ŠTUDENTSKO KULTURNO-UMETNIŠKO DRUŠTVO AKADEMIK UNIVERZE V LJUBLJANI
Na pobudo gospoda Jožeta Humra sem leta 1964 od takratnega tajnika društva, pesnika in pisatelja Ervina Fritza prevzel sekretarske posle Študentskega kulturno-umetniškega društva Akademik Univerze v Ljubljani (ŠKUD Akademik UL). ŠKUD Akademik UL je v obdobju od 1964 do 1969 združeval naslednje kulturno-umetniške skupine:
• Akademski pevski zbor Tone Tomšič (APZ TT),
• Akademska folklorna skupina France Marolt (AFS FM),
• Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec,
• Študentski plesni orkester Ad Hoc (ŠPO Ad Hoc),
• Študentsko aktualno gledališče in
• Koroški akademski oktet.
Poleg sekretarskih poslov sem kot kulturni vodja v sodelovanju s skupinami organiziral razna gostovanja doma in po svetu. V mojem obdobju smo organizirali naslednja večja gostovanja: Zveza sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) (Litva, Latvija, Estonija), Egipt, Združene države Amerike (ZDA), Velika Britanija, Poljska, Italija, Avstrija in Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Leta 1969 sem opravljal tudi posle sekretarja Univerzitetnega odbora Zveze študentov Jugoslavije Univerze v Ljubljani. Tako ŠKUD Akademik UL kot posamezna društva so bila po takratnem zakonu o društvih registrirana pri ministrstvu za notranje zadeve in uradu za notranje zadeve Mestne občine Ljubljana. Sedež ŠKUD Akademika UL je bil na Poljanski cesti št. 6 v prvem nadstropju, kjer so bili upravni in vadbeni prostori društev. Društvo je imelo tudi svoje organe: letna skupščina, volitve organov, nadzorni odbor, finančna komisija in po potrebi tudi razne občasne komisije in programske svete. V mandatu, ki ga bom opisal, je zastopanje društva kot celote opravljal predsednik Gregor Miklič.
AKADEMSKI PEVSKI ZBOR TONE TOMŠIČ
Zgodovina in tradicija zbora Univerze v Ljubljani se začne leta 1926, ko je France Marolt ustanovil moški Akademski pevski zbor. Po kulturnem molku leta 1942 in po znanem nastopu zbora s pesmijo Lipa zelenela je v Unionski dvorani v Ljubljani je zbor ponovno začel delovati leta 1946 in se po narodnem heroju Tonetu Tomšiču preimenoval v Akademski pevski zbor Tone Tomšič .
Zbor združuje študentke in študente vseh fakultet Univerze v Ljubljani, ki jih družita ljubezen do petja in nenehna želja po vrhunskem umetniškem ustvarjanju.
APZ TT sodi med najpomembnejše ustvarjalce slovenskega zborovskega petja, ne samo po izvajalsko-tehnični plati, temveč tudi po svoji programski usmeritvi. Zbor je zaradi kakovosti redni gost mednarodnih zborovskih tekmovanj od Gorice, Špitala, Arezza, Grand Prix Evrope (Tours), Velike Britanije do Riminija, nastopa tudi na slovenskih zborovskih tekmovanjih Naša pesem v Mariboru.
Naj omenim le nekaj pomembnih zborovskih zmag na mednarodnih tekmovanjih:
– 2008: velika nagrada Evrope za zborovsko petje v Debrecenu (dirigentka Urška Lah),
– 2002: Grand Prix Evrope v Arezzu (dirigent Stojan Kuret),
– 1980: Grand Prix Evrope v Toursu (dirigent Jože Fürst),
in uspehov na tekmovanjih Naša pesem v Mariboru:
– 2018: 3. mesto,
– 1999: 1. mesto,
– 1990: 1. mesto.
Zbor je tudi prejemnik številnih nagrad in priznanj:
– 2003: Zlati znak Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti,
– 2000: Srebrna plaketa Sklada Republike Slovenije za kulturne ljubiteljske dejavnosti in Plaketa mesta Ljubljana,
– 1996: Zlati častni znak svobode Republike Slovenije,
– 1991: Priznanje za sodelovanje ob počastitvi Gallusovega leta,
– 1997: Nagrada mesta Ljubljane za zagotavljanje tradicije in visoke kvalitete ljubiteljskega zborovskega petja,
– 1984: Zlata plaketa Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani za dolgoletno delo in izredne dosežke na kulturnem področju,
– 1981: Nagrada Društva slovenskih skladateljev,
– 1976: Srebrna spominska plaketa Univerze v Ljubljani,
– 1970: Gallusova plaketa in
– 1966: Red bratstva in enotnosti z zlatim vencem.
Zbor je v letih od 1926 do 2021 vodilo 16 priznanih zborovodij, dirigentov in dirigentk, naj omenim le nekatere: France Marolt, Marij Kogoj, Radovan Gobec, Janez Bole, Lojze Lebič, Marko Munih, Jernej Habjanič, Jože Fürst, Stojan Kuret, Urša Lah, Sebastjan Vrhovnik, Jerica Bukovec in sedanja Rahela Durič Barić.
Članice in člane zbora poleg glasbe druži tudi bogato družabno življenje. Ob prihodu in sprejemu novih članov v poletnem času organizirajo krst novincev in poletne pevske vaje. Od začetka študijskega leta so pevske vaje enkrat ali dvakrat tedensko. Stara navada je bila, da se pevci družijo, spoznavajo in prepevajo po izbranih ljubljanskih gostiščih: Šestica, Činkole, Kolovrat … V času mojega mandata je APZ imel klubskega simpatizerja, donatorja, znano takratno odvetnico dr. Ljubo Prenner. Kot nagrada za resno delo, požrtvovalnost in pripadnost zboru je zbor organiziral večja gostovanja v tujini in doma.
Akademik je organiziral gostovanja zbora in folklore. Takšne turneje so zahtevale večletne organizacijske priprave in izdatna finančna sredstva. Izkušnje in zgodbe s takih turnej so bile »darilo« pevkam, pevcem, plesalkam in plesalcem za vloženo delo.
Opisal bom zgodbi z dveh gostovanj:
1. Mednarodno gostovanje Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, Akademska folklorna skupina France Marolt in Študentski plesni orkester Ad Hoc s pevko Ireno Kohont in pevcem Matijo Cerarjem v ZSSR (današnjo Rusijo).
Članica Slovenskega narodnega gledališča, opere in baleta Vanda Gerlovič je gostovala v Vilni v Litvi. Ob tej priložnosti so gostitelji vprašali pevko, ali ima Univerza v Ljubljani kakšne študentske kulturne ansamble, ki bi lahko gostovali v Litvi. Ideja se je porodila, njena sugestija je bila za gostovanje ŠKUD Akademik (skupine APZ TT, AFS France Marolt in ŠPO Ad Hoc). V Rusiji so leta 1965 praznovali 25-letnico socialističnih baltskih republik (Litva, Latvija, Estonija). Univerzitetno mesto Kaunas v Litvi ima podobno kulturno umetniško društvo, Kavno Politehnikos Institutas, Ansambel Njemunas, poimenovano po reki Njemen. Vzpostavljen je bil kontakt med skupinama in sledil je podpis pogodbe v Ambasadi ZSSR v Beogradu o izmenjavi in 14-dnevnem gostovanju 158 članov Akademika in Kauno Politehnikos Institutas, Ansambel Njamunas po Litvi, Latviji, Estoniji in v Moskvi. Po sklenjeni pogodbi med skupinama so bile finančne obveznosti ŠKUD Akademika za potovanje v ZSSR železniški prevoz 158 članov na relaciji Ljubljana–Beograd–Budimpešta–Čop (prva železniška postaja v ZSSR) in vrnitev v Ljubljano. Stroške v ZSSR pa so krili KPI-Ansambel Njemunas. ŠKUD Akademik je prevzel stroške prihoda Litovcev po Donavi v Beograd in od Beograda po železnici do Ljubljane in bivanje po Sloveniji ter vrnitev v Beograd. Gostovanje ŠKUD Akademika je bilo v prvi polovici avgusta leta 1965. Za potovanje je bilo treba pridobiti vize za ZSSR in Madžarsko, vendar je to moral storiti vsak zase, saj takrat niso izdajali skupinskih viz. Druga značilnost je bila ta, da je ob vstopu v ZSSR v Čopu vsak dobil vložek papirja v potni list, ob izstopu iz države pa so mejni organi vložek pobrali, da ni bilo nobenih zabeležk, da smo sploh bili v ZSSR.
Akademik je na štirinajstdnevno gostovanje v Rusijo prispel prvega avgusta 1965, bila je nedelja. Po naporni vožnji z vlakom sta APZ in AFS že po uri in pol imela skupni nastop na stalni Razstavi dosežkov narodnega gospodarstva. Njihov nastop si je ogledalo okrog dva tisoč ljudi, ta dan je bil namreč praznik sovjetskih železničarjev. Pred odhodom v Litvo se je Moskovčanom predstavil Študentski plesni orkester Ad hoc s pevko Ireno Kohont in pevcem Matijo Cerarjem v tovarni avtomobilov Zavod i mena Lihačova v rednem delovnem času. V premajhni dvorani so bili gledalci in še posebej tisti, ki so se vrinili v polno dvorano, navdušeni nad izvajalci. Po treh dneh bivanja v Moskvi nas je udobna železnica popeljala tisoč kilometrov proti Litvi v mesto Kaunas, ki je bil naš gostitelj. Nekoč je bila to litovska prestolnica. Ob prihodu smo na železniški postaji imeli svečani sprejem v narodnih litovskih nošah z vodstvom univerze in njihovimi študenti. Ves čas gostovanja smo bili nastanjeni v študentskih domovih. Še ena posebnost, ki jo moram omeniti, je ta, da smo v Moskvi dobili uradne preverjene vodičke Inturista, ki so nas spremljale na celotni turneji, čeprav smo v Litvi imeli za spremljevalce litovske študente in študentke. »Vodičke« so žal bile z nami prvič in povsem odveč, z nami so govorile v srbohrvaščini kot prevajalke in dnevno poročale v Moskvo o svojih zapažanjih. Prepotovali smo več kot osem tisoč kilometrov, po večini z avtobusi. Priredili smo štirinajst koncertov, prepotovali celotno Litvo tja do Baltika. Prvi nastop je bil predstavitveni vseh treh skupin v Kaunasu, kjer so lahko ocenili umetniško raven nastopajočih skupin iz Slovenije. Nato so sledili posamični nastopi v industrijskem naselju Elektronaj, v turistično-zdraviliškem mestu Druskininkaj, mestih Klajpeda in Palangi ob Baltskem morju. Poslušalci so zelo različno sprejemali zborovsko petje pod vodstvom priznanega dirigenta Lojzeta Lebiča, kar je seveda bilo odvisno od tega, kakšno občinstvo je zbor imel. Program AFS je bil seveda naravnan predvsem na melos in temperament južne Jugoslavije. Zbor in folklora sta s svojim programom predstavljala našo slovensko kulturo, o programih plesnega orkestra tega ni mogoče reči. Vsi našteti koncerti, predvsem prvi od obeh v Kaunasu, so bili deležni brezmejne simpatije mladega občinstva, ki se lahko meri z našimi vrstniki. Posebej velja omeniti zaključni nastop na televiziji v Vilni. Po kratkem uvodu in razgovoru s predsednikom Akademika Gregorjem Mikličem in vodjo folklorne skupine France Marolt Tončko Marolt sta skupini izvedli dvourni program, ki je bil izredno uspešen.
Pred odhodom z gostovanja so nam pripravili veliko zabavo in slovesno slovo od uspešnega gostovanja ŠKUD Akademika v Litvi. Ko smo vstopili v vlak Rdeča strela iz smeri Leningrad–Moskva in se začeli preštevati, ali smo vsi (158 članov), smo ugotovili, da nam manjka en član. To smo seveda sporočili vodstvu in sprejemnikom vlaka. Njihovo zagotovilo na osnovi dokumenta, ki so nam ga izročili, je bilo, da nas bo izgubljeni član čakal na železniški postaji Lvov, torej že iz smeri Moskve proti zadnji ruski postaji Čop. Izročili smo dokument in prevzeli izgubljenega člana. Podoben dogodek se je pripetil na jugoslovanskih železnici iz Beograda proti Ljubljani, ko je naša članica izstopila v Slavonskem Brodu, v Ljubljano pa se je vrnila šele po dveh dneh, ko smo vsi že bili doma.
Tako številčno delegacijo ŠKUD Akademika v tujini so spremljali tudi glavni tajnik Univerze v Ljubljani Silvo Grgič, vodstvo Akademika s predsednikom Gregorjem Mikličem, sekretar Miro Kert, vodstvo APZ z dirigentom Lojzetom Lebičem, vodstvo AFS s Tončko Marolt, Mirko Ramovš, Študentski plesni orkester Ad Hoc z vodstvom (Dečo Žgur, Lovro Arnič), spremljali so nas še Borut Loparnik, Viktor Konjar, dopisnik dela v Moskvi Janez Stanič, v delegaciji sta še bila Joco Žnidaršič in Tone Fornezzi.
Ko so se naši vtisi uredili, smo na Akademiku pripravili večer vtisov in pripovedovanja, kaj vse smo doživeli na tako množični turneji po Rusiji. Na srečanje smo povabili gosta, opernega pevca Ladka Korošca, ki je med svojimi gostovanji po Rusiji z nami delil tudi svoje vtise. Na veliko presenečenje je na naših posnetkih opazil tudi isto »preverjeno« vodičko, ki je z njim govorila v odlični slovenščini, žal pa z nami vseh štirinajst dni dosledno le v srbohrvaščini.
Financiranje ruske turneje
Po sklenjeni pogodbi z litovskim ansamblom Kauno Politehnikos Institutas Njamunas - SR Litva, ki smo jo podpisali na ruski ambasadi v Beogradu, je bila obveza ŠKUD Akademika, da pokrivamo stroške prevoza do Čopa za 158 članov gostovanja in vrnitev do Ljubljane, hkrati pa po enakih kriterijih pokrivamo stroške litovskega ansambla za 158 ljudi od Beograda do Ljubljane in vrnitev do Beograda ter za štirinajstdnevno gostovanje po Sloveniji septembra 1965. Ker je bilo gostovanje državnega pomena, smo upravičeno pričakovali in tudi dobili začetni prispevek Zveznega izvršnega sveta (ZIS), in sicer 2,5 milijona dinarjev. Član ZIS-a iz Slovenije in hkrati zvezni minister za kulturo Janez Vipotnik je zagotovil, da smo iz rezerve zveznega proračuna dobili donacijo v tej višini.
S tem denarjem smo lahko sprožili akcijo zbiranja denarja v Sloveniji. Pri takratnih organih in kulturnih ustanovah smo zbrali potrebna sredstva, deset milijonov dinarjev, da smo lahko pokrili vse stroške gostovanja. Vsak udeleženec turneje je dal še lastni prispevek, donacijo je prispevala tudi Univerza v Ljubljani, tem virom smo dodali vstopnine od prireditve Ansambla Njemunas v Hali Tivoli, honorarje od TV-snemanj in prihodke od donacij podjetij. Omeniti velja, da smo za vsako gostovanje v tujino vedno pripravili vsebinske utemeljitve gostovanja in finančni načrt s prikazom prihodkov in izdatkov. Te načrte so obravnavale kulturne institucije in na podlagi njihovih odobritev je bilo običajno, da smo za pokritje stroškov potrebovali še posebne akcije zbiranja denarja.
2. Gostovanje Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt v ZDA in Kanadi od 30. 1. 1973 do 27. 3. 1973.
Priprave za to gostovanje so se začele že septembra 1969, ko je naš pevec v APZ-ju Marjan Špegel opravljal doktorski študij v New Yorku. Ob tej priložnosti se je osebno pogovarjal z direktorjem ameriške vladne ustanove National Endowment for the Arts iz Washingtona. V pogovoru mu je predstavil razna gradiva, posnetke, plošče, mednarodna priznanja obeh umetniških skupin. Kakovost in dobra predstavitev sta bili zagotovilo, da izpolnjujemo njihove kriterije in upravičenost za gostovanje v ZDA. Njihova podpora in sugestija za izvedbo turneje je temeljila na predlogu, da nam kot organizatorja predlagajo agencijo Sherman Pitluck Inc. iz New Yorka. Maja 1971 je Marjan Špegel osebno obiskal generalno konzulko v Clevelandu M. Vilfanovo in jo seznanil s potekom priprav na gostovanje. Ob tem pogovoru mu je predlagala, da bi v to turnejo vključili tudi gostovanje v Torontu v Kanadi. Ta pobuda je sovpadala tudi s pripravami na sklenitev meddržavnega kulturnega sporazuma med SFRJ in ZDA. V začetku decembra smo opravili osebni kontakt s članom Zveznega izvršnega sveta v Beogradu, Markom Bulcem, ki je naša prizadevanja podprl in posebej pohvalil pot, ki smo jo opravili v ZDA. Nato smo pridobili pozitivno oceno za gostovanje in podporo ameriške vladne ustanove. Ker so med SFRJ in ZDA že potekala pogajanja o sklenitvi državnega kulturnega sporazuma, je namignil, naj vzpostavimo tudi tesne stike pri Komisiji za Kulturne stike s tujino in Zvezno komisijo za kulturne stike, da tudi one predlagajo gostovanje APZ TT in AFS FM. Komisija za kulturne stike Slovenije s tujino je Zvezni komisiji predlagala, da se tudi v meddržavni sporazum z ZDA vključi to gostovanje, ki že ima ameriško podporo njihove vladne institucije. Tako je hkrati potekalo vzporedno obveščanje ameriške ambasade v Beogradu in jugoslovanske ambasade v Washingtonu. O tej turneji smo podrobno in osebno seznanili tudi člana ZIS iz Slovenije Marka Bulca, vse člane vlade v Sloveniji, ustrezne kulturne institucije – Republiški sekretariat za prosveto in kulturo, Zavod za mednarodno tehnično sodelovanje, Univerzo v Ljubljani in Mesto Ljubljana. Po vseh pripravah doma in v ZDA je sledil obisk ameriškega menedžerja Shermana Pitlucka v Ljubljani. Takoj po prihodu na brniško letališče je menedžer obiskal dr. Aleksandro Kornhauserjevo, ji podrobno razložil svoj namen obiska in gostovanja APZ TT in AFS FM februarja in marca 1973 v ZDA. Takoj po tem razgovoru me je dr. Kornhauserjeva poklicala na razgovor in mi povedala, da je naklonjen gostovanju ter kakšne so njegove želje in kakšni so njegovi pogoji za turnejo. Srečanje menedžerja s skupinama je bilo namenjeno, da vsaka posebej stavi svoj program za ZDA, nato pa je menedžer osebno izbiral skladbe, ki bi jih bi izvajali, in plese, ki naj bi jih predstavili. Ko je to bilo dogovorjeno, smo pristopili k oblikovanju pogodbe. Določili smo stroške gostovanja znotraj ZDA in naše stroške potovanja za 78 ljudi do Chicaga, vključno z železniškimi in letalskimi prevozi, hotelskimi prenočišči in stroški vrnitve iz New Yorka v Ljubljano. Pri sestavljanju končne vsebine pogodbe nam je pomagal Fritz Frankel, direktor Jugoslovanskega informacijskega centra v New Yorku, danes svetovalec generalnega direktorja RTV Slovenija.
Skupini sta po usklajenem soglasju z menedžerjem izdelali program gostovanja: APZ TT je izdelal A program: Lipa, Venturini, Venturini, Adamič, Mihelič, Švikaršič, Pahor, Simoniti Vrabec, Berdovič, Žganec, Skalovski, Simić, Mirk, Sirfov, Švara, Papandopolo; in B-program: Gallus, Passereau, Certon, Orlando, Josquin Des Prez, Clement, John, Mokranjac, Vremšak, Gabrijelčič, Lajovic.
AFS FM je izvedel slovenske plese – gorenjske, belokranjske, rezijanske, bunjevaške in šopsko oro.
Programi skupin so bili namenjeni dvema vrstama občinstva v ZDA – pretežno slovenskim izseljencem in jugoslovanskim narodom ter ameriškemu občinstvu.
Nekaj poudarkov z gostovanja po ZDA in Kanadi: skupini sta 30. januarja 1973 z vlakom odpotovali v Hamburg, kjer sta prenočili v hotelu letalske družbe Loftleider, in 1. februarja 1973 prispeli z letalom v Reykjavik. Na Islandiji sta skupini 2. februarja 1973 imeli dva koncerta. Posebej moramo omeniti neljubi dogodek, da je iz Luxembourga v Reykjavik prispelo samo eno polno letalo potnikov. Da bi si zagotovili 78 letalskih mest na polnem letalu potnikov, smo začeli prepevati, plesati, deliti programe gostovanja po ZDA, plošče zbora, letalska družba Islanding Loftleider pa je potnikom ponudila enodnevno brezplačno bivanje na Islandiji s prošnjo, da omogočijo vkrcanje 78 potnikov obeh skupin za Chicago. Po velikem in prav zabavnem spektaklu na letališču Keflavik smo odpotovali v Chicago, kjer smo 4. februarja 1973 imeli zelo uspešen koncert v veliki filharmonični dvorani za 2.600 članov slovenskih izseljenskih organizacij. Koncert z izrazito slovenskim programom smo imeli v Clevelandu 11. februarja 1973, v Pittsburghu 22. marca in v Torontu v Kanadi 25. marca 1973.
V ZDA (v 21 zveznih državah) in Kanadi sta skupini imeli 32 nastopov in prevozili skupaj 18 tisoč kilometrov. Koncerti v ZDA so bili zelo dobro obiskani in poudariti moramo, da so bili namenjeni slovenskim izseljencem, narodom Jugoslavije in ameriškemu občinstvu. Nastope pa smo imeli tudi za ameriške univerze Berkeley, Santa Barbara, Boulder-Colorado ipd. Prava atrakcija pa je bilo gostovanje v indijanskem rezervatu na 2.300 metrih nadmorske višine v Fort Wingatu v zvezni državi New Mexico.
Posebno priznanje, ki sta ga skupini doživeli v ZDA, je bil koncert v Kennedy Arts Center v Washingtonu 23. marca 1973. Takratni jugoslovanski ambasador Toma Granfil je izrazil željo in prošnjo, da bi nastopili v Kennedyjevem centru za celotni diplomatski zbor ambasadorjev, ki delujejo v ZDA. To povabilo smo z veseljem sprejeli. Pri programu obeh skupin smo si pridržali pravico, da program oblikujemo po svoje in ne izvajamo takega, ki smo ga po menedžerjevi izbiri. To je bil klasični umetniški program od Gallusa do moderne –Gabrijelčiča, Lebiča, Lajovica ipd. Tudi program folklore je bil prirejen. Zahtevno občinstvo je z izrednim posluhom in ovacijami spremljalo umetniški program, folkloro, ki je z rezijanskimi plesi doživelo še posebni aplavz, kot tudi z izvedbo nekaterih jugoslovanskih plesov (kolo, šopsko oro ipd.). Naslednji dan je Washington Post prinesel kritiko, da takšnega koncerta, ki ga je priredila jugoslovanska ambasada, Kennedyjev Center še ni doživel! Na veliko zadovoljstvo vseh nas in predvsem občinstva v nabito polnem Centru z 2.700 poslušalci nas je ambasador Tomo Granfil ob prisotnosti Marjana Osolnika, kulturnega atašeja v ambasadi, povabil na sprejem v prostore ambasade z več kot 300 povabljenci. Ta velik uspeh obeh umetniških skupin v washingtonskem koncertnem centru je bil vsem nam v veliko priznanje in potrditev, da je bila celotna ameriška turneja zelo uspešna.
Po zaključku turneje po ZDA in Kanadi je bilo izdelano šest strani dolgo poročilo Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt od 20. januarja 1973 do 30. marca 1973. Poročilo je mogoče najti v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Priloga k poročilu so trije listi obračuna izdatkov in prihodkov gostovanja APZ TT in AFS FM v ZDA in Kanadi v času od 31. 1. do 30. 3. 1973, ki so prav tako v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.
Pred odhodom na turnejo je bil izdelan in sprejet Pravilnik za ameriško turnejo. Vodja turneje je bil Viktor Konjar, širše vodstvo so sestavljali Viktor Konjar, Marjan Šuštar, Cica Stele, Janez Ocura in Ivo Verovnik; v strokovnem vodstvu sta bila Mirko Ramovš in Marko Munih, dopisniki so bili Viktor Konjar, Marjan Zlobec (ta je bil dopisnik Dela in je ves čas redno poročal s turneje v ZDA in Kanadi) in Milan Štrukelj.
Kratki vsebinski izvlečki finančnega poročila
Izdatki za turnejo so bili naslednji:
– prevoz z vlakom Ljubljana–Luxembourg–Ljubljana,
– prevoz z letalom na relaciji Luxembourg–Reykjavik–New York–Chicago in vrnitev New York–Luxembourg,
– mednarodno zdravstveno zavarovanje udeležencev turneje in nakup zdravil,
– zavarovanje narodnih noš,
– stroški obiska ameriškega menedžerja Shermana Pitlucka v Ljubljani v letih 1971 in 1972,
– gostovanje ameriškega zbora v Ljubljani leta 1972,
– izdelava LP-plošč APZ TT za turnejo,
– izdelava koncertne knjižice za ZDA (oblikovalec, papir, prevajanje, korekture, prevoz, tiskanje reklamnih oglasov),
– poštni, telegrafski in telefonski stroški,
– izdelava posebnega reklamnega gradiva, kritik in oblikovanje materiala za turnejo,
– organizacijsko-pripravljalni stroški,
– stroški razmnoževanja,
– potni stroški,
– izdelava zabojev za prevoz narodnih noš,
– nakup daril za gostitelje,
– nagrada menedžerjema za organizacijo celotne turneje po pogodbi med skupinama od leta 1969 do vključno 1973,
– stroški koncerta v Hali Tivoli 6. 4. 1973 (najemnina dvorane, nagrade organizatorju in večerja za nastopajoče),
– žepnina po tri dolarje dnevno za udeležence turneje in
– delno povračilo stroškov menedžerja v ZDA (telefoni, telexi, prevozni stroški itd.).
Skupni izdatki turneje so znašali 787.620,15 dinarja (marec 1973).
Prihodki so bili naslednji:
– prispevek republiške kulturne skupnosti Socialistične republike Slovenije,
– prispevek republiške izobraževalne skupnosti (sklep 73. seje IO RISK z dne 6. 6. 1972),
– prispevek izvršnega odbora skupnosti študentov,
– prispevek ljubljanskih visokošolskih zavodov (sklep iz maja in decembra 1972),
– prispevek izvršnega sveta skupščine Socialistične republike Slovenije,
– samoprispevek udeležencev turneje (74 x 800 din),
– prispevek skupščine občine Ljubljana Center - oddelek za družbene službe 18. 10. 1973,
– prispevek skupin,
– izkupiček od prodanih koncertnih knjižic in plošč,
– dohodek od koncerta v hali Tivoli 6. 4. 1973,
– dohodek od oglasov v koncertni knjižici,
– sredstva iz brezobrestnega kredita pri IO SŠLVZ.
Skupni prihodki s turneje v ZDA in Kanado leta 1973 so znašali 794.724,40 dinarja.
Objavljeni članki v častniku Delu :
31. 1. 1973 M. Gabrijelčič: Na pot čez ocean,
31. 1. 1973 M. Gabrijelčič: Z našo folkloro do ZDA,
20. 1. 1973 M. Zlobec: Velika kulturna akcija,
16. 2. 1973 M. Zlobec: Vse po sreči
20. 2. 1973 M. Zlobec: Pismo iz ZDA – Same velike dvorane,
7. 3. 1973 M. Zlobec: Pismo iz ZDA – Indijansko občinstvo
20. 3. 1973 M. Zlobec: Pismo iz ZDA – Polne dvorane
28. 3. 1973 M. Zlobec: 14.000 km – Turneja AFS FM in APZ TT po ZDA se bliža koncu
31. 3. 1973 foto J. Zrnec: Plesalci in pevci spet doma – sprejem na ljubljanski železniški postaji
AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA FRANCE MAROLT UNIVERZE V LJUBLJANI
Leta 1948 je slovenski etnomuzikolog France Marolt ustanovil folklorno skupino, ki je v začetku štela tri plesne pare. Skupino so večinoma sestavljali študentje ljubljanske univerze. Njihova želja je bila družiti se in ohranjati slovensko kulturno dediščino ter ljudsko izročilo. Prav vsi aktivni in nekdanji člani so ponosno povedali Enkrat maroltovec – vedno maroltovec. Tako so se maroltovci predstavili v svojih dokumentih. Maroltovci sodijo med največje slovenske folklorne skupine, njen ustanovitelj je postavil temelje razvoja slovenske folklorne dejavnosti. Ko je število članov skupine naraščalo, so se oblikovale tri – začetna, srednja in starejša skupina. Poglavitno poslanstvo skupin bi lahko opisali v treh točkah: ohranjanje slovenskega ljudskega glasbenega, pevskega in plesnega izročila; poustvarjanje slovenske kulturne dediščine in hkrati interpretacija na novo ustvarjenih, še nevidnih folklornih elementov na odru.
Po smrti Franceta Marolta leta 1951 je glasbeno vodstvo prevzela njegova žena Tončka Marolt (do leta 1980), plesno vodenje pa etnokoreologinja Marija Šuštar. V kasnejših letih je strokovno in umetniško vodstvo od Marije Šuštar leta 1965 prevzel Mirko Ramovš, čigar naloga je bila poustvarjati slovensko ljudsko izročilo in ga predstavljati javnosti.
Maroltovci predstavljajo plese po vsej Sloveniji, v nekdanji skupni državi in zunaj naših meja. Gostovali so po vseh evropskih državah in v Alžiru, Tunisu, Egiptu, Izraelu, Siriji, Združenih arabskih emiratih, v Kanadi, ZDA, Argentini in Mehiki.
Skupina se je udeleževala številnih mednarodnih folklornih tekmovanj in festivalov, prejemala laskava priznanja in nagrade. Slavo je uživala tudi doma ob raznih jubilejih skupine in leta 1998 ob 50. obletnici prejela odlikovanje z zlatim častnim znakom Republike Slovenije, in sicer za 50-letno kulturno poslanstvo pri ohranjanju slovenskega ljudskega plesnega in glasbenega izročila. Odlikovanje jim je izročil predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.
Leta 2010 je mesto umetniškega vodje za Mirkom Ramovšem nasledil doktor etnologije Tomaž Simetinger.
AFS FM vse od ustanovitve sodeluje s slovenskimi kulturnimi, etnološkimi in etnografskimi institucijami: z Glasbenonarodopisnim inštitutom ZRC SAZU, Slovenskim etnografskim muzejem, Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti.
PRIMORSKI AKADEMSKI PEVSKI ZBOR VINKO VODOPIVEC UNIVERZE V LJUBLJANI
Zgodovina zbora sega v leto 1953. Zbor sodi med prepoznavne in najboljše slovenske moške zbore. Člani zbora so povečini primorski študentje Univerze v Ljubljani. Skupina študentov je v gostilni Činkole na Poljanski cesti ustanovila zbor z imenom Pevski zbor Primorskih študentov. Prvi dirigent je bil Anton Nanut. Zbor si je nadel ime po znanem primorskem duhovniku, skladatelju in narodnem buditelju Vinku Vodopivcu. Zbor je med ljudmi znan po Vodopivčevi skladbi Žabe, ki je neuradno njegova himna. Zbor deluje predvsem na Primorskem, gostuje tudi drugod po Sloveniji, Jugoslaviji in tujini. Leta 1958 je zbor zastopal Jugoslavijo na študentskem festivalu v Solunu, na mednarodnem tekmovanju v Arezzu v Italiji istega leta pa je osvojil tudi prvo mesto.
Umetniški vodje zbora so bili priznani dirigenti: Anton Nanut, Marko Munih, Jože Hanc, Brane Demšar, Ciril Krpač, Marjan Gabrijelčič, Mirko Šlosar, Nikolaj Žličar, Anton Cimperman, Tomaž Svete, Marko Mihevc, Borut Smrekar, Andraž Hauptman, Andrej Misson, Katja Kovač, Gregor Klančič, Primož Malavašič, Iztok Kocen, Jakob Barbo (od 2019 dalje). Znani so nastopi zbora v tujini leta 1962 pod ŠKUD Akademik v Hannovru, Duisburgu, Duseldorfu, Aachenu, na TV-snemanju v Stuttgartu in v Münchnu.
ŠTUDENTSKI PLESNI ORKESTER AD HOC
Plesni orkester je bil ustanovljen ob koncu leta 1960. V letu 1962 je orkester na 8. Svetovnem mladinskem festivalu v Helsinkih zasedel prvo mesto in osvojil zlato medaljo. Konkurenca na tem tekmovanju je bila pestra, saj so tekmovali med drugim tudi trije profesionalni orkestri. ŠKUD Akademik je nato novembra 1962 nastopil z drugimi skupinami v Egiptu. Za leto 1963 so bila predvidena gostovanja oz. koncert v Slovenski filharmoniji in v dogovoru z danskim jazz ansamblom še gostovanje na Danskem in Švedskem. Orkester je sodeloval tudi na eni največjih študentskih turnej po Sovjetski zvezi leta 1965 (Litva, Latvija In Estonija) in z gostovanjem pevke Irene Kohont in pevca Matija Cerarja. Posebej velja omeniti koncert v Moskvi septembra 1965 v tovarni ZIL in na VDNH (Gospodarsko razstavišče v Moskvi).
Ustanovitelj in prvi predsednik ŠPO Ad Hoc je bil France Kapus, med člani skupine so bili znani glasbeniki, kot so Lovro Arnič, Dečo Žgur, Pero Ogrin in še mnogi pomembni instrumentalisti, kasnejši dirigenti in člani Simfonikov RTV Ljubljana, orkestra Opere in baleta Ljubljana in tujih ansamblov.
Omembe vredna je tudi izjemno uspešna turneja ŠKUD Akademika leta 1962 (takratni predsednik društva je bil Peter Toš) v prijateljsko Združeno arabsko republiko. V skupini so bili: Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec, Koroški akademski oktet, Akademska folklorna skupina France Marolt in Akademski orkester Ad hoc s skupaj 86 udeleženci. Skupine so gostovale v krajih Kairo, Asyut, Luxor, Minia, Tanta, Alexandrija, Mahala el Kobra, Port Said. Priredili so deset nastopov in TV-snemanje. Skupina je bila deležna veliko priznanj, sprejemov pri visokih funkcionarjih pokrajinskih oblasti in pri jugoslovanskem ambasadorju v Kairu dr. Jožetu Brileju.
KOROŠKI AKADEMSKI OKTET UNIVERZE V LJUBLJANI
Nastanek in oblikovanje Koroškega akademskega okteta je nekaj posebnega. Prvi začetki nastajanja okteta segajo v petdeseta leta, ko sta brata Ciril in Ivek Krpač, dijaka ravenske gimnazije, ustanovila fantovski pevski zbor in moški kvartet. Nastopal je na Radio Ljubljana in po avstrijskem Koroškem. Ob prihodu na študij v Ljubljano leta 1954 je Ciril vodil različne pevske skupine. Od prof. Luke Kramolca je prevzel kakovosten mešani pevski zbor Kluba koroških študentov. Nekaj let je prepeval tudi kot profesionalni pevec v zboru Slovenske filharmonije, pomagal in sodeloval pri različnih pevskih skupinah takratnega časa.
Leta 1956 sta skupaj z bratom Ivekom v Klubu koroških študentov Ljubljanske univerze ustanovila Koroški akademski oktet in Ciril je bil njegov umetniški vodja več kot 40 let.
V času delovanja okteta velja posebej omeniti organizacijske plati delovanja, ki jih je vodil basist okteta Stane Urbančič. Pomemben sodelavec okteta je bil prof. dr. Jože Marsel, ki je oktetu odpiral vrata v tujino. Leta 1963 je Ciril Krpač prevzel še umetniško vodenje moškega pevskega zbora Vinko Vodopivec. Krpač je zbor pripravil za praznovanje 10. obletnice delovanja. Koncert je bil v Slovenski filharmoniji v Ljubljani in v Zagrebu ter za snemanje v Varšavi.
Oktet je prenehal aktivno nastopati na odrih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 2003 je Ciril Krpač pri Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana izdal zgoščenko z naslovom Ob tabornem ognju. Na njej je 26 skladb različnih avtorjev z motiviko domoljubja. Pesmi nam pojejo o časih stoletnih bojev slovenskih fantov za narodne meje, o njihovih željah po vrnitvi domov in o doma na njih čakajočih dekletih.
Samo v letu 1962 je oktet imel 61 nastopov, predvsem v Sloveniji, Trstu in okolici. Skupaj s ŠKUD Akademikom je oktet v tistem letu gostoval v Združenih arabskih republikah, imel radijska in TV-snemanja ipd.
POVZETEK
Študenti – cvet vsakega naroda – so običajno nosilci naprednih idej, revolucionarji, tudi najvidnejši predstavniki kulturnih in športnih združenj, tako tudi študenti ljubljanske univerze, združeni v ŠKUD Akademik. Njegove kulturne skupine so bile skozi vsa leta smerokaz programskim usmeritvam drugim kulturnim društvom in njihovim kakovostnim hotenjem. To vlogo sta APZ Tone Tomšič in AFS France Marolt vse od njunega nastanka vztrajno tudi počela. Njima so sledile tudi druge kulturne skupine znotraj ŠKUD. V svoje vrste so vključevali kulture željne študente, jim nudili najboljše zborovodje oz. dirigente, jih povezovali s številnimi skladatelji in plesnimi učitelji oz. koreografi, etnomuzikologi in drugimi strokovnimi sodelavci. Programi njihovih letnih koncertov so bili vzorčni primeri odličnih zborovskih oz. folklornih dosežkov. Visoka kakovost koncertov jim je bila cilj. Zato uspehi njihovega prizadevnega dela niso izostali. Doma in na tujem so se vselej izkazovali kot odlično uvrščeni oz. kot zmagovalci na številnih tekmovanjih. Tako smemo zapisati, da je ŠKUD Akademik nedvomno odličen ambasador slovenske kulture doma in po svetu.
V tem zapisu je opisan le del njihovega dela. Opisane koncertne turneje po ZDA, Kanadi, Rusiji, Egiptu … so prikaz močno razvejane dejavnosti kulturnih skupin ŠKUD in njihovega uspešnega poslanstva.
Kulturno potovanje po ZDA in Kanadi se je izkazalo kot izredno uspešno na več ravneh: mnogi so se prvič srečevali s slovensko kulturo – zborovsko in folklorno, srečevanja s slovenskimi, hrvaškimi in drugimi izseljenci iz nekdanje Jugoslavije so bila nepopisna doživetja, visoke strokovne ocene koncertov in množica obiskovalcev na sedemindvajsetih koncertih (bilo jih je okrog trideset tisoč) in štirinajst tisoč prevoženih kilometrov – vse to je bil za nastopajoče izreden uspeh. Turneja po ZDA in Kanadi je bila zelo uspešna kulturna misija slovenske kulture na tujih tleh. Občudovanja vredna je bila kakovost izvedbe nastopajočih, sestava koncertnih programov, predstavitev del slovenskih in drugih skladateljev ter dragocenost ljudskega izročila pa so bila deležna izjemne pozornosti in navdušenja.
Srečanja s poslušalci v Moskvi v Rusiji in v litovskih mestih so bila prav tako svojevrstna doživetja. Sto osemdeset nastopajočih, štirinajst koncertov in osem tisoč prevoženih kilometrov je bilanca te turneje – prvega srečanja slovenskih študentov z litovskimi in prvega srečanja s slovensko kulturo na ruskih tleh. Sad te turneje je bilo povratno srečanje študentov univerze v Kaunasu v Ljubljani.
Danes tovrstnih srečevanj ne poznamo več.
Takratne vladne institucije, državne in republiške, so ob podpori sponzorjev in donatorjev (tudi z denarno soudeležbo študentov), pa tudi z diplomatsko pomočjo, omogočile omenjene turneje kulturnih skupin. To so bili tudi izjemni organizacijski podvigi takratnega vodstva ŠKUD Akademik.
Ko danes primerjamo omenjene turneje z današnjimi možnostmi naših ljubiteljskih kulturnih skupin, vidimo, da je današnje stanje v mnogočem slabše. Takšnih turnej današnja ljubiteljska kultura ne zmore več. Razmere so se močno spremenile.
Če želimo mir in lepše življenje, bo morala država izdatneje podpirati ljubiteljsko kulturo in s tem širiti krog srčnih ljudi. Današnji svet potrebuje umetnost, kulturo in doživetja ob srečevanjih, ki povezujejo ljudi, narode, ki gradijo mostove med njimi.
In kaj je bolj primernega za to kot kultura.
Viri: 1. Zgodovinski arhiv Ljubljana
2. Arhiv Univerze v Ljubljani
3. Arhiv ŠKUD Akademik UL
4. Narodna in univerzitetna knjižnica
5. Arhiv avtorja prispevka
Na pobudo gospoda Jožeta Humra sem leta 1964 od takratnega tajnika društva, pesnika in pisatelja Ervina Fritza prevzel sekretarske posle Študentskega kulturno-umetniškega društva Akademik Univerze v Ljubljani (ŠKUD Akademik UL). ŠKUD Akademik UL je v obdobju od 1964 do 1969 združeval naslednje kulturno-umetniške skupine:
• Akademski pevski zbor Tone Tomšič (APZ TT),
• Akademska folklorna skupina France Marolt (AFS FM),
• Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec,
• Študentski plesni orkester Ad Hoc (ŠPO Ad Hoc),
• Študentsko aktualno gledališče in
• Koroški akademski oktet.
Poleg sekretarskih poslov sem kot kulturni vodja v sodelovanju s skupinami organiziral razna gostovanja doma in po svetu. V mojem obdobju smo organizirali naslednja večja gostovanja: Zveza sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) (Litva, Latvija, Estonija), Egipt, Združene države Amerike (ZDA), Velika Britanija, Poljska, Italija, Avstrija in Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Leta 1969 sem opravljal tudi posle sekretarja Univerzitetnega odbora Zveze študentov Jugoslavije Univerze v Ljubljani. Tako ŠKUD Akademik UL kot posamezna društva so bila po takratnem zakonu o društvih registrirana pri ministrstvu za notranje zadeve in uradu za notranje zadeve Mestne občine Ljubljana. Sedež ŠKUD Akademika UL je bil na Poljanski cesti št. 6 v prvem nadstropju, kjer so bili upravni in vadbeni prostori društev. Društvo je imelo tudi svoje organe: letna skupščina, volitve organov, nadzorni odbor, finančna komisija in po potrebi tudi razne občasne komisije in programske svete. V mandatu, ki ga bom opisal, je zastopanje društva kot celote opravljal predsednik Gregor Miklič.
AKADEMSKI PEVSKI ZBOR TONE TOMŠIČ
Zgodovina in tradicija zbora Univerze v Ljubljani se začne leta 1926, ko je France Marolt ustanovil moški Akademski pevski zbor. Po kulturnem molku leta 1942 in po znanem nastopu zbora s pesmijo Lipa zelenela je v Unionski dvorani v Ljubljani je zbor ponovno začel delovati leta 1946 in se po narodnem heroju Tonetu Tomšiču preimenoval v Akademski pevski zbor Tone Tomšič .
Zbor združuje študentke in študente vseh fakultet Univerze v Ljubljani, ki jih družita ljubezen do petja in nenehna želja po vrhunskem umetniškem ustvarjanju.
APZ TT sodi med najpomembnejše ustvarjalce slovenskega zborovskega petja, ne samo po izvajalsko-tehnični plati, temveč tudi po svoji programski usmeritvi. Zbor je zaradi kakovosti redni gost mednarodnih zborovskih tekmovanj od Gorice, Špitala, Arezza, Grand Prix Evrope (Tours), Velike Britanije do Riminija, nastopa tudi na slovenskih zborovskih tekmovanjih Naša pesem v Mariboru.
Naj omenim le nekaj pomembnih zborovskih zmag na mednarodnih tekmovanjih:
– 2008: velika nagrada Evrope za zborovsko petje v Debrecenu (dirigentka Urška Lah),
– 2002: Grand Prix Evrope v Arezzu (dirigent Stojan Kuret),
– 1980: Grand Prix Evrope v Toursu (dirigent Jože Fürst),
in uspehov na tekmovanjih Naša pesem v Mariboru:
– 2018: 3. mesto,
– 1999: 1. mesto,
– 1990: 1. mesto.
Zbor je tudi prejemnik številnih nagrad in priznanj:
– 2003: Zlati znak Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti,
– 2000: Srebrna plaketa Sklada Republike Slovenije za kulturne ljubiteljske dejavnosti in Plaketa mesta Ljubljana,
– 1996: Zlati častni znak svobode Republike Slovenije,
– 1991: Priznanje za sodelovanje ob počastitvi Gallusovega leta,
– 1997: Nagrada mesta Ljubljane za zagotavljanje tradicije in visoke kvalitete ljubiteljskega zborovskega petja,
– 1984: Zlata plaketa Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani za dolgoletno delo in izredne dosežke na kulturnem področju,
– 1981: Nagrada Društva slovenskih skladateljev,
– 1976: Srebrna spominska plaketa Univerze v Ljubljani,
– 1970: Gallusova plaketa in
– 1966: Red bratstva in enotnosti z zlatim vencem.
Zbor je v letih od 1926 do 2021 vodilo 16 priznanih zborovodij, dirigentov in dirigentk, naj omenim le nekatere: France Marolt, Marij Kogoj, Radovan Gobec, Janez Bole, Lojze Lebič, Marko Munih, Jernej Habjanič, Jože Fürst, Stojan Kuret, Urša Lah, Sebastjan Vrhovnik, Jerica Bukovec in sedanja Rahela Durič Barić.
Članice in člane zbora poleg glasbe druži tudi bogato družabno življenje. Ob prihodu in sprejemu novih članov v poletnem času organizirajo krst novincev in poletne pevske vaje. Od začetka študijskega leta so pevske vaje enkrat ali dvakrat tedensko. Stara navada je bila, da se pevci družijo, spoznavajo in prepevajo po izbranih ljubljanskih gostiščih: Šestica, Činkole, Kolovrat … V času mojega mandata je APZ imel klubskega simpatizerja, donatorja, znano takratno odvetnico dr. Ljubo Prenner. Kot nagrada za resno delo, požrtvovalnost in pripadnost zboru je zbor organiziral večja gostovanja v tujini in doma.
Akademik je organiziral gostovanja zbora in folklore. Takšne turneje so zahtevale večletne organizacijske priprave in izdatna finančna sredstva. Izkušnje in zgodbe s takih turnej so bile »darilo« pevkam, pevcem, plesalkam in plesalcem za vloženo delo.
Opisal bom zgodbi z dveh gostovanj:
1. Mednarodno gostovanje Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, Akademska folklorna skupina France Marolt in Študentski plesni orkester Ad Hoc s pevko Ireno Kohont in pevcem Matijo Cerarjem v ZSSR (današnjo Rusijo).
Članica Slovenskega narodnega gledališča, opere in baleta Vanda Gerlovič je gostovala v Vilni v Litvi. Ob tej priložnosti so gostitelji vprašali pevko, ali ima Univerza v Ljubljani kakšne študentske kulturne ansamble, ki bi lahko gostovali v Litvi. Ideja se je porodila, njena sugestija je bila za gostovanje ŠKUD Akademik (skupine APZ TT, AFS France Marolt in ŠPO Ad Hoc). V Rusiji so leta 1965 praznovali 25-letnico socialističnih baltskih republik (Litva, Latvija, Estonija). Univerzitetno mesto Kaunas v Litvi ima podobno kulturno umetniško društvo, Kavno Politehnikos Institutas, Ansambel Njemunas, poimenovano po reki Njemen. Vzpostavljen je bil kontakt med skupinama in sledil je podpis pogodbe v Ambasadi ZSSR v Beogradu o izmenjavi in 14-dnevnem gostovanju 158 članov Akademika in Kauno Politehnikos Institutas, Ansambel Njamunas po Litvi, Latviji, Estoniji in v Moskvi. Po sklenjeni pogodbi med skupinama so bile finančne obveznosti ŠKUD Akademika za potovanje v ZSSR železniški prevoz 158 članov na relaciji Ljubljana–Beograd–Budimpešta–Čop (prva železniška postaja v ZSSR) in vrnitev v Ljubljano. Stroške v ZSSR pa so krili KPI-Ansambel Njemunas. ŠKUD Akademik je prevzel stroške prihoda Litovcev po Donavi v Beograd in od Beograda po železnici do Ljubljane in bivanje po Sloveniji ter vrnitev v Beograd. Gostovanje ŠKUD Akademika je bilo v prvi polovici avgusta leta 1965. Za potovanje je bilo treba pridobiti vize za ZSSR in Madžarsko, vendar je to moral storiti vsak zase, saj takrat niso izdajali skupinskih viz. Druga značilnost je bila ta, da je ob vstopu v ZSSR v Čopu vsak dobil vložek papirja v potni list, ob izstopu iz države pa so mejni organi vložek pobrali, da ni bilo nobenih zabeležk, da smo sploh bili v ZSSR.
Akademik je na štirinajstdnevno gostovanje v Rusijo prispel prvega avgusta 1965, bila je nedelja. Po naporni vožnji z vlakom sta APZ in AFS že po uri in pol imela skupni nastop na stalni Razstavi dosežkov narodnega gospodarstva. Njihov nastop si je ogledalo okrog dva tisoč ljudi, ta dan je bil namreč praznik sovjetskih železničarjev. Pred odhodom v Litvo se je Moskovčanom predstavil Študentski plesni orkester Ad hoc s pevko Ireno Kohont in pevcem Matijo Cerarjem v tovarni avtomobilov Zavod i mena Lihačova v rednem delovnem času. V premajhni dvorani so bili gledalci in še posebej tisti, ki so se vrinili v polno dvorano, navdušeni nad izvajalci. Po treh dneh bivanja v Moskvi nas je udobna železnica popeljala tisoč kilometrov proti Litvi v mesto Kaunas, ki je bil naš gostitelj. Nekoč je bila to litovska prestolnica. Ob prihodu smo na železniški postaji imeli svečani sprejem v narodnih litovskih nošah z vodstvom univerze in njihovimi študenti. Ves čas gostovanja smo bili nastanjeni v študentskih domovih. Še ena posebnost, ki jo moram omeniti, je ta, da smo v Moskvi dobili uradne preverjene vodičke Inturista, ki so nas spremljale na celotni turneji, čeprav smo v Litvi imeli za spremljevalce litovske študente in študentke. »Vodičke« so žal bile z nami prvič in povsem odveč, z nami so govorile v srbohrvaščini kot prevajalke in dnevno poročale v Moskvo o svojih zapažanjih. Prepotovali smo več kot osem tisoč kilometrov, po večini z avtobusi. Priredili smo štirinajst koncertov, prepotovali celotno Litvo tja do Baltika. Prvi nastop je bil predstavitveni vseh treh skupin v Kaunasu, kjer so lahko ocenili umetniško raven nastopajočih skupin iz Slovenije. Nato so sledili posamični nastopi v industrijskem naselju Elektronaj, v turistično-zdraviliškem mestu Druskininkaj, mestih Klajpeda in Palangi ob Baltskem morju. Poslušalci so zelo različno sprejemali zborovsko petje pod vodstvom priznanega dirigenta Lojzeta Lebiča, kar je seveda bilo odvisno od tega, kakšno občinstvo je zbor imel. Program AFS je bil seveda naravnan predvsem na melos in temperament južne Jugoslavije. Zbor in folklora sta s svojim programom predstavljala našo slovensko kulturo, o programih plesnega orkestra tega ni mogoče reči. Vsi našteti koncerti, predvsem prvi od obeh v Kaunasu, so bili deležni brezmejne simpatije mladega občinstva, ki se lahko meri z našimi vrstniki. Posebej velja omeniti zaključni nastop na televiziji v Vilni. Po kratkem uvodu in razgovoru s predsednikom Akademika Gregorjem Mikličem in vodjo folklorne skupine France Marolt Tončko Marolt sta skupini izvedli dvourni program, ki je bil izredno uspešen.
Pred odhodom z gostovanja so nam pripravili veliko zabavo in slovesno slovo od uspešnega gostovanja ŠKUD Akademika v Litvi. Ko smo vstopili v vlak Rdeča strela iz smeri Leningrad–Moskva in se začeli preštevati, ali smo vsi (158 članov), smo ugotovili, da nam manjka en član. To smo seveda sporočili vodstvu in sprejemnikom vlaka. Njihovo zagotovilo na osnovi dokumenta, ki so nam ga izročili, je bilo, da nas bo izgubljeni član čakal na železniški postaji Lvov, torej že iz smeri Moskve proti zadnji ruski postaji Čop. Izročili smo dokument in prevzeli izgubljenega člana. Podoben dogodek se je pripetil na jugoslovanskih železnici iz Beograda proti Ljubljani, ko je naša članica izstopila v Slavonskem Brodu, v Ljubljano pa se je vrnila šele po dveh dneh, ko smo vsi že bili doma.
Tako številčno delegacijo ŠKUD Akademika v tujini so spremljali tudi glavni tajnik Univerze v Ljubljani Silvo Grgič, vodstvo Akademika s predsednikom Gregorjem Mikličem, sekretar Miro Kert, vodstvo APZ z dirigentom Lojzetom Lebičem, vodstvo AFS s Tončko Marolt, Mirko Ramovš, Študentski plesni orkester Ad Hoc z vodstvom (Dečo Žgur, Lovro Arnič), spremljali so nas še Borut Loparnik, Viktor Konjar, dopisnik dela v Moskvi Janez Stanič, v delegaciji sta še bila Joco Žnidaršič in Tone Fornezzi.
Ko so se naši vtisi uredili, smo na Akademiku pripravili večer vtisov in pripovedovanja, kaj vse smo doživeli na tako množični turneji po Rusiji. Na srečanje smo povabili gosta, opernega pevca Ladka Korošca, ki je med svojimi gostovanji po Rusiji z nami delil tudi svoje vtise. Na veliko presenečenje je na naših posnetkih opazil tudi isto »preverjeno« vodičko, ki je z njim govorila v odlični slovenščini, žal pa z nami vseh štirinajst dni dosledno le v srbohrvaščini.
Financiranje ruske turneje
Po sklenjeni pogodbi z litovskim ansamblom Kauno Politehnikos Institutas Njamunas - SR Litva, ki smo jo podpisali na ruski ambasadi v Beogradu, je bila obveza ŠKUD Akademika, da pokrivamo stroške prevoza do Čopa za 158 članov gostovanja in vrnitev do Ljubljane, hkrati pa po enakih kriterijih pokrivamo stroške litovskega ansambla za 158 ljudi od Beograda do Ljubljane in vrnitev do Beograda ter za štirinajstdnevno gostovanje po Sloveniji septembra 1965. Ker je bilo gostovanje državnega pomena, smo upravičeno pričakovali in tudi dobili začetni prispevek Zveznega izvršnega sveta (ZIS), in sicer 2,5 milijona dinarjev. Član ZIS-a iz Slovenije in hkrati zvezni minister za kulturo Janez Vipotnik je zagotovil, da smo iz rezerve zveznega proračuna dobili donacijo v tej višini.
S tem denarjem smo lahko sprožili akcijo zbiranja denarja v Sloveniji. Pri takratnih organih in kulturnih ustanovah smo zbrali potrebna sredstva, deset milijonov dinarjev, da smo lahko pokrili vse stroške gostovanja. Vsak udeleženec turneje je dal še lastni prispevek, donacijo je prispevala tudi Univerza v Ljubljani, tem virom smo dodali vstopnine od prireditve Ansambla Njemunas v Hali Tivoli, honorarje od TV-snemanj in prihodke od donacij podjetij. Omeniti velja, da smo za vsako gostovanje v tujino vedno pripravili vsebinske utemeljitve gostovanja in finančni načrt s prikazom prihodkov in izdatkov. Te načrte so obravnavale kulturne institucije in na podlagi njihovih odobritev je bilo običajno, da smo za pokritje stroškov potrebovali še posebne akcije zbiranja denarja.
2. Gostovanje Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt v ZDA in Kanadi od 30. 1. 1973 do 27. 3. 1973.
Priprave za to gostovanje so se začele že septembra 1969, ko je naš pevec v APZ-ju Marjan Špegel opravljal doktorski študij v New Yorku. Ob tej priložnosti se je osebno pogovarjal z direktorjem ameriške vladne ustanove National Endowment for the Arts iz Washingtona. V pogovoru mu je predstavil razna gradiva, posnetke, plošče, mednarodna priznanja obeh umetniških skupin. Kakovost in dobra predstavitev sta bili zagotovilo, da izpolnjujemo njihove kriterije in upravičenost za gostovanje v ZDA. Njihova podpora in sugestija za izvedbo turneje je temeljila na predlogu, da nam kot organizatorja predlagajo agencijo Sherman Pitluck Inc. iz New Yorka. Maja 1971 je Marjan Špegel osebno obiskal generalno konzulko v Clevelandu M. Vilfanovo in jo seznanil s potekom priprav na gostovanje. Ob tem pogovoru mu je predlagala, da bi v to turnejo vključili tudi gostovanje v Torontu v Kanadi. Ta pobuda je sovpadala tudi s pripravami na sklenitev meddržavnega kulturnega sporazuma med SFRJ in ZDA. V začetku decembra smo opravili osebni kontakt s članom Zveznega izvršnega sveta v Beogradu, Markom Bulcem, ki je naša prizadevanja podprl in posebej pohvalil pot, ki smo jo opravili v ZDA. Nato smo pridobili pozitivno oceno za gostovanje in podporo ameriške vladne ustanove. Ker so med SFRJ in ZDA že potekala pogajanja o sklenitvi državnega kulturnega sporazuma, je namignil, naj vzpostavimo tudi tesne stike pri Komisiji za Kulturne stike s tujino in Zvezno komisijo za kulturne stike, da tudi one predlagajo gostovanje APZ TT in AFS FM. Komisija za kulturne stike Slovenije s tujino je Zvezni komisiji predlagala, da se tudi v meddržavni sporazum z ZDA vključi to gostovanje, ki že ima ameriško podporo njihove vladne institucije. Tako je hkrati potekalo vzporedno obveščanje ameriške ambasade v Beogradu in jugoslovanske ambasade v Washingtonu. O tej turneji smo podrobno in osebno seznanili tudi člana ZIS iz Slovenije Marka Bulca, vse člane vlade v Sloveniji, ustrezne kulturne institucije – Republiški sekretariat za prosveto in kulturo, Zavod za mednarodno tehnično sodelovanje, Univerzo v Ljubljani in Mesto Ljubljana. Po vseh pripravah doma in v ZDA je sledil obisk ameriškega menedžerja Shermana Pitlucka v Ljubljani. Takoj po prihodu na brniško letališče je menedžer obiskal dr. Aleksandro Kornhauserjevo, ji podrobno razložil svoj namen obiska in gostovanja APZ TT in AFS FM februarja in marca 1973 v ZDA. Takoj po tem razgovoru me je dr. Kornhauserjeva poklicala na razgovor in mi povedala, da je naklonjen gostovanju ter kakšne so njegove želje in kakšni so njegovi pogoji za turnejo. Srečanje menedžerja s skupinama je bilo namenjeno, da vsaka posebej stavi svoj program za ZDA, nato pa je menedžer osebno izbiral skladbe, ki bi jih bi izvajali, in plese, ki naj bi jih predstavili. Ko je to bilo dogovorjeno, smo pristopili k oblikovanju pogodbe. Določili smo stroške gostovanja znotraj ZDA in naše stroške potovanja za 78 ljudi do Chicaga, vključno z železniškimi in letalskimi prevozi, hotelskimi prenočišči in stroški vrnitve iz New Yorka v Ljubljano. Pri sestavljanju končne vsebine pogodbe nam je pomagal Fritz Frankel, direktor Jugoslovanskega informacijskega centra v New Yorku, danes svetovalec generalnega direktorja RTV Slovenija.
Skupini sta po usklajenem soglasju z menedžerjem izdelali program gostovanja: APZ TT je izdelal A program: Lipa, Venturini, Venturini, Adamič, Mihelič, Švikaršič, Pahor, Simoniti Vrabec, Berdovič, Žganec, Skalovski, Simić, Mirk, Sirfov, Švara, Papandopolo; in B-program: Gallus, Passereau, Certon, Orlando, Josquin Des Prez, Clement, John, Mokranjac, Vremšak, Gabrijelčič, Lajovic.
AFS FM je izvedel slovenske plese – gorenjske, belokranjske, rezijanske, bunjevaške in šopsko oro.
Programi skupin so bili namenjeni dvema vrstama občinstva v ZDA – pretežno slovenskim izseljencem in jugoslovanskim narodom ter ameriškemu občinstvu.
Nekaj poudarkov z gostovanja po ZDA in Kanadi: skupini sta 30. januarja 1973 z vlakom odpotovali v Hamburg, kjer sta prenočili v hotelu letalske družbe Loftleider, in 1. februarja 1973 prispeli z letalom v Reykjavik. Na Islandiji sta skupini 2. februarja 1973 imeli dva koncerta. Posebej moramo omeniti neljubi dogodek, da je iz Luxembourga v Reykjavik prispelo samo eno polno letalo potnikov. Da bi si zagotovili 78 letalskih mest na polnem letalu potnikov, smo začeli prepevati, plesati, deliti programe gostovanja po ZDA, plošče zbora, letalska družba Islanding Loftleider pa je potnikom ponudila enodnevno brezplačno bivanje na Islandiji s prošnjo, da omogočijo vkrcanje 78 potnikov obeh skupin za Chicago. Po velikem in prav zabavnem spektaklu na letališču Keflavik smo odpotovali v Chicago, kjer smo 4. februarja 1973 imeli zelo uspešen koncert v veliki filharmonični dvorani za 2.600 članov slovenskih izseljenskih organizacij. Koncert z izrazito slovenskim programom smo imeli v Clevelandu 11. februarja 1973, v Pittsburghu 22. marca in v Torontu v Kanadi 25. marca 1973.
V ZDA (v 21 zveznih državah) in Kanadi sta skupini imeli 32 nastopov in prevozili skupaj 18 tisoč kilometrov. Koncerti v ZDA so bili zelo dobro obiskani in poudariti moramo, da so bili namenjeni slovenskim izseljencem, narodom Jugoslavije in ameriškemu občinstvu. Nastope pa smo imeli tudi za ameriške univerze Berkeley, Santa Barbara, Boulder-Colorado ipd. Prava atrakcija pa je bilo gostovanje v indijanskem rezervatu na 2.300 metrih nadmorske višine v Fort Wingatu v zvezni državi New Mexico.
Posebno priznanje, ki sta ga skupini doživeli v ZDA, je bil koncert v Kennedy Arts Center v Washingtonu 23. marca 1973. Takratni jugoslovanski ambasador Toma Granfil je izrazil željo in prošnjo, da bi nastopili v Kennedyjevem centru za celotni diplomatski zbor ambasadorjev, ki delujejo v ZDA. To povabilo smo z veseljem sprejeli. Pri programu obeh skupin smo si pridržali pravico, da program oblikujemo po svoje in ne izvajamo takega, ki smo ga po menedžerjevi izbiri. To je bil klasični umetniški program od Gallusa do moderne –Gabrijelčiča, Lebiča, Lajovica ipd. Tudi program folklore je bil prirejen. Zahtevno občinstvo je z izrednim posluhom in ovacijami spremljalo umetniški program, folkloro, ki je z rezijanskimi plesi doživelo še posebni aplavz, kot tudi z izvedbo nekaterih jugoslovanskih plesov (kolo, šopsko oro ipd.). Naslednji dan je Washington Post prinesel kritiko, da takšnega koncerta, ki ga je priredila jugoslovanska ambasada, Kennedyjev Center še ni doživel! Na veliko zadovoljstvo vseh nas in predvsem občinstva v nabito polnem Centru z 2.700 poslušalci nas je ambasador Tomo Granfil ob prisotnosti Marjana Osolnika, kulturnega atašeja v ambasadi, povabil na sprejem v prostore ambasade z več kot 300 povabljenci. Ta velik uspeh obeh umetniških skupin v washingtonskem koncertnem centru je bil vsem nam v veliko priznanje in potrditev, da je bila celotna ameriška turneja zelo uspešna.
Po zaključku turneje po ZDA in Kanadi je bilo izdelano šest strani dolgo poročilo Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt od 20. januarja 1973 do 30. marca 1973. Poročilo je mogoče najti v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Priloga k poročilu so trije listi obračuna izdatkov in prihodkov gostovanja APZ TT in AFS FM v ZDA in Kanadi v času od 31. 1. do 30. 3. 1973, ki so prav tako v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.
Pred odhodom na turnejo je bil izdelan in sprejet Pravilnik za ameriško turnejo. Vodja turneje je bil Viktor Konjar, širše vodstvo so sestavljali Viktor Konjar, Marjan Šuštar, Cica Stele, Janez Ocura in Ivo Verovnik; v strokovnem vodstvu sta bila Mirko Ramovš in Marko Munih, dopisniki so bili Viktor Konjar, Marjan Zlobec (ta je bil dopisnik Dela in je ves čas redno poročal s turneje v ZDA in Kanadi) in Milan Štrukelj.
Kratki vsebinski izvlečki finančnega poročila
Izdatki za turnejo so bili naslednji:
– prevoz z vlakom Ljubljana–Luxembourg–Ljubljana,
– prevoz z letalom na relaciji Luxembourg–Reykjavik–New York–Chicago in vrnitev New York–Luxembourg,
– mednarodno zdravstveno zavarovanje udeležencev turneje in nakup zdravil,
– zavarovanje narodnih noš,
– stroški obiska ameriškega menedžerja Shermana Pitlucka v Ljubljani v letih 1971 in 1972,
– gostovanje ameriškega zbora v Ljubljani leta 1972,
– izdelava LP-plošč APZ TT za turnejo,
– izdelava koncertne knjižice za ZDA (oblikovalec, papir, prevajanje, korekture, prevoz, tiskanje reklamnih oglasov),
– poštni, telegrafski in telefonski stroški,
– izdelava posebnega reklamnega gradiva, kritik in oblikovanje materiala za turnejo,
– organizacijsko-pripravljalni stroški,
– stroški razmnoževanja,
– potni stroški,
– izdelava zabojev za prevoz narodnih noš,
– nakup daril za gostitelje,
– nagrada menedžerjema za organizacijo celotne turneje po pogodbi med skupinama od leta 1969 do vključno 1973,
– stroški koncerta v Hali Tivoli 6. 4. 1973 (najemnina dvorane, nagrade organizatorju in večerja za nastopajoče),
– žepnina po tri dolarje dnevno za udeležence turneje in
– delno povračilo stroškov menedžerja v ZDA (telefoni, telexi, prevozni stroški itd.).
Skupni izdatki turneje so znašali 787.620,15 dinarja (marec 1973).
Prihodki so bili naslednji:
– prispevek republiške kulturne skupnosti Socialistične republike Slovenije,
– prispevek republiške izobraževalne skupnosti (sklep 73. seje IO RISK z dne 6. 6. 1972),
– prispevek izvršnega odbora skupnosti študentov,
– prispevek ljubljanskih visokošolskih zavodov (sklep iz maja in decembra 1972),
– prispevek izvršnega sveta skupščine Socialistične republike Slovenije,
– samoprispevek udeležencev turneje (74 x 800 din),
– prispevek skupščine občine Ljubljana Center - oddelek za družbene službe 18. 10. 1973,
– prispevek skupin,
– izkupiček od prodanih koncertnih knjižic in plošč,
– dohodek od koncerta v hali Tivoli 6. 4. 1973,
– dohodek od oglasov v koncertni knjižici,
– sredstva iz brezobrestnega kredita pri IO SŠLVZ.
Skupni prihodki s turneje v ZDA in Kanado leta 1973 so znašali 794.724,40 dinarja.
Objavljeni članki v častniku Delu :
31. 1. 1973 M. Gabrijelčič: Na pot čez ocean,
31. 1. 1973 M. Gabrijelčič: Z našo folkloro do ZDA,
20. 1. 1973 M. Zlobec: Velika kulturna akcija,
16. 2. 1973 M. Zlobec: Vse po sreči
20. 2. 1973 M. Zlobec: Pismo iz ZDA – Same velike dvorane,
7. 3. 1973 M. Zlobec: Pismo iz ZDA – Indijansko občinstvo
20. 3. 1973 M. Zlobec: Pismo iz ZDA – Polne dvorane
28. 3. 1973 M. Zlobec: 14.000 km – Turneja AFS FM in APZ TT po ZDA se bliža koncu
31. 3. 1973 foto J. Zrnec: Plesalci in pevci spet doma – sprejem na ljubljanski železniški postaji
AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA FRANCE MAROLT UNIVERZE V LJUBLJANI
Leta 1948 je slovenski etnomuzikolog France Marolt ustanovil folklorno skupino, ki je v začetku štela tri plesne pare. Skupino so večinoma sestavljali študentje ljubljanske univerze. Njihova želja je bila družiti se in ohranjati slovensko kulturno dediščino ter ljudsko izročilo. Prav vsi aktivni in nekdanji člani so ponosno povedali Enkrat maroltovec – vedno maroltovec. Tako so se maroltovci predstavili v svojih dokumentih. Maroltovci sodijo med največje slovenske folklorne skupine, njen ustanovitelj je postavil temelje razvoja slovenske folklorne dejavnosti. Ko je število članov skupine naraščalo, so se oblikovale tri – začetna, srednja in starejša skupina. Poglavitno poslanstvo skupin bi lahko opisali v treh točkah: ohranjanje slovenskega ljudskega glasbenega, pevskega in plesnega izročila; poustvarjanje slovenske kulturne dediščine in hkrati interpretacija na novo ustvarjenih, še nevidnih folklornih elementov na odru.
Po smrti Franceta Marolta leta 1951 je glasbeno vodstvo prevzela njegova žena Tončka Marolt (do leta 1980), plesno vodenje pa etnokoreologinja Marija Šuštar. V kasnejših letih je strokovno in umetniško vodstvo od Marije Šuštar leta 1965 prevzel Mirko Ramovš, čigar naloga je bila poustvarjati slovensko ljudsko izročilo in ga predstavljati javnosti.
Maroltovci predstavljajo plese po vsej Sloveniji, v nekdanji skupni državi in zunaj naših meja. Gostovali so po vseh evropskih državah in v Alžiru, Tunisu, Egiptu, Izraelu, Siriji, Združenih arabskih emiratih, v Kanadi, ZDA, Argentini in Mehiki.
Skupina se je udeleževala številnih mednarodnih folklornih tekmovanj in festivalov, prejemala laskava priznanja in nagrade. Slavo je uživala tudi doma ob raznih jubilejih skupine in leta 1998 ob 50. obletnici prejela odlikovanje z zlatim častnim znakom Republike Slovenije, in sicer za 50-letno kulturno poslanstvo pri ohranjanju slovenskega ljudskega plesnega in glasbenega izročila. Odlikovanje jim je izročil predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.
Leta 2010 je mesto umetniškega vodje za Mirkom Ramovšem nasledil doktor etnologije Tomaž Simetinger.
AFS FM vse od ustanovitve sodeluje s slovenskimi kulturnimi, etnološkimi in etnografskimi institucijami: z Glasbenonarodopisnim inštitutom ZRC SAZU, Slovenskim etnografskim muzejem, Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti.
PRIMORSKI AKADEMSKI PEVSKI ZBOR VINKO VODOPIVEC UNIVERZE V LJUBLJANI
Zgodovina zbora sega v leto 1953. Zbor sodi med prepoznavne in najboljše slovenske moške zbore. Člani zbora so povečini primorski študentje Univerze v Ljubljani. Skupina študentov je v gostilni Činkole na Poljanski cesti ustanovila zbor z imenom Pevski zbor Primorskih študentov. Prvi dirigent je bil Anton Nanut. Zbor si je nadel ime po znanem primorskem duhovniku, skladatelju in narodnem buditelju Vinku Vodopivcu. Zbor je med ljudmi znan po Vodopivčevi skladbi Žabe, ki je neuradno njegova himna. Zbor deluje predvsem na Primorskem, gostuje tudi drugod po Sloveniji, Jugoslaviji in tujini. Leta 1958 je zbor zastopal Jugoslavijo na študentskem festivalu v Solunu, na mednarodnem tekmovanju v Arezzu v Italiji istega leta pa je osvojil tudi prvo mesto.
Umetniški vodje zbora so bili priznani dirigenti: Anton Nanut, Marko Munih, Jože Hanc, Brane Demšar, Ciril Krpač, Marjan Gabrijelčič, Mirko Šlosar, Nikolaj Žličar, Anton Cimperman, Tomaž Svete, Marko Mihevc, Borut Smrekar, Andraž Hauptman, Andrej Misson, Katja Kovač, Gregor Klančič, Primož Malavašič, Iztok Kocen, Jakob Barbo (od 2019 dalje). Znani so nastopi zbora v tujini leta 1962 pod ŠKUD Akademik v Hannovru, Duisburgu, Duseldorfu, Aachenu, na TV-snemanju v Stuttgartu in v Münchnu.
ŠTUDENTSKI PLESNI ORKESTER AD HOC
Plesni orkester je bil ustanovljen ob koncu leta 1960. V letu 1962 je orkester na 8. Svetovnem mladinskem festivalu v Helsinkih zasedel prvo mesto in osvojil zlato medaljo. Konkurenca na tem tekmovanju je bila pestra, saj so tekmovali med drugim tudi trije profesionalni orkestri. ŠKUD Akademik je nato novembra 1962 nastopil z drugimi skupinami v Egiptu. Za leto 1963 so bila predvidena gostovanja oz. koncert v Slovenski filharmoniji in v dogovoru z danskim jazz ansamblom še gostovanje na Danskem in Švedskem. Orkester je sodeloval tudi na eni največjih študentskih turnej po Sovjetski zvezi leta 1965 (Litva, Latvija In Estonija) in z gostovanjem pevke Irene Kohont in pevca Matija Cerarja. Posebej velja omeniti koncert v Moskvi septembra 1965 v tovarni ZIL in na VDNH (Gospodarsko razstavišče v Moskvi).
Ustanovitelj in prvi predsednik ŠPO Ad Hoc je bil France Kapus, med člani skupine so bili znani glasbeniki, kot so Lovro Arnič, Dečo Žgur, Pero Ogrin in še mnogi pomembni instrumentalisti, kasnejši dirigenti in člani Simfonikov RTV Ljubljana, orkestra Opere in baleta Ljubljana in tujih ansamblov.
Omembe vredna je tudi izjemno uspešna turneja ŠKUD Akademika leta 1962 (takratni predsednik društva je bil Peter Toš) v prijateljsko Združeno arabsko republiko. V skupini so bili: Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec, Koroški akademski oktet, Akademska folklorna skupina France Marolt in Akademski orkester Ad hoc s skupaj 86 udeleženci. Skupine so gostovale v krajih Kairo, Asyut, Luxor, Minia, Tanta, Alexandrija, Mahala el Kobra, Port Said. Priredili so deset nastopov in TV-snemanje. Skupina je bila deležna veliko priznanj, sprejemov pri visokih funkcionarjih pokrajinskih oblasti in pri jugoslovanskem ambasadorju v Kairu dr. Jožetu Brileju.
KOROŠKI AKADEMSKI OKTET UNIVERZE V LJUBLJANI
Nastanek in oblikovanje Koroškega akademskega okteta je nekaj posebnega. Prvi začetki nastajanja okteta segajo v petdeseta leta, ko sta brata Ciril in Ivek Krpač, dijaka ravenske gimnazije, ustanovila fantovski pevski zbor in moški kvartet. Nastopal je na Radio Ljubljana in po avstrijskem Koroškem. Ob prihodu na študij v Ljubljano leta 1954 je Ciril vodil različne pevske skupine. Od prof. Luke Kramolca je prevzel kakovosten mešani pevski zbor Kluba koroških študentov. Nekaj let je prepeval tudi kot profesionalni pevec v zboru Slovenske filharmonije, pomagal in sodeloval pri različnih pevskih skupinah takratnega časa.
Leta 1956 sta skupaj z bratom Ivekom v Klubu koroških študentov Ljubljanske univerze ustanovila Koroški akademski oktet in Ciril je bil njegov umetniški vodja več kot 40 let.
V času delovanja okteta velja posebej omeniti organizacijske plati delovanja, ki jih je vodil basist okteta Stane Urbančič. Pomemben sodelavec okteta je bil prof. dr. Jože Marsel, ki je oktetu odpiral vrata v tujino. Leta 1963 je Ciril Krpač prevzel še umetniško vodenje moškega pevskega zbora Vinko Vodopivec. Krpač je zbor pripravil za praznovanje 10. obletnice delovanja. Koncert je bil v Slovenski filharmoniji v Ljubljani in v Zagrebu ter za snemanje v Varšavi.
Oktet je prenehal aktivno nastopati na odrih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 2003 je Ciril Krpač pri Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana izdal zgoščenko z naslovom Ob tabornem ognju. Na njej je 26 skladb različnih avtorjev z motiviko domoljubja. Pesmi nam pojejo o časih stoletnih bojev slovenskih fantov za narodne meje, o njihovih željah po vrnitvi domov in o doma na njih čakajočih dekletih.
Samo v letu 1962 je oktet imel 61 nastopov, predvsem v Sloveniji, Trstu in okolici. Skupaj s ŠKUD Akademikom je oktet v tistem letu gostoval v Združenih arabskih republikah, imel radijska in TV-snemanja ipd.
POVZETEK
Študenti – cvet vsakega naroda – so običajno nosilci naprednih idej, revolucionarji, tudi najvidnejši predstavniki kulturnih in športnih združenj, tako tudi študenti ljubljanske univerze, združeni v ŠKUD Akademik. Njegove kulturne skupine so bile skozi vsa leta smerokaz programskim usmeritvam drugim kulturnim društvom in njihovim kakovostnim hotenjem. To vlogo sta APZ Tone Tomšič in AFS France Marolt vse od njunega nastanka vztrajno tudi počela. Njima so sledile tudi druge kulturne skupine znotraj ŠKUD. V svoje vrste so vključevali kulture željne študente, jim nudili najboljše zborovodje oz. dirigente, jih povezovali s številnimi skladatelji in plesnimi učitelji oz. koreografi, etnomuzikologi in drugimi strokovnimi sodelavci. Programi njihovih letnih koncertov so bili vzorčni primeri odličnih zborovskih oz. folklornih dosežkov. Visoka kakovost koncertov jim je bila cilj. Zato uspehi njihovega prizadevnega dela niso izostali. Doma in na tujem so se vselej izkazovali kot odlično uvrščeni oz. kot zmagovalci na številnih tekmovanjih. Tako smemo zapisati, da je ŠKUD Akademik nedvomno odličen ambasador slovenske kulture doma in po svetu.
V tem zapisu je opisan le del njihovega dela. Opisane koncertne turneje po ZDA, Kanadi, Rusiji, Egiptu … so prikaz močno razvejane dejavnosti kulturnih skupin ŠKUD in njihovega uspešnega poslanstva.
Kulturno potovanje po ZDA in Kanadi se je izkazalo kot izredno uspešno na več ravneh: mnogi so se prvič srečevali s slovensko kulturo – zborovsko in folklorno, srečevanja s slovenskimi, hrvaškimi in drugimi izseljenci iz nekdanje Jugoslavije so bila nepopisna doživetja, visoke strokovne ocene koncertov in množica obiskovalcev na sedemindvajsetih koncertih (bilo jih je okrog trideset tisoč) in štirinajst tisoč prevoženih kilometrov – vse to je bil za nastopajoče izreden uspeh. Turneja po ZDA in Kanadi je bila zelo uspešna kulturna misija slovenske kulture na tujih tleh. Občudovanja vredna je bila kakovost izvedbe nastopajočih, sestava koncertnih programov, predstavitev del slovenskih in drugih skladateljev ter dragocenost ljudskega izročila pa so bila deležna izjemne pozornosti in navdušenja.
Srečanja s poslušalci v Moskvi v Rusiji in v litovskih mestih so bila prav tako svojevrstna doživetja. Sto osemdeset nastopajočih, štirinajst koncertov in osem tisoč prevoženih kilometrov je bilanca te turneje – prvega srečanja slovenskih študentov z litovskimi in prvega srečanja s slovensko kulturo na ruskih tleh. Sad te turneje je bilo povratno srečanje študentov univerze v Kaunasu v Ljubljani.
Danes tovrstnih srečevanj ne poznamo več.
Takratne vladne institucije, državne in republiške, so ob podpori sponzorjev in donatorjev (tudi z denarno soudeležbo študentov), pa tudi z diplomatsko pomočjo, omogočile omenjene turneje kulturnih skupin. To so bili tudi izjemni organizacijski podvigi takratnega vodstva ŠKUD Akademik.
Ko danes primerjamo omenjene turneje z današnjimi možnostmi naših ljubiteljskih kulturnih skupin, vidimo, da je današnje stanje v mnogočem slabše. Takšnih turnej današnja ljubiteljska kultura ne zmore več. Razmere so se močno spremenile.
Če želimo mir in lepše življenje, bo morala država izdatneje podpirati ljubiteljsko kulturo in s tem širiti krog srčnih ljudi. Današnji svet potrebuje umetnost, kulturo in doživetja ob srečevanjih, ki povezujejo ljudi, narode, ki gradijo mostove med njimi.
In kaj je bolj primernega za to kot kultura.
Viri: 1. Zgodovinski arhiv Ljubljana
2. Arhiv Univerze v Ljubljani
3. Arhiv ŠKUD Akademik UL
4. Narodna in univerzitetna knjižnica
5. Arhiv avtorja prispevka
