RAZVOJ IDEJE IN ZAKONODAJE O ŠTUDENTU DELAVCU SAMOUPRAVLJAVCU Izkušnje Univerze v Ljubljani
Univerza je s samoupravljanjem povezana že s samimi svojim nazivom, temelječim na univerzalni avtonomiji, izhajajoči iz lastnine, ki ji pripada in katere neodvisno upravljanje ji jamči specifično samostojnost.
Ni mogoče trditi, da je bil v pogledu (samo-)upravnih pravic celoten univerzitetni kolegij (profesorji in študentje) enakopraven. Vseeno pa so iz naslova univerze vsi uživali posebno imuniteto, kar je via facti pomenilo, da tako profesor kot študent participirata na statusu univerze. V duhu tistega časa je bilo, da je univerza čim bolj poudarjala ekskluzivnost svojega statusa. Sama si je določala smisel svojega obstoja.
Nova doba je najprej povnanjila njen namen in s tem univerzi naložila službo. Univerza je izgubila lastno osnovo avtonomije, opravljanje službe pa je univerzitetnemu kolegiju določilo dva različna statusa: prvega pooblaščenega za profesorje, in drugega nepooblaščenega za študente. Stari časi so se ohranili le še kot stil in tradicija življenja na univerzi.
Kot je v prvem obdobju univerza predstavljala ekskluzivno aristokratsko institucijo, ki se je v celoti ločevala od plebejskega okolja, pa je kasneje socialna cenzura prevladala na sami univerzi. Kaže se v delitvi na um-smoter, ki je z vidika nove aristokracije dodeljen profesorju, in na um-funkcijo, s katerim se mora sprijazniti študent kot začetnik intelektualnega proletariata.
O kakšni homogenosti univerzitetnega kolegija ne moremo več govoriti. Pravice upravljavcev se omejujejo na profesorje, ki se prilagajajo disciplini državne upravne službe.
Prvi študentje samoupravljavci
Opisano stanje najdemo na ljubljanski univerzi od njene ustanovitve in vse do petdesetih let pri študentih ni vzbujalo kakšnih želja po bistveni spremembi razmerij.
Dejansko niti leta 1953, ko se je v zvezi z novim zakonom o univerzi postavilo tudi vprašanje participacije študentov pri upravljanju, oni samo niso kaj prida vztrajali na pozitivnem izhodu tega problema. Pa tudi profesorji jim v tem pogledu niso dajali kakšnega upanja. Profesor Vilfan je takrat ugotovil, »da na visoki medicinski šoli prevladuje mišljenje o potrebi vključitve študentov v fakultetni svet. To ne bi koristilo ne študentom, niti profesorjem«. Profesor Vogelnik je bil še bolj določen s trditvijo, da je sodelovanje študentov v fakultetnem svetu le manifestativna zahteva in nima nič skupnega z razvojem socialistične univerze. Ko gre za glasovalno pravico študentov, bi le-ta samo zmanjšala odgovornost profesorjev.
Reforma šolstva leto kasneje pa je vendarle prebudila študente k opredelitvi na partijski konferenci, ki je zaznamovala spremembo: »Motivi, ki so nas privedli na pot družbenega upravljanja so bili predvsem naslednji: 1. motiv zoperstavljanja možnosti birokratske demokracije; 2. motiv kulturne revolucije, katere namen je preobrazba ljudskih množic. Ne le kulturne revolucija v ožjem pomenu besede, ampak se lahko ta revolucija izvede le, če se delovni človek v praksi sooči s konkretnimi problemi družbenega, političnega, gospodarskega in kulturnega upravljanja ter se na ta način uči, t.j. šola v praksi. Ob tej priložnosti je bilo tudi ugotovljeno, kar pa pojasnjuje tudi domet ideje, da so se »pojavila anarhistična pojmovanja družbenega upravljanja, še posebej med študenti. Po tem anarhističnem pojmovanju bi naj vsi, ki so na fakulteti enakopravno odločali o dotični instituciji«.
V tem letu je bil v univerzitetni svet izbran prvi predstavnik študentov Marko Bulc, študent kemije. In ravno Bulčeva analiza dogodkov, do katerih je prišlo pri reorganizaciji univerze leta 1955. je prvi dokument, ki na svoj način izpričuje prisotnost študentov v upravljanju univerze: »Nekateri profesorji kličejo študente k sebi, da bi izvedeli, kaj mislijo o integriranju fakultet ter jim skušajo sugerirati stališča proti integriranju«.
Reforma univerze leta 1960 je končala načelno razpravljanje, ali naj študentje sploh imajo pravico do predstavništva v samoupravnih organih. Njihovo predstavništvo se je povečalo tudi v kvantitativnem pogledu. Še vedno pa ni bila pojasnjena »filozofija« študentske participacije, ker bi morali najprej razčistiti odnos med študentko organizacijo in samoupravljanjem ter ob tem sam status študentov v samoupravnem sistemu.
Zveza študentov ali študentsko samoupravljanje?
Da tudi še leta 1961 glede razmerja med Zvezo študentov Jugoslavije (ZŠJ) in samoupravljanjem niti približno ni bilo vse jasno, lahko sklepamo iz gradiva študentskega političnega seminarja v Ankaranu. Po eni strani beremo: »Šlo je za to, kakšna naj bi bila stališča teh predstavnikov, ki ne predstavljajo samih sebe, ampak poslance študentske organizacije«. To pa pomeni ne vseh študentov, ampak članov politične organizacije! Seveda se je s tem v zvezi pojavil problem, ki ga omenjamo v nadaljnjem tekstu, zadeva pa očitno temeljno nerazumevanje: »Prav seminar v Ankaranu je pokazal, da nekateri še zmeraj ne čutijo potrebe po zborih volivcev in ne razumejo njihove vloge«.
Omenjeni nesporazume se je zaostril in na ta način pospešil reševanje v razpravah o usklajevanju univerzitetne zakonodaje in nove ustave. Kar je trdil Zemljič, je bilo eno od značilnih mišljenj v letu 1963: »Nekateri še zmeraj trdijo, da je študentsko samoupravljanje nepotrebno in da podvaja delovanje ZŠJ, kar kaže popolno nerazumevanje naše družbene stvarnosti«.
Za korak naprej je bilo nujno odpreti vprašanje o statusu študenta samoupravljavca. Asistent Radovan je zapisal, da ne more biti dileme glede študenta kot subjekta, toda še vedno ostaja odprto vprašanje pravic tega študenta? »Študent na fakulteti ne ustvarja nobenega dohodka, kar pomeni, da ne more sodelovati pri odločanju o pri razdelitvi dohodka in osebnega dohodka. Je sicer član neke skupnosti, a zagotovo ne delovne skupnosti. Po drugi strani ni niti član sindikata, iz česar izhaja, da ne more odločati o razdelitvi dohodka in o delovnih razmerjih na fakulteti«.
(Slednji argument, kakor koli je problematičen, je odprl študentom zanimivo možnost, ki so jo skušali izkoristiti dve leti kasneje. 1966 je bil podan predlog, da bi se po francoskem vzoru študentje vključili v sindikat in bi na ta način posredno prišli do statusa delavcev. Za takšno radikalno potezo bi bil potreben pogum, ki ga študentska organizacija takrat ni zmogla, zato se je poskušalo nekaj narediti »naokoli« in je bilo v Študentskem naselju ustanovljeno »študentsko sindikalno združenje«, ki je s svoje skupščine poslalo apel sindikatom, naj razmislijo in odločijo o članstvu študentov. Ne vem, če je bil ta apel poslan na pravo mesto, zanesljivo je le to, da se sindikat o tem nikjer v Jugoslaviji ni opredelil. V spomin na ta »podvig«, se študentska organizacija v Študentskem naselju še dandanašnji imenuje »študentski sindikat«.)
Leta 1964 se je v časopisih razvila široka razprava o vprašanju študentske participacije v samoupravljanju. Ivan Kreft je bistveno spremenil raven razpravljanja o razmerju samouprave in študentske politične organizacije ko je napisal: »ZŠJ je družbeno-politična organizacija, katere glavna naloga je aktiviranje lastnega članstva za razvijanje naprednejših družbenih odnosov. Zato skuša ZŠJ na fakulteti uresničiti takšne odnose, v katerih bo imel vsak študent kot proizvajalec pravico in dolžnost sodelovanja pri upravljanju fakultete in kjer bodo študentje pri upravljanju sodelovali neposredno in potemtakem ZŠJ ne bo potrebna kot organizacija zainteresiranih državljanov, še manj pa kot posrednik med študenti in fakultetno upravo«.
Izkazalo pa se je, da je neposredno samoupravljanje neizvedljivo v času, ko je prevladovalo mišljenje, za kakršnega se je opredelil tudi profesor Goričar v »Naših razgledih«, da je »bistvena razlika v družbenem položaju profesorjev in študentov v tem, da je profesor – skupaj s pomožnim in administrativnim osebjem – član fakultete kot delovne organizacije, študentje pa tej delovni organizaciji ne pripadajo«. Profesor ni bil povsem proti temu, da bi študentom pripadale tudi določene pravice participacije, »Toda te pravice bi morale biti derivatne, pomeni ne popolne iz razloga, ker jih na študente prenaša kolektiv fakultetnih delavcev, ki je edini izvirni nosilec samoupravnih pravic na fakulteti kot delovni organizaciji«.
Kaj dejansko dela študent na fakulteti in ali ima glede na to pravico, da se bori za samoupravne pravice (ker, »možno je delo brez samoupravljanja, ni pa možno samoupravljanje brez dela«)? V analizi odnosov na Filozofski fakulteti, sta skušala najti odgovor na to vprašanje Tine in Spomenka Hribar: Ali obstaja delovno razmerje med profesorjem in študentom? »Da in ne. Odnos vsekakor obstaja: v seminarju, na predavanjih, na nekaterih oddelkih, ki so v manjšini, tudi pri skupnih delovnih nalogah. Vendar pa, seminarji, še posebej pa predavanja, so komajda delovne skupine z delovnimi odnosi. Več je mrtve kot žive soodvisnosti«.
S tem je bila začrtana pot do razrešitve rebusa o študentu-delavcu. Potrebno bi bilo v osnovi spremeniti delovna razmerja na univerzi. Za kaj takega pa bi bila potrebna radikalna kritika obstoječih delovnih metod, ki so v letih, ko se spremenilo kar nekaj zakonov in statutov, ostale ob strani, ker se je njihovo spreminjanje zdelo kot neprijetno in vnaprej jalovo početje.
Pri študentih se je odsotnost kritike kompenzirala z idejo »sveta letnika«, o katerih sta se Hribarja izrekla že 1964 v »Naših razgledih«: »Vzemimo svete letnikov, ki so po imenu samoupravni organi. Ker so študentje v fakultetnem svetu zastopani le preko predstavnikov, svoje samoupravne pravice uresničujejo preko sveta letnika. Kaj je osnova njihovega upravljanja ob upoštevanju sedanjih odnosov na fakulteti? Sami študentje ne sodelujejo pri upravljanju fakultete, ampak le svetujejo, kako naj se jih izobražuje. Soodločajo pri tem, kako naj se jih izgrajuje in so subjekt ravno toliko kot objekt samih sebe. Njihove sposobnosti pa pri tem ne igrajo nobene vloge. Zato niso samoupravljavci in kot taki ne morejo postati člani fakultete kot delovne organizacije.. Še naprej ostajajo material, objekt delovne organizacije … Samoupravljanja v tem odnosu ni«.
Vsaj v enem oziru je takratna razprava privedla do končnega spoznanja: »V ZŠJ smo torej poznali, da cilja in našega obstoja ne moremo uresničiti v okviru naše zveze, ampak je vsestranski družbeni angažma možen le v okviru samoupravljanja. Naša dolžnost je utemeljitev in realizacija samoupravljanja na univerzi, naša dolžnost je ukinitev samih sebe«. (Pod je je bilo razumljena ukinitev ZŠJ, čeprav bi bila radikalnejša in pravilnejša ukinitev študentov kot študentov.) Citat je iz članka F. Pivca iz leta 1965. Kakor koli je takšno stališče videti dokončno in že na meji praktične realizacije na način preobrazbe ZŠJ, do takšne preobrazbe v naslednjih letih ne le da ni prišlo, ampak je tudi razpravljanje o tem padlo globoko pod raven prejšnjih let.
Zanimiva so še nekatera stališča iz leta 1965. J. Rajk je v članku »Priznanje delovnega staža za redni študij – upravičena zahteva« zastopal stališče: »Če bi bilo vsaj za današnje razmere izenačenje ekonomskega položaja študentov z neposredno zaposlenimi pretirano, pa zahteva za priznavanje skrajšanega zaposlitvenega staža (pomeni priznavanje časa rednega študija kot delovnega staža) ne more biti nerealna za vse , ki so ali bodo pridobili visoko izobrazbo. S tem bi študiju kot družbeno potrebnemu delu priznali mesto, ki mu gre«. Bolj zmeren v tem pogledu je bil I. Kreft: »… naša družba teži k odpravi zgodovinsko nastalega neenakopravnega položaja študenta – delavca. Izraz te neenakopravnosti je dejstvo, da daje družba fakultetam velikanska sredstva za organizacijo in izvajanje študija, toda teh sredstev veliko število študentov ne more smotrno uporabiti zaradi težav, ki izhajajo iz neurejenih študentskih prihodkov.
Področje, pri katerem je posredno tudi šlo za priznavanje študija kot delovnega staža, so bile polemike okoli definicije štipendij oz. kreditov. Eni so štipendije vštevali v »investicije v bodoče kadre«, kredit pa je bil v tem kontekstu nekakšen nesistemski vir. Drugi so zavračali špekulacijo na račun bodočega vodstvenega položaja in so se zavzemali za takšno obliko financiranja študija, ki bi temeljila na dejanski uspešnosti, ki jo je študent dosegel pri študiju. Pri tem je bilo očitno, da je kredit z odpisovanjem v razmerju z uspešnostjo študija veliko primernejši od štipendije. Na skupščini 1965 se je večina študentov opredelila za prvo rešitev in zavrnila kredite kot obliko predujma, ki se obračuna na koncu študija, ko študent predloži dokaze o opravljenem delu. S tem je dobila socialna komponenta absolutno prednost pred delovno komponento, kar je v študentski sredini, ki na sploh vidi predvsem socialno plat, tudi razumljivo.
Povezana s priznavanjem delovnega statusa so bila intenzivna prizadevanja za neposredno zdravstveno zavarovanje študentov, izhajajoč iz UNESCO-ve Grenobelske listine. Začetno ostro nasprotovanje študentskim zahtevam (v stilu: saj nimate nikakršnih prihodkov, od katerih bi se obračunavali prispevki) je hitro splahnelo, ker je postalo tudi nasprotnikom jasno, da ene nepravičnosti ni mogoče opravičevati z drugo nepravičnostjo.
Ideja samoupravne študentske skupnosti
Leto 1967 je bilo leto ponovne vrnitve k problemu razčiščevanja odnosov med študentsko politično in samoupravno strukturo. V analizi razmer v ZŠJ na posvetovanju študentskih aktivistov se je razkril tako očitna kriza organizacije, da jo je treba znova postaviti na noge. Radikalnost krize je povzročila, da so odpadli vsi oziri do ohranjanja stare organiziranosti. Predlagane so bile naslednje variante nove študentske organizacije:
• kadrovska politična organizacija, ki bi dejansko delovala na enak način kot ZK, zaradi česar je bilo mogoče vnaprej predvideti njun konflikt;
• množična politična organizacija, enaka SZDL, ampak prav tako organizacijo smo mi imenovali kriza ZŠJ;
• sindikalna organizacija, pri čemer nam slovenski sindikati niso vlivali prav velikega upanja;
• samoupravna študentska organizacija, ki se je zdela sprejemljiva že ob dejstvu, da samoupravnih organih na univerzi deluje približno dva krat toliko aktivistov kot v vseh organih ZŠJ skupaj.
Le slednja varianta je v kasnejših mesecih doživela dodatno obdelavo in se je maja 1968 pojavila v tisku kot »Provokacija za novo študentsko organizacijo«.
Za staro ZŠJ je bilo ugotovljeno, da je »model prave tradicionalne politične strukture in še to s tremi bistvenimi napakami: notranja hierarhija v ZŠJ je popolnoma brezpredmetna; njene transmisije do političnega odločanja so praktično zakrnele; organizacija že zelo dolgo nima opredeljenega članstva. To pa je ravno dovolj, da ZŠJ kot tradicionalno politično strukturo lahko pozabimo«. Namesto nje je bila predlagana »organizacija kot temeljna študentska samoupravna skupnost, ki bo organizacijsko usmerjena na participacijo v samoupravljanju. Včlanjeni morajo biti vsi študentje na podlagi svojega statusa«. Takšna študentska organizacija mora postati sestavni del univerzitetne oz. fakultetne samoupravne strukture in samim študentom mora pripadati status člana univerzitetne delovne skupnosti.
Ta »Provokacija« je bila mesec kasneje v času junijskih nemirov 1968 v Ljubljani sprejeta kot program reorganizacije ZŠJ. Ob tem so se slišali glasovi, da takšna transformacija študentske organizacije bistveno spodkopava njeno politično moč in da predstavlja zgolj prilagajanje obstoječim razmeram. Vsekakor je to lahko tudi prilagajanje, ampak v takem stanju prilagojenosti je živela ZŠJ od svoje ustanovitve naprej. Vprašanje je, če ji je bila sploh kdaj namenjena kakšna drugačna vloga.
Vseeno je lahko samoupravljanje radikalen program tudi v družbi, v kateri je deklarativno prav samoupravljanje glavna sestavina danih razmer. V Ljubljani je bila izhodiščna točka, da je dejansko samoupravljanje eminentni politični projekt in se kot takšno ne more udejanjiti skozi politično organizacijo. Da gre za zaostrovanje in ne za rahljanje politične konfrontacije je postalo očitno takoj, ko se je na samoupravljanje neločljivo navezal delovni status študentov in je bilo priznanje študentske aktivne in pasivne volilne pravice za delovne zbore republiške skupščine postavljeno kot izhodišče akcije. V povsem novi luči in povsem jasno so se pokazala tudi vprašanja participacije ali samoupravljanja na univerzi. Študentski privilegiji so dobili popolnoma drug pomen.
Prava širina novega organizacijskega principa pa se je pokazala šele z odkrivanjem vseh mogočih posledic novega položaja študenta kot delavca – samoupravljavca. Pomembna so bila naslednja odkritja:
• vzpostavljeni so bili novi kriteriji za vrednotenje izobraževanja,
• dosežena je bila tista stopnja osebne avtonomije, ki študentu omogoča dosledno kritičnost,
• univerza izgubi značaj zgolj prehodne ustanove in se konstituira kot prava delovna organizacija,
• dosežena je stopnja za redefinicijo med intelektualnim in ročnim delom.
Vse to je lahko tudi velika iluzija. Ne zaradi nevarnosti prilagajanja nove organizacijske strukture trenutnim političnim odnosom, ampak zaradi povsem možne okoliščine, da večina študentske populacije ne želi »delovne univerze«, ker se ne naslanja na privilegije, velik del študentov pa danes študira prav zahvaljujoč njim. Lahko je ne želijo tudi zaradi tega, ker večina na fakulteto ni prišla zaradi posebne dejavnosti, ki se tam goji,, ampak zaradi socialnega statusa v družbi , ki ga jamči fakultetna diploma. Pomembno je zato opozorilo študentskega programa 1968: Reakcionarji so študentje, ki boj za delovni status razumejo kot zahtevo po večjih privilegijih, ker v resnici hočemo ukinitev vseh privilegijev!«
Participacija študentov skozi zakonodajo
Splošni zakon o fakultetah in univerzah (UL SFRJ 29/1960) je predvidel, da lahko študentje izvolijo v univerzitetni svet tri predstavnike (45. čl.). ki pa ne sodelujejo pri odločanju o »potrjevanju izbire sodelavcev in predstojnikov univerzitetnih ustanov, o izbiri in razrešitvi članov disciplinskega sodišča druge stopnje za profesorje, niti o sklepih in priporočilih o študijskih načrtih« (46. čl.). Na skupščini univerze lahko prisostvujejo in sodelujejo v razpravah tudi predstavniki študentov (54. čl.). Študenti torej niso člani univerzitetne skupščine. Fakultetni svet ima najmanj dva člana, ki ju izvolijo študentje iz svojih vrst (58. čl.). V fakultetnem svetu študentje ne sodelujejo in ne glasujejo o »potrditvi izvolitve profesorjev, fakultetnih sodelavcev ter sodelavcev in predstojnikov fakultetnih ustanov, niti po določitvi študijskih načrtov (61. čl.). Vsako leto mora biti sklicana fakultetna skupščina profesorjev, fakultetnih sodelavcev in sodelavcev fakultetnih ustanov in študentov (69. čl.). Svet letnika »obravnava in predlaga ukrepe, ki zadevajo vprašanja, ki so v skupnem interesu za študij v letniku, oddelku ali skupini« (70. čl.). Sejam univerzitetne uprave (sestavljajo jo rektor, prorektor in dekani fakultet) lahko prisostvujejo tudi predstavniki študentov, vendar samo tedaj, ko je na dnevnem redu vprašanje, pomembno za študente (51. čl.). Sejam fakultetne uprave lahko prisostvujejo samo tedaj, ko se razpravlja o vprašanjih študija in izvajanju študijskega načrta (85. čl.).
Splošni zakon o šolstvu vsebuje obširnejša določila (UL SFRJ 4/1964), ker ureja celotno šolstvo od osnovne šole do fakultete. V nekem smislu določa podlago študentske skupnosti, ko predvideva »različne oblike združevanja in samoupravljanja študentov« (68. čl.). Po tem zakonu je cilj sodelovanja študentov v tem,, da razvija odgovornost učencev in študentov do dela in uspeha v šoli zaradi uvajanja v družbeno samoupravljanje (14. čl.). Zakon nima nobenih omejitev glede na študente in je odvisno od statuta univerze in fakultet, kakšen bo položaj študentov in njihovih predstavnikov v samoupravljanju visokega šolstva.. Statuti določajo tudi pravice in dolžnosti študentov (68. čl.). Zakon podrobneje govori le o dijaških skupnostih. Za razliko od teh, ki so pravno normirane, pa je študentska skupnost zasnovana na podlagi zahtev samih študentov ljubljanske univerze.
Zakon o visokem šolstvu (UL SRS 6/1969) ne vsebuje nobenih določil o tem, da študentski predstavniki v samoupravnih organih univerze (univerzitetni svet,, znanstveno-pedagoški svet univerze) in fakultet (fakultetni svet, znanstveno-pedagoški svet fakultete) ne bi smeli sodelovati pri odločanju o določenih vprašanjih. Odločitev o tem je prepuščena statutu univerze in posameznih fakultet. Univerzitetna statutarna komisija je zavzela stališče, da predstavniki študentov razpravljajo in odločajo o vseh stvareh iz pristojnosti organa, katerega člani so. To je sprejel tudi univerzitetni svet (14. 7. 1969). Le pravna in biotehnična fakulteta imata nasprotno stališče. Statut Pravne fakultete predvideva, da študentski predstavniki nimajo pravice sodelovanja pri odločanju o sprejemanju pravilnika o osebnih dohodkih ter o izvolitvah in razrešitvah predsednika in članov upravnega odbora (145. čl. Statuta PF). V obrazložitvi predloga statuta se navaja, da to izhaja iz določil ustave. Statut Biotehnične fakultete določa, da predstavniki študentov v fakultetnem svetu ne morejo sodelovati pri odločanju o naslednjih vprašanjih: sprejemanje pravilnika o delovnih razmerjih, pravilnika o delitvi osebnih dohodkov, akta o sistemizaciji delovnih mest, izvolitvi in razrešitvi predsednika in članov upravnega odbora ter o razpisih delovnih mest fakultetnih sodelavcev (112. čl). V obrazložitvi o tem ni govora, čeprav je univerzitetni svet fakulteti priporočal naj ta član spremeni.
Zakon o visokem šolstvu predvideva, da študent ne more biti predstojnik ustanove, statuti nekaterih fakultet pa to razširjajo tudi na prodekane. (70. čl. Ekonomske fakultete). Rektor in prorektorji se volijo iz vrst rednih profesorjev. Nobenih omejitev za študente zakon ne predvideva pri upravnem odboru (84. čl. FAGG določa, da mora biti en član iz vrst študentov). Nekateri statuti glede tega nimajo nobenih omejitev. Pasivne in aktivne pravice glasovanja pri volitvah upravnega odbora pa študentom odrekajo statuti pravne, biotehniške in ekonomske fakultete. Zakon ne predvideva omejitve za študente niti pri članu univerzitetnega sveta, ki ga voli fakultetni svet in člana, ki ga voli znanstveno-raziskovalni svet fakultete (poleg dekana) v znanstveno-pedagoški svet univerze (77 in 79 čl.). Take priložnosti doslej študentje še niso dobili.
Vsi statuti univerze in fakultet, ki jih sicer republiška skupščina še ni potrdila, vsebujejo posebno poglavje o študentski skupnosti v okviru določb, ki govorijo o upravljanju ustanove. S to in že omenjenimi spremembami statutov so študentje postali enakopravni samoupravljavci s profesorji, študentska skupnost pa je vključena v samoupravno strukturo, kar pomeni, da je priznana kot samoupravna organizacija.
Težko je reči, ali bo prihodnji razvoj na področju zastopanja študentov v samoupravnih organih šel v smeri enakega števila predstavnikov študentov, profesorjev in administrativno-tehničnega osebja, tudi v smeri izvolitve študentskih prodekanov in prorektorjev, ali pa v smeri študentskega veta. Ugotovimo pa lahko, da to niso neke oddaljene možnosti, če sklepamo po rešitvah, ki so sedaj uveljavljene, pa so se še pred kratkim zdele nemogoče. V časih, ko so morali študentje čakati pred vrati konferenčne dvorane, ko so volili profesorje ali razpravljali o osebnih dohodkih, se je zdelo res neverjetno, da bodo kdajkoli o vseh teh stvareh iz pristojnosti samoupravnih organov fakultet in univerze soodločali tudi študentje. To se dogaja tudi v drugih univerzitetnih centrih v Jugoslaviji (Sarajevo, Zagreb, Beograd).
Ustava SFRJ med pravicami in dolžnostmi delovnih ljudi navaja, »da upravljajo z delovno organizacijo neposredno ali preko organov upravljanja, ki jih sami izvolijo« (9. čl.). Zakon o visokem šolstvu pa predvideva: »študentje imajo pravico in dolžnost udeležbe v delu samoupravnih organov visokih šol in univerz« (37. čl.). S priznavanjem skupnosti študentov za samoupravno organizacijo in študentov oz. njihovih predstavnikov za enakopravne upravljavce, so študentje pridobili določne pravice, ki jih Ustava SFRJ daje delovnim ljudem. S tem, da so študentje dobili aktivno in pasivno volilno pravico za zbore delovnih ljudi, jim je posredno priznan delovni status. Po Ustavi SFRJ se namreč v te zbore volijo izključno delovni ljudje.
Seveda zakonodaja na splošno študentom ne priznava študenta kot delavca in člana delovnega kolektiva ter študija kot dela. Študentje niso neposredno zdravstveno zavarovani, da sploh ne govorimo o pokojninskem zavarovanju.
Ne glede na protislovja v zakonodaji glede statusa študenta in študija pa lahko ugotovimo, da ustavi SFRJ in SRS ne preprečujeta priznanja delovnega statusa študentov. O tem omenjeni ustavni teksti ne govorijo. Potemtakem ne obstajajo omejitve, ki bi onemogočale, da zakonodaja na podlagi Ustave študentom ne bi priznala delovnega statusa in jih uvrstila v delovno skupnost. Takšno priznanje mora biti definitivno in vseobsegajoče ter mora zajeti vse pravice, ki pripadajo delavcu. To bi ustrezalo določilu sedmega člena Ustave SFRJ, ki se glasi: »le rezultati dela določajo materialni in družbeni položaj človeka«.
Obravnavana problematika je dobila ustrezen pomen na IX. kongresu ZKJ. Resolucija o socialističnem razvoju Jugoslavije na osnovi samoupravljanja in o nalogah ZKJ pravi: »šolska in študentska mladina mora postati subjekt v vseh procesih samoupravnega odločanja v šolah, na fakultetah in v izobraževalnih skupnostih. ZK si bo prizadevala, da se bodo fakultete in druge visokošolske ustanove razvijale kot samoupravne skupnosti študentov, profesorjev in drugih delavcev v njih«.
Opomba: Članek je bil leta 1970 (marec-april) objavljen v jugoslovanskem študentskem časopisu Ideje, let. 1, št. 2., str. 99-108.
Univerza je s samoupravljanjem povezana že s samimi svojim nazivom, temelječim na univerzalni avtonomiji, izhajajoči iz lastnine, ki ji pripada in katere neodvisno upravljanje ji jamči specifično samostojnost.
Ni mogoče trditi, da je bil v pogledu (samo-)upravnih pravic celoten univerzitetni kolegij (profesorji in študentje) enakopraven. Vseeno pa so iz naslova univerze vsi uživali posebno imuniteto, kar je via facti pomenilo, da tako profesor kot študent participirata na statusu univerze. V duhu tistega časa je bilo, da je univerza čim bolj poudarjala ekskluzivnost svojega statusa. Sama si je določala smisel svojega obstoja.
Nova doba je najprej povnanjila njen namen in s tem univerzi naložila službo. Univerza je izgubila lastno osnovo avtonomije, opravljanje službe pa je univerzitetnemu kolegiju določilo dva različna statusa: prvega pooblaščenega za profesorje, in drugega nepooblaščenega za študente. Stari časi so se ohranili le še kot stil in tradicija življenja na univerzi.
Kot je v prvem obdobju univerza predstavljala ekskluzivno aristokratsko institucijo, ki se je v celoti ločevala od plebejskega okolja, pa je kasneje socialna cenzura prevladala na sami univerzi. Kaže se v delitvi na um-smoter, ki je z vidika nove aristokracije dodeljen profesorju, in na um-funkcijo, s katerim se mora sprijazniti študent kot začetnik intelektualnega proletariata.
O kakšni homogenosti univerzitetnega kolegija ne moremo več govoriti. Pravice upravljavcev se omejujejo na profesorje, ki se prilagajajo disciplini državne upravne službe.
Prvi študentje samoupravljavci
Opisano stanje najdemo na ljubljanski univerzi od njene ustanovitve in vse do petdesetih let pri študentih ni vzbujalo kakšnih želja po bistveni spremembi razmerij.
Dejansko niti leta 1953, ko se je v zvezi z novim zakonom o univerzi postavilo tudi vprašanje participacije študentov pri upravljanju, oni samo niso kaj prida vztrajali na pozitivnem izhodu tega problema. Pa tudi profesorji jim v tem pogledu niso dajali kakšnega upanja. Profesor Vilfan je takrat ugotovil, »da na visoki medicinski šoli prevladuje mišljenje o potrebi vključitve študentov v fakultetni svet. To ne bi koristilo ne študentom, niti profesorjem«. Profesor Vogelnik je bil še bolj določen s trditvijo, da je sodelovanje študentov v fakultetnem svetu le manifestativna zahteva in nima nič skupnega z razvojem socialistične univerze. Ko gre za glasovalno pravico študentov, bi le-ta samo zmanjšala odgovornost profesorjev.
Reforma šolstva leto kasneje pa je vendarle prebudila študente k opredelitvi na partijski konferenci, ki je zaznamovala spremembo: »Motivi, ki so nas privedli na pot družbenega upravljanja so bili predvsem naslednji: 1. motiv zoperstavljanja možnosti birokratske demokracije; 2. motiv kulturne revolucije, katere namen je preobrazba ljudskih množic. Ne le kulturne revolucija v ožjem pomenu besede, ampak se lahko ta revolucija izvede le, če se delovni človek v praksi sooči s konkretnimi problemi družbenega, političnega, gospodarskega in kulturnega upravljanja ter se na ta način uči, t.j. šola v praksi. Ob tej priložnosti je bilo tudi ugotovljeno, kar pa pojasnjuje tudi domet ideje, da so se »pojavila anarhistična pojmovanja družbenega upravljanja, še posebej med študenti. Po tem anarhističnem pojmovanju bi naj vsi, ki so na fakulteti enakopravno odločali o dotični instituciji«.
V tem letu je bil v univerzitetni svet izbran prvi predstavnik študentov Marko Bulc, študent kemije. In ravno Bulčeva analiza dogodkov, do katerih je prišlo pri reorganizaciji univerze leta 1955. je prvi dokument, ki na svoj način izpričuje prisotnost študentov v upravljanju univerze: »Nekateri profesorji kličejo študente k sebi, da bi izvedeli, kaj mislijo o integriranju fakultet ter jim skušajo sugerirati stališča proti integriranju«.
Reforma univerze leta 1960 je končala načelno razpravljanje, ali naj študentje sploh imajo pravico do predstavništva v samoupravnih organih. Njihovo predstavništvo se je povečalo tudi v kvantitativnem pogledu. Še vedno pa ni bila pojasnjena »filozofija« študentske participacije, ker bi morali najprej razčistiti odnos med študentko organizacijo in samoupravljanjem ter ob tem sam status študentov v samoupravnem sistemu.
Zveza študentov ali študentsko samoupravljanje?
Da tudi še leta 1961 glede razmerja med Zvezo študentov Jugoslavije (ZŠJ) in samoupravljanjem niti približno ni bilo vse jasno, lahko sklepamo iz gradiva študentskega političnega seminarja v Ankaranu. Po eni strani beremo: »Šlo je za to, kakšna naj bi bila stališča teh predstavnikov, ki ne predstavljajo samih sebe, ampak poslance študentske organizacije«. To pa pomeni ne vseh študentov, ampak članov politične organizacije! Seveda se je s tem v zvezi pojavil problem, ki ga omenjamo v nadaljnjem tekstu, zadeva pa očitno temeljno nerazumevanje: »Prav seminar v Ankaranu je pokazal, da nekateri še zmeraj ne čutijo potrebe po zborih volivcev in ne razumejo njihove vloge«.
Omenjeni nesporazume se je zaostril in na ta način pospešil reševanje v razpravah o usklajevanju univerzitetne zakonodaje in nove ustave. Kar je trdil Zemljič, je bilo eno od značilnih mišljenj v letu 1963: »Nekateri še zmeraj trdijo, da je študentsko samoupravljanje nepotrebno in da podvaja delovanje ZŠJ, kar kaže popolno nerazumevanje naše družbene stvarnosti«.
Za korak naprej je bilo nujno odpreti vprašanje o statusu študenta samoupravljavca. Asistent Radovan je zapisal, da ne more biti dileme glede študenta kot subjekta, toda še vedno ostaja odprto vprašanje pravic tega študenta? »Študent na fakulteti ne ustvarja nobenega dohodka, kar pomeni, da ne more sodelovati pri odločanju o pri razdelitvi dohodka in osebnega dohodka. Je sicer član neke skupnosti, a zagotovo ne delovne skupnosti. Po drugi strani ni niti član sindikata, iz česar izhaja, da ne more odločati o razdelitvi dohodka in o delovnih razmerjih na fakulteti«.
(Slednji argument, kakor koli je problematičen, je odprl študentom zanimivo možnost, ki so jo skušali izkoristiti dve leti kasneje. 1966 je bil podan predlog, da bi se po francoskem vzoru študentje vključili v sindikat in bi na ta način posredno prišli do statusa delavcev. Za takšno radikalno potezo bi bil potreben pogum, ki ga študentska organizacija takrat ni zmogla, zato se je poskušalo nekaj narediti »naokoli« in je bilo v Študentskem naselju ustanovljeno »študentsko sindikalno združenje«, ki je s svoje skupščine poslalo apel sindikatom, naj razmislijo in odločijo o članstvu študentov. Ne vem, če je bil ta apel poslan na pravo mesto, zanesljivo je le to, da se sindikat o tem nikjer v Jugoslaviji ni opredelil. V spomin na ta »podvig«, se študentska organizacija v Študentskem naselju še dandanašnji imenuje »študentski sindikat«.)
Leta 1964 se je v časopisih razvila široka razprava o vprašanju študentske participacije v samoupravljanju. Ivan Kreft je bistveno spremenil raven razpravljanja o razmerju samouprave in študentske politične organizacije ko je napisal: »ZŠJ je družbeno-politična organizacija, katere glavna naloga je aktiviranje lastnega članstva za razvijanje naprednejših družbenih odnosov. Zato skuša ZŠJ na fakulteti uresničiti takšne odnose, v katerih bo imel vsak študent kot proizvajalec pravico in dolžnost sodelovanja pri upravljanju fakultete in kjer bodo študentje pri upravljanju sodelovali neposredno in potemtakem ZŠJ ne bo potrebna kot organizacija zainteresiranih državljanov, še manj pa kot posrednik med študenti in fakultetno upravo«.
Izkazalo pa se je, da je neposredno samoupravljanje neizvedljivo v času, ko je prevladovalo mišljenje, za kakršnega se je opredelil tudi profesor Goričar v »Naših razgledih«, da je »bistvena razlika v družbenem položaju profesorjev in študentov v tem, da je profesor – skupaj s pomožnim in administrativnim osebjem – član fakultete kot delovne organizacije, študentje pa tej delovni organizaciji ne pripadajo«. Profesor ni bil povsem proti temu, da bi študentom pripadale tudi določene pravice participacije, »Toda te pravice bi morale biti derivatne, pomeni ne popolne iz razloga, ker jih na študente prenaša kolektiv fakultetnih delavcev, ki je edini izvirni nosilec samoupravnih pravic na fakulteti kot delovni organizaciji«.
Kaj dejansko dela študent na fakulteti in ali ima glede na to pravico, da se bori za samoupravne pravice (ker, »možno je delo brez samoupravljanja, ni pa možno samoupravljanje brez dela«)? V analizi odnosov na Filozofski fakulteti, sta skušala najti odgovor na to vprašanje Tine in Spomenka Hribar: Ali obstaja delovno razmerje med profesorjem in študentom? »Da in ne. Odnos vsekakor obstaja: v seminarju, na predavanjih, na nekaterih oddelkih, ki so v manjšini, tudi pri skupnih delovnih nalogah. Vendar pa, seminarji, še posebej pa predavanja, so komajda delovne skupine z delovnimi odnosi. Več je mrtve kot žive soodvisnosti«.
S tem je bila začrtana pot do razrešitve rebusa o študentu-delavcu. Potrebno bi bilo v osnovi spremeniti delovna razmerja na univerzi. Za kaj takega pa bi bila potrebna radikalna kritika obstoječih delovnih metod, ki so v letih, ko se spremenilo kar nekaj zakonov in statutov, ostale ob strani, ker se je njihovo spreminjanje zdelo kot neprijetno in vnaprej jalovo početje.
Pri študentih se je odsotnost kritike kompenzirala z idejo »sveta letnika«, o katerih sta se Hribarja izrekla že 1964 v »Naših razgledih«: »Vzemimo svete letnikov, ki so po imenu samoupravni organi. Ker so študentje v fakultetnem svetu zastopani le preko predstavnikov, svoje samoupravne pravice uresničujejo preko sveta letnika. Kaj je osnova njihovega upravljanja ob upoštevanju sedanjih odnosov na fakulteti? Sami študentje ne sodelujejo pri upravljanju fakultete, ampak le svetujejo, kako naj se jih izobražuje. Soodločajo pri tem, kako naj se jih izgrajuje in so subjekt ravno toliko kot objekt samih sebe. Njihove sposobnosti pa pri tem ne igrajo nobene vloge. Zato niso samoupravljavci in kot taki ne morejo postati člani fakultete kot delovne organizacije.. Še naprej ostajajo material, objekt delovne organizacije … Samoupravljanja v tem odnosu ni«.
Vsaj v enem oziru je takratna razprava privedla do končnega spoznanja: »V ZŠJ smo torej poznali, da cilja in našega obstoja ne moremo uresničiti v okviru naše zveze, ampak je vsestranski družbeni angažma možen le v okviru samoupravljanja. Naša dolžnost je utemeljitev in realizacija samoupravljanja na univerzi, naša dolžnost je ukinitev samih sebe«. (Pod je je bilo razumljena ukinitev ZŠJ, čeprav bi bila radikalnejša in pravilnejša ukinitev študentov kot študentov.) Citat je iz članka F. Pivca iz leta 1965. Kakor koli je takšno stališče videti dokončno in že na meji praktične realizacije na način preobrazbe ZŠJ, do takšne preobrazbe v naslednjih letih ne le da ni prišlo, ampak je tudi razpravljanje o tem padlo globoko pod raven prejšnjih let.
Zanimiva so še nekatera stališča iz leta 1965. J. Rajk je v članku »Priznanje delovnega staža za redni študij – upravičena zahteva« zastopal stališče: »Če bi bilo vsaj za današnje razmere izenačenje ekonomskega položaja študentov z neposredno zaposlenimi pretirano, pa zahteva za priznavanje skrajšanega zaposlitvenega staža (pomeni priznavanje časa rednega študija kot delovnega staža) ne more biti nerealna za vse , ki so ali bodo pridobili visoko izobrazbo. S tem bi študiju kot družbeno potrebnemu delu priznali mesto, ki mu gre«. Bolj zmeren v tem pogledu je bil I. Kreft: »… naša družba teži k odpravi zgodovinsko nastalega neenakopravnega položaja študenta – delavca. Izraz te neenakopravnosti je dejstvo, da daje družba fakultetam velikanska sredstva za organizacijo in izvajanje študija, toda teh sredstev veliko število študentov ne more smotrno uporabiti zaradi težav, ki izhajajo iz neurejenih študentskih prihodkov.
Področje, pri katerem je posredno tudi šlo za priznavanje študija kot delovnega staža, so bile polemike okoli definicije štipendij oz. kreditov. Eni so štipendije vštevali v »investicije v bodoče kadre«, kredit pa je bil v tem kontekstu nekakšen nesistemski vir. Drugi so zavračali špekulacijo na račun bodočega vodstvenega položaja in so se zavzemali za takšno obliko financiranja študija, ki bi temeljila na dejanski uspešnosti, ki jo je študent dosegel pri študiju. Pri tem je bilo očitno, da je kredit z odpisovanjem v razmerju z uspešnostjo študija veliko primernejši od štipendije. Na skupščini 1965 se je večina študentov opredelila za prvo rešitev in zavrnila kredite kot obliko predujma, ki se obračuna na koncu študija, ko študent predloži dokaze o opravljenem delu. S tem je dobila socialna komponenta absolutno prednost pred delovno komponento, kar je v študentski sredini, ki na sploh vidi predvsem socialno plat, tudi razumljivo.
Povezana s priznavanjem delovnega statusa so bila intenzivna prizadevanja za neposredno zdravstveno zavarovanje študentov, izhajajoč iz UNESCO-ve Grenobelske listine. Začetno ostro nasprotovanje študentskim zahtevam (v stilu: saj nimate nikakršnih prihodkov, od katerih bi se obračunavali prispevki) je hitro splahnelo, ker je postalo tudi nasprotnikom jasno, da ene nepravičnosti ni mogoče opravičevati z drugo nepravičnostjo.
Ideja samoupravne študentske skupnosti
Leto 1967 je bilo leto ponovne vrnitve k problemu razčiščevanja odnosov med študentsko politično in samoupravno strukturo. V analizi razmer v ZŠJ na posvetovanju študentskih aktivistov se je razkril tako očitna kriza organizacije, da jo je treba znova postaviti na noge. Radikalnost krize je povzročila, da so odpadli vsi oziri do ohranjanja stare organiziranosti. Predlagane so bile naslednje variante nove študentske organizacije:
• kadrovska politična organizacija, ki bi dejansko delovala na enak način kot ZK, zaradi česar je bilo mogoče vnaprej predvideti njun konflikt;
• množična politična organizacija, enaka SZDL, ampak prav tako organizacijo smo mi imenovali kriza ZŠJ;
• sindikalna organizacija, pri čemer nam slovenski sindikati niso vlivali prav velikega upanja;
• samoupravna študentska organizacija, ki se je zdela sprejemljiva že ob dejstvu, da samoupravnih organih na univerzi deluje približno dva krat toliko aktivistov kot v vseh organih ZŠJ skupaj.
Le slednja varianta je v kasnejših mesecih doživela dodatno obdelavo in se je maja 1968 pojavila v tisku kot »Provokacija za novo študentsko organizacijo«.
Za staro ZŠJ je bilo ugotovljeno, da je »model prave tradicionalne politične strukture in še to s tremi bistvenimi napakami: notranja hierarhija v ZŠJ je popolnoma brezpredmetna; njene transmisije do političnega odločanja so praktično zakrnele; organizacija že zelo dolgo nima opredeljenega članstva. To pa je ravno dovolj, da ZŠJ kot tradicionalno politično strukturo lahko pozabimo«. Namesto nje je bila predlagana »organizacija kot temeljna študentska samoupravna skupnost, ki bo organizacijsko usmerjena na participacijo v samoupravljanju. Včlanjeni morajo biti vsi študentje na podlagi svojega statusa«. Takšna študentska organizacija mora postati sestavni del univerzitetne oz. fakultetne samoupravne strukture in samim študentom mora pripadati status člana univerzitetne delovne skupnosti.
Ta »Provokacija« je bila mesec kasneje v času junijskih nemirov 1968 v Ljubljani sprejeta kot program reorganizacije ZŠJ. Ob tem so se slišali glasovi, da takšna transformacija študentske organizacije bistveno spodkopava njeno politično moč in da predstavlja zgolj prilagajanje obstoječim razmeram. Vsekakor je to lahko tudi prilagajanje, ampak v takem stanju prilagojenosti je živela ZŠJ od svoje ustanovitve naprej. Vprašanje je, če ji je bila sploh kdaj namenjena kakšna drugačna vloga.
Vseeno je lahko samoupravljanje radikalen program tudi v družbi, v kateri je deklarativno prav samoupravljanje glavna sestavina danih razmer. V Ljubljani je bila izhodiščna točka, da je dejansko samoupravljanje eminentni politični projekt in se kot takšno ne more udejanjiti skozi politično organizacijo. Da gre za zaostrovanje in ne za rahljanje politične konfrontacije je postalo očitno takoj, ko se je na samoupravljanje neločljivo navezal delovni status študentov in je bilo priznanje študentske aktivne in pasivne volilne pravice za delovne zbore republiške skupščine postavljeno kot izhodišče akcije. V povsem novi luči in povsem jasno so se pokazala tudi vprašanja participacije ali samoupravljanja na univerzi. Študentski privilegiji so dobili popolnoma drug pomen.
Prava širina novega organizacijskega principa pa se je pokazala šele z odkrivanjem vseh mogočih posledic novega položaja študenta kot delavca – samoupravljavca. Pomembna so bila naslednja odkritja:
• vzpostavljeni so bili novi kriteriji za vrednotenje izobraževanja,
• dosežena je bila tista stopnja osebne avtonomije, ki študentu omogoča dosledno kritičnost,
• univerza izgubi značaj zgolj prehodne ustanove in se konstituira kot prava delovna organizacija,
• dosežena je stopnja za redefinicijo med intelektualnim in ročnim delom.
Vse to je lahko tudi velika iluzija. Ne zaradi nevarnosti prilagajanja nove organizacijske strukture trenutnim političnim odnosom, ampak zaradi povsem možne okoliščine, da večina študentske populacije ne želi »delovne univerze«, ker se ne naslanja na privilegije, velik del študentov pa danes študira prav zahvaljujoč njim. Lahko je ne želijo tudi zaradi tega, ker večina na fakulteto ni prišla zaradi posebne dejavnosti, ki se tam goji,, ampak zaradi socialnega statusa v družbi , ki ga jamči fakultetna diploma. Pomembno je zato opozorilo študentskega programa 1968: Reakcionarji so študentje, ki boj za delovni status razumejo kot zahtevo po večjih privilegijih, ker v resnici hočemo ukinitev vseh privilegijev!«
Participacija študentov skozi zakonodajo
Splošni zakon o fakultetah in univerzah (UL SFRJ 29/1960) je predvidel, da lahko študentje izvolijo v univerzitetni svet tri predstavnike (45. čl.). ki pa ne sodelujejo pri odločanju o »potrjevanju izbire sodelavcev in predstojnikov univerzitetnih ustanov, o izbiri in razrešitvi članov disciplinskega sodišča druge stopnje za profesorje, niti o sklepih in priporočilih o študijskih načrtih« (46. čl.). Na skupščini univerze lahko prisostvujejo in sodelujejo v razpravah tudi predstavniki študentov (54. čl.). Študenti torej niso člani univerzitetne skupščine. Fakultetni svet ima najmanj dva člana, ki ju izvolijo študentje iz svojih vrst (58. čl.). V fakultetnem svetu študentje ne sodelujejo in ne glasujejo o »potrditvi izvolitve profesorjev, fakultetnih sodelavcev ter sodelavcev in predstojnikov fakultetnih ustanov, niti po določitvi študijskih načrtov (61. čl.). Vsako leto mora biti sklicana fakultetna skupščina profesorjev, fakultetnih sodelavcev in sodelavcev fakultetnih ustanov in študentov (69. čl.). Svet letnika »obravnava in predlaga ukrepe, ki zadevajo vprašanja, ki so v skupnem interesu za študij v letniku, oddelku ali skupini« (70. čl.). Sejam univerzitetne uprave (sestavljajo jo rektor, prorektor in dekani fakultet) lahko prisostvujejo tudi predstavniki študentov, vendar samo tedaj, ko je na dnevnem redu vprašanje, pomembno za študente (51. čl.). Sejam fakultetne uprave lahko prisostvujejo samo tedaj, ko se razpravlja o vprašanjih študija in izvajanju študijskega načrta (85. čl.).
Splošni zakon o šolstvu vsebuje obširnejša določila (UL SFRJ 4/1964), ker ureja celotno šolstvo od osnovne šole do fakultete. V nekem smislu določa podlago študentske skupnosti, ko predvideva »različne oblike združevanja in samoupravljanja študentov« (68. čl.). Po tem zakonu je cilj sodelovanja študentov v tem,, da razvija odgovornost učencev in študentov do dela in uspeha v šoli zaradi uvajanja v družbeno samoupravljanje (14. čl.). Zakon nima nobenih omejitev glede na študente in je odvisno od statuta univerze in fakultet, kakšen bo položaj študentov in njihovih predstavnikov v samoupravljanju visokega šolstva.. Statuti določajo tudi pravice in dolžnosti študentov (68. čl.). Zakon podrobneje govori le o dijaških skupnostih. Za razliko od teh, ki so pravno normirane, pa je študentska skupnost zasnovana na podlagi zahtev samih študentov ljubljanske univerze.
Zakon o visokem šolstvu (UL SRS 6/1969) ne vsebuje nobenih določil o tem, da študentski predstavniki v samoupravnih organih univerze (univerzitetni svet,, znanstveno-pedagoški svet univerze) in fakultet (fakultetni svet, znanstveno-pedagoški svet fakultete) ne bi smeli sodelovati pri odločanju o določenih vprašanjih. Odločitev o tem je prepuščena statutu univerze in posameznih fakultet. Univerzitetna statutarna komisija je zavzela stališče, da predstavniki študentov razpravljajo in odločajo o vseh stvareh iz pristojnosti organa, katerega člani so. To je sprejel tudi univerzitetni svet (14. 7. 1969). Le pravna in biotehnična fakulteta imata nasprotno stališče. Statut Pravne fakultete predvideva, da študentski predstavniki nimajo pravice sodelovanja pri odločanju o sprejemanju pravilnika o osebnih dohodkih ter o izvolitvah in razrešitvah predsednika in članov upravnega odbora (145. čl. Statuta PF). V obrazložitvi predloga statuta se navaja, da to izhaja iz določil ustave. Statut Biotehnične fakultete določa, da predstavniki študentov v fakultetnem svetu ne morejo sodelovati pri odločanju o naslednjih vprašanjih: sprejemanje pravilnika o delovnih razmerjih, pravilnika o delitvi osebnih dohodkov, akta o sistemizaciji delovnih mest, izvolitvi in razrešitvi predsednika in članov upravnega odbora ter o razpisih delovnih mest fakultetnih sodelavcev (112. čl). V obrazložitvi o tem ni govora, čeprav je univerzitetni svet fakulteti priporočal naj ta član spremeni.
Zakon o visokem šolstvu predvideva, da študent ne more biti predstojnik ustanove, statuti nekaterih fakultet pa to razširjajo tudi na prodekane. (70. čl. Ekonomske fakultete). Rektor in prorektorji se volijo iz vrst rednih profesorjev. Nobenih omejitev za študente zakon ne predvideva pri upravnem odboru (84. čl. FAGG določa, da mora biti en član iz vrst študentov). Nekateri statuti glede tega nimajo nobenih omejitev. Pasivne in aktivne pravice glasovanja pri volitvah upravnega odbora pa študentom odrekajo statuti pravne, biotehniške in ekonomske fakultete. Zakon ne predvideva omejitve za študente niti pri članu univerzitetnega sveta, ki ga voli fakultetni svet in člana, ki ga voli znanstveno-raziskovalni svet fakultete (poleg dekana) v znanstveno-pedagoški svet univerze (77 in 79 čl.). Take priložnosti doslej študentje še niso dobili.
Vsi statuti univerze in fakultet, ki jih sicer republiška skupščina še ni potrdila, vsebujejo posebno poglavje o študentski skupnosti v okviru določb, ki govorijo o upravljanju ustanove. S to in že omenjenimi spremembami statutov so študentje postali enakopravni samoupravljavci s profesorji, študentska skupnost pa je vključena v samoupravno strukturo, kar pomeni, da je priznana kot samoupravna organizacija.
Težko je reči, ali bo prihodnji razvoj na področju zastopanja študentov v samoupravnih organih šel v smeri enakega števila predstavnikov študentov, profesorjev in administrativno-tehničnega osebja, tudi v smeri izvolitve študentskih prodekanov in prorektorjev, ali pa v smeri študentskega veta. Ugotovimo pa lahko, da to niso neke oddaljene možnosti, če sklepamo po rešitvah, ki so sedaj uveljavljene, pa so se še pred kratkim zdele nemogoče. V časih, ko so morali študentje čakati pred vrati konferenčne dvorane, ko so volili profesorje ali razpravljali o osebnih dohodkih, se je zdelo res neverjetno, da bodo kdajkoli o vseh teh stvareh iz pristojnosti samoupravnih organov fakultet in univerze soodločali tudi študentje. To se dogaja tudi v drugih univerzitetnih centrih v Jugoslaviji (Sarajevo, Zagreb, Beograd).
Ustava SFRJ med pravicami in dolžnostmi delovnih ljudi navaja, »da upravljajo z delovno organizacijo neposredno ali preko organov upravljanja, ki jih sami izvolijo« (9. čl.). Zakon o visokem šolstvu pa predvideva: »študentje imajo pravico in dolžnost udeležbe v delu samoupravnih organov visokih šol in univerz« (37. čl.). S priznavanjem skupnosti študentov za samoupravno organizacijo in študentov oz. njihovih predstavnikov za enakopravne upravljavce, so študentje pridobili določne pravice, ki jih Ustava SFRJ daje delovnim ljudem. S tem, da so študentje dobili aktivno in pasivno volilno pravico za zbore delovnih ljudi, jim je posredno priznan delovni status. Po Ustavi SFRJ se namreč v te zbore volijo izključno delovni ljudje.
Seveda zakonodaja na splošno študentom ne priznava študenta kot delavca in člana delovnega kolektiva ter študija kot dela. Študentje niso neposredno zdravstveno zavarovani, da sploh ne govorimo o pokojninskem zavarovanju.
Ne glede na protislovja v zakonodaji glede statusa študenta in študija pa lahko ugotovimo, da ustavi SFRJ in SRS ne preprečujeta priznanja delovnega statusa študentov. O tem omenjeni ustavni teksti ne govorijo. Potemtakem ne obstajajo omejitve, ki bi onemogočale, da zakonodaja na podlagi Ustave študentom ne bi priznala delovnega statusa in jih uvrstila v delovno skupnost. Takšno priznanje mora biti definitivno in vseobsegajoče ter mora zajeti vse pravice, ki pripadajo delavcu. To bi ustrezalo določilu sedmega člena Ustave SFRJ, ki se glasi: »le rezultati dela določajo materialni in družbeni položaj človeka«.
Obravnavana problematika je dobila ustrezen pomen na IX. kongresu ZKJ. Resolucija o socialističnem razvoju Jugoslavije na osnovi samoupravljanja in o nalogah ZKJ pravi: »šolska in študentska mladina mora postati subjekt v vseh procesih samoupravnega odločanja v šolah, na fakultetah in v izobraževalnih skupnostih. ZK si bo prizadevala, da se bodo fakultete in druge visokošolske ustanove razvijale kot samoupravne skupnosti študentov, profesorjev in drugih delavcev v njih«.
Opomba: Članek je bil leta 1970 (marec-april) objavljen v jugoslovanskem študentskem časopisu Ideje, let. 1, št. 2., str. 99-108.
