriti« svoja razmišljanja. Marsikdaj ga nisem razumel, ker sem imel premalo znanja in ga nisem »dohajal«. Znal pa sem ga poslušati, kar mu je veliko pomenilo.
Informacijo o spremembi v organiziranosti študentov Slovenije smo v študentski organizaciji Makedonije prejeli od kolegov iz Ljubljane. Malo nas je presenetil »izstop« iz ZŠJ. Njihovemu načinu organiziranja nismo »nasprotovali«, kvečjemu se je porodila ideja, da preverimo lastno organiziranost in smo tako dopolnili statut, da so člani študentske organizacije postali tudi Kulturno umetniško društvo »Mirče Acev«, Počitniška (Ferijalna) zveza univerze, trije študentski domovi, trije študentski klubi, časopis Študentski zbor. Zanesljivo je to bila posledica študentske organizacije iz Slovenije. Nismo pa »izstopili« iz ZŠJ. Na tem mestu je vredno omeniti stanje v študentski organizaciji, ki se je v določenih elementih povezovalo s slovenskimi izkušnjami. Leta 1968 smo tudi v Skopju pripravili demonstracije, ki so hitro »bile pravilno razumljene« s strani tedanje oblasti, tako, da je novi študentski dom s 450 posteljami, ki se je gradil od potresa 1963, bil hitro dokončan, v šestih mesecih, »urejena« je participacija študentske organizacije v upravljanju s študentskimi domovi, dobili smo cel hotel v last študentske organizacije na Ohridu, za katerega smo ustanovili posebno Agencijo, ki ga je tržila, v zimski in letni sezoni pa smo študentom slabšega materialnega stanja organizirali zimovanja, letovanja in okrevanja po raznih boleznih. In sicer dvanajst mesecev letno. V istem hotelu smo začeli organizirati vsako poletje 15 dnevni seminar »Študent in njegova vloga v družbi«. Upam si trditi, da je to po Korčulanski šoli, seminarju »Univerza danes«, zanesljivo bil med najboljšimi seminarji v Jugoslaviji v tem obdobju. Med predavatelji sta bila tudi Tone Remc, ki je govoril o ustavnih spremembah in Lenart Šetinc, ki je predstavil študentska gibanja v svetu. Potrebno je omeniti, da smo na ta seminar vabili tudi udeležence iz drugih republik, med temi so se udeleževali tudi študenti iz Slovenije. Bivanje udeležencev študentov je plačevala Študentska organizacija Makedonije, predavatelji niso bili plačani, ker je zanje bila čast predavati na tem seminarju, ki je trajal 15 dni.
3
Ponosen sem, da sem bil eden od štirih ustanoviteljev tega seminarja, ki je bil zelo odmeven. O dogajanjih na seminarjih obstajajo zapisi v Študentskem zboru, ki je arhiviran v Arhivu RSM. Slovenski študenti so sodelovali tudi na seminarju Univerza danes, katerega organizator je bila Zveza študentov Jugoslavije, osebno sem dva krat bil v organizacijskem odboru in tudi dva krat sem se s svojimi prispevki udeležil tega seminarja. O tem seminarju so podatki v Arhivu Jugoslavije v Beogradu.
Naj sklenem. Ne glede na »izstop« iz ZŠJ, so slovenski študenti na vseh ravneh v času od 1968 do 1973 dajali svoj pomemben prispevek k demokratizaciji družbe, o čemer pričajo tudi prispevki drugih avtorjev. Na raznih sejah niso bili dobro razumljeni, slišati je bilo »opet ovi Slovenci«. Ko sem bil zaposlen v Predsedstvu ZŠJ od 1971 do konca 1973 sem najbolj »zameril« mojim prijateljem, da nikoli niso imeli časa ostati čez noč v Beogradu, spoznati nočno življenje, tedaj živahnega Beograda. Vedno so hiteli na vlak Sava ekspres ali večerno letalo za Ljubljano. Tukaj bi omenil tudi dva zanimiva dogodka z Lenartom Šetincem in pok. Tonetom Remcem, ki sta bila predavatelja na Ohridskem seminarju.
Po predavanju Toneta Remca, ki je bilo v mesecu juliju 1970, sem ga spoznal s svojo kolegico, sicer eno najboljših študentk PF v Skopju v generaciji. Novembra me je Tone Remc povabil na ohcet/svatbo, kajti s to mojo kolegico se je poročil. Še ena zgodba z mojim tovarišem Lenartom Šetincem. Tovarištvo naju druži od leta 1969. Leta 1970 smo ga povabili kot predavatelja na Ohridski seminar, v Skopje je prišel z letalom, potovanje iz Skopja na Ohrid pa »sem organiziral« z avtobusom in tako si je v 5 urni vožnji ogledoval lepote Makedonije! To potovanje mi je omenil vrsto let pozneje, sem pa bil vesel, da mi ni zameril, ker potovati z avtobusom pet ur po takratnih makedonskih cestah ni bilo ravno prijetno.
Po vrnitvi iz JLA konec leta 1974, smo se z omenjenima Đurom Kovačevićem in Vladimirjem Gligorovim v Beogradu, med ostalim, pogovarjali tudi o združitvi Zveze mladine in Zveze študentov Jugoslavije, na kar je Đuro hudomušno dodal, »da, če sta predsednika mladine Vladimir Maksimović in predsednik študentov Dragan Kalinić, se ni moglo drugače končati«. Vladimir Gligorov pa je, tak kot je bil, z umirjenim tonom dodal »da si študenti dolgo ne bodo opomogli in je to za razvoj demokracije velika škoda. Tudi za Jugoslavijo«. Takrat ga nisem dobro razumel. Pozneje sem se spomnil teh in drugih besed iz naših pogovorov.
