Ne mislim, da sta zame v časih sodelovanja v Tribuni filozofija in aktivizem bili v nasprotju. Ne takrat zdavnaj, pa najbrž niti danes. V nasprotju ne, a tudi ne kako posebno povezani v smislu nekakšnih filozofskih napotil za delovanje.
Moje prvo leto v časopisu, ko sem bila brucka, je najbrž bilo leto precejšnje zmede, v tretjem letniku pa sem že mislila, da stvari obvladam.
Ne bom govorila o svojih lastnih tekstih, ki so bili nekako zadržani in eksperimentalni, a sem še kar ponosna na svoje pisanje o Šalamunovem Pokru, čeprav je bilo le nekaj povsem navdušenih stavkov, toda mislim prvih sploh.
Kar se mi zdi zgodovinsko pomembno, je nekakšna tipologija. Na političnem področju smo po eni strani ravnali, kakor da lahko nekaj naredimo po pravilih in zakonih – na jugoslovanskem kongresu Zveze študentov smo predlagali, kolikor se spomnim, nekakšne nove svete potrošnikov-bralcev časopisa in takšne inovacije. Sicer pa smo doživeli tipično politično intervencijo, ko smo hoteli objaviti nekakšen kritičen komentar, pa nas je Stane Dolanc pozval na večerjo in nas prepričal, da bi takšno pisanje bilo kontraproduktivno in šlo na roko nazadnjaškim tendencam v partiji in družbi. Pri tej eni priložnosti smo se dali prepričati, a smo se potem iz obupa nad lastno neumnostjo povzpeli na vrh še nedokončanega Cankarjevega doma-nebotičnika. Pa še s steklenico.
Pri filozofiji stvari niso bile tako nevarne, a steklenica je bila potrebna, da bi v tiskarni bili pripravljeni postaviti tekste težkih prevodov z raznimi simboli. Spremljali smo navdušeno vse, kar je bilo novega (1967. Derrida je objavil kar tri knjige), in hkrati tudi kaj bolj blizu, iz soseske...
Po jeseni 1968. pravzaprav nisem več stalno živela v Ljubljani čeprav sem ostala v stiku s prijatelji: toda to ni več zgodba o Tribuni.
Zdaj pa še o ženski perspektivi. Zdaj mi se res zdi nenavadno, da nas ni bilo več v uredništvu; bile pa so sodelavke. Pravzaprav se mi zdaj zdi nenavadno, da sem bila v uredništvu jaz. Takrat mi je bilo najbolj naravna stvar na svetu, vse je bilo tu, iz gimnazije v Šubičevi sem odšla na Filozofsko fakulteto v Aškerčevo, uredništvo Tribune pa je bilo takoj tu na Kongresnem trgu ali vsaj na robu tega trga. Nisem mislila da imam neko posebno vlogo ne pri delu v časopisu pa tudi ne osebno. Imela sem nekakšne kvalifikacije: poznavanje jezikov, na primer, in navado spremljanja vsega, kar se je dalo dobiti v knjižnicah, knjigarnah, na kiosku.
Upam da ni odločilo družinsko ozadje. Oče je bil v vladi – v izvršnem svetu ampak spet ne toliko vpliven. A ker so v uredništvu bili tudi bodoči uspešni politiki, se mi sedaj zdi povsem mogoče, da so imeli kakšen pragmatičen namen ... takrat pa se nisem imela za predstavnico strani oblasti, niti malo.
1968. so se stvari spremenile, vse bolj že spomladi. A moje doživetje Tribune se dogajalo pred to cezuro, v drugačnem času. Revolucionarna se mi je zdela filozofija –teorija, Jugoslavija pa je za mene takrat bila neke vrste work in progress, ne čisto prav, ampak na poti v neko dobro smer.
Ne mislim, da sta zame v časih sodelovanja v Tribuni filozofija in aktivizem bili v nasprotju. Ne takrat zdavnaj, pa najbrž niti danes. V nasprotju ne, a tudi ne kako posebno povezani v smislu nekakšnih filozofskih napotil za delovanje.
Moje prvo leto v časopisu, ko sem bila brucka, je najbrž bilo leto precejšnje zmede, v tretjem letniku pa sem že mislila, da stvari obvladam.
Ne bom govorila o svojih lastnih tekstih, ki so bili nekako zadržani in eksperimentalni, a sem še kar ponosna na svoje pisanje o Šalamunovem Pokru, čeprav je bilo le nekaj povsem navdušenih stavkov, toda mislim prvih sploh.
Kar se mi zdi zgodovinsko pomembno, je nekakšna tipologija. Na političnem področju smo po eni strani ravnali, kakor da lahko nekaj naredimo po pravilih in zakonih – na jugoslovanskem kongresu Zveze študentov smo predlagali, kolikor se spomnim, nekakšne nove svete potrošnikov-bralcev časopisa in takšne inovacije. Sicer pa smo doživeli tipično politično intervencijo, ko smo hoteli objaviti nekakšen kritičen komentar, pa nas je Stane Dolanc pozval na večerjo in nas prepričal, da bi takšno pisanje bilo kontraproduktivno in šlo na roko nazadnjaškim tendencam v partiji in družbi. Pri tej eni priložnosti smo se dali prepričati, a smo se potem iz obupa nad lastno neumnostjo povzpeli na vrh še nedokončanega Cankarjevega doma-nebotičnika. Pa še s steklenico.
Pri filozofiji stvari niso bile tako nevarne, a steklenica je bila potrebna, da bi v tiskarni bili pripravljeni postaviti tekste težkih prevodov z raznimi simboli. Spremljali smo navdušeno vse, kar je bilo novega (1967. Derrida je objavil kar tri knjige), in hkrati tudi kaj bolj blizu, iz soseske...
Po jeseni 1968. pravzaprav nisem več stalno živela v Ljubljani čeprav sem ostala v stiku s prijatelji: toda to ni več zgodba o Tribuni.
Zdaj pa še o ženski perspektivi. Zdaj mi se res zdi nenavadno, da nas ni bilo več v uredništvu; bile pa so sodelavke. Pravzaprav se mi zdaj zdi nenavadno, da sem bila v uredništvu jaz. Takrat mi je bilo najbolj naravna stvar na svetu, vse je bilo tu, iz gimnazije v Šubičevi sem odšla na Filozofsko fakulteto v Aškerčevo, uredništvo Tribune pa je bilo takoj tu na Kongresnem trgu ali vsaj na robu tega trga. Nisem mislila da imam neko posebno vlogo ne pri delu v časopisu pa tudi ne osebno. Imela sem nekakšne kvalifikacije: poznavanje jezikov, na primer, in navado spremljanja vsega, kar se je dalo dobiti v knjižnicah, knjigarnah, na kiosku.
Upam da ni odločilo družinsko ozadje. Oče je bil v vladi – v izvršnem svetu ampak spet ne toliko vpliven. A ker so v uredništvu bili tudi bodoči uspešni politiki, se mi sedaj zdi povsem mogoče, da so imeli kakšen pragmatičen namen ... takrat pa se nisem imela za predstavnico strani oblasti, niti malo.
1968. so se stvari spremenile, vse bolj že spomladi. A moje doživetje Tribune se dogajalo pred to cezuro, v drugačnem času. Revolucionarna se mi je zdela filozofija –teorija, Jugoslavija pa je za mene takrat bila neke vrste work in progress, ne čisto prav, ampak na poti v neko dobro smer.
