ŠTUDENTSKO GIBANJE IN ŠTUDENTSKI TISK: PRIMER TRIBUNA

Študentsko gibanje iz obdobja okrog leta 1970 je pustilo močan odtis tudi v študentskem tisku. Tehnične možnosti tedanjega medijskega prostora so bile seveda neprimerljive z današnjimi, toda takšne, kakršne so bile, so bile izkoriščane intenzivno in tudi inovativno. Ciklostili in papir so bili dokaj dosegljivi tako na upravah fakultet kot tudi na Skupnosti študentov (SŠ), Radiu Študent in še kje. Po nekaterih fakultetah so izhajali fakultetni listi, natisnjeni s tem, najlažje dosegljivem tehničnem sredstvu. Med zasedbo Filozofske fakultete maja 1972 je posebna ekipa skrbela za neprekinjeno izhajanje ciklostiranega glasila SP (urejanje in tipkanje matric je potekalo na FF, tisk pa v prostorih SŠ v Kazini), »dnevnika zasedbe«. Ta tehnika, ki se ni bistveno razlikovala od tiste, ki so jo četrt stoletja prej uporabljali v NOB, se je v najbolj dinamičnem obdobju gibanja uporabljala tudi pri razširjanju različnih letakov z izjavami, novicami in pozivi. Med njimi je bilo nekaj takih, katerih razširjanje je bilo sodno prepovedano.

Druga tehnika, prav tako podedovana še iz vojnih in povojnih časov, takrat imenovana stenčas, tudi ni bila povsem pozabljena, le da ta medij zdaj ni bil »dirigiran«, pač pa je nastajal zelo spontano. Tako je bil na stenčasu, posodobljeno preimenovanem v pano, v avli Filozofske fakultete pripeti listek z enim samim stavkom spomladi 1971 zadosten povod za prihod ljudske milice in aretacijo Franka Adama, avtorja zapisa. Tej tehniki lahko dodamo še neko podobno: plakate ali »posterje«; zlasti ob zasedbi Filozofske fakultete jih je nastalo veliko. Ob teh »primitivnih« tehnikah pa je gibanje že osvojilo tudi radijski medij: leta 1969 je bil ustanovljen Radio Študent, ki je po svoje presegal domet tiskanih medijev, čeprav ne v geografskem pomenu, saj je bil sprva slišan le v ožjem območju Ljubljane. Ampak besede in zvoki, ki jih je prenašal, so se »izgubljali v vetru«, kot je takrat prepeval Bob Dylan, medtem ko je tiskana črka ostala, v omejenem obsegu celo v primerih, ko je bil natisnjeni izvod sodno prepovedan in zasežen. Nekje v spominu ohranjam podobo ciklostirane brošure, če se ne motim naslovljene s »Tretji program Radia Študent«, ki je v trajnejši, tiskani obliki dokumentirala nekatera najbolj »udarna« besedila, ki jim je bilo mogoče slediti na njegovih valovih.

Osrednjo vlogo na študentski medijski sceni v obdobju okrog leta 1970 pa gre vendarle pripisati študentskemu časopisu Tribuna, ki je redno, praviloma na dva tedna izhajal kot »pravi« časopis, natisnjen v »pravi« tiskarni. Časopis je pričel izhajati že daljnega leta 1951 in si je do leta 1968 nabral že precej kilometrine, kontinuirano pa je izhajal tudi po izteku študentskega gibanja, vse do leta 1998, ko je prišlo do daljše prekinitve. Seveda so tako dolga doba in tako spremenljive družbene in politične klime, v kateri je časopis izhajal, prispevale k njegovi izjemni raznolikosti. Tukaj naš namen seveda ni in ne more biti ukvarjanje z vso pestro zgodovino tega časopisa (vključno z njegovo obuditvijo v 21. stoletju), pač pa se bomo omejili na obdobje med 1968 in 1973, ko se na njegovih straneh razločno zrcali utripanje takratnega študentskega gibanja. Poudarek bo namenjen predvsem obdobju med 1970 in 1973, ko sem bil z njim v svojih prvih študijskih letih tesneje povezan. Druga omejitev tega zapisa je zato vezana na pretežno memoarski pristop.

Ena od značilnosti življenja in delovanja študentskih ustanov je kontinuirana diskontinuiteta: generacije prihajajo, se privadijo specifičnega načina študentskega dela in življenja, vključno z oblikami obštudijskega aktiviranja, na neki kasnejši točki se od tega večinoma odvrnejo, intenzivneje posvetijo študiju in njegovemu zaključku ter nato izginejo iz orbite študentskega v povsem drugo orbito »odraslega« življenja. Ta dinamika se dokaj razločno razbere tudi v študentskem tisku – in to ne le v sestavi uredništev in njihovih konceptov, ki so se menjali tako rekoč iz leta v leto, pač pa tudi v oblikovni podobi.

Tik pred vrhuncem študentskega gibanja v letih 1971 in 1972 je Tribuna doživela svojo verjetno največjo oblikovno spremembo, ki je tudi eden od razpoznavnih znakov dinamične ustvarjalnosti tistega časa. V študijskem letu 1970–1971 je časopis oblikoval Kostja Gatnik. Do takrat so časopis tiskali na stari »svinčeni« način, ki je praktično dovoljeval le črno-beli tisk. Oblikovalci v poznih šestdesetih letih so sicer z grafičnimi posegi časopisu dajali »alternativni« (izraz, ki je postal priljubljen prav v tem obdobju) izgled, toda šele z Kostjo so se stvari radikalno spremenile. Tribuna je sklenila pogodbo o tiskanju z Železničarsko tiskarno na Parmovi ulici, ki je bila ena prvih, ki so obvladale barvno off-set tehniko. Ta tehnika je bila zdaj intenzivno in inovativno uporabljena: že prva natisnjena številka (z datumom 15. 10. 1970) je je s svojo psihedelično in provokativno podobo daleč izstopala iz vsega tedanjega tiska. Grafični vrhunci tega obdobja pa so se kmalu srečali z omejitvami, o katerih bomo nekaj več zapisali kasneje; deloma so se nanašale na odpovedi te in tudi drugih tiskarn, da bi časopis tiskale (posledica »mehkih« političnih pritiskov), deloma pa na vedno nezadostno financiranje. Delovanje uredništev je potekalo ob minimalnih stroških, gotovo pa bi bilo tudi treba priznati, da v njihovem okviru nikoli ni bilo zaznati kakega zares ambicioznega »finančnega direktorja«.

Formalno je bil izdajatelj Tribune Izvršni odbor Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov (IO SŠ LVZ), poleg postavke v proračunu SŠ pa je pomemben del financiranja pritekal tudi iz republiških sredstev. Delovanje uredništva je spremljal izdajateljski svet, v katerem so bili tako predstavniki SŠ kot tudi akademskega osebja z Univerze v Ljubljani in še nekaterih ustanov. Izdajateljski svet je v zaostrenih situacijah – in teh v obravnavanem obdobju ni bilo malo – praviloma stopal v bran uredništvu, če »prekrški« le niso bili prehudi in povezani s preveč ostrimi političnimi pritiski. Ti so seveda prihajali »od zunaj«, večinoma z republiške ravni (ki pa tudi ni mogla biti imuna pred vetrovi iz Beograda); celo na nekaterih dolgih, polemičnih in za javnost odprtih sejah Univerzitetnega komiteja Zveze komunistov (UK ZKS) je namreč bilo mogoče slišati govornike, ki so uredništvo podpirali ali pa vsaj relativizirali »zunanje« napade nanj. To je bilo pač obdobje »liberalizma« v Sloveniji in ki je sodoločal razmere, ki so omogočale, da so se študentsko gibanje in njegovi forumi razvijali k stopnjujočemu se radikalizmu. Kot pa se je obdobje »liberalizma« odmikalo v zgodovino (rezultat paralelograma silnic na tedanji zvezni ravni), tako so se pričeli večati pritiski in omejitve. Tribuna je bila relativno zaščitena z izdajateljskim svetom, pa tudi z IO SŠ LVZ, vendar je sčasoma prihajalo do konfliktnih situacij tudi v tem trikotniku.

Ena izmed stalnic v razpravah o vlogi študentskega časopisa je bilo vprašanje po tem, »ali je časopis sploh študentski«. Vprašanje je imelo več razsežnosti. Po eni strani je bilo več kot opazno, da »študentske množice« niso kaj dosti zainteresirana za »svoj« časopis, tako da je del naklade obležal (to se je spremenilo leta 1971, a o tem več kasneje). Predvsem v prvem obdobju gibanja je bilo veliko pritoževanja nad tem, da kljub temu, da uredništvo strani časopisa odpira najširšemu krogu potencialnih študentskih piscev, pisnih prispevkov izven kroga uredništva in t.im. stalnih sodelavcev (to je bila posebna kategorija v kolofonu časopisa) nikakor ne uspe dobiti. Če so se že pojavile izjeme, se dejansko ni dogajalo, da bi bili taki prispevki odklonjeni, razen v primerih, ko so bili resnično povsem »brez veze«. Po drugi strani je to vodilo k temu, da je časopis »pisal« relativno ozek krog študentarije, skoraj izključno sami fantje, večinoma (vendar ne izključno) tisti, ki so prihajali s Filozofske fakultete. No, to fakulteto bi vendar morali jemati za tradicionalno jedro »pismenosti«, tako da ta podatek ne more biti posebej presenetljiv.

Končno, vsebina, ki jo je časopis prinašal, je bila hudo pestra, njena osrednja rdeča nit pa niti niso bila osrednja študentska vprašanja in informacije o dogajanju na tem področju, čeprav ta naloga ni bila povsem zanemarjena. Zlasti v letnikih pred študijskim letom 1970/71 so bile občasno prav neverjetno dolge strani namenjene »hermetičnim« literarnim snovanjem nove generacije, ki je s svojimi provokacijami vstopala v ostre konflikte z etablirano literarno produkcijo tistega časa, po drugi strani pa so bile morda še daljše strani posvečene filozofski in teoretični literaturi, praviloma prevodom iz tujih jezikov, ki so bili za nekatere študente specifičnih smeri študija sicer imeniten študijski pripomoček, za veliko večino potencialne bralne publike pa »odvečen papir«. Ta »ekscesnost« je govorila predvsem o tem, da je na področju literarnega in teoretskega snovanja nove generacije enostavno manjkalo specializiranih revij. Revija Problemi je bila tedaj verjetno edini pravi prostor, v katerem so imeli možnost objavljanja tako »literati« kot »teoretiki«, zato ne more biti presenetljivo, da se je kot dodatni prostor v ta namen okupiralo strani študentskega časopisa.

Uredništvo Tribune je imelo v tem obdobju imenitno lokacijo v stavbi Kazine v samem središču Ljubljane. V isti stavbi so domovale še druge študentske in univerzitetne organizacije: tako IO SŠ LVZ kot UK ZKS, pa tudi Mednarodni odbor SŠ s precej široko aktivnostjo tako na področju študentskih izmenjav kot manjšincev, itd. Restavracija Rio v neposredni soseščini ni bila le primeren kraj za študentsko kosilo, pač pa tudi za neskončne debate ob pivu, saj je bil ta lokal odprt dolgo v noč. Po drugi strani je bilo do Filozofske fakultete le dobrih pet minut hoje, vmes pa se je bilo mogoče ustaviti v znamenitem Šumiju, za kako dodatno razpravo pa še v gostilnah Mrak in Koper. Te lokacije in atmosfera, ki jih je obdajala, je bila pomemben stimulans tako za študentsko gibanje nasploh kot za urednikovanje na Tribuni posebej.

Uredništvo samo je imelo prostor v najbolj oddaljenem delu drugega nadstropja Kazine, z okni, ki so gledala na tedanjo Titovo, sedanjo Slovensko ulico. Šlo je za en sam velik prostor, ki je bil predeljen z leseno montažno steno, za katero je uradovala Daniela, edina stalno zaposlena administratorka, ki je skrbela za elementarni red, česar uredniki večinoma niso zmogli, in ki je po potrebi že s svojo avtoriteto nekoliko starejše in redno zaposlene krotila prisotne v večjem prostoru, če je prišlo do večjih nagajivosti. To niso bili le člani (članice v vseh generacijah so bile silno redke; med njimi je bila – vsaj v času mojega sodelovanja – največjega ugleda deležna Bora Zlobec, imenitna lektorica in dobra kolegica), pač pa še številni stalni sodelavci in naključni obiskovalci. Zlasti v času, ko sem tudi sam velik del časa preživljal v tem prostoru, se takšnih obiskovalcev nikoli ni manjkalo. Uredništvo je bil popularen in vsakomur odprt prostor. Ni bilo redko, da smo se tu srečevali tudi s študentskimi kolegi z drugih jugoslovanskih univerz, pa tudi iz tujine. Eden med njimi, Roel van Duyn (Nizozemska) je nekaj časa nastopal celo v kolofonu časopisa kot zunanji sodelavec. Iz teh prostorov se spominjam vročih, polemičnih razprav z zagrebškimi nacionalističnimi študentskimi predstavniki iz časov hrvaškega »maspoka«. Z njimi se nismo strinjali skoraj v ničemer, razen v zahtevi po pravici do svobodnega razpravljanja in objavljanja.

Razmerje med Tribuno in njenim ustanoviteljem je bilo na kratko že pojasnjeno. Kakšno pa je bilo razmerje med Tribuno in študentskim gibanjem? V študijskem letu, ki je sledilo »maju 1968« (letnik XIX), je na straneh časopisa mogoče slediti marsikateremu zapisu o študentskem gibanju doma in v svetu, ob tem pa tudi kritičnim pripombam o pasivnosti študentarije. Videti je, da je uredništvo poskušalo zbujati aktivizem, vendar kakega opaznega učinka ni bilo opaziti. Ljubljanski »junij 1968« se na ulicah ni ponovil. Vse se je spremenilo v študijskem letu 1970/71, ki prinese hiter vzpon spontanega in dokaj množičnega študentskega gibanja, pri čemer pa je mogoče reči, da je bila Tribuna sprva predvsem njegovo ogledalo, ne pa iniciator. Gibanje je bilo resnično spontano in artikuliralo se je v več smereh; o tem je bilo doslej že veliko napisanega in v to se tu ne bomo poglabljali. Najbolj odmeven in tudi najbolj množičen dogodek so bile protestne demonstracije proti hrupu na Aškerčevi cesti aprila 1971: tranzitni promet med Primorsko (in preko tamkajšnjih mejnih prehodov v Italijo) ter notranjostjo države je vodil dobesedno mimo oken fakultet, ki stojijo ob tej cesti. Študentsko gibanje je problem hrupa znalo artikulirati kot kompleksen družbeni problem: ne le hrup, temveč položaj in pogoji univerzitetnega študija, način, kako se družbeni problemi razrešujejo (ali pa ne) v okviru političnega sistema, problematičnost poročanja »uradnih« medijev o zaostrenih problemih itd., itd. V nekem komentarju tega dogodka je bilo v Tribuni med drugim zapisano: »Aškerčeva nam odpira še vrsto problemov, ko so skupni ne samo študentom, temveč večini ljudi.« Študentsko gibanje se je torej razumelo kot zastopnik širših družbenih interesov, kot (legitimna) »avantgarda«, in svoj protest je zato videlo kot artikulacijo interesov »vseh delovnih ljudi in občanov«. Dokaj huda provokacija za tedanji sistem, predvsem pa za njegovo »legalno avantgardo«, Zvezo komunistov…

Dogodki na in okrog fakultet (predvsem Filozofski fakulteti) spomladi 1971 so pognali Tribuni novo »kri v žile«. Nove ter vsebinsko in oblikovno udarne številke časopisa so privlačile vse širši krog bralstva. Pojavili so se študentski kolporterji (še ena novost, saj teh v preteklosti, kolikor se spominjam, ni bilo), ki so na cestah v središču Ljubljane dobili dobro zaposlitev. Naklada, ki je tedaj znašala okrog 8000 izvodov, je pogosto hitro pošla; nekatere številke so posamezniki celo spontano fotokopirali, da so prišle do širšega kroga bralstva. Blizu pol naklade je šlo v kolportažo, ostalo naročnikom. Fenomen Tribune iz tega obdobja je bil v tem, da je nenadoma postala izjemno iskan tiskani medij, nikakor ne le med študenti, pač pa tudi v širši, »odrasli« populaciji.

Vse to seveda ni zaobšlo pozornosti tedanjih oblasti, ki pa so se – za razliko od npr. beograjske prakse – posluževale »mehkega« pristopa, tako do študentskega gibanja kot do časopisa. Toda Tribuna je postajala vse bolj moteča; očitno ni sprožala določenega nezadovoljstva le na ravni republiške oblasti, pač pa je prihajalo do opozoril iz zveznega centra. Še posebej zato, ker so se po nekaterih republiških centrih pojavljale različne oblike »nesprejemljivega« političnega delovanja. Turbulentnost jugoslovanskega političnega prostora na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta, ki ga seveda še zdaleč ni zaznamovalo samo študentsko gibanje, je postopoma vodilo v »politično razčiščevanje«, »diferenciacijo« in »konsolidacijo«, ki se je vodila iz »centra«. Ko gre za širši politični kontekst, ne gre prezreti, da je bil jeseni 1972 s funkcije prisiljen odstopiti Stane Kavčič, »liberalni« predsednik tedanje slovenske vlade. Tedaj se je tudi v Sloveniji »mehki« pristop do (pre)glasnih kritičnih diskurzov zaostril. To se je pokazalo tudi v primeru Tribune.

Tribunin letnik 1970–1971 (letnik XX) je bil neprimerljiv s tistim, ki je sledil v naslednjem študijskem letu (letnik XXI). V prvem primeru je bil časopis glasen, celo vse bolj glasen, a zares glasni glasovi študentskega gibanja na fakultetah in tudi na ulicah Ljubljane so se pojavili šele spomladi 1971 z vrhuncem na aprilskem protestu na Aškerčevi cesti, ki ji je konec maja sledila zasedba Filozofske fakultete. Iz tega časa so tudi prve sodne zaplembe tiskanega materiala, vendar to ni bila Tribuna, temveč ciklostirani letaki gibanja, ki so nastali ob različnih priložnostih in v okviru različnih »akcijskih odborov« kot spontanih oblikah študentskega organiziranja pod okriljem SŠ. Pomlad 1971 je bila vrhunec množičnega študentskega gibanja, ki se je še vedno srečevalo z »mehkim« pristopom oblasti, kar je bilo opazno predvsem v tem, da v Ljubljani nikoli ni prišlo do nasilnih soočanj med protestniki in policijo, ljudsko milico. To sicer ne pomeni, da ni bilo nobenih »opozorilnih« reakcij oblasti, kakršna je bila npr. aretacija Franka Adama ali pa sodni proces proti Milanu Jesihu, ki si je v svojem govoru na protestu na Aškerčevi privoščil preveliko »pesniško svobodo«, vendar se te reakcije niso končale represivno. Podobno velja za ognjevite razprave bodisi v študentskih forumih, bodisi v UK ZKS, ki so praviloma odražale liberalni duh soočanja in izmenjave argumentov, nasploh značilen za akademska okolja.

Z opozorilnimi reakcijami se je srečevala tudi Tribuna in v že v letniku XX so se ob posameznih številkah pričeli dogajati zapleti in zamude. Tiskarski stroji so bili nenadoma »preveč zasedeni« ali pa so se celo »pokvarili«; čez noč je bila večina tiskarjev v Železničarski tiskarni »poklicana na orožne vaje«, tako da tiska »niso mogli več opraviti«. Slišati je bilo, da se je vodstvo tiskarne izgovarjalo, češ da so »delavci odbili tiskanje« takega časopisa. Uredništvo je moralo iskati druge možnosti, kar sploh ni bilo lahko, poleg tega pa tehnično in oblikovno niso nudile istega izraznega bogastva kot Železničarska tiskarna. Tako je npr. posebno številko, ki je nastala maja 1971 na zasedeni FF natisnil kar Študentski servis (še ena ustanova, ki je bila vzpostavljena, da bi pomirila zahteve demonstracij iz junija 1968) v črno-beli tehniki. Predzadnjo, 23. številko, ki jim je kar ni uspelo preliti na papir, je uredništvo preskočilo in nadomestilo s to številko. Med bralstvom se je sicer pojavila šele zgodaj jeseni, česar pa – vsaj kar se mojega spomina tiče – verjetno ne gre toliko pripisati »represiji« kot pa odhodu uredništva na počitnice.

Na tem ozadju se je začetek novega študijskega leta 1971–1972 pričel, nadaljeval in zaključil še precej bolj burno. Letnik XXI – vsaj dobršen del tega letnika, kolikor se spominjam – je tiskala kar precej oddaljena in po svoje nenavadna tiskarna v Kmetijski zadrugi Videm – Dobrepolje. Od tam smo prevažali natisnjene pole v uredništvo, kjer jih je bilo treba še zgibati v normalni format, nato pa z lepljenjem naročniških naslovov pripraviti za ekspedit. Vse to delo je entuziastično opravljalo uredništvo s sodelavci in naključnimi obiskovalci. Tiskanje je spet potekalo relativno nemoteno, iz raznih dokumentov pa se da razbrati, da v glavi časopisa navedeni datum izida pogosto ni ustrezal dejanskemu pojavljanju med bralstvom. Po natisnjene pole sem v Videm večkrat skočil tudi sam; v spominu imam lik direktorja, starega partizana, ki je na študente in Tribuno gledal z nekoliko zadržano simpatijo, mi ob prihodu redno ponudil šnopčka, ob tem pa nergal nad »ta belimi« v svoji neposredni dolenjski okolici.

V tem študijskem letu je Tribuna stopnjevala svojo radikalno in izzivalno uredniško politiko, še zlasti s taktirko v roki nikoli utrujenega Jaše Zlobca kot odgovornega urednika. Ob tem, ko bi lahko rekli, da je intenzivnost, predvsem pa množičnost študentskega postopoma upadala, je Tribunina radikalnost naraščala. Lotevala se je številnih zaostrenih družbenih in političnih vprašanj, od enakopravnosti spolov in ekoloških vprašanj do kritičnih komentarjev političnih konfliktov in spopadov na republiški in zvezni ravni. Poročanja o tipičnih študentskih vprašanjih je bilo opazno manj. In tako je v tem letniku časopis zabeležil štiri sodne zaplembe svojih številk; to so bili seveda nadvse razburljivi dogodki, ki so popularnost študentskega časopisa še dvignili. Kot je bilo že omenjeno, se je študentsko gibanje že v prejšnjem študijskem letu srečevalo s sodnimi prepovedmi posameznih »tiskanih stvari«, to je letakov. Zdaj se je prvič zgodilo, da je bil zaplenjen časopis.

Po tedanji zakonodaji so tiskarne same dostavljale »dolžnostne izvode« pristojnemu javnemu tožilstvu, ki je po svoji presoji reagiralo. Neke predhodne (tj. pred samim tiskom) cenzure s strani oblasti ni bilo. Tako bi lahko med drugim sodil tudi po neki anekdoti, ki mi jo je pripovedoval eden izmed tiskarjev (to je bilo verjetno nekje pozimi 1972–1973). Ob pripravi časopisa za tisk (priprava t.i. »špegla« oz. »deska«, za kar sem takrat skrbel) je bilo treba stopiti v tiskarno in z nekaterimi delavci smo razvili prav prijateljske odnose. Tako sem slišal, da so »stari mački« v tiskarni neko noč nastavili past stavcu »zelencu«, ki je ravnokar nastopil službo. Mladenič je stavil glavni naslov na prvi strani Ljubljanskega dnevnika, ki naj bi se glasil »Stane Dolanc obiskal Trbovlje«. Ko je v odmoru skočil na kavo, so mu »tiskarski škratje« zamešali par črk, tako da se je naslov glasil »Satan Dolanc obiskal Trbovlje«. Zelenec seveda tega ni opazil, očitno tudi nobena kasnejša kontrola ne – vsaj toliko časa ne, dokler niso iz rotacije že leteli prvi tiskani izvodi. Potem so vse skrbno zapakirali v vreče in odpeljali v papirnico, zadevo pa pometli pod preprogo.

No, ta zgodba povsem ne prepriča, da določena »kontrola« pred tiskom vendarle ni obstajala, vsaj v določenih situacijah in za določene časopise. Nek drug tiskar me je ob prihodu v isto tiskarno – v študijskem letu 1972–1973 – nekoč povabil na kavo, kjer mi je diskretno zašepetal, da je »v levem stolpcu na strani 3« očitno nekaj narobe, ker je zgodaj zjutraj »nekdo« prišel to preverjat. Preveril sem tudi sam – in tam se je dejansko nahajal nek stavek, ki bi lahko »razburjal javnost«. Vzel sem škarje, ga izstrigel iz »špegla« in se zahvalil budnemu in diskretnemu tiskarju. Vse je minilo mirno in številka je zagledala luč sveta.

Kot že rečeno, ne vedno. Prva zaplemba Tribune se je dogodila že zgodaj jeseni 1971. Na večer tistega dne, ko je bila številka natisnjena (datirana s 25. 10. 1971), je bil na uredništvu že opravljen ekspedit za večji del naročnikov, pričela pa se je tudi prodaja na cesti. Kolporterji so do poznega dopoldneva naslednjega dne, ko je prišlo do uradne prepovedi, prodali 1200 izvodov. Šele tedaj sta namreč uredništvo obiskala dva miličnika z nalogom za zaplembo. Novica o tem obisku se je hitro raznesla po vsej Kazini in tudi izven nje, tako da je v naslednjih nekaj minutah, ko sta se miličnika ukvarjala z uradnim postopkom, s kupa preostalih izvodov izginilo še kar nekaj primerkov. Govorilo se je, da so se ti izvodi na ulici prodajali tudi po 50 din (siceršnja cena je bila 1 din). »Cenzurna mašinerija« je v tem obdobju očitno delovala še dokaj neučinkovito, vendar pa se je to z naslednjimi zaplembami postopoma »popravilo«.

In kaj je bil vzrok za prvo zaplembo? Na prvi strani je šest podpisanih članov in ena članica »ZKJ s Tribune« objavilo »odprto pismo Titu« (takšen je bil naslov), v katerem so izrazili presenečenje zaradi njegovega obiska v (tedanji) Perziji, kajti »o diktaturi perzijskega šaha smo v domačih in zlasti v tujih časopisih prebrali marsikaj«. Pismo, ki se sicer začenja z »Dragi tovariš Tito« in vseskozi ohranja spoštljiv ton, je opozarjalo na diskrepanco med notranjepolitičnimi ideali in zunanjepolitično držo države. Vendar pa to pismo ni bilo podlaga za tožilčev nalog za zaplembo številke; razlog je bil na tretji strani, kje je Pavel Kristan objavil podobno, a daljše in precej bolj ostro pismo, naslovljeno s »Cenjeni predsednik SFRJ Josip Broz«. Po mnenju tožilca so bili posamezni stavki iz tega pisma »objektivno žaljivi za čast in dobro ime predsednika SFRJ«. Zaplembi je še isti večer sledila seja izdajateljskega sveta Tribune, ki je trajala globoko v noč. Po ognjeviti diskusiji je bilo sklenjeno, da inkriminirani članek razkriva protislovje med ideološko načelnostjo in političnim pragmatizmom v zunanjepolitični praksi, s tem pa prispeva k razčiščevanju tega protislovja. Dodano je bilo, da v svoji vsebinski celoti članek ni žaljiv. Podobno stališče sta sprejela tudi aktiv komunistov v vodstvih študentskih organizacij ter Izvršni odbor SŠ LVZ. V začetku novembra je sledila javna sodna obravnava; prisostvovati je želela velika skupina študentov, kakih sto po mojem spominu, ki pa v premajhno dvorano niso mogli vstopiti, večjega vznemirjenja pa vendar ni bilo, saj je »javnost« očitno spoštovala sodišče. Dokaj polemična obravnava se je končala s sodno potrditvijo tožilčevega predloga. Preostalih nekaj izvodov te številke je odšlo v razrez.

Še pred koncem tega koledarskega leta je prišlo do druge zaplembe (št. 9, 24. decembra 1971, str. 7). Povod je bil tokrat članek Franka Adama pod naslovom »Univerzitetni komite med CK in študentsko levico ter pojavi slovenskega neostalinizma«. Javni tožilec je v članku tokrat razbral znake »napada na ZK kot vodilno silo delavskega razreda«. Tokrat je bila fizična zaplemba hitrejša in bolj učinkovita, še vedno pa je iz uredništva pravočasno odteklo kar nekaj izvodov, ki so potem krožili iz rok v roke. Zaplemba je bila na javni obravnavi, ki je potekala podobno kot prejšnja, potrjena, vendar pa je v tem primeru sodišče – ne nazadnje ob odločnem prispevku advokata Draga Demšarja (ki se ga v najboljši luči spominjamo tudi z drugih »študentskih obravnav«), dopustilo, da je uredništvo to številko ponovno tiskalo, toda brez Adamovega članka. V ponovnem natisu je z datumom 17. 1. 1972 je uredništvo sporočilo, da »ponatiskujemo deveto številko Tribune, ki je bila zaplenjena«. Številka je zdaj izšla v črno-beli tehniki (prvotna je bila barvna), na sedmi strani pa se je svetil prazen stolpec s suhoparno uredniško pripombo: »Na tem mestu je bil objavljen članek Adama Franka z naslovom Univerzitetni komite med CK in študentsko levico ter pojavi slovenskega neostalinizma, ki ni ustrezal določilom 52. člena točka 2 zakona o tisku. O zaplembi bomo obširneje poročali kasneje.« Takrat smo lahko prvič v praksi videli, kako izgleda cenzuriran izvod časopisa: prazni stolpec je bil nadvse prepričljiv, bolj kot Prešernova Zdravljica, ki so na jo v gimnaziji kazali pri pouku slovenščine.

Prvi meseci koledarskega leta 1972 so potekali nekoliko mirneje; iz dotedanjih konfliktov se je tudi uredništvo marsičesa naučilo. Kar se študentskega gibanja tiče, je že bila opazna njegova oseka, predvsem kar se množičnosti tiče. Na drugi strani – podobno, kot drugod po svetu – so se ob tej oseki oblikovale manjše in največkrat bolj radikalne skupine, kar je vodilo v zaostrovanje odnosov z establishmentom (uporabljam izraz, ki je bil priljubljen v tistih časih). To zaostrovanje je med drugim znova odpiralo vprašanje, ali je Tribuna študentski list ali ne (»ureja ga skupinica s FF«), nanj pa je bilo slišati ugovor, da je študentarija pasivna, »nepismena« in ne prispeva k oblikovanju časopisa, četudi je uredniška politika povsem odprta do vseh zunanjih prispevkov. Ko je že vse kazalo, da se bo letnik XXI vsaj zaključil relativno mirno, je prišlo v maju 1972 še do dveh zaporednih zaplemb. Sredi maja je bila pripravljena predzadnja, dvojna številka časopisa; članek v njej, ki je zmotil javnega tožilca, je prispeval Jaša Zlobec. Naslovil ga je s »Povampirjeno oblastništvo«, v njem pa je kritično obravnaval način, na katerega so bili v Zagrebu odstranjeni t.im. »nacionalisti«. Poudariti velja, da je bila Tribuna vseskozi antinacionalistično usmerjena; tarča kritike je bil način politične likvidacije, »vzdušje pogroma«, kot je zapisal Jaša. Sam postopek zaplembe in razsodbe je bil v primerjavi s prejšnjima dvema tokrat bistveno bolj učinkovit, pa tudi trši. Zaplembi se je tokrat izognilo le par redkih izvodov, obravnava na sodišču pa je potekala že naslednji dan in sicer ob izključitvi javnosti. V tem letu je bilo več »študentskih« sodnih obravnav, odločitev o izključitvi javnosti pa je bila tokrat sprejeta prvič. Ni treba posebej pojasnjevati, da je sodišče potrdilo predlog javnega tožilstva.

Prepoved te številke je nakazal, da je bilo »nekje tam zgoraj« očitno odločeno, da je treba to uredništvo počistiti. Uredništvo letnika XXI je zapadlo v krizo. Vendar pa vse le ni potekalo povsem gladko. Tudi tokrat se je izdajateljski svet Tribune postavil na stran uredništva, češ da pri inkriminiranem članku ne gre za »razširjanje razburljivih vesti«, pač pa za kritično analizo političnih ukrepov na Hrvaškem po znameniti 21. seji predsedstva ZKJ, ki je odstranilo tedanje republiško vodstvo in zatrlo hrvaški »maspok«. Približno teden dni kasneje je izdajateljski svet sprejel še eno izjavo, ki ni bila več tako decidirana, vendar je vztrajala pri svojem načelnem, do Tribune obrambnem stališču.

Pritiski so se pričeli kaskadno povečevati in tudi forumi, ki so doslej načelno branili neodvisnost študentskega časopisa, so pričeli izražati nekatere pomisleke in kritične tone. Dober teden po zaplembi je v nekem dokumentu, ki ga je pripravil UK ZKS, mogoče brati o tem, da je Tribuna »daleč od tiste podobe, ki bi jo morala kot glasilo mlade inteligence imeti« in da se uredniki med drugim »političnih problemov lotevajo glosatorsko-pamfletistično namesto studiozno«. Take sodbe očitno ni bilo mogoče povsem enostavno zavreči. UK ZKS je ob tem sprejel še sklep, da se Jašo Zlobca izključi iz ZKJ. Zanimivo, da ta sklep ni bil sprejet soglasno: 11 članov ga je podprlo, 6 članov pa je glasovalo za nasprotni predlog, po katerem naj bi Jaša odstopil z vseh funkcij in bi se mu izrekla kritika. Približno istočasno je izdajateljski svet razrešil uredniški odbor, razen odgovornega urednika, ki je zdaj postal Boris Cizej, tako da bi bilo letnik z zadnjo številko mogoče pripeljati do zaključka. Zadnja številka tega letnika (št. 23-24., datirana z 26. maj 1972, toda izid je spet nekoliko kasnil) je bila že pripravljena, tematsko pa ni bila zasnovana »politično«, temveč »seksološko«, zato se je pričakovalo, da bo z njo letnik vendarle zaključen zunaj dosedanjih viharjev. Pa temu ni bilo tako.

Tudi tokrat sem se odpravil s kombijem po natisnjene pole v Videm – Dobrepolje. Tovariš direktor je bil tokrat posebej skrivnosten, vendar šnopček in kava tudi tokrat nista izostala. Nekaj se je zmrdoval nad naslovnico te številke; ta je namreč prikazovala Lenina, ki ob goli ženski vzklika: »Tovariši, ne pozabite na ljubezen!« Pač v duhu »seksološke« številke, ki je med drugim vsebovala npr. članke o ženski emancipaciji, družini in politiki, vključno z odlomkom iz dela Funkcija orgazma Wilhelma Reicha, ki se je takrat verjetno prvič pojavil v slovenskem prevodu, ipd. Tovariš direktor je bil v mojih očeh pač »prejšnja generacija«, asketska in ne hedonistična, in njegovim pripombam zato nisem pripisoval kakega globljega pomena. Ko pa smo v Ljubljani s kombijem zapeljali pred stavbo Kazine, da ga raztovorimo, nas je tam že čakal poveljnik ljubljanske milice Pavle Čelik z dvema miličnikoma, ki je s pravnomočno odločbo v rokah odredil, da kombi zapeljemo kar na njihovo postajo na Trdinovi ulici. Prvič se je zgodilo, da je bila celotna naklada prepeljana direktno tja. Ohranil se je en sam izvod, t.im. »krtačni odtis« za pregled ob pričetku tiska, ki ga je, če se prav spominjam, dan prej prevzel Boris Cizej, takratni odgovorni urednik. Tega smo potem fotokopirali v kar nekaj izvodih – in eden od njih je bil očitno tudi vir za objavo, ki jo današnja bralka in bralec lahko najdeta na portalu dlib (na njem pa zaenkrat še manjka prejšnja, prav tako zaplenjena številka).

Javni tožilec je v svoji odločbi tokrat poudaril, da gre pri prikazovanju Lenina v taki pozi, za »hudo žalitev, sramotitev in smešenje njega kot revolucionarja« itd., kar bi lahko tudi »ogrozilo prijateljske odnošaje Jugoslavije s Sovjetsko zvezo«. Sodišče je sklep potrdilo, ugovori uredništva, da gre pri inkriminirani karikaturi za točen ponatis (le z besedilom v slovenskem prevodu) iz nemške levo usmerjene revije Konkret, ki je bila v Jugoslaviji dostopna brez vsake omejitve (uredništvo Tribune je bilo njen redni naročnik), pa niso prav nič pomagali.

Ta, četrta prepoved je še pospešila razkroj uredništva letnika XXI, ob tem pa je prišel pod vprašaj sam obstanek študentskega časopisa. Na eni strani so ga porajala nenehna potencialna nasprotja med »realpolitiko« (ne samo republiško oziroma zvezno, pač pa tudi študentsko oziroma univerzitetno) in študentskim tiskom kot njenim kritičnim zrcalom, na drugi pa tudi ostri ukrepi, ki so pripeljali do začasne ukinitve financiranja časopisa. Obenem se je jasno pokazalo, da je rastoči konflikt med »realpolitiko« in študentskim tiskom treba razumeti na ozadju izginevanja študentskega gibanja, pa tudi odločenosti »centra«, da »stabilizira« splošno politično situacijo v državi. Poletje 1972 seveda ni bilo primeren čas za razreševanje nakopičenih problemov v zvezi s Tribuno, vendar pa se tudi jeseni niso prav hitro razrešili.

Naj si dovolimo na tem mestu še drobno digresijo o geslih v glavah tedanjih časopisov. Vodilni slovenski dnevnik Delo je izhajal z napisom »Proletarci vseh dežel, združite se!« nad svojim naslovom. V začetku sedemdesetih in v duhu takratnega političnega liberalizma v Sloveniji se je njegovo uredništvo odločilo, da prične izdajati nedeljsko izdajo, naslovljeno z Nedelo (ki jo beremo še danes). Že naslov je bil po svoje interpretacijski izziv: nedeljsko Delo ali pa kar ne-delo? Jaša Zlobec pa je ob tem odkril še nekaj: iz glave Nedela je izginilo proletarsko geslo, to pa je pospremil s sarkastično notico v Tribuni. Tudi študentski časopis je v tem letniku izhajal z geslo v glavi: »Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače! (Rosa Luxemburg)«. Geslo je bilo nadvse ustrezno letniku XXI. Naslednji letnik je geslo zamenjal, tako da je do določene mere izražalo opozorilo (in nemara tudi nekaj razočaranja) ob oseki študentskega gibanja in ob splošnih političnih zaostritvah v državi: »Družba prihodnosti bo ali komunizem ali barbarstvo. (Karl Marx)«. Od letnika XXIII gesla ne najdemo več, dodamo pa lahko, da se je krepko po izteku študentskega gibanja v letniku XXX (1980), ki ga je oblikovala že povsem druga uredniška generacija, v uvodnikih Tribune pričelo pojavljati geslo »Naj živi proletarska revolucija«. Tempora mutantur. No, v to obdobje tu ne bomo zahajali, nekaj pa je še treba reči o letniku XXII, ki je sledil turbulentnemu letniku XXI.

Študijsko leto 1972–1973 se je vsaj za velik del študentskih aktivistov začelo v pričakovanju, da bo uspelo študentsko gibanje obnoviti, obenem pa čim bolj aktivirati tudi Skupnost študentov. Prebudili« so se fakultetni odbori SŠ na nekaterih fakultetah s svojimi zahtevami, tako »pedagoškimi« kot »političnimi«; njihova glasila so izhajala pogosteje kot prej. Z novo generacijo so prihajali tudi novi obrazi in se povezovali s študenti z izkušnjami gibanja, med katerimi so nekateri vstopali v vodstvo študentske organizacije. Na volitvah novega IO SŠ LVZ jeseni 1972 sta največ glasov prejela Tomaž Kšela, ki je nato prevzel mesto predsednika, in Darko Štrajn, eden od urednikov »problematičnega« letnika XXI. Tudi spontanega dogajanja je bilo v tem letu kar nekaj: velike popularnosti je bil deležen Literarni maraton na Filozofski fakulteti (ki je bil še vse kaj drugega kot zgolj literarni), pa »študentski sejem«, glasbeni dogodki ipd. Tudi tradicija akcijskih odborov in njihovih nastopov na ulici ni bila pozabljena; zlasti sta bila odmevna dva, eden povezan z obiskom iranskega šaha, drugi s kmečko ohcetjo. Ampak o tem malce kasneje.

Prva številka letnika XXII je izšla z le relativno prenovljenim uredniškim odborom in krogom sodelavcev šele proti koncu novembra 1972. Čeprav je bila cezura, ki je nastala med zadnjo številko letnika XXI in prvo številko letnika XXII kar dolga, je v številkah, ki so sledile, mogoče opaziti vztrajanje pri tem, da časopis ohrani stik s študentskim gibanjem, ne glede na to, da je postajalo vse bolj očitno, da se je obdobje spontanega gibanja izteklo. Novo uredništvo in krog sodelavcev sta vključevala tako nova imena kot tudi tiste, ki so že doslej sodelovali s Tribuno, se vključevali v študentsko gibanje ali v Skupnost študentov oziroma njene fakultetne odbore; kar nekaj prispevkov, vključno s prevodi, so prispevali tudi nekateri ključni člani prejšnjega letnika. Diskontinuiteta ni bila popolna niti v tem, niti v programskem oziru. Nekaj pred izidom prve številke je prišlo do zanimivega povabila »s terena«: če se prav spominjam, je občinska organizacija Zveze mladine Ljubljana – Vič povabila prejšnje in novo uredništvo na skupno okroglo mizo, ki pa se je je udeležilo le nekaj članov novega uredništva. Takšna vabila so se, sicer redko, pojavila tudi na zvezni ravni; iz tega obdobja se spominjam precej dobro obiskane in žive »tribune o Tribuni« v Novem Sadu. Ena izmed številk tega letnika je nastala v sodelovanju s Studentskim listom iz Zagreba: polovica besedil v slovenščini in polovica v hrvaščini. (Naj dodamo, da se je to prakso ponovilo neko precej kasnejše uredništvo, aprila 1979.)

Letnik XXII je zaznamovalo kar nekaj sprememb v izdajateljskem konceptu; tako so se na prvih straneh redno pojavljale kratke novice in komentarji z različnih fakultet, precejšnja pozornost je bila namenjena tudi perečim vprašanjem študentskega življenja, pa naj so bila povezana s študijem in študijskimi pogoji (ter s tem povezanim »pedagoškim« nezadovoljstvom) ali pa s študentskim standardom (npr. akcija »črne sobe«, ki je ciljala na razkrivanje visokih stanarin pri zasebnikih in na pomanjkanje mest v študentskih domovih). Tribuna je zajemala tudi iz fakultetnih ciklostiranih listov, ki so se v tem študijskem letu nenavadno razbohotili. Ob tem pa se je ohranjala tudi »kontinuiteta«: npr. spremljanje represije nad študentskim gibanjem, zlasti v Beogradu, pa tudi po svetu, kritično komentiranje domačega političnega dogajanja, npr. ob »idejnem razčiščevanju« med profesorji tedanje FSPN (sedanje FDV) ipd. Ena izmed številk tega letnika (16. april 1973) je bila v celoti posvečena študentskemu gibanju in je med drugim prinašala zapis z okrogle mize, ki se je je udeležila vrsta tedanjih akterjev. Izkazalo pa se je, da takšni pogovori ne vodijo več k »Dejanju«, pač pa so postali refleksija »Dejanja«. Če svobodno prilagodimo znano Heglovo izjavo: niso več metulji v žaru sončnega dneva, pač pa sova, ki razpne krila, ko pade mrak.

Vključene pa so bile tudi teme, ki so neposredno ali posredno spominjale na članke iz prepovedanih številk prejšnjega letnika. Takšna tema je bila npr. nasprotovanje zbiranju prostovoljnih prispevkov za gradnjo »palače« v Kumrovcu, ki je bila tedaj ena izmed izpostavljenih zveznih političnih akcij, združeno z zahtevo, naj se raje zbira sredstva za solidarnostna stanovanja. Spomladi 1973 je Jugoslavijo obiskal šah Reza Pahlavi in v študentskih vrstah ter seveda tudi v Tribuni se je znova pojavilo ogorčenje nad tem, da se vabi na uradne obiske »takšne diktatorje«, za katere pa je tedanji uradni tisk uporabljal oznako »dragi gost« ipd. Vendar do zaplembe Tribune ni (več) prišlo. Nosilci takšnih akcij so bili spontano oblikovani akcijski odbori pri SŠ (tradicija, ki jo je prineslo študentsko gibanje in z njim nova oblika študentske organiziranosti) oziroma fakultetni odbori SŠ, spretno in obenem previdno politiko do teh akcij pa je vodil tudi Izvršni odbor SŠ LVZ. Med posebej originalnimi akcijami tega časa je bil protest proti »kmečki ohceti«, populistični kramariji tistega časa na ulicah Ljubljane. Pisanje o teh zadevah in njihovo komentiranje je občasno povzročalo nekaj vroče krvi, a do resnih konfliktov med uredništvom in establishmentom ni prihajalo. Izkušnja mi pravi, da je bilo temu tako med drugim tudi zaradi pazljivosti uredništva, ki se je v kakem posebnem primeru v zadnjem trenutku poslužilo samocenzure, kot sem že omenil nekje zgoraj. Po drugi strani pa – ampak to mi je postalo jasno šele precej kasneje – je k temu prispevalo tudi pazljivost vsaj tistih res modrih glav znotraj tedanjega establishmenta.

Nadzorno »oko« nad Tribuno je bilo sicer še naprej budno, pa vendar ne prestrogo. Spomladi 1973 je Tribuno na svoj dnevni red postavil Tiskovni svet pri Republiški konferenci SZDL. Uredništvo je skupaj s predstavnikom ustanovitelja, to je IO SŠ LVZ, predstavilo zasnovo časopisa, kar je naletelo na načelno pohvalo, ki pa so ji sledile kritične pripombe. Podal jih je kar Mitja Ribičič, tedanji predsednik Republiške konference SZDL: Tribuna se na zunanjepolitičnem področju premalo ukvarja s politiko neuvrščenosti, preveč izpostavlja tuje marksistične mislece in zapostavlja domače, ki »morda res niso tako teoretično podkovani, a so uspešni praktiki«, časopis premalo prostora posveča pogovorom z domačimi »uglednimi družbenimi delavci«, ipd.

Tu je prostor za krajšo anekdoto. V tem študijskem letu smo na Tribuno – najraje ob vsaki polni luni – prejemali nenavadne dopisnice. Naslov je bil napisan čitljivo in pravopisno korektno, na hrbtni strani dopisnice (to je bila v času pred pojavom SMS priljubljena pot za posredovanje kratkih sporočil) pa so se vsakokrat pojavili nekakšni hieroglifi ali šifre. Naj smo se še tako trudili in naj smo si pomagali s še tako učenimi kolegi z oddelka za matematiko, pomena teh šifer in sporočila, ki nam ga je neznanec pošiljal, nismo uspeli razvozlati. Januarja 1973 smo pripravljali tematsko številko, ki naj bi obravnavala socialno problematiko, vključno s problemi deviantnega vedenja, alkoholizma, narkomanije ipd., in ob tej priliki smo organizirali pogovor s psihiatrom prof. dr. Levom Milčinskim. Pogovor je bil objavljen v št. 10 tega letnika in si ga lahko preberete na dlib, tukaj pa vam zaupam drobec iz pogovora, ki je sledil off the record. Pokazal sem mu dve ali tri prispele razglednice in prosil za komentar. Nasmehnil se je in pripomnil nekaj takšnega kot »Napoleoni na psihiatriji niso izmišljeni«. Dodal je, da je Tribuna v zadnjem letniku na nekoga verjetno delovala podobno, kot delujejo ponoči svetilke na vešče. Te besede so mi dale misliti in mi dajo misliti še danes, kadar so na dnevnem redu zaostrena, do iracionalnosti prignana politična vprašanja, bodisi domača bodisi svetovna.

Letnik XXII se je ob občasnih razburjenjih iztekel relativno mirno; v zadnji številki smo napovedali prihod novega uredništva in predajo »štafetne palice«. Vendar tudi tokrat ni šlo povsem gladko. Dogodki v zgodnji jeseni 1973, vključno s pričetkom letnika XXIII, so pričali, da se je obrnil še en list zgodovine, s katerim se je burno obdobje ljubljanskega študentskega gibanja izteklo, Tribuna pa je znašla pred novimi uredniškimi izzivi. Tudi ta čas je bil vse prej kot enostaven. V »visoki« politiki so se narekovale velike spremembe, ki so po eni strani vodile k razčiščevanju in diferenciaciji, po drugi pa k globokim sistemskim spremembam. Na tej ravni so se napovedovale ustavne spremembe, ki so dejansko precej usodno vplivale predvsem na zadnje desetletje SFRJ, na specifični ravni pa gre omeniti začetek priprave sistema usmerjenega izobraževanja, ki je globoko posegel ne le v preduniverzitetni del izobraževalne vertikale (npr. ukinitev gimnazij), pač pa tudi v univerzo samo. Prav tako ne gre prezreti, da so se pričele politične priprave, s katerimi je bila likvidirana Skupnost študentov, torej tista specifična oblika študentskega organiziranja, ki se je po juniju 1968 razvila samo v Sloveniji, pa tudi Zveza študentov Jugoslavije kot krovno organizacijo njenih republiških členov (vključno z drugače poimenovano Skupnostjo študentov v Sloveniji). Te oblike organiziranosti je nadomestila enotna Zveza socialistične mladine, po republikah in na zvezni ravni. V generaciji 1968–1972 smo ta proces doživljali s tesnimi občutki. Ampak prihajale so nove generacije…

Ko gre za študentski časopis, so se spremembe v splošni klimi odražale tudi v precej bolj pragmatičnih problemih. Tribuna je zaradi takšnih in drugačnih težav tonila v finančno nelikvidnost; razpoloženje so poslabševale interne organizacijske reforme v Skupnosti študentov, npr. vzpostavljanje skupnega računovodstva, kar je zaradi določenih nejasnosti povzročalo precej razburjenja. Izdajateljski svet, ki je igral v prejšnjih dveh letnikih vidno in aktivno vlogo, se je zdaj večkrat soočil z nesklepčnostjo. Pojavljala so se tudi takšna in drugačna trenja, tudi sumničenja, na primer ob ugotovitvi, da je nekdo, a očitno ne Uprava javne varnosti, na skrivaj odpiral omaro s Tribuninimi dokumenti. Zaradi nakopičenih vprašanj in zadreg je po za silo sklepčni seji izdajateljskega sveta konec septembra 1973 Tribunino uredništvo sporočilo, da do nadaljnjega časopis ne bo izhajal – in v 2. številki letnika XXIII napovedalo »štrajk«. Ta je trajal do sredine decembra, ko je končno le izšla 3. številka tega letnika, z njo pa je nastopilo tudi novo uredništvo in nova generacija. Tribunin jesenski »štrajk« 1973 verjetno lahko jemljemo za mejnik, po katerem vzajemne povezave med študentskim gibanjem in uredništvom študentskega časopisa niso več zaznavne.

Vendar pa so bile energije s preloma šestdesetih v sedemdeseta leta očitno tako velike, da so vplivale na dogajanja – in to ne le v študentskem okolju, pač pa tudi v okoljih »bivših« študentov – tudi še po tem mejniku. Vsaj na dve novosti bi na tem mestu še veljalo opozoriti: ustanovitev Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo ter na ustanovitev sprva knjižne zbirke KRT, ki je kasneje postala založba, danes znana kot Krtina. Obe sta pognali iz spleta študentskega gibanja in študentskega tiska in obe neprekinjeno pleteta tako svoje krošnje kot svoje korenine zdaj že pol stoletja. Tako kot Radio Študent. Ali pa ŠKUC, o katerem nismo tu rekli nič, pa ga velja na tem mestu vsaj omeniti.

Iniciativa za izdajanje Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo se je oblikovala spomladi 1973; v njegovem prvem uredništvu pa se je znašlo kar nekaj tistih z izkušnjami v študentskem gibanju ter v študentskih medijih. V kasnejših letih in z novimi uredništvi je časopis sicer izgubil iz svojega naslova tako »domišljijo« kot tudi »novo antropologijo«, vendar pa se je trdno zasidral kot viden teoretski časopis v našem prostoru in izhaja še danes. Verjetno vanj zdaj pišejo že vnukinje in vnuki tiste prve generacije.

Zbirka KRT pa je doživela premiero – sicer kar deset let po študentskem gibanju, šele leta 1981 – z nadvse zanimivo knjigo, iz katere še zdaj veje duh »maja 1968«: z monografijo izpod peresa norveško-danskega psihologa Steinarja Kvaleja pod naslovom Izpiti in gospostvo. Knjigo (nemška izdaja pri založbi Suhrkamp) je k nam prinesel Peter Wieser, koroški Slovenec, ki je študiral v Ljubljani. V spominu imam izbor prevedenih odlomkov, razmnoženih na ciklostilu nekje med 1972 in 1973, ki pa ga v svojem arhivu ne najdem več. Zato pa je ohranjen krajši odlomek, ki je bil objavljen v Tribuninem letniku XXII, spomladi 1973. Dodati velja, da je bila četrta knjiga v zbirki KRT zbornik o Študentskem gibanju 1968–1972 (izšel 1982). Bralka in bralec lahko o tem, o čemer smo pisali tu, pa še o marsičem drugem, marsikaj več izve v tej knjigi, pa še v nekaterih drugih, ki so si v precejšnjih presledkih sledile v minulega pol stoletja. Nam pa ostane tu le še to, da napravimo zadnjo piko.

Študentsko gibanje iz obdobja okrog leta 1970 je pustilo močan odtis tudi v študentskem tisku. Tehnične možnosti tedanjega medijskega prostora so bile seveda neprimerljive z današnjimi, toda takšne, kakršne so bile, so bile izkoriščane intenzivno in tudi inovativno. Ciklostili in papir so bili dokaj dosegljivi tako na upravah fakultet kot tudi na Skupnosti študentov (SŠ), Radiu Študent in še kje. Po nekaterih fakultetah so izhajali fakultetni listi, natisnjeni s tem, najlažje dosegljivem tehničnem sredstvu. Med zasedbo Filozofske fakultete maja 1972 je posebna ekipa skrbela za neprekinjeno izhajanje ciklostiranega glasila SP (urejanje in tipkanje matric je potekalo na FF, tisk pa v prostorih SŠ v Kazini), »dnevnika zasedbe«. Ta tehnika, ki se ni bistveno razlikovala od tiste, ki so jo četrt stoletja prej uporabljali v NOB, se je v najbolj dinamičnem obdobju gibanja uporabljala tudi pri razširjanju različnih letakov z izjavami, novicami in pozivi. Med njimi je bilo nekaj takih, katerih razširjanje je bilo sodno prepovedano.

Druga tehnika, prav tako podedovana še iz vojnih in povojnih časov, takrat imenovana stenčas, tudi ni bila povsem pozabljena, le da ta medij zdaj ni bil »dirigiran«, pač pa je nastajal zelo spontano. Tako je bil na stenčasu, posodobljeno preimenovanem v pano, v avli Filozofske fakultete pripeti listek z enim samim stavkom spomladi 1971 zadosten povod za prihod ljudske milice in aretacijo Franka Adama, avtorja zapisa. Tej tehniki lahko dodamo še neko podobno: plakate ali »posterje«; zlasti ob zasedbi Filozofske fakultete jih je nastalo veliko. Ob teh »primitivnih« tehnikah pa je gibanje že osvojilo tudi radijski medij: leta 1969 je bil ustanovljen Radio Študent, ki je po svoje presegal domet tiskanih medijev, čeprav ne v geografskem pomenu, saj je bil sprva slišan le v ožjem območju Ljubljane. Ampak besede in zvoki, ki jih je prenašal, so se »izgubljali v vetru«, kot je takrat prepeval Bob Dylan, medtem ko je tiskana črka ostala, v omejenem obsegu celo v primerih, ko je bil natisnjeni izvod sodno prepovedan in zasežen. Nekje v spominu ohranjam podobo ciklostirane brošure, če se ne motim naslovljene s »Tretji program Radia Študent«, ki je v trajnejši, tiskani obliki dokumentirala nekatera najbolj »udarna« besedila, ki jim je bilo mogoče slediti na njegovih valovih.

Osrednjo vlogo na študentski medijski sceni v obdobju okrog leta 1970 pa gre vendarle pripisati študentskemu časopisu Tribuna, ki je redno, praviloma na dva tedna izhajal kot »pravi« časopis, natisnjen v »pravi« tiskarni. Časopis je pričel izhajati že daljnega leta 1951 in si je do leta 1968 nabral že precej kilometrine, kontinuirano pa je izhajal tudi po izteku študentskega gibanja, vse do leta 1998, ko je prišlo do daljše prekinitve. Seveda so tako dolga doba in tako spremenljive družbene in politične klime, v kateri je časopis izhajal, prispevale k njegovi izjemni raznolikosti. Tukaj naš namen seveda ni in ne more biti ukvarjanje z vso pestro zgodovino tega časopisa (vključno z njegovo obuditvijo v 21. stoletju), pač pa se bomo omejili na obdobje med 1968 in 1973, ko se na njegovih straneh razločno zrcali utripanje takratnega študentskega gibanja. Poudarek bo namenjen predvsem obdobju med 1970 in 1973, ko sem bil z njim v svojih prvih študijskih letih tesneje povezan. Druga omejitev tega zapisa je zato vezana na pretežno memoarski pristop.

Ena od značilnosti življenja in delovanja študentskih ustanov je kontinuirana diskontinuiteta: generacije prihajajo, se privadijo specifičnega načina študentskega dela in življenja, vključno z oblikami obštudijskega aktiviranja, na neki kasnejši točki se od tega večinoma odvrnejo, intenzivneje posvetijo študiju in njegovemu zaključku ter nato izginejo iz orbite študentskega v povsem drugo orbito »odraslega« življenja. Ta dinamika se dokaj razločno razbere tudi v študentskem tisku – in to ne le v sestavi uredništev in njihovih konceptov, ki so se menjali tako rekoč iz leta v leto, pač pa tudi v oblikovni podobi.

Tik pred vrhuncem študentskega gibanja v letih 1971 in 1972 je Tribuna doživela svojo verjetno največjo oblikovno spremembo, ki je tudi eden od razpoznavnih znakov dinamične ustvarjalnosti tistega časa. V študijskem letu 1970–1971 je časopis oblikoval Kostja Gatnik. Do takrat so časopis tiskali na stari »svinčeni« način, ki je praktično dovoljeval le črno-beli tisk. Oblikovalci v poznih šestdesetih letih so sicer z grafičnimi posegi časopisu dajali »alternativni« (izraz, ki je postal priljubljen prav v tem obdobju) izgled, toda šele z Kostjo so se stvari radikalno spremenile. Tribuna je sklenila pogodbo o tiskanju z Železničarsko tiskarno na Parmovi ulici, ki je bila ena prvih, ki so obvladale barvno off-set tehniko. Ta tehnika je bila zdaj intenzivno in inovativno uporabljena: že prva natisnjena številka (z datumom 15. 10. 1970) je je s svojo psihedelično in provokativno podobo daleč izstopala iz vsega tedanjega tiska. Grafični vrhunci tega obdobja pa so se kmalu srečali z omejitvami, o katerih bomo nekaj več zapisali kasneje; deloma so se nanašale na odpovedi te in tudi drugih tiskarn, da bi časopis tiskale (posledica »mehkih« političnih pritiskov), deloma pa na vedno nezadostno financiranje. Delovanje uredništev je potekalo ob minimalnih stroških, gotovo pa bi bilo tudi treba priznati, da v njihovem okviru nikoli ni bilo zaznati kakega zares ambicioznega »finančnega direktorja«.

Formalno je bil izdajatelj Tribune Izvršni odbor Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov (IO SŠ LVZ), poleg postavke v proračunu SŠ pa je pomemben del financiranja pritekal tudi iz republiških sredstev. Delovanje uredništva je spremljal izdajateljski svet, v katerem so bili tako predstavniki SŠ kot tudi akademskega osebja z Univerze v Ljubljani in še nekaterih ustanov. Izdajateljski svet je v zaostrenih situacijah – in teh v obravnavanem obdobju ni bilo malo – praviloma stopal v bran uredništvu, če »prekrški« le niso bili prehudi in povezani s preveč ostrimi političnimi pritiski. Ti so seveda prihajali »od zunaj«, večinoma z republiške ravni (ki pa tudi ni mogla biti imuna pred vetrovi iz Beograda); celo na nekaterih dolgih, polemičnih in za javnost odprtih sejah Univerzitetnega komiteja Zveze komunistov (UK ZKS) je namreč bilo mogoče slišati govornike, ki so uredništvo podpirali ali pa vsaj relativizirali »zunanje« napade nanj. To je bilo pač obdobje »liberalizma« v Sloveniji in ki je sodoločal razmere, ki so omogočale, da so se študentsko gibanje in njegovi forumi razvijali k stopnjujočemu se radikalizmu. Kot pa se je obdobje »liberalizma« odmikalo v zgodovino (rezultat paralelograma silnic na tedanji zvezni ravni), tako so se pričeli večati pritiski in omejitve. Tribuna je bila relativno zaščitena z izdajateljskim svetom, pa tudi z IO SŠ LVZ, vendar je sčasoma prihajalo do konfliktnih situacij tudi v tem trikotniku.

Ena izmed stalnic v razpravah o vlogi študentskega časopisa je bilo vprašanje po tem, »ali je časopis sploh študentski«. Vprašanje je imelo več razsežnosti. Po eni strani je bilo več kot opazno, da »študentske množice« niso kaj dosti zainteresirana za »svoj« časopis, tako da je del naklade obležal (to se je spremenilo leta 1971, a o tem več kasneje). Predvsem v prvem obdobju gibanja je bilo veliko pritoževanja nad tem, da kljub temu, da uredništvo strani časopisa odpira najširšemu krogu potencialnih študentskih piscev, pisnih prispevkov izven kroga uredništva in t.im. stalnih sodelavcev (to je bila posebna kategorija v kolofonu časopisa) nikakor ne uspe dobiti. Če so se že pojavile izjeme, se dejansko ni dogajalo, da bi bili taki prispevki odklonjeni, razen v primerih, ko so bili resnično povsem »brez veze«. Po drugi strani je to vodilo k temu, da je časopis »pisal« relativno ozek krog študentarije, skoraj izključno sami fantje, večinoma (vendar ne izključno) tisti, ki so prihajali s Filozofske fakultete. No, to fakulteto bi vendar morali jemati za tradicionalno jedro »pismenosti«, tako da ta podatek ne more biti posebej presenetljiv.

Končno, vsebina, ki jo je časopis prinašal, je bila hudo pestra, njena osrednja rdeča nit pa niti niso bila osrednja študentska vprašanja in informacije o dogajanju na tem področju, čeprav ta naloga ni bila povsem zanemarjena. Zlasti v letnikih pred študijskim letom 1970/71 so bile občasno prav neverjetno dolge strani namenjene »hermetičnim« literarnim snovanjem nove generacije, ki je s svojimi provokacijami vstopala v ostre konflikte z etablirano literarno produkcijo tistega časa, po drugi strani pa so bile morda še daljše strani posvečene filozofski in teoretični literaturi, praviloma prevodom iz tujih jezikov, ki so bili za nekatere študente specifičnih smeri študija sicer imeniten študijski pripomoček, za veliko večino potencialne bralne publike pa »odvečen papir«. Ta »ekscesnost« je govorila predvsem o tem, da je na področju literarnega in teoretskega snovanja nove generacije enostavno manjkalo specializiranih revij. Revija Problemi je bila tedaj verjetno edini pravi prostor, v katerem so imeli možnost objavljanja tako »literati« kot »teoretiki«, zato ne more biti presenetljivo, da se je kot dodatni prostor v ta namen okupiralo strani študentskega časopisa.

Uredništvo Tribune je imelo v tem obdobju imenitno lokacijo v stavbi Kazine v samem središču Ljubljane. V isti stavbi so domovale še druge študentske in univerzitetne organizacije: tako IO SŠ LVZ kot UK ZKS, pa tudi Mednarodni odbor SŠ s precej široko aktivnostjo tako na področju študentskih izmenjav kot manjšincev, itd. Restavracija Rio v neposredni soseščini ni bila le primeren kraj za študentsko kosilo, pač pa tudi za neskončne debate ob pivu, saj je bil ta lokal odprt dolgo v noč. Po drugi strani je bilo do Filozofske fakultete le dobrih pet minut hoje, vmes pa se je bilo mogoče ustaviti v znamenitem Šumiju, za kako dodatno razpravo pa še v gostilnah Mrak in Koper. Te lokacije in atmosfera, ki jih je obdajala, je bila pomemben stimulans tako za študentsko gibanje nasploh kot za urednikovanje na Tribuni posebej.

Uredništvo samo je imelo prostor v najbolj oddaljenem delu drugega nadstropja Kazine, z okni, ki so gledala na tedanjo Titovo, sedanjo Slovensko ulico. Šlo je za en sam velik prostor, ki je bil predeljen z leseno montažno steno, za katero je uradovala Daniela, edina stalno zaposlena administratorka, ki je skrbela za elementarni red, česar uredniki večinoma niso zmogli, in ki je po potrebi že s svojo avtoriteto nekoliko starejše in redno zaposlene krotila prisotne v večjem prostoru, če je prišlo do večjih nagajivosti. To niso bili le člani (članice v vseh generacijah so bile silno redke; med njimi je bila – vsaj v času mojega sodelovanja – največjega ugleda deležna Bora Zlobec, imenitna lektorica in dobra kolegica), pač pa še številni stalni sodelavci in naključni obiskovalci. Zlasti v času, ko sem tudi sam velik del časa preživljal v tem prostoru, se takšnih obiskovalcev nikoli ni manjkalo. Uredništvo je bil popularen in vsakomur odprt prostor. Ni bilo redko, da smo se tu srečevali tudi s študentskimi kolegi z drugih jugoslovanskih univerz, pa tudi iz tujine. Eden med njimi, Roel van Duyn (Nizozemska) je nekaj časa nastopal celo v kolofonu časopisa kot zunanji sodelavec. Iz teh prostorov se spominjam vročih, polemičnih razprav z zagrebškimi nacionalističnimi študentskimi predstavniki iz časov hrvaškega »maspoka«. Z njimi se nismo strinjali skoraj v ničemer, razen v zahtevi po pravici do svobodnega razpravljanja in objavljanja.

Razmerje med Tribuno in njenim ustanoviteljem je bilo na kratko že pojasnjeno. Kakšno pa je bilo razmerje med Tribuno in študentskim gibanjem? V študijskem letu, ki je sledilo »maju 1968« (letnik XIX), je na straneh časopisa mogoče slediti marsikateremu zapisu o študentskem gibanju doma in v svetu, ob tem pa tudi kritičnim pripombam o pasivnosti študentarije. Videti je, da je uredništvo poskušalo zbujati aktivizem, vendar kakega opaznega učinka ni bilo opaziti. Ljubljanski »junij 1968« se na ulicah ni ponovil. Vse se je spremenilo v študijskem letu 1970/71, ki prinese hiter vzpon spontanega in dokaj množičnega študentskega gibanja, pri čemer pa je mogoče reči, da je bila Tribuna sprva predvsem njegovo ogledalo, ne pa iniciator. Gibanje je bilo resnično spontano in artikuliralo se je v več smereh; o tem je bilo doslej že veliko napisanega in v to se tu ne bomo poglabljali. Najbolj odmeven in tudi najbolj množičen dogodek so bile protestne demonstracije proti hrupu na Aškerčevi cesti aprila 1971: tranzitni promet med Primorsko (in preko tamkajšnjih mejnih prehodov v Italijo) ter notranjostjo države je vodil dobesedno mimo oken fakultet, ki stojijo ob tej cesti. Študentsko gibanje je problem hrupa znalo artikulirati kot kompleksen družbeni problem: ne le hrup, temveč položaj in pogoji univerzitetnega študija, način, kako se družbeni problemi razrešujejo (ali pa ne) v okviru političnega sistema, problematičnost poročanja »uradnih« medijev o zaostrenih problemih itd., itd. V nekem komentarju tega dogodka je bilo v Tribuni med drugim zapisano: »Aškerčeva nam odpira še vrsto problemov, ko so skupni ne samo študentom, temveč večini ljudi.« Študentsko gibanje se je torej razumelo kot zastopnik širših družbenih interesov, kot (legitimna) »avantgarda«, in svoj protest je zato videlo kot artikulacijo interesov »vseh delovnih ljudi in občanov«. Dokaj huda provokacija za tedanji sistem, predvsem pa za njegovo »legalno avantgardo«, Zvezo komunistov…

Dogodki na in okrog fakultet (predvsem Filozofski fakulteti) spomladi 1971 so pognali Tribuni novo »kri v žile«. Nove ter vsebinsko in oblikovno udarne številke časopisa so privlačile vse širši krog bralstva. Pojavili so se študentski kolporterji (še ena novost, saj teh v preteklosti, kolikor se spominjam, ni bilo), ki so na cestah v središču Ljubljane dobili dobro zaposlitev. Naklada, ki je tedaj znašala okrog 8000 izvodov, je pogosto hitro pošla; nekatere številke so posamezniki celo spontano fotokopirali, da so prišle do širšega kroga bralstva. Blizu pol naklade je šlo v kolportažo, ostalo naročnikom. Fenomen Tribune iz tega obdobja je bil v tem, da je nenadoma postala izjemno iskan tiskani medij, nikakor ne le med študenti, pač pa tudi v širši, »odrasli« populaciji.

Vse to seveda ni zaobšlo pozornosti tedanjih oblasti, ki pa so se – za razliko od npr. beograjske prakse – posluževale »mehkega« pristopa, tako do študentskega gibanja kot do časopisa. Toda Tribuna je postajala vse bolj moteča; očitno ni sprožala določenega nezadovoljstva le na ravni republiške oblasti, pač pa je prihajalo do opozoril iz zveznega centra. Še posebej zato, ker so se po nekaterih republiških centrih pojavljale različne oblike »nesprejemljivega« političnega delovanja. Turbulentnost jugoslovanskega političnega prostora na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta, ki ga seveda še zdaleč ni zaznamovalo samo študentsko gibanje, je postopoma vodilo v »politično razčiščevanje«, »diferenciacijo« in »konsolidacijo«, ki se je vodila iz »centra«. Ko gre za širši politični kontekst, ne gre prezreti, da je bil jeseni 1972 s funkcije prisiljen odstopiti Stane Kavčič, »liberalni« predsednik tedanje slovenske vlade. Tedaj se je tudi v Sloveniji »mehki« pristop do (pre)glasnih kritičnih diskurzov zaostril. To se je pokazalo tudi v primeru Tribune.

Tribunin letnik 1970–1971 (letnik XX) je bil neprimerljiv s tistim, ki je sledil v naslednjem študijskem letu (letnik XXI). V prvem primeru je bil časopis glasen, celo vse bolj glasen, a zares glasni glasovi študentskega gibanja na fakultetah in tudi na ulicah Ljubljane so se pojavili šele spomladi 1971 z vrhuncem na aprilskem protestu na Aškerčevi cesti, ki ji je konec maja sledila zasedba Filozofske fakultete. Iz tega časa so tudi prve sodne zaplembe tiskanega materiala, vendar to ni bila Tribuna, temveč ciklostirani letaki gibanja, ki so nastali ob različnih priložnostih in v okviru različnih »akcijskih odborov« kot spontanih oblikah študentskega organiziranja pod okriljem SŠ. Pomlad 1971 je bila vrhunec množičnega študentskega gibanja, ki se je še vedno srečevalo z »mehkim« pristopom oblasti, kar je bilo opazno predvsem v tem, da v Ljubljani nikoli ni prišlo do nasilnih soočanj med protestniki in policijo, ljudsko milico. To sicer ne pomeni, da ni bilo nobenih »opozorilnih« reakcij oblasti, kakršna je bila npr. aretacija Franka Adama ali pa sodni proces proti Milanu Jesihu, ki si je v svojem govoru na protestu na Aškerčevi privoščil preveliko »pesniško svobodo«, vendar se te reakcije niso končale represivno. Podobno velja za ognjevite razprave bodisi v študentskih forumih, bodisi v UK ZKS, ki so praviloma odražale liberalni duh soočanja in izmenjave argumentov, nasploh značilen za akademska okolja.

Z opozorilnimi reakcijami se je srečevala tudi Tribuna in v že v letniku XX so se ob posameznih številkah pričeli dogajati zapleti in zamude. Tiskarski stroji so bili nenadoma »preveč zasedeni« ali pa so se celo »pokvarili«; čez noč je bila večina tiskarjev v Železničarski tiskarni »poklicana na orožne vaje«, tako da tiska »niso mogli več opraviti«. Slišati je bilo, da se je vodstvo tiskarne izgovarjalo, češ da so »delavci odbili tiskanje« takega časopisa. Uredništvo je moralo iskati druge možnosti, kar sploh ni bilo lahko, poleg tega pa tehnično in oblikovno niso nudile istega izraznega bogastva kot Železničarska tiskarna. Tako je npr. posebno številko, ki je nastala maja 1971 na zasedeni FF natisnil kar Študentski servis (še ena ustanova, ki je bila vzpostavljena, da bi pomirila zahteve demonstracij iz junija 1968) v črno-beli tehniki. Predzadnjo, 23. številko, ki jim je kar ni uspelo preliti na papir, je uredništvo preskočilo in nadomestilo s to številko. Med bralstvom se je sicer pojavila šele zgodaj jeseni, česar pa – vsaj kar se mojega spomina tiče – verjetno ne gre toliko pripisati »represiji« kot pa odhodu uredništva na počitnice.

Na tem ozadju se je začetek novega študijskega leta 1971–1972 pričel, nadaljeval in zaključil še precej bolj burno. Letnik XXI – vsaj dobršen del tega letnika, kolikor se spominjam – je tiskala kar precej oddaljena in po svoje nenavadna tiskarna v Kmetijski zadrugi Videm – Dobrepolje. Od tam smo prevažali natisnjene pole v uredništvo, kjer jih je bilo treba še zgibati v normalni format, nato pa z lepljenjem naročniških naslovov pripraviti za ekspedit. Vse to delo je entuziastično opravljalo uredništvo s sodelavci in naključnimi obiskovalci. Tiskanje je spet potekalo relativno nemoteno, iz raznih dokumentov pa se da razbrati, da v glavi časopisa navedeni datum izida pogosto ni ustrezal dejanskemu pojavljanju med bralstvom. Po natisnjene pole sem v Videm večkrat skočil tudi sam; v spominu imam lik direktorja, starega partizana, ki je na študente in Tribuno gledal z nekoliko zadržano simpatijo, mi ob prihodu redno ponudil šnopčka, ob tem pa nergal nad »ta belimi« v svoji neposredni dolenjski okolici.

V tem študijskem letu je Tribuna stopnjevala svojo radikalno in izzivalno uredniško politiko, še zlasti s taktirko v roki nikoli utrujenega Jaše Zlobca kot odgovornega urednika. Ob tem, ko bi lahko rekli, da je intenzivnost, predvsem pa množičnost študentskega postopoma upadala, je Tribunina radikalnost naraščala. Lotevala se je številnih zaostrenih družbenih in političnih vprašanj, od enakopravnosti spolov in ekoloških vprašanj do kritičnih komentarjev političnih konfliktov in spopadov na republiški in zvezni ravni. Poročanja o tipičnih študentskih vprašanjih je bilo opazno manj. In tako je v tem letniku časopis zabeležil štiri sodne zaplembe svojih številk; to so bili seveda nadvse razburljivi dogodki, ki so popularnost študentskega časopisa še dvignili. Kot je bilo že omenjeno, se je študentsko gibanje že v prejšnjem študijskem letu srečevalo s sodnimi prepovedmi posameznih »tiskanih stvari«, to je letakov. Zdaj se je prvič zgodilo, da je bil zaplenjen časopis.

Po tedanji zakonodaji so tiskarne same dostavljale »dolžnostne izvode« pristojnemu javnemu tožilstvu, ki je po svoji presoji reagiralo. Neke predhodne (tj. pred samim tiskom) cenzure s strani oblasti ni bilo. Tako bi lahko med drugim sodil tudi po neki anekdoti, ki mi jo je pripovedoval eden izmed tiskarjev (to je bilo verjetno nekje pozimi 1972–1973). Ob pripravi časopisa za tisk (priprava t.i. »špegla« oz. »deska«, za kar sem takrat skrbel) je bilo treba stopiti v tiskarno in z nekaterimi delavci smo razvili prav prijateljske odnose. Tako sem slišal, da so »stari mački« v tiskarni neko noč nastavili past stavcu »zelencu«, ki je ravnokar nastopil službo. Mladenič je stavil glavni naslov na prvi strani Ljubljanskega dnevnika, ki naj bi se glasil »Stane Dolanc obiskal Trbovlje«. Ko je v odmoru skočil na kavo, so mu »tiskarski škratje« zamešali par črk, tako da se je naslov glasil »Satan Dolanc obiskal Trbovlje«. Zelenec seveda tega ni opazil, očitno tudi nobena kasnejša kontrola ne – vsaj toliko časa ne, dokler niso iz rotacije že leteli prvi tiskani izvodi. Potem so vse skrbno zapakirali v vreče in odpeljali v papirnico, zadevo pa pometli pod preprogo.

No, ta zgodba povsem ne prepriča, da določena »kontrola« pred tiskom vendarle ni obstajala, vsaj v določenih situacijah in za določene časopise. Nek drug tiskar me je ob prihodu v isto tiskarno – v študijskem letu 1972–1973 – nekoč povabil na kavo, kjer mi je diskretno zašepetal, da je »v levem stolpcu na strani 3« očitno nekaj narobe, ker je zgodaj zjutraj »nekdo« prišel to preverjat. Preveril sem tudi sam – in tam se je dejansko nahajal nek stavek, ki bi lahko »razburjal javnost«. Vzel sem škarje, ga izstrigel iz »špegla« in se zahvalil budnemu in diskretnemu tiskarju. Vse je minilo mirno in številka je zagledala luč sveta.

Kot že rečeno, ne vedno. Prva zaplemba Tribune se je dogodila že zgodaj jeseni 1971. Na večer tistega dne, ko je bila številka natisnjena (datirana s 25. 10. 1971), je bil na uredništvu že opravljen ekspedit za večji del naročnikov, pričela pa se je tudi prodaja na cesti. Kolporterji so do poznega dopoldneva naslednjega dne, ko je prišlo do uradne prepovedi, prodali 1200 izvodov. Šele tedaj sta namreč uredništvo obiskala dva miličnika z nalogom za zaplembo. Novica o tem obisku se je hitro raznesla po vsej Kazini in tudi izven nje, tako da je v naslednjih nekaj minutah, ko sta se miličnika ukvarjala z uradnim postopkom, s kupa preostalih izvodov izginilo še kar nekaj primerkov. Govorilo se je, da so se ti izvodi na ulici prodajali tudi po 50 din (siceršnja cena je bila 1 din). »Cenzurna mašinerija« je v tem obdobju očitno delovala še dokaj neučinkovito, vendar pa se je to z naslednjimi zaplembami postopoma »popravilo«.

In kaj je bil vzrok za prvo zaplembo? Na prvi strani je šest podpisanih članov in ena članica »ZKJ s Tribune« objavilo »odprto pismo Titu« (takšen je bil naslov), v katerem so izrazili presenečenje zaradi njegovega obiska v (tedanji) Perziji, kajti »o diktaturi perzijskega šaha smo v domačih in zlasti v tujih časopisih prebrali marsikaj«. Pismo, ki se sicer začenja z »Dragi tovariš Tito« in vseskozi ohranja spoštljiv ton, je opozarjalo na diskrepanco med notranjepolitičnimi ideali in zunanjepolitično držo države. Vendar pa to pismo ni bilo podlaga za tožilčev nalog za zaplembo številke; razlog je bil na tretji strani, kje je Pavel Kristan objavil podobno, a daljše in precej bolj ostro pismo, naslovljeno s »Cenjeni predsednik SFRJ Josip Broz«. Po mnenju tožilca so bili posamezni stavki iz tega pisma »objektivno žaljivi za čast in dobro ime predsednika SFRJ«. Zaplembi je še isti večer sledila seja izdajateljskega sveta Tribune, ki je trajala globoko v noč. Po ognjeviti diskusiji je bilo sklenjeno, da inkriminirani članek razkriva protislovje med ideološko načelnostjo in političnim pragmatizmom v zunanjepolitični praksi, s tem pa prispeva k razčiščevanju tega protislovja. Dodano je bilo, da v svoji vsebinski celoti članek ni žaljiv. Podobno stališče sta sprejela tudi aktiv komunistov v vodstvih študentskih organizacij ter Izvršni odbor SŠ LVZ. V začetku novembra je sledila javna sodna obravnava; prisostvovati je želela velika skupina študentov, kakih sto po mojem spominu, ki pa v premajhno dvorano niso mogli vstopiti, večjega vznemirjenja pa vendar ni bilo, saj je »javnost« očitno spoštovala sodišče. Dokaj polemična obravnava se je končala s sodno potrditvijo tožilčevega predloga. Preostalih nekaj izvodov te številke je odšlo v razrez.

Še pred koncem tega koledarskega leta je prišlo do druge zaplembe (št. 9, 24. decembra 1971, str. 7). Povod je bil tokrat članek Franka Adama pod naslovom »Univerzitetni komite med CK in študentsko levico ter pojavi slovenskega neostalinizma«. Javni tožilec je v članku tokrat razbral znake »napada na ZK kot vodilno silo delavskega razreda«. Tokrat je bila fizična zaplemba hitrejša in bolj učinkovita, še vedno pa je iz uredništva pravočasno odteklo kar nekaj izvodov, ki so potem krožili iz rok v roke. Zaplemba je bila na javni obravnavi, ki je potekala podobno kot prejšnja, potrjena, vendar pa je v tem primeru sodišče – ne nazadnje ob odločnem prispevku advokata Draga Demšarja (ki se ga v najboljši luči spominjamo tudi z drugih »študentskih obravnav«), dopustilo, da je uredništvo to številko ponovno tiskalo, toda brez Adamovega članka. V ponovnem natisu je z datumom 17. 1. 1972 je uredništvo sporočilo, da »ponatiskujemo deveto številko Tribune, ki je bila zaplenjena«. Številka je zdaj izšla v črno-beli tehniki (prvotna je bila barvna), na sedmi strani pa se je svetil prazen stolpec s suhoparno uredniško pripombo: »Na tem mestu je bil objavljen članek Adama Franka z naslovom Univerzitetni komite med CK in študentsko levico ter pojavi slovenskega neostalinizma, ki ni ustrezal določilom 52. člena točka 2 zakona o tisku. O zaplembi bomo obširneje poročali kasneje.« Takrat smo lahko prvič v praksi videli, kako izgleda cenzuriran izvod časopisa: prazni stolpec je bil nadvse prepričljiv, bolj kot Prešernova Zdravljica, ki so na jo v gimnaziji kazali pri pouku slovenščine.

Prvi meseci koledarskega leta 1972 so potekali nekoliko mirneje; iz dotedanjih konfliktov se je tudi uredništvo marsičesa naučilo. Kar se študentskega gibanja tiče, je že bila opazna njegova oseka, predvsem kar se množičnosti tiče. Na drugi strani – podobno, kot drugod po svetu – so se ob tej oseki oblikovale manjše in največkrat bolj radikalne skupine, kar je vodilo v zaostrovanje odnosov z establishmentom (uporabljam izraz, ki je bil priljubljen v tistih časih). To zaostrovanje je med drugim znova odpiralo vprašanje, ali je Tribuna študentski list ali ne (»ureja ga skupinica s FF«), nanj pa je bilo slišati ugovor, da je študentarija pasivna, »nepismena« in ne prispeva k oblikovanju časopisa, četudi je uredniška politika povsem odprta do vseh zunanjih prispevkov. Ko je že vse kazalo, da se bo letnik XXI vsaj zaključil relativno mirno, je prišlo v maju 1972 še do dveh zaporednih zaplemb. Sredi maja je bila pripravljena predzadnja, dvojna številka časopisa; članek v njej, ki je zmotil javnega tožilca, je prispeval Jaša Zlobec. Naslovil ga je s »Povampirjeno oblastništvo«, v njem pa je kritično obravnaval način, na katerega so bili v Zagrebu odstranjeni t.im. »nacionalisti«. Poudariti velja, da je bila Tribuna vseskozi antinacionalistično usmerjena; tarča kritike je bil način politične likvidacije, »vzdušje pogroma«, kot je zapisal Jaša. Sam postopek zaplembe in razsodbe je bil v primerjavi s prejšnjima dvema tokrat bistveno bolj učinkovit, pa tudi trši. Zaplembi se je tokrat izognilo le par redkih izvodov, obravnava na sodišču pa je potekala že naslednji dan in sicer ob izključitvi javnosti. V tem letu je bilo več »študentskih« sodnih obravnav, odločitev o izključitvi javnosti pa je bila tokrat sprejeta prvič. Ni treba posebej pojasnjevati, da je sodišče potrdilo predlog javnega tožilstva.

Prepoved te številke je nakazal, da je bilo »nekje tam zgoraj« očitno odločeno, da je treba to uredništvo počistiti. Uredništvo letnika XXI je zapadlo v krizo. Vendar pa vse le ni potekalo povsem gladko. Tudi tokrat se je izdajateljski svet Tribune postavil na stran uredništva, češ da pri inkriminiranem članku ne gre za »razširjanje razburljivih vesti«, pač pa za kritično analizo političnih ukrepov na Hrvaškem po znameniti 21. seji predsedstva ZKJ, ki je odstranilo tedanje republiško vodstvo in zatrlo hrvaški »maspok«. Približno teden dni kasneje je izdajateljski svet sprejel še eno izjavo, ki ni bila več tako decidirana, vendar je vztrajala pri svojem načelnem, do Tribune obrambnem stališču.

Pritiski so se pričeli kaskadno povečevati in tudi forumi, ki so doslej načelno branili neodvisnost študentskega časopisa, so pričeli izražati nekatere pomisleke in kritične tone. Dober teden po zaplembi je v nekem dokumentu, ki ga je pripravil UK ZKS, mogoče brati o tem, da je Tribuna »daleč od tiste podobe, ki bi jo morala kot glasilo mlade inteligence imeti« in da se uredniki med drugim »političnih problemov lotevajo glosatorsko-pamfletistično namesto studiozno«. Take sodbe očitno ni bilo mogoče povsem enostavno zavreči. UK ZKS je ob tem sprejel še sklep, da se Jašo Zlobca izključi iz ZKJ. Zanimivo, da ta sklep ni bil sprejet soglasno: 11 članov ga je podprlo, 6 članov pa je glasovalo za nasprotni predlog, po katerem naj bi Jaša odstopil z vseh funkcij in bi se mu izrekla kritika. Približno istočasno je izdajateljski svet razrešil uredniški odbor, razen odgovornega urednika, ki je zdaj postal Boris Cizej, tako da bi bilo letnik z zadnjo številko mogoče pripeljati do zaključka. Zadnja številka tega letnika (št. 23-24., datirana z 26. maj 1972, toda izid je spet nekoliko kasnil) je bila že pripravljena, tematsko pa ni bila zasnovana »politično«, temveč »seksološko«, zato se je pričakovalo, da bo z njo letnik vendarle zaključen zunaj dosedanjih viharjev. Pa temu ni bilo tako.

Tudi tokrat sem se odpravil s kombijem po natisnjene pole v Videm – Dobrepolje. Tovariš direktor je bil tokrat posebej skrivnosten, vendar šnopček in kava tudi tokrat nista izostala. Nekaj se je zmrdoval nad naslovnico te številke; ta je namreč prikazovala Lenina, ki ob goli ženski vzklika: »Tovariši, ne pozabite na ljubezen!« Pač v duhu »seksološke« številke, ki je med drugim vsebovala npr. članke o ženski emancipaciji, družini in politiki, vključno z odlomkom iz dela Funkcija orgazma Wilhelma Reicha, ki se je takrat verjetno prvič pojavil v slovenskem prevodu, ipd. Tovariš direktor je bil v mojih očeh pač »prejšnja generacija«, asketska in ne hedonistična, in njegovim pripombam zato nisem pripisoval kakega globljega pomena. Ko pa smo v Ljubljani s kombijem zapeljali pred stavbo Kazine, da ga raztovorimo, nas je tam že čakal poveljnik ljubljanske milice Pavle Čelik z dvema miličnikoma, ki je s pravnomočno odločbo v rokah odredil, da kombi zapeljemo kar na njihovo postajo na Trdinovi ulici. Prvič se je zgodilo, da je bila celotna naklada prepeljana direktno tja. Ohranil se je en sam izvod, t.im. »krtačni odtis« za pregled ob pričetku tiska, ki ga je, če se prav spominjam, dan prej prevzel Boris Cizej, takratni odgovorni urednik. Tega smo potem fotokopirali v kar nekaj izvodih – in eden od njih je bil očitno tudi vir za objavo, ki jo današnja bralka in bralec lahko najdeta na portalu dlib (na njem pa zaenkrat še manjka prejšnja, prav tako zaplenjena številka).

Javni tožilec je v svoji odločbi tokrat poudaril, da gre pri prikazovanju Lenina v taki pozi, za »hudo žalitev, sramotitev in smešenje njega kot revolucionarja« itd., kar bi lahko tudi »ogrozilo prijateljske odnošaje Jugoslavije s Sovjetsko zvezo«. Sodišče je sklep potrdilo, ugovori uredništva, da gre pri inkriminirani karikaturi za točen ponatis (le z besedilom v slovenskem prevodu) iz nemške levo usmerjene revije Konkret, ki je bila v Jugoslaviji dostopna brez vsake omejitve (uredništvo Tribune je bilo njen redni naročnik), pa niso prav nič pomagali.

Ta, četrta prepoved je še pospešila razkroj uredništva letnika XXI, ob tem pa je prišel pod vprašaj sam obstanek študentskega časopisa. Na eni strani so ga porajala nenehna potencialna nasprotja med »realpolitiko« (ne samo republiško oziroma zvezno, pač pa tudi študentsko oziroma univerzitetno) in študentskim tiskom kot njenim kritičnim zrcalom, na drugi pa tudi ostri ukrepi, ki so pripeljali do začasne ukinitve financiranja časopisa. Obenem se je jasno pokazalo, da je rastoči konflikt med »realpolitiko« in študentskim tiskom treba razumeti na ozadju izginevanja študentskega gibanja, pa tudi odločenosti »centra«, da »stabilizira« splošno politično situacijo v državi. Poletje 1972 seveda ni bilo primeren čas za razreševanje nakopičenih problemov v zvezi s Tribuno, vendar pa se tudi jeseni niso prav hitro razrešili.

Naj si dovolimo na tem mestu še drobno digresijo o geslih v glavah tedanjih časopisov. Vodilni slovenski dnevnik Delo je izhajal z napisom »Proletarci vseh dežel, združite se!« nad svojim naslovom. V začetku sedemdesetih in v duhu takratnega političnega liberalizma v Sloveniji se je njegovo uredništvo odločilo, da prične izdajati nedeljsko izdajo, naslovljeno z Nedelo (ki jo beremo še danes). Že naslov je bil po svoje interpretacijski izziv: nedeljsko Delo ali pa kar ne-delo? Jaša Zlobec pa je ob tem odkril še nekaj: iz glave Nedela je izginilo proletarsko geslo, to pa je pospremil s sarkastično notico v Tribuni. Tudi študentski časopis je v tem letniku izhajal z geslo v glavi: »Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače! (Rosa Luxemburg)«. Geslo je bilo nadvse ustrezno letniku XXI. Naslednji letnik je geslo zamenjal, tako da je do določene mere izražalo opozorilo (in nemara tudi nekaj razočaranja) ob oseki študentskega gibanja in ob splošnih političnih zaostritvah v državi: »Družba prihodnosti bo ali komunizem ali barbarstvo. (Karl Marx)«. Od letnika XXIII gesla ne najdemo več, dodamo pa lahko, da se je krepko po izteku študentskega gibanja v letniku XXX (1980), ki ga je oblikovala že povsem druga uredniška generacija, v uvodnikih Tribune pričelo pojavljati geslo »Naj živi proletarska revolucija«. Tempora mutantur. No, v to obdobje tu ne bomo zahajali, nekaj pa je še treba reči o letniku XXII, ki je sledil turbulentnemu letniku XXI.

Študijsko leto 1972–1973 se je vsaj za velik del študentskih aktivistov začelo v pričakovanju, da bo uspelo študentsko gibanje obnoviti, obenem pa čim bolj aktivirati tudi Skupnost študentov. Prebudili« so se fakultetni odbori SŠ na nekaterih fakultetah s svojimi zahtevami, tako »pedagoškimi« kot »političnimi«; njihova glasila so izhajala pogosteje kot prej. Z novo generacijo so prihajali tudi novi obrazi in se povezovali s študenti z izkušnjami gibanja, med katerimi so nekateri vstopali v vodstvo študentske organizacije. Na volitvah novega IO SŠ LVZ jeseni 1972 sta največ glasov prejela Tomaž Kšela, ki je nato prevzel mesto predsednika, in Darko Štrajn, eden od urednikov »problematičnega« letnika XXI. Tudi spontanega dogajanja je bilo v tem letu kar nekaj: velike popularnosti je bil deležen Literarni maraton na Filozofski fakulteti (ki je bil še vse kaj drugega kot zgolj literarni), pa »študentski sejem«, glasbeni dogodki ipd. Tudi tradicija akcijskih odborov in njihovih nastopov na ulici ni bila pozabljena; zlasti sta bila odmevna dva, eden povezan z obiskom iranskega šaha, drugi s kmečko ohcetjo. Ampak o tem malce kasneje.

Prva številka letnika XXII je izšla z le relativno prenovljenim uredniškim odborom in krogom sodelavcev šele proti koncu novembra 1972. Čeprav je bila cezura, ki je nastala med zadnjo številko letnika XXI in prvo številko letnika XXII kar dolga, je v številkah, ki so sledile, mogoče opaziti vztrajanje pri tem, da časopis ohrani stik s študentskim gibanjem, ne glede na to, da je postajalo vse bolj očitno, da se je obdobje spontanega gibanja izteklo. Novo uredništvo in krog sodelavcev sta vključevala tako nova imena kot tudi tiste, ki so že doslej sodelovali s Tribuno, se vključevali v študentsko gibanje ali v Skupnost študentov oziroma njene fakultetne odbore; kar nekaj prispevkov, vključno s prevodi, so prispevali tudi nekateri ključni člani prejšnjega letnika. Diskontinuiteta ni bila popolna niti v tem, niti v programskem oziru. Nekaj pred izidom prve številke je prišlo do zanimivega povabila »s terena«: če se prav spominjam, je občinska organizacija Zveze mladine Ljubljana – Vič povabila prejšnje in novo uredništvo na skupno okroglo mizo, ki pa se je je udeležilo le nekaj članov novega uredništva. Takšna vabila so se, sicer redko, pojavila tudi na zvezni ravni; iz tega obdobja se spominjam precej dobro obiskane in žive »tribune o Tribuni« v Novem Sadu. Ena izmed številk tega letnika je nastala v sodelovanju s Studentskim listom iz Zagreba: polovica besedil v slovenščini in polovica v hrvaščini. (Naj dodamo, da se je to prakso ponovilo neko precej kasnejše uredništvo, aprila 1979.)

Letnik XXII je zaznamovalo kar nekaj sprememb v izdajateljskem konceptu; tako so se na prvih straneh redno pojavljale kratke novice in komentarji z različnih fakultet, precejšnja pozornost je bila namenjena tudi perečim vprašanjem študentskega življenja, pa naj so bila povezana s študijem in študijskimi pogoji (ter s tem povezanim »pedagoškim« nezadovoljstvom) ali pa s študentskim standardom (npr. akcija »črne sobe«, ki je ciljala na razkrivanje visokih stanarin pri zasebnikih in na pomanjkanje mest v študentskih domovih). Tribuna je zajemala tudi iz fakultetnih ciklostiranih listov, ki so se v tem študijskem letu nenavadno razbohotili. Ob tem pa se je ohranjala tudi »kontinuiteta«: npr. spremljanje represije nad študentskim gibanjem, zlasti v Beogradu, pa tudi po svetu, kritično komentiranje domačega političnega dogajanja, npr. ob »idejnem razčiščevanju« med profesorji tedanje FSPN (sedanje FDV) ipd. Ena izmed številk tega letnika (16. april 1973) je bila v celoti posvečena študentskemu gibanju in je med drugim prinašala zapis z okrogle mize, ki se je je udeležila vrsta tedanjih akterjev. Izkazalo pa se je, da takšni pogovori ne vodijo več k »Dejanju«, pač pa so postali refleksija »Dejanja«. Če svobodno prilagodimo znano Heglovo izjavo: niso več metulji v žaru sončnega dneva, pač pa sova, ki razpne krila, ko pade mrak.

Vključene pa so bile tudi teme, ki so neposredno ali posredno spominjale na članke iz prepovedanih številk prejšnjega letnika. Takšna tema je bila npr. nasprotovanje zbiranju prostovoljnih prispevkov za gradnjo »palače« v Kumrovcu, ki je bila tedaj ena izmed izpostavljenih zveznih političnih akcij, združeno z zahtevo, naj se raje zbira sredstva za solidarnostna stanovanja. Spomladi 1973 je Jugoslavijo obiskal šah Reza Pahlavi in v študentskih vrstah ter seveda tudi v Tribuni se je znova pojavilo ogorčenje nad tem, da se vabi na uradne obiske »takšne diktatorje«, za katere pa je tedanji uradni tisk uporabljal oznako »dragi gost« ipd. Vendar do zaplembe Tribune ni (več) prišlo. Nosilci takšnih akcij so bili spontano oblikovani akcijski odbori pri SŠ (tradicija, ki jo je prineslo študentsko gibanje in z njim nova oblika študentske organiziranosti) oziroma fakultetni odbori SŠ, spretno in obenem previdno politiko do teh akcij pa je vodil tudi Izvršni odbor SŠ LVZ. Med posebej originalnimi akcijami tega časa je bil protest proti »kmečki ohceti«, populistični kramariji tistega časa na ulicah Ljubljane. Pisanje o teh zadevah in njihovo komentiranje je občasno povzročalo nekaj vroče krvi, a do resnih konfliktov med uredništvom in establishmentom ni prihajalo. Izkušnja mi pravi, da je bilo temu tako med drugim tudi zaradi pazljivosti uredništva, ki se je v kakem posebnem primeru v zadnjem trenutku poslužilo samocenzure, kot sem že omenil nekje zgoraj. Po drugi strani pa – ampak to mi je postalo jasno šele precej kasneje – je k temu prispevalo tudi pazljivost vsaj tistih res modrih glav znotraj tedanjega establishmenta.

Nadzorno »oko« nad Tribuno je bilo sicer še naprej budno, pa vendar ne prestrogo. Spomladi 1973 je Tribuno na svoj dnevni red postavil Tiskovni svet pri Republiški konferenci SZDL. Uredništvo je skupaj s predstavnikom ustanovitelja, to je IO SŠ LVZ, predstavilo zasnovo časopisa, kar je naletelo na načelno pohvalo, ki pa so ji sledile kritične pripombe. Podal jih je kar Mitja Ribičič, tedanji predsednik Republiške konference SZDL: Tribuna se na zunanjepolitičnem področju premalo ukvarja s politiko neuvrščenosti, preveč izpostavlja tuje marksistične mislece in zapostavlja domače, ki »morda res niso tako teoretično podkovani, a so uspešni praktiki«, časopis premalo prostora posveča pogovorom z domačimi »uglednimi družbenimi delavci«, ipd.

Tu je prostor za krajšo anekdoto. V tem študijskem letu smo na Tribuno – najraje ob vsaki polni luni – prejemali nenavadne dopisnice. Naslov je bil napisan čitljivo in pravopisno korektno, na hrbtni strani dopisnice (to je bila v času pred pojavom SMS priljubljena pot za posredovanje kratkih sporočil) pa so se vsakokrat pojavili nekakšni hieroglifi ali šifre. Naj smo se še tako trudili in naj smo si pomagali s še tako učenimi kolegi z oddelka za matematiko, pomena teh šifer in sporočila, ki nam ga je neznanec pošiljal, nismo uspeli razvozlati. Januarja 1973 smo pripravljali tematsko številko, ki naj bi obravnavala socialno problematiko, vključno s problemi deviantnega vedenja, alkoholizma, narkomanije ipd., in ob tej priliki smo organizirali pogovor s psihiatrom prof. dr. Levom Milčinskim. Pogovor je bil objavljen v št. 10 tega letnika in si ga lahko preberete na dlib, tukaj pa vam zaupam drobec iz pogovora, ki je sledil off the record. Pokazal sem mu dve ali tri prispele razglednice in prosil za komentar. Nasmehnil se je in pripomnil nekaj takšnega kot »Napoleoni na psihiatriji niso izmišljeni«. Dodal je, da je Tribuna v zadnjem letniku na nekoga verjetno delovala podobno, kot delujejo ponoči svetilke na vešče. Te besede so mi dale misliti in mi dajo misliti še danes, kadar so na dnevnem redu zaostrena, do iracionalnosti prignana politična vprašanja, bodisi domača bodisi svetovna.

Letnik XXII se je ob občasnih razburjenjih iztekel relativno mirno; v zadnji številki smo napovedali prihod novega uredništva in predajo »štafetne palice«. Vendar tudi tokrat ni šlo povsem gladko. Dogodki v zgodnji jeseni 1973, vključno s pričetkom letnika XXIII, so pričali, da se je obrnil še en list zgodovine, s katerim se je burno obdobje ljubljanskega študentskega gibanja izteklo, Tribuna pa je znašla pred novimi uredniškimi izzivi. Tudi ta čas je bil vse prej kot enostaven. V »visoki« politiki so se narekovale velike spremembe, ki so po eni strani vodile k razčiščevanju in diferenciaciji, po drugi pa k globokim sistemskim spremembam. Na tej ravni so se napovedovale ustavne spremembe, ki so dejansko precej usodno vplivale predvsem na zadnje desetletje SFRJ, na specifični ravni pa gre omeniti začetek priprave sistema usmerjenega izobraževanja, ki je globoko posegel ne le v preduniverzitetni del izobraževalne vertikale (npr. ukinitev gimnazij), pač pa tudi v univerzo samo. Prav tako ne gre prezreti, da so se pričele politične priprave, s katerimi je bila likvidirana Skupnost študentov, torej tista specifična oblika študentskega organiziranja, ki se je po juniju 1968 razvila samo v Sloveniji, pa tudi Zveza študentov Jugoslavije kot krovno organizacijo njenih republiških členov (vključno z drugače poimenovano Skupnostjo študentov v Sloveniji). Te oblike organiziranosti je nadomestila enotna Zveza socialistične mladine, po republikah in na zvezni ravni. V generaciji 1968–1972 smo ta proces doživljali s tesnimi občutki. Ampak prihajale so nove generacije…

Ko gre za študentski časopis, so se spremembe v splošni klimi odražale tudi v precej bolj pragmatičnih problemih. Tribuna je zaradi takšnih in drugačnih težav tonila v finančno nelikvidnost; razpoloženje so poslabševale interne organizacijske reforme v Skupnosti študentov, npr. vzpostavljanje skupnega računovodstva, kar je zaradi določenih nejasnosti povzročalo precej razburjenja. Izdajateljski svet, ki je igral v prejšnjih dveh letnikih vidno in aktivno vlogo, se je zdaj večkrat soočil z nesklepčnostjo. Pojavljala so se tudi takšna in drugačna trenja, tudi sumničenja, na primer ob ugotovitvi, da je nekdo, a očitno ne Uprava javne varnosti, na skrivaj odpiral omaro s Tribuninimi dokumenti. Zaradi nakopičenih vprašanj in zadreg je po za silo sklepčni seji izdajateljskega sveta konec septembra 1973 Tribunino uredništvo sporočilo, da do nadaljnjega časopis ne bo izhajal – in v 2. številki letnika XXIII napovedalo »štrajk«. Ta je trajal do sredine decembra, ko je končno le izšla 3. številka tega letnika, z njo pa je nastopilo tudi novo uredništvo in nova generacija. Tribunin jesenski »štrajk« 1973 verjetno lahko jemljemo za mejnik, po katerem vzajemne povezave med študentskim gibanjem in uredništvom študentskega časopisa niso več zaznavne.

Vendar pa so bile energije s preloma šestdesetih v sedemdeseta leta očitno tako velike, da so vplivale na dogajanja – in to ne le v študentskem okolju, pač pa tudi v okoljih »bivših« študentov – tudi še po tem mejniku. Vsaj na dve novosti bi na tem mestu še veljalo opozoriti: ustanovitev Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo ter na ustanovitev sprva knjižne zbirke KRT, ki je kasneje postala založba, danes znana kot Krtina. Obe sta pognali iz spleta študentskega gibanja in študentskega tiska in obe neprekinjeno pleteta tako svoje krošnje kot svoje korenine zdaj že pol stoletja. Tako kot Radio Študent. Ali pa ŠKUC, o katerem nismo tu rekli nič, pa ga velja na tem mestu vsaj omeniti.

Iniciativa za izdajanje Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo se je oblikovala spomladi 1973; v njegovem prvem uredništvu pa se je znašlo kar nekaj tistih z izkušnjami v študentskem gibanju ter v študentskih medijih. V kasnejših letih in z novimi uredništvi je časopis sicer izgubil iz svojega naslova tako »domišljijo« kot tudi »novo antropologijo«, vendar pa se je trdno zasidral kot viden teoretski časopis v našem prostoru in izhaja še danes. Verjetno vanj zdaj pišejo že vnukinje in vnuki tiste prve generacije.

Zbirka KRT pa je doživela premiero – sicer kar deset let po študentskem gibanju, šele leta 1981 – z nadvse zanimivo knjigo, iz katere še zdaj veje duh »maja 1968«: z monografijo izpod peresa norveško-danskega psihologa Steinarja Kvaleja pod naslovom Izpiti in gospostvo. Knjigo (nemška izdaja pri založbi Suhrkamp) je k nam prinesel Peter Wieser, koroški Slovenec, ki je študiral v Ljubljani. V spominu imam izbor prevedenih odlomkov, razmnoženih na ciklostilu nekje med 1972 in 1973, ki pa ga v svojem arhivu ne najdem več. Zato pa je ohranjen krajši odlomek, ki je bil objavljen v Tribuninem letniku XXII, spomladi 1973. Dodati velja, da je bila četrta knjiga v zbirki KRT zbornik o Študentskem gibanju 1968–1972 (izšel 1982). Bralka in bralec lahko o tem, o čemer smo pisali tu, pa še o marsičem drugem, marsikaj več izve v tej knjigi, pa še v nekaterih drugih, ki so si v precejšnjih presledkih sledile v minulega pol stoletja. Nam pa ostane tu le še to, da napravimo zadnjo piko.