Poletje 1969 je bilo na višku, moji dnevi pa niso bili kaj bolj drugačni kot prej. Soba v Študentskem naselju, NUK, Slovanska knjižnica, zvečer izbrana filmska predstava. Občasno ob jutrih še skakanje z loparjem in pobiranje žogic na tenisplacu v Tivoliju v dvoboju s cimrom. V zadnjem času pa je v razgovorih vedno pogosteje padalo vprašanje: »Si včeraj poslušal Radio Študent? Edini samostojni in neodvisni študentski radio v Evropi in na svetu!«
Angažma na RTV Ljubljana je nekega dne padel v vodo, a nisem preveč žaloval. Odkorakal sem proti bloku VIII v Študentskem naselju, se potopil v njegovo klet, kjer je našel svoj prostor RŠ. Sprejel me je Franjo Mavrič.
»Prišel sem, ker oglašujete, da iščete sodelavce. Mogoče bi lahko bil lektor, spiker …? Sem slavist. Kot korektor in lektor sem dalj časa delal na Dnevniku (Nedeljcu).«
»Že, že. Za spikerja bomo pa najprej preverili, ali te ima mikrofon rad in kako dobro bereš!« je bil Franjev odgovor.
»Na avdiciji na RTV za spikerje mikrofon ni imel nič proti, poleg tega pa sem končal šolanje pri gospe Ani Mlakar in Ajdi Lesjak (kasneje Kacin).«
»Če je tako, sva pa zmenjena.« odvrne Franjo. Prigoda se je začela. Naslednje dve leti sem se zapisal RŠ.
Dan za dnem sem spoznaval nove sodelavce, nove obraze. Nič več nisem bil zavit v kokon s kolegi, s katerimi sem se srečeval na slavistiki, kar usulo se je. Univerza ni bila več samo slavistika, Filozofska, za imeni posameznih fakultet sem spoznaval kolege iz drugih študijskih smeri. Zdaj sem ob konkretnih osebah spoznaval, da so težave in problemi, ki so spremljali moj študij, tudi njihove težave in problemi. Vsi pa smo imeli isti cilj: preko RŠ vse to sporočiti vsem kolegom, ki študirajo na Univerzi Ljubljana. Njihov glas, ki se je pogosto slišal v krogu skupin in skupinic, ideje, kako preseči te težave in probleme, naj bi RŠ ponesel med študentsko srednjo. Naš glas naj bi se preko RŠ slišal močneje in jasneje. Študij je resno delo in ko študentje želimo ta študij, delo, izobraževanje izboljšati, narediti učinkovitejšega, to niso protesti; ne pristajamo na rešitev: vi samo pridno študirajte in bodite srečni, da vam družba to omogoča.
Moja prigoda se je končala v prvi polovici 1971, ko sem se moral bolj posvetiti končnemu izpitu, saj sem imel pogoj za službo, diplomirati do septembra. Oktobra 1971 sem tako odpotoval v Krakov, na Jagiellonsko Univerzo, kjer sem naslednja tri leta bil lektor za slovenski jezik. V stiku s študenti sem spoznal, da imajo tudi oni – poleg specifičnih težav, ki so pretresale Poljsko – podobne težave in probleme kot mi v Sloveniji. Sem pa zato lahko povedal, da imamo v Ljubljani samostojni in neodvisni študentski radio, edinstven v Evropi. Ponosno pa sem vedno dodal še, da sem bil njegov sodelavec. Sicer pa še danes to ponosno povem.
V naslednjih petdesetih letih so se stiki z RŠ močno pretrgali. Mnogo imen in obrazov je izbrisal čas, povrnejo se ob občasnem prebiranju arhiva. Močneje so se ohranila imena posameznih, s katerimi sem več sodeloval. Jože Šlibar, Uroš Dular, Rihard Kislih, Brane Šturm, Drago Bulič, Roman Pipan, Boštjan Zgonc, Tone Bertoncelj … S Petrom Kuharjem sva bila kolega na FF, potem sva se srečevala na RTV, kamor sem prihajal kot predstavnik Gorenja, zadnja leta pa so ti stiki pogostejši. Z Ladom Plankom sva že leta someščana, Nevo Zajc – prišla je na RŠ konec 1970 - sem nekajkrat srečal v Portorožu, na srečanjih propagandistov. Z Luko Škobrnetom sva se srečala, ko smo v Gorenju razvili teletekst.
Začetki RŠ so bili kaj skromni. V mešalni mizi sta bila - sicer zelo dobra – navadna magnetofona (špulerja). Za terensko delo so naši novinarji imeli na razpolago baterijske magnetofone UHER (tri). Ti trije magnetofoni so bili temelj prenosa študentskega shoda v živo iz Filozofske fakultete. Na enega smo snemali, eden je bil na poti med FF in RŠ, tretji pa je čakal, da pride na vrsto.
Leta 1970 smo izvedeli, da RTV Ljubljana – radio – zamenjuje stare, amortizirane studijske magnetofone in mešalne mize z novimi, sodobnejšimi. Čigava je bila ideja, da jim predlagamo, naj nam amortizirane aparate, ali donirajo ali pa odprodajo za sprejemljivo ceno. O tem več vedo tisti, ki so bili odgovorni za izvedbo.
RŠ je bil pravi radio, imel je različna uredništva in službe. Nismo hoteli biti samo zateženi, suhoparni glasniki težav študentskega življenja, želeli smo pokazati tudi, da poleg študija življenje dopolnjujemo še s svojimi priljubljenimi konjički: šport, ples, petje, folklora …
Nekaj časa smo se najbolj zmrdovali nad pravilom, da mora vsaka oddaja biti napisana dan prej, vložena v posebno mapo, podpisana s strani odgovornega urednika, dežurnega urednika, tehnika, sicer ne more v eter.
O vsem, kar se je dogajalo v študentskem okolju je bilo v vsaki oddaji namenjen čas za »poročila« V njih je bil tudi prostor za komentiranje dogajanj v svetu in doma tako na političnem kot gospodarskem i kulturnem področju. V drugem letu obstoja je prišlo do dogovora, da RŠ oddaja tudi opoldanska poročila radia RTV Ljubljana.
Posebno mesto v programu RŠ je prav gotovo imela glasba. Izbor je bil na kožo pisan prav nam mladim. Še danes ne vem, kako sta glasbena urednika Rihard Kislih in Drago Bulič uspevala dobiti najnovejše »komade« teden, deset dni potem, ko so se ti začeli vrteti na radijskih postajah: Monte Carlo, Luksemburg, BBC … Ni bilo treba dolgo pa smo imeli lastni lestvici: Top deset hitov RŠ in Top deset albumov RŠ. Pri tem ni šlo za copy paste kake od lestvic, ampak je bil to izbor glasbene redakcije RŠ. Menim, da je bila prav ta glasba eden tistih dejavnikov, ki je RŠ na stežaj odprl vrata poslušalcev pa ne samo študentov, ampak tudi srednješolske mladine.
Nismo hoteli biti slabši od uradnega radia, zato smo se odločili še za kontaktne oddaje, kjer so se poslušalci lahko po telefonu javljali RŠ, pokramljali z nami in zaželeli slišati kakšno svojo melodijo. Občasno smo za popestritev organizirali tudi srečanje s poslušalci na kavi, sladoledu ali tortici. Menda smo bili resna konkurenca Marjanu Kralju in njegovima oddajama: Četrtkov večer in V nedeljo zvečer? Tudi silvestrsko oddajo smo pripravili. Koliko kreativnosti smo - naivni avtorji in izvajalci - pokazali, ko smo iskali vire za različne zvočne efekte.
Posebej se spominjam še ene oddaje: zapis pogreba Jana Palacha. Bili smo edini radio v Evropi, ki je to storil. O tem sem pred leti napisal RŠ ob neki obletnici. Ali se je magnetofonski trak ohranil pa nisem vedel. Oglasil se mi je Boris Mužević in mi povedal, da je bil prav on tisti, ki je trak pretihotapil iz Prage v Ljubljano in ga ima še vedno shranjenega.
Petdeset let je od tistega časa. Mnoge stvari, dogajanja so leta zakopala nekje daleč in se včasih povrnejo ob redkih srečanjih z bivšimi sodelavci. Tudi ta zapis je bolj obujanje nekih drobnih dogodkov, malenkosti, ki pa ob pomembnostih in malenkostih drugih bivših sodelavcev le izrišejo čudovito fresko Radia Študent.
Poletje 1969 je bilo na višku, moji dnevi pa niso bili kaj bolj drugačni kot prej. Soba v Študentskem naselju, NUK, Slovanska knjižnica, zvečer izbrana filmska predstava. Občasno ob jutrih še skakanje z loparjem in pobiranje žogic na tenisplacu v Tivoliju v dvoboju s cimrom. V zadnjem času pa je v razgovorih vedno pogosteje padalo vprašanje: »Si včeraj poslušal Radio Študent? Edini samostojni in neodvisni študentski radio v Evropi in na svetu!«
Angažma na RTV Ljubljana je nekega dne padel v vodo, a nisem preveč žaloval. Odkorakal sem proti bloku VIII v Študentskem naselju, se potopil v njegovo klet, kjer je našel svoj prostor RŠ. Sprejel me je Franjo Mavrič.
»Prišel sem, ker oglašujete, da iščete sodelavce. Mogoče bi lahko bil lektor, spiker …? Sem slavist. Kot korektor in lektor sem dalj časa delal na Dnevniku (Nedeljcu).«
»Že, že. Za spikerja bomo pa najprej preverili, ali te ima mikrofon rad in kako dobro bereš!« je bil Franjev odgovor.
»Na avdiciji na RTV za spikerje mikrofon ni imel nič proti, poleg tega pa sem končal šolanje pri gospe Ani Mlakar in Ajdi Lesjak (kasneje Kacin).«
»Če je tako, sva pa zmenjena.« odvrne Franjo. Prigoda se je začela. Naslednje dve leti sem se zapisal RŠ.
Dan za dnem sem spoznaval nove sodelavce, nove obraze. Nič več nisem bil zavit v kokon s kolegi, s katerimi sem se srečeval na slavistiki, kar usulo se je. Univerza ni bila več samo slavistika, Filozofska, za imeni posameznih fakultet sem spoznaval kolege iz drugih študijskih smeri. Zdaj sem ob konkretnih osebah spoznaval, da so težave in problemi, ki so spremljali moj študij, tudi njihove težave in problemi. Vsi pa smo imeli isti cilj: preko RŠ vse to sporočiti vsem kolegom, ki študirajo na Univerzi Ljubljana. Njihov glas, ki se je pogosto slišal v krogu skupin in skupinic, ideje, kako preseči te težave in probleme, naj bi RŠ ponesel med študentsko srednjo. Naš glas naj bi se preko RŠ slišal močneje in jasneje. Študij je resno delo in ko študentje želimo ta študij, delo, izobraževanje izboljšati, narediti učinkovitejšega, to niso protesti; ne pristajamo na rešitev: vi samo pridno študirajte in bodite srečni, da vam družba to omogoča.
Moja prigoda se je končala v prvi polovici 1971, ko sem se moral bolj posvetiti končnemu izpitu, saj sem imel pogoj za službo, diplomirati do septembra. Oktobra 1971 sem tako odpotoval v Krakov, na Jagiellonsko Univerzo, kjer sem naslednja tri leta bil lektor za slovenski jezik. V stiku s študenti sem spoznal, da imajo tudi oni – poleg specifičnih težav, ki so pretresale Poljsko – podobne težave in probleme kot mi v Sloveniji. Sem pa zato lahko povedal, da imamo v Ljubljani samostojni in neodvisni študentski radio, edinstven v Evropi. Ponosno pa sem vedno dodal še, da sem bil njegov sodelavec. Sicer pa še danes to ponosno povem.
V naslednjih petdesetih letih so se stiki z RŠ močno pretrgali. Mnogo imen in obrazov je izbrisal čas, povrnejo se ob občasnem prebiranju arhiva. Močneje so se ohranila imena posameznih, s katerimi sem več sodeloval. Jože Šlibar, Uroš Dular, Rihard Kislih, Brane Šturm, Drago Bulič, Roman Pipan, Boštjan Zgonc, Tone Bertoncelj … S Petrom Kuharjem sva bila kolega na FF, potem sva se srečevala na RTV, kamor sem prihajal kot predstavnik Gorenja, zadnja leta pa so ti stiki pogostejši. Z Ladom Plankom sva že leta someščana, Nevo Zajc – prišla je na RŠ konec 1970 - sem nekajkrat srečal v Portorožu, na srečanjih propagandistov. Z Luko Škobrnetom sva se srečala, ko smo v Gorenju razvili teletekst.
Začetki RŠ so bili kaj skromni. V mešalni mizi sta bila - sicer zelo dobra – navadna magnetofona (špulerja). Za terensko delo so naši novinarji imeli na razpolago baterijske magnetofone UHER (tri). Ti trije magnetofoni so bili temelj prenosa študentskega shoda v živo iz Filozofske fakultete. Na enega smo snemali, eden je bil na poti med FF in RŠ, tretji pa je čakal, da pride na vrsto.
Leta 1970 smo izvedeli, da RTV Ljubljana – radio – zamenjuje stare, amortizirane studijske magnetofone in mešalne mize z novimi, sodobnejšimi. Čigava je bila ideja, da jim predlagamo, naj nam amortizirane aparate, ali donirajo ali pa odprodajo za sprejemljivo ceno. O tem več vedo tisti, ki so bili odgovorni za izvedbo.
RŠ je bil pravi radio, imel je različna uredništva in službe. Nismo hoteli biti samo zateženi, suhoparni glasniki težav študentskega življenja, želeli smo pokazati tudi, da poleg študija življenje dopolnjujemo še s svojimi priljubljenimi konjički: šport, ples, petje, folklora …
Nekaj časa smo se najbolj zmrdovali nad pravilom, da mora vsaka oddaja biti napisana dan prej, vložena v posebno mapo, podpisana s strani odgovornega urednika, dežurnega urednika, tehnika, sicer ne more v eter.
O vsem, kar se je dogajalo v študentskem okolju je bilo v vsaki oddaji namenjen čas za »poročila« V njih je bil tudi prostor za komentiranje dogajanj v svetu in doma tako na političnem kot gospodarskem i kulturnem področju. V drugem letu obstoja je prišlo do dogovora, da RŠ oddaja tudi opoldanska poročila radia RTV Ljubljana.
Posebno mesto v programu RŠ je prav gotovo imela glasba. Izbor je bil na kožo pisan prav nam mladim. Še danes ne vem, kako sta glasbena urednika Rihard Kislih in Drago Bulič uspevala dobiti najnovejše »komade« teden, deset dni potem, ko so se ti začeli vrteti na radijskih postajah: Monte Carlo, Luksemburg, BBC … Ni bilo treba dolgo pa smo imeli lastni lestvici: Top deset hitov RŠ in Top deset albumov RŠ. Pri tem ni šlo za copy paste kake od lestvic, ampak je bil to izbor glasbene redakcije RŠ. Menim, da je bila prav ta glasba eden tistih dejavnikov, ki je RŠ na stežaj odprl vrata poslušalcev pa ne samo študentov, ampak tudi srednješolske mladine.
Nismo hoteli biti slabši od uradnega radia, zato smo se odločili še za kontaktne oddaje, kjer so se poslušalci lahko po telefonu javljali RŠ, pokramljali z nami in zaželeli slišati kakšno svojo melodijo. Občasno smo za popestritev organizirali tudi srečanje s poslušalci na kavi, sladoledu ali tortici. Menda smo bili resna konkurenca Marjanu Kralju in njegovima oddajama: Četrtkov večer in V nedeljo zvečer? Tudi silvestrsko oddajo smo pripravili. Koliko kreativnosti smo - naivni avtorji in izvajalci - pokazali, ko smo iskali vire za različne zvočne efekte.
Posebej se spominjam še ene oddaje: zapis pogreba Jana Palacha. Bili smo edini radio v Evropi, ki je to storil. O tem sem pred leti napisal RŠ ob neki obletnici. Ali se je magnetofonski trak ohranil pa nisem vedel. Oglasil se mi je Boris Mužević in mi povedal, da je bil prav on tisti, ki je trak pretihotapil iz Prage v Ljubljano in ga ima še vedno shranjenega.
Petdeset let je od tistega časa. Mnoge stvari, dogajanja so leta zakopala nekje daleč in se včasih povrnejo ob redkih srečanjih z bivšimi sodelavci. Tudi ta zapis je bolj obujanje nekih drobnih dogodkov, malenkosti, ki pa ob pomembnostih in malenkostih drugih bivših sodelavcev le izrišejo čudovito fresko Radia Študent.
