Ko sem poleti 1979 kot študentka tretjega letnika politologije na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN), zdaj Fakulteti za družbene vede (FDV), torej kot družboslovka, prišla v Aktualno politično redakcijo (v nadaljevanju APR) Radia študent (v nadaljevanju RŠ), sem malo vedela o radiu. Nasploh in še posebej o RŠ. V naši vasi na obrobju ljubljanske kotline je bil njegov glas (signal) že nejasen, muzika je pogosto hreščala, sem in tja je vse utihnilo ...
Vedela sem, da je RŠ nastal med študentskim gibanjem v Ljubljani, dopolnil deset let in pravkar stopil v najstniška leta. Izkazalo se je, da je moja (ne)vednost nepomembna. Radijsko dogajanje, ki je vr(v)elo v kleti osmega bloka v Študentskem naselju v Rožni dolini, me je hitro (p)osvojilo. Jemalo je vse, kar sem znala in zmogla ter me obenem navdihovalo, spodbujalo k nenehnemu razmišljanju o tukaj, zdaj in predvsem zakaj, možnih alternativah in izboljšavah, gradnji novih partnerstev... Znanje se je nabiralo, obzorja širila, gradili smo nova partnerstva.
V APRu sem kot avtorje prispevkov najprej spoznala Darka Štrajna, Rastka Močnika, Slavoja Žižka, Bogdana Lipovška, Tamaža Mastnaka, ki so pozneje postali glavni nosilci programa družbene redakcije, v APR pa so pričele prihajati mlajše sodelavke in sodelavci. Med njimi Nela Malečkar, Vojko Flegar, Gorazd Suhadolnik, Igor Savič... Jelka Budimirović - Strgel je postala urednica družbene redakcije.
V vsem tem je RŠ osta(ja)l enak kot je bil na svojem začetku. Celoten produkcijski proces je bil avtonomen in je zahteval avtonomijo od vsakega, ki je v njem sodeloval.
APR sem urejala nekaj mesecev, do novembra 1979, ko sem se na RŠ zaposlila kot tajnica. Ob tajniškem delu sem nekaj časa kot sekretarka skrbela za delo OO ZKS RŠ, spomladi 1982 sem sprejela povabilo Sveta delovne organizacije RŠ za delo glavne urednice in individualnega poslovodnega organa, kot se je tedaj imenovalo direktorice in direktorje. Takrat sem bila stara štiriindvajset let. Večina zaposlenih je bilo nekaj let starejših od mene, tudi med sodelavci ni bilo veliko mlajših. Ker sem nekaj izkušenj vodenja različnih ekip in programov pred prihodom na RŠ že pridobila med počitniškim delom na tedanjih mladinskih delovnih akcijah, kjer sem vodila brigado, delala kot pomočnica komandanta akcije in tudi kot komandantka akcije, sem novo vlogo sprejela enako pogumno kot vse prejšnje. Dveletni mandat in po njegovem izteku kot v.d. še pol leta sem bila nekakšen strelovod, ki je programske sodelavce varoval pred delovanjem strel od zunaj in včasih tudi od znotraj. Decembra 1984 sem zamenjala medij, ko sem Beogradu pričela urejati kulturo v Mladosti, časopisu Zveze socialistične mladine Jugoslavije.
V času mojega sodelovanja z RŠ se je, tako kot na svojem začetku, program osredotočal na težave študentk in študentov, mlajših generacij predavateljev in tudi srednješolcev. So pa osemdeseta postopoma odpirala takratne tabu teme in s pisanjem o njih tajala do takrat sibirsko zamrznjeni medijski prostor. Po dokončnem pokopu prenosa popoldanskih poročil Radia Slovenija ob 15:30 je RŠ razširil program proti večernemu času in se leta 1991 dokončno razširil na vse večere v tednu.
1979 – 1989: Več kot radio ali desetletje preraščanje samega sebe
V začetku osemdesetih se je pričetek radijskega programa na frekvencah RŠ zamaknil za nekaj minut. Nekaj minut po uradnem pričetku programa je namesto glasbe ali govora na frekvencah RŠ zahreščalo in tako vztrajalo nekaj minut. RŠ je v teh minutah odigral svojo pionirsko vlogo na področju takrat nove tehnologije. Prek svojih frekvenc je širil tehnološko novost – računalniške igrice.
Leta 1983 je RŠ oddajal 44 ur programa tedensko ali povprečno 6,3 ure dnevno. V četrtek, petek, soboto in nedeljo je bilo mogoče RŠ poslušati zvečer od 20. do 24. ure.
Poleti 1984 je bilo 65 odstotkov vsega programa Radia Študent glasbenega, od tega so 75 odstotkov predstavljale vse tedanje rockovske zvrsti, 20 odstotkov jazzovske in 5 odstotkov etnične, revolucijske ipd. »Program« software redakcije se je junija tega leta v sodelovanju s tedanjo tiskano revijo Teleks prvič pojavil natisnjen v prvi številki nove računalniške revije Moj Mikro, ki je kot mesečnik vztrajala vse do leta 2015. Prvo in še naslednji dve številki sta uredila Ciril Kraševec in Žiga Turk, oktobra se jima je pri urejanju pridružil še Aljoša Vrečar. Od januarja 1985 do novembra 1987 sta Ciril in Žiga revijo urejala kot strokovna urednika, glavni in odgovorni urednik pa je bil Vilko Novak iz Delove hiše, sicer glavni in odgovorni urednik revije Teleks.
Ko se oziram nazaj, se mi RŠ v osemdesetih letih zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja kaže enako pomemben za krepitev vloge tedanje civilne družbe v Sloveniji, kot je zdaj svetovni splet za globalno skupnost. V desetih letih je odrastel, dozorel in v marsičem prerastel samega sebe.
Uveljavljanje človekovih pravic in integriteta posameznika sta postala vodilo programa. Ob tem je pričel RŠ v programu še posebej izpostavljati načela strpnosti in solidarnosti. Zavzemal se je za pravice manjšin in marginalizirnih skupin ter kulturno in jezikovano različnost. Pri spremljanju kulturnega in glasbenega dogajanja je posebno pozornost namenjal vsebinam, ki zaradi komercialne uniformiranosti medijskega prostora niso bile prisotne v ostalih medijih, a so si medijsko pozornost še kako zaslužile.
Med novimi partnerstvi so najpomembnejša z Ministrstvom za kulturo, časopisno hišo Delo in uredništvom revije Teleks ter Zvezo organizacij za tehnično kulturo. Partnerstvo z Radiem Slovenija je dobilo nove razsežnosti z organizacijo Novega rocka in tudi z izdajo radijske igre Butnskala na kaseti. Tako je RŠ je v tem času poleg odtisov prek radijskih frekvenc, puščal družbeno pomebne sledi tudi z drugimi mediji. Postal je več kot radio. Z Mojim Mikrom v tisku, z računalniško igrico Kontrabant, v založbi Zveze organizacij za tehnično kulturo na področju računalniškega opismenjevanja in igric, s kaseto Butnskala je postavil standarde radijski satiri.
Z OO ZK RŠ nad ekonomsko in ideološko represijo
Vedeli smo, da RŠ preživi le v okolju, ki tradicionalno stoji na predpostavkah akademske svobode, neodvisnega razmišljanja, stalnega raziskovanja in (samo)izobraževanja. Po mnenju tedanjega odgovornega urednika Jožeta Vogrinca, študenta Filozofske fakultete in sodelavca študetnskega časopisa Tribuna, je razvoj tekel po dveh vzporednih poteh, ki ju je podprl profesor Debenjak. Poleg Jožetovega imenovanja za odgovornega urednika radia je bilo to še ustanovitev Osnovne organizacije Zveze komunistov Slovenije na RŠ v nadaljevanju OO ZKS RŠ). Kadrovski tok se je tako obrnil. V uredništvo RŠ niso več prihajali partijski kadri iz Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije (v nadaljevanju UK ZSMS), ampak so RŠovi kadri prevzemali pomembne funkcije v UK ZSMS. Na ideološke razloge takrat v glavnem ni bilo mogoče pokazati s prstom, ker so se spretno maskirali v ekonomske in so delovali skozi pritiske na Univerzitetno konferenco ZSMS, naj Ršu ne povečuje dotacij ali naj jih celo kar ukine. Člani OO ZK RŠ so del ideoloških pritiskov vnaprej prestregli ter jih uspešno uporabili za promocijo novih konceptov in idej. V tem času je OO ZK RŠ odigrala ključno vlogo v obrambi idej in ljudi.
Finančno se je RŠ tedaj napajal iz več virov in si tako zagotovljal tudi ekonomsko avtonomijo. S tem pa večjo neodvisnost in svobodo v ustvarjanju programa, saj ni bil odvisen le od UK ZSMS, ki je poleg RŠ financirala tudi ŠKUC, Tribuno, dejavnosti na Kersnikovi ipd. Proračun RŠ je postajal vse bolj odvisen od lastnih sredstev, ki jih je radio ustvaril z oglaševanjem, programsko izmenjavo z Radiem Slovenija, produkcijo računalniških kaset ipd. Leta 1984 je na ta način napolnil kar polovico svojega proračuna, število zaposlenih se je povečalo za dva, tokrat programska sodelavca (urednik novinar in urednik) Spomnim se, da se je prvi zaposlil Ervin Hladnik-Milharčič kot urednik novinar.
Nekaj sredstev sta poleg UK ZSMS prispevala tudi Ministrstvo za kulturo in univerza. Slednja se je 18. aprila 1980 iz Univerze v Ljubljani preimenovala v Univerzo Edvarda Kardelja v Ljubljani. Tako se je imenovala do leta 1990, ko je spet postala Univerza v Ljubljani. Od 12. junija leta 1975 je delovala tudi Univerza v Mariboru. To govori o tem, da so se akademske okoliščine v desetih letih zelo spremenile. Ampak RŠova izpostavljenost ekonomski in ideološki represiji je ostala nespremenjena. Slednja je vplivala na hitre menjave odgovornih urednikov, ki so bili v tedanjem žargonu največkrat »odstopljeni«. Ekonomska represija se je poleg finančnih pritiskov kazala tudi v opozarjanju na varnostna tveganja zaradi neprimernosti prostorov. Zaradi neustrezne protipožarne varnosti v kleti 8. bloka naj bi zaprli radijski studio. Temu smo se izognili s postavitvijo protipožarnega zidu, ki stoji še danes. Delovna organizacija RŠ se je nasploh opremila z vsemi potrebnimi dokumenti, ki jih je zahtevala administracija tistega časa. Poleg požarnega zidu še z obrambnim načrtom, sveže opleskanimi stenami in dnevnim čiščenjem vseh prostorov.
Najbolj se je ekonomski razlog kazal v nizkih honorarjih, ki so dosegali komaj 50 odstotkov višine honorarjev v drugih medijih. Zahteve sprotnega študija je bilo ob delu težko izpolnjevati in ohraniti štipendijo (če sosodelavci sploh imeli štipendijo). Selitev Radia Glas Ljubljane v lastne prostore je povzročila velik izpad prihodkov od oddajanja prostorov v najem. Preselila se ni le programska ekipa Radia Glas Ljubljane, ampak tudi del tehnične in novinarske ekipe RŠ, ki je prej le podaljšala svojo izmeno in dodatno zaslužila. RŠ je sproščene termine hitro zapolnil s programsko širitvijo, dodajanjem večernih terminov, s krepitvijo ekonomsko propagandne službe pa se je trdneje postavljati na lastne noge. Več programa pomeni več ljudi, kar je hitro pomenilo, da so kletni prostori pretesni za vse. Še posebej, ko sta se dotedanjim štirim redakcijam pridružili peta, usmerjena in šesta, računalniška (software).
Glasba kot način življenja
Nove ideje s(m)o v osemdesetih najpogosteje in najuspešneje komunicirali skozi glasbo. Ne le punk. Ta je bil najglasnejši, najbolj oster in množičen, zato je sprva nekoliko preglasil nove ideje in koncepte, ki so jih ustvarjali skupina Buldožer, Jani Kovačič, Laibach, Marko Brecelj in Ivan Volarič Feo. Če naj sodimo po uspehu Laibachove svetovne turneje ali pobudah pokojnega koprskega aktivista Marka Breclja, je šlo za koncepte, ki so bili ustrezno udejanjeni in razumljeni šele na začetku tega tisočletja. Skoraj dvajset let potem.
Šlo nam je za to, da bi upravičili svoj način življenja. Umaknili smo se v zasebnost. To je bil odmik od ZSMS, zato je bilo to politično dejanje. Šlo je za to, da svoj način življenja politično artikuliraš, ne da bi bil za to kaznovan. Igor Vidmar je to počel preko punka, Zoran Pistotnik preko jazza. Ob prihodu na RŠ najprej nismo bistveno posegali v strukturo in način dela. Ključna se nam je zdela muzika, je povedal Jože Vogrinc, ki je v začetku osemdesetih kot odgovorni urednik Radia Študent pomagal prebuditi po mnenju Alija Žerdina tedaj »nekoliko zaspano ustanovo.«.
Novi časi
Leta 1980 je bil sprejet Zakon o usmerjenem izobraževanju, ki je univerzo pojmoval kot nadgradnjo srednjega šolstva. Na RŠ je z delom pričela »usmerjena« redakcija, kjer so svoje sporočali srednješolci, kmalu se ji je pridružila še računalniška oziroma software redakcija.
28. 9. 1982 je bil sprejel Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, ki je uzakonil obvezen odhod v JLA takoj po končani OŠ. Dobri dve leti pred sprejetjem je tekla javna razprava, kjer je RŠ v različnih oddajah problematiziral predvsem vojaško obveznost takoj po končani srednji šoli. Kljub nasprotovanjem temu določilu, je bila generacija, ki se je na univerzo vpisovala leta 1984, vpoklicana, da se 5. avgusta 1984 zglasi v JLA.
Poleg rednega dnevnega programa je RŠ v času, ko sem bila del njegove ekipe, organiziral ali sodeloval pri organizaciji dogodkov:
1979 - Koncert Ljubljana je zaspana v Študentskem naselju (2000 obiskovalcev)
1980 – Koncert skupine Buldožer v Hali Tivoli (3000 obiskovalecev in mandatna kazen zaradi žalitve javne morale s plakatom, ki je vabil na koncert; motiv je skupina uporabila na ovitku svojega albuma z naslovom Ako ste slobodni večeras, ki je izšel leta 19832
1981 – Novi rock 81 v Križankah 3. in 4. 11. 1981; organizatorja Radio Ljubljana in RŠ;
1982 – Novi rock 82 v Križankah v soorganizaciji RŠ in Radia Ljubljana
1983 – Novi rock 83 v Križankah; soorganizatorja RŠ in Radio Ljubljana
1983 - Kaj je alternativa? 4. in 5. 11. 1983, Mladinski center Zgornja Šiška v organizaciji ŠKUC – Foruma in RŠ ob podpori RK ZSMS
1984 – prva kaseta s slovenskimi računalniškimi programi (izdala RŠ in Zveza organiazacij za tehnično kulturo Slovenije).
1984 – junija prva številka revije Moj Mikro v sodelovanju z uredništvom revje Teleks iz časopisne hiše Delo in software redakcije RŠ.
Skupaj s programom so omenjeni in stotine neomenjenih dogodkov v organizaciji ali soorganizaciji RŠ opravili pionirsko delo pri spostavljanju temeljev za oblikovanje Slovenije kot moderne demokratične družbe. V zborniku z naslovom Brez nagobčnika. Radio Študent - že od 1969, ki ga je Mladinska knjiga nedavno ponudila v branje, avtorji Igor Bašin, Marko Doles in Tomaž Zaniuk podrobneje (p)opisujejo, kdo je kdaj kaj zakaj naredil in kako se je to slišalo ter odmevalo v tedanjem času in prostoru.
November in december 2023, 44 let potem
Ko sem poleti 1979 kot študentka tretjega letnika politologije na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN), zdaj Fakulteti za družbene vede (FDV), torej kot družboslovka, prišla v Aktualno politično redakcijo (v nadaljevanju APR) Radia študent (v nadaljevanju RŠ), sem malo vedela o radiu. Nasploh in še posebej o RŠ. V naši vasi na obrobju ljubljanske kotline je bil njegov glas (signal) že nejasen, muzika je pogosto hreščala, sem in tja je vse utihnilo ...
Vedela sem, da je RŠ nastal med študentskim gibanjem v Ljubljani, dopolnil deset let in pravkar stopil v najstniška leta. Izkazalo se je, da je moja (ne)vednost nepomembna. Radijsko dogajanje, ki je vr(v)elo v kleti osmega bloka v Študentskem naselju v Rožni dolini, me je hitro (p)osvojilo. Jemalo je vse, kar sem znala in zmogla ter me obenem navdihovalo, spodbujalo k nenehnemu razmišljanju o tukaj, zdaj in predvsem zakaj, možnih alternativah in izboljšavah, gradnji novih partnerstev... Znanje se je nabiralo, obzorja širila, gradili smo nova partnerstva.
V APRu sem kot avtorje prispevkov najprej spoznala Darka Štrajna, Rastka Močnika, Slavoja Žižka, Bogdana Lipovška, Tamaža Mastnaka, ki so pozneje postali glavni nosilci programa družbene redakcije, v APR pa so pričele prihajati mlajše sodelavke in sodelavci. Med njimi Nela Malečkar, Vojko Flegar, Gorazd Suhadolnik, Igor Savič... Jelka Budimirović - Strgel je postala urednica družbene redakcije.
V vsem tem je RŠ osta(ja)l enak kot je bil na svojem začetku. Celoten produkcijski proces je bil avtonomen in je zahteval avtonomijo od vsakega, ki je v njem sodeloval.
APR sem urejala nekaj mesecev, do novembra 1979, ko sem se na RŠ zaposlila kot tajnica. Ob tajniškem delu sem nekaj časa kot sekretarka skrbela za delo OO ZKS RŠ, spomladi 1982 sem sprejela povabilo Sveta delovne organizacije RŠ za delo glavne urednice in individualnega poslovodnega organa, kot se je tedaj imenovalo direktorice in direktorje. Takrat sem bila stara štiriindvajset let. Večina zaposlenih je bilo nekaj let starejših od mene, tudi med sodelavci ni bilo veliko mlajših. Ker sem nekaj izkušenj vodenja različnih ekip in programov pred prihodom na RŠ že pridobila med počitniškim delom na tedanjih mladinskih delovnih akcijah, kjer sem vodila brigado, delala kot pomočnica komandanta akcije in tudi kot komandantka akcije, sem novo vlogo sprejela enako pogumno kot vse prejšnje. Dveletni mandat in po njegovem izteku kot v.d. še pol leta sem bila nekakšen strelovod, ki je programske sodelavce varoval pred delovanjem strel od zunaj in včasih tudi od znotraj. Decembra 1984 sem zamenjala medij, ko sem Beogradu pričela urejati kulturo v Mladosti, časopisu Zveze socialistične mladine Jugoslavije.
V času mojega sodelovanja z RŠ se je, tako kot na svojem začetku, program osredotočal na težave študentk in študentov, mlajših generacij predavateljev in tudi srednješolcev. So pa osemdeseta postopoma odpirala takratne tabu teme in s pisanjem o njih tajala do takrat sibirsko zamrznjeni medijski prostor. Po dokončnem pokopu prenosa popoldanskih poročil Radia Slovenija ob 15:30 je RŠ razširil program proti večernemu času in se leta 1991 dokončno razširil na vse večere v tednu.
1979 – 1989: Več kot radio ali desetletje preraščanje samega sebe
V začetku osemdesetih se je pričetek radijskega programa na frekvencah RŠ zamaknil za nekaj minut. Nekaj minut po uradnem pričetku programa je namesto glasbe ali govora na frekvencah RŠ zahreščalo in tako vztrajalo nekaj minut. RŠ je v teh minutah odigral svojo pionirsko vlogo na področju takrat nove tehnologije. Prek svojih frekvenc je širil tehnološko novost – računalniške igrice.
Leta 1983 je RŠ oddajal 44 ur programa tedensko ali povprečno 6,3 ure dnevno. V četrtek, petek, soboto in nedeljo je bilo mogoče RŠ poslušati zvečer od 20. do 24. ure.
Poleti 1984 je bilo 65 odstotkov vsega programa Radia Študent glasbenega, od tega so 75 odstotkov predstavljale vse tedanje rockovske zvrsti, 20 odstotkov jazzovske in 5 odstotkov etnične, revolucijske ipd. »Program« software redakcije se je junija tega leta v sodelovanju s tedanjo tiskano revijo Teleks prvič pojavil natisnjen v prvi številki nove računalniške revije Moj Mikro, ki je kot mesečnik vztrajala vse do leta 2015. Prvo in še naslednji dve številki sta uredila Ciril Kraševec in Žiga Turk, oktobra se jima je pri urejanju pridružil še Aljoša Vrečar. Od januarja 1985 do novembra 1987 sta Ciril in Žiga revijo urejala kot strokovna urednika, glavni in odgovorni urednik pa je bil Vilko Novak iz Delove hiše, sicer glavni in odgovorni urednik revije Teleks.
Ko se oziram nazaj, se mi RŠ v osemdesetih letih zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja kaže enako pomemben za krepitev vloge tedanje civilne družbe v Sloveniji, kot je zdaj svetovni splet za globalno skupnost. V desetih letih je odrastel, dozorel in v marsičem prerastel samega sebe.
Uveljavljanje človekovih pravic in integriteta posameznika sta postala vodilo programa. Ob tem je pričel RŠ v programu še posebej izpostavljati načela strpnosti in solidarnosti. Zavzemal se je za pravice manjšin in marginalizirnih skupin ter kulturno in jezikovano različnost. Pri spremljanju kulturnega in glasbenega dogajanja je posebno pozornost namenjal vsebinam, ki zaradi komercialne uniformiranosti medijskega prostora niso bile prisotne v ostalih medijih, a so si medijsko pozornost še kako zaslužile.
Med novimi partnerstvi so najpomembnejša z Ministrstvom za kulturo, časopisno hišo Delo in uredništvom revije Teleks ter Zvezo organizacij za tehnično kulturo. Partnerstvo z Radiem Slovenija je dobilo nove razsežnosti z organizacijo Novega rocka in tudi z izdajo radijske igre Butnskala na kaseti. Tako je RŠ je v tem času poleg odtisov prek radijskih frekvenc, puščal družbeno pomebne sledi tudi z drugimi mediji. Postal je več kot radio. Z Mojim Mikrom v tisku, z računalniško igrico Kontrabant, v založbi Zveze organizacij za tehnično kulturo na področju računalniškega opismenjevanja in igric, s kaseto Butnskala je postavil standarde radijski satiri.
Z OO ZK RŠ nad ekonomsko in ideološko represijo
Vedeli smo, da RŠ preživi le v okolju, ki tradicionalno stoji na predpostavkah akademske svobode, neodvisnega razmišljanja, stalnega raziskovanja in (samo)izobraževanja. Po mnenju tedanjega odgovornega urednika Jožeta Vogrinca, študenta Filozofske fakultete in sodelavca študetnskega časopisa Tribuna, je razvoj tekel po dveh vzporednih poteh, ki ju je podprl profesor Debenjak. Poleg Jožetovega imenovanja za odgovornega urednika radia je bilo to še ustanovitev Osnovne organizacije Zveze komunistov Slovenije na RŠ v nadaljevanju OO ZKS RŠ). Kadrovski tok se je tako obrnil. V uredništvo RŠ niso več prihajali partijski kadri iz Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije (v nadaljevanju UK ZSMS), ampak so RŠovi kadri prevzemali pomembne funkcije v UK ZSMS. Na ideološke razloge takrat v glavnem ni bilo mogoče pokazati s prstom, ker so se spretno maskirali v ekonomske in so delovali skozi pritiske na Univerzitetno konferenco ZSMS, naj Ršu ne povečuje dotacij ali naj jih celo kar ukine. Člani OO ZK RŠ so del ideoloških pritiskov vnaprej prestregli ter jih uspešno uporabili za promocijo novih konceptov in idej. V tem času je OO ZK RŠ odigrala ključno vlogo v obrambi idej in ljudi.
Finančno se je RŠ tedaj napajal iz več virov in si tako zagotovljal tudi ekonomsko avtonomijo. S tem pa večjo neodvisnost in svobodo v ustvarjanju programa, saj ni bil odvisen le od UK ZSMS, ki je poleg RŠ financirala tudi ŠKUC, Tribuno, dejavnosti na Kersnikovi ipd. Proračun RŠ je postajal vse bolj odvisen od lastnih sredstev, ki jih je radio ustvaril z oglaševanjem, programsko izmenjavo z Radiem Slovenija, produkcijo računalniških kaset ipd. Leta 1984 je na ta način napolnil kar polovico svojega proračuna, število zaposlenih se je povečalo za dva, tokrat programska sodelavca (urednik novinar in urednik) Spomnim se, da se je prvi zaposlil Ervin Hladnik-Milharčič kot urednik novinar.
Nekaj sredstev sta poleg UK ZSMS prispevala tudi Ministrstvo za kulturo in univerza. Slednja se je 18. aprila 1980 iz Univerze v Ljubljani preimenovala v Univerzo Edvarda Kardelja v Ljubljani. Tako se je imenovala do leta 1990, ko je spet postala Univerza v Ljubljani. Od 12. junija leta 1975 je delovala tudi Univerza v Mariboru. To govori o tem, da so se akademske okoliščine v desetih letih zelo spremenile. Ampak RŠova izpostavljenost ekonomski in ideološki represiji je ostala nespremenjena. Slednja je vplivala na hitre menjave odgovornih urednikov, ki so bili v tedanjem žargonu največkrat »odstopljeni«. Ekonomska represija se je poleg finančnih pritiskov kazala tudi v opozarjanju na varnostna tveganja zaradi neprimernosti prostorov. Zaradi neustrezne protipožarne varnosti v kleti 8. bloka naj bi zaprli radijski studio. Temu smo se izognili s postavitvijo protipožarnega zidu, ki stoji še danes. Delovna organizacija RŠ se je nasploh opremila z vsemi potrebnimi dokumenti, ki jih je zahtevala administracija tistega časa. Poleg požarnega zidu še z obrambnim načrtom, sveže opleskanimi stenami in dnevnim čiščenjem vseh prostorov.
Najbolj se je ekonomski razlog kazal v nizkih honorarjih, ki so dosegali komaj 50 odstotkov višine honorarjev v drugih medijih. Zahteve sprotnega študija je bilo ob delu težko izpolnjevati in ohraniti štipendijo (če sosodelavci sploh imeli štipendijo). Selitev Radia Glas Ljubljane v lastne prostore je povzročila velik izpad prihodkov od oddajanja prostorov v najem. Preselila se ni le programska ekipa Radia Glas Ljubljane, ampak tudi del tehnične in novinarske ekipe RŠ, ki je prej le podaljšala svojo izmeno in dodatno zaslužila. RŠ je sproščene termine hitro zapolnil s programsko širitvijo, dodajanjem večernih terminov, s krepitvijo ekonomsko propagandne službe pa se je trdneje postavljati na lastne noge. Več programa pomeni več ljudi, kar je hitro pomenilo, da so kletni prostori pretesni za vse. Še posebej, ko sta se dotedanjim štirim redakcijam pridružili peta, usmerjena in šesta, računalniška (software).
Glasba kot način življenja
Nove ideje s(m)o v osemdesetih najpogosteje in najuspešneje komunicirali skozi glasbo. Ne le punk. Ta je bil najglasnejši, najbolj oster in množičen, zato je sprva nekoliko preglasil nove ideje in koncepte, ki so jih ustvarjali skupina Buldožer, Jani Kovačič, Laibach, Marko Brecelj in Ivan Volarič Feo. Če naj sodimo po uspehu Laibachove svetovne turneje ali pobudah pokojnega koprskega aktivista Marka Breclja, je šlo za koncepte, ki so bili ustrezno udejanjeni in razumljeni šele na začetku tega tisočletja. Skoraj dvajset let potem.
Šlo nam je za to, da bi upravičili svoj način življenja. Umaknili smo se v zasebnost. To je bil odmik od ZSMS, zato je bilo to politično dejanje. Šlo je za to, da svoj način življenja politično artikuliraš, ne da bi bil za to kaznovan. Igor Vidmar je to počel preko punka, Zoran Pistotnik preko jazza. Ob prihodu na RŠ najprej nismo bistveno posegali v strukturo in način dela. Ključna se nam je zdela muzika, je povedal Jože Vogrinc, ki je v začetku osemdesetih kot odgovorni urednik Radia Študent pomagal prebuditi po mnenju Alija Žerdina tedaj »nekoliko zaspano ustanovo.«.
Novi časi
Leta 1980 je bil sprejet Zakon o usmerjenem izobraževanju, ki je univerzo pojmoval kot nadgradnjo srednjega šolstva. Na RŠ je z delom pričela »usmerjena« redakcija, kjer so svoje sporočali srednješolci, kmalu se ji je pridružila še računalniška oziroma software redakcija.
28. 9. 1982 je bil sprejel Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, ki je uzakonil obvezen odhod v JLA takoj po končani OŠ. Dobri dve leti pred sprejetjem je tekla javna razprava, kjer je RŠ v različnih oddajah problematiziral predvsem vojaško obveznost takoj po končani srednji šoli. Kljub nasprotovanjem temu določilu, je bila generacija, ki se je na univerzo vpisovala leta 1984, vpoklicana, da se 5. avgusta 1984 zglasi v JLA.
Poleg rednega dnevnega programa je RŠ v času, ko sem bila del njegove ekipe, organiziral ali sodeloval pri organizaciji dogodkov:
1979 - Koncert Ljubljana je zaspana v Študentskem naselju (2000 obiskovalcev)
1980 – Koncert skupine Buldožer v Hali Tivoli (3000 obiskovalecev in mandatna kazen zaradi žalitve javne morale s plakatom, ki je vabil na koncert; motiv je skupina uporabila na ovitku svojega albuma z naslovom Ako ste slobodni večeras, ki je izšel leta 19832
1981 – Novi rock 81 v Križankah 3. in 4. 11. 1981; organizatorja Radio Ljubljana in RŠ;
1982 – Novi rock 82 v Križankah v soorganizaciji RŠ in Radia Ljubljana
1983 – Novi rock 83 v Križankah; soorganizatorja RŠ in Radio Ljubljana
1983 - Kaj je alternativa? 4. in 5. 11. 1983, Mladinski center Zgornja Šiška v organizaciji ŠKUC – Foruma in RŠ ob podpori RK ZSMS
1984 – prva kaseta s slovenskimi računalniškimi programi (izdala RŠ in Zveza organiazacij za tehnično kulturo Slovenije).
1984 – junija prva številka revije Moj Mikro v sodelovanju z uredništvom revje Teleks iz časopisne hiše Delo in software redakcije RŠ.
Skupaj s programom so omenjeni in stotine neomenjenih dogodkov v organizaciji ali soorganizaciji RŠ opravili pionirsko delo pri spostavljanju temeljev za oblikovanje Slovenije kot moderne demokratične družbe. V zborniku z naslovom Brez nagobčnika. Radio Študent - že od 1969, ki ga je Mladinska knjiga nedavno ponudila v branje, avtorji Igor Bašin, Marko Doles in Tomaž Zaniuk podrobneje (p)opisujejo, kdo je kdaj kaj zakaj naredil in kako se je to slišalo ter odmevalo v tedanjem času in prostoru.
