PREHOD ŠTUDENTSKEGA ORGANIZIRANJA IZ ZŠ V ŠTUDENTSKO SKUPNOST V LETU 1968

Ko smo v Univerzitetnem odboru Zveze študentov Ljubljanske univerze, ki sem ga vodil, konec leta 1967 prevzeli resorje , smo že takoj prevzeli nalogo, da pripravimo obsežen dokument o študentskem materialnem položaju, namestitvijo v študentskih domovih, študijskih problemih in študentskem sodelovanju v univerzitetni samoupravi za Izvršni svet Republike Slovenije, ki je pripravljal nov zakon o visokem šolstvu.

S svojimi ugotovitvami in predlogi za izboljšanje pogojev študija, večje število štipendij in povečano kapaciteto študentskih domov, ter enakopravnejši položaj v univerzitetni samoupravi, smo v začetku 1968 s svojimi ugotovitvami in predlogi sodelovali na sestanku Izvršnega sveta RS. Žal se v naslednjem obdobju problemi študentov ni spremenili, kar je bil tudi eden od razlogov za študentski revolt v mesecu juniju.

Tudi v Zvezi študentov Jugoslavije so v začetku leta 1968 potekale intenzivne razprave o novem statutu zveze, kjer smo si predstavniki ljubljanske univerze prizadevali predvsem za večjo demokratizacijo dela in decentralizacijo pristojnost na univerzitetne organizacije. Na kongresu Zveze študentov Jugoslavije v Skopju, 10. in 11. maja 1968, je bil dokument sprejet, žal pa z našimi predlogi o demokratizaciji in decentralizaciji Zveze študentov Jugoslavije nismo prodrli. Sam sem se na kongresu zavzel za večjo samostojnost naše organizacije pri kreiranju svojega političnega programa in zunanje politike.

V ljubljanski študentski organizaciji smo ob tem ugotavljali tudi premajhno povezavo z univerzitetnega vodstva s fakultetnimi odbori in študenti ter iskali možnosti sprememb. S povečevanjem politizacije in aktivizacije študentov zaradi ekonomskih in družbenih razmer je togost organizacije postala bolj očitna in moteča.

Leto 1968 je bilo natrpano z zunanje in notranjepolitičnimi dogodki, na katere smo se študentje aktivno odzivali, vplivali so na povečano politizacijo študentske populacije. Tako smo 2. marca 1968 organizirali protestno zborovanje študentov v ŠN proti neofašističnem izbruhu v rimskem študentskem mestu in izrazili solidarnost z naprednimi italijanskimi študenti.

Pomladi leta 1968 so se intenzivirala in radikalizirala študentska gibanja v zapadni Evropi, kjer so študentje zahtevali spremembe v družbeno ekonomskem sistemu ter boljše materialne pogoje študija. Te ideje so imele odmev tudi pri nas, predvsem med študenti, pojavljale so se zahteve po demokratizaciji družbeno političnih organizacij, zmanjšanju socialnih neenakosti in Izboljšanju materialnega položaja študentov.

V mesecu maju 1968 sem kot delegat Zveze študentov Jugoslavije prisostvoval kongresu študentov Češkoslovaške, ki se je odvijal v času »Čehoslovaške pomladi«, kjer sem imel tudi nalogo s strani ZŠJ, zoperstaviti se sovjetskim pritiskom na demokratizacijo Čehoslovaške in študentskih gibanj v socialističnih državah.

Dne 8. Maja 1968 sem s predsedstvom ZŠJ obiskal predsednika SFRJ Tita. V razgovoru o politični in ekonomski situaciji v državi nas je Tito predvsem opomnil, da Zveza študentov kot družbeno politična organizacija mora imeti aktiven odnos do zunanje in notranjepolitičnih ter ekonomskih dogajanj, vendar naj se izogibamo radikalizaciji zahtev in pripomoremo k umirjanju položaja.

Toda vodstva ZŠ v univerzitetnih centrih smo ob rastoči politiziranosti študentov in radikalizaciji zahtev po izboljšanju materialnega položaja študentov, ter odprave nepravilnosti v družbi, prevzela vodenje nastajajočega protestnega gibanja. Prevladalo je stališče, da študentje laže dosežemo reševanje svojih problemov preko njihove politizacije, kot pa z dokazovanjem in strokovnim utemeljevanjem rešitev.

V Ljubljani je bil formalni povod za aktivizacijio študentov poziv stanovalcem študentskih domov, naj v poletnem času zapuste svoje sobe, da jih bo vodstvo domov oddajalo turistom.

Kot odgovor na to zahtevo so sledili zbori v vseh blokih študentskega naselja in drugih študentskih domov konec meseca maju. Na teh zborih je pričel nastajati program zahtev in družbene kritike, ki se na koncu ni dotikal samo študentske, temveč tudi širše družbene problematike.

V tem času pa se je radikaliziral položaj v Beogradu, kjer je 3. Junija prišlo do spopadov med policijo in študenti, ki so zahtevali tudi študentska življenja.

V Beograd smo poslali dva člana Univerzitetnega odbora ZŠ, da se seznanimo s položajem in zahtevami študentov. Vrnila sta se pod močnim vtisom o nasilnih dogodkih, kar je vplivalo na naša prizadevanja, da se kolikor mogoče izognemo podobni situaciji, saj smo menili, da tolikšna radikalizacija ni smiselna.

Organizacijski odbor za pripravo zborovanja študentov Ljubljanske univerze je pripravil veliko zborovanje študentov v Študentskem naselju za dan 6. Junija, ki se ga je udeležilo preko 3000 študentov.

Študentje so prihajali na zborovanje v organiziranih povorkah posameznih študentskih blokov, najaktivnejši pri pripravi zborovanja so bili študentje bloka v Gerbičevi ulici, ki so tvorili tudi zaščitno enoto za morebitno varovanje podpredsednika Izvršnega sveta, dr. Hočevarja, ki se je zborovanja udeležil.

Na zboru smo podprli zahteve kolegov iz Beograda, zahtevali povečanje štipendijskega sklada, zahtevali gradnjo študentskih domov, socialno zavarovanje študentov na osnovi študentskega statusa, izenačenje materialnega položaja študentov v Sloveniji, večja vlaganja v šolstvo kot ekonomsko investicijo, večje zaposlovanje mladih diplomiranih strokovnjakov, odpravo socialne neenakosti in bogatenja posameznikov ter demokratizacijo družbe. Zahtevali smo modernizacijo univerze, doslednejše izvajanje študijskih programov, večjo udeležbo študentov pri upravljanju fakultet, univerze in študentskih domov, polno udeležbo pri volitvah profesorjev, kar mora reševati nov zakon o visokem šolstvu. Reševanje materialnega položaja študentov je osnova za dvig kvalitete študija, zato smo proti podaljševanju študija, ki ga je potrebno racionalizirati s prečiščevanjem študijskih programov. Študij naj razvija kritičen odnos in ustvarjalnost študentov. Univerza mora v družbi dobiti pomembnejšo vlogo, ki ji bo omogočala, da se reformira, brez posegov od zunaj ter omogoča prodor najsposobnejših kadrov in idej. Pojavila se je tudi kritika organiziranosti študentov, odtujenosti vodstev in predlog za spremembo organiziranosti študentov v samoupravno študentsko skupnost in ločitev od Zveze študentov Jugoslavije. Predlog o spremembah ZŠ je bil sprejet in je predstavljal zadolžitev univerzitetnemu vodstvu Zveze študentov, da ga izvaja.

Po zaključenem zborovanju v Študentskem naselju smo se v povorki odpravili v mesto, pred poslopje Univerze, kjer se je protestni shod nadaljeval pozno v noč brez konfrontacije s policijo, s katero smo se dogovarjali o mirnem poteku protestov brez njenega posredovanja. Pri tem je odigral pomembno vlogo s strani policije Pavle Čelik. Vse skupaj je potekalo brez incidentov.

22. junija sem sodeloval na kongresu Zveze mladine Slovenije, kjer sem imel uvodno besedo, kar razumem kot izkazovanje velike pozornosti ljubljanskemu študentskemu gibanju. Delegate sem seznanil s poglavitnimi študentskimi pogledi in zahtevami zborovanja v Študentskem naselju, ter opozoril na neustrezno spremljanje dogajanj s strani javnih medijev.

V Univerzitetnem odboru Zveze študentov smo se po zborovanju angažirali pri uveljavljanju zahtev zborovanja študentov, načrtovanju sprememb načina delovanja in organiziranosti študentske organizacije, pri čemer smo se naslanjali na predloge Francija Pivca, objavljene v Tribuni 3. junija. »Provokacija za novo študentsko organizacijo« v smeri razgradnje hierarhične ureditve študentske organizacije in njenega osredotočanja na sindikalne probleme populacije –vprašanja materialnega stanja študentov, študijskih procesov in samoupravnega delovanja na univerzi. Uveljavila se je ideja o Skupnosti študentov, združenju študentov na osnovi delovnega statusa, ki naj nadomesti obstoječo Zvezo študentov.

Organiziranje takratne Zveze študentov je sledilo klasično-političnemu modelu, ki je lahko deloval v času bolj pasivnega odnosa študentov do svojih in družbenih problemov, v času povečane politizacije in angažiranja študentov pa je postal ovira iniciativnosti, zato je morala samoupravna skupnost študentov biti dovolj fleksibilna in nehierarhična, da bi lahko pripomogla pri spodbujanju iniciativ in organiziranosti študentskih pobud. Hoteli smo biti politični subjekt, vendar ne vezana na strukture Zveze študentov Jugoslavije ali Zveze mladine Slovenije, enakovreden partner pri soupravljanju študijskega procesa.

V avgustu tega leta je Sovjetska zveza zasedla Čehoslovaško in vodstvo ljubljanske študentske organizacije je organiziralo 22. avgusta velik protestni shod v Študentskem naselju, kjer smo obsojali politiko sile in vojaško zasedbo. Na pohodu skozi mesto se nam je pridružilo tudi stotine občanov. Organizirali smo tudi pomoč češkim turistom, ki so se takrat znašli v Sloveniji.

Po pričetku študijskega leta smo s pripravljenimi zasnovami programa dela, spremembami načina dela in organiziranja seznanjali študente na fakultetah. Ideja in predlogi o Skupnosti študentov Ljubljanske univerze je bila v študentskih sredinah dobro sprejeta. Predlog reorganizacije organiziranosti študentov v Študentsko skupnost, ki smo ga pripravili je bil obravnavan in sprejet na skupščini študentov 21. novembra 1968, ko je štafeto prevzelo novo vodstvo študentov s predsednikom Cirilom Baškovičem.

Ko smo v Univerzitetnem odboru Zveze študentov Ljubljanske univerze, ki sem ga vodil, konec leta 1967 prevzeli resorje , smo že takoj prevzeli nalogo, da pripravimo obsežen dokument o študentskem materialnem položaju, namestitvijo v študentskih domovih, študijskih problemih in študentskem sodelovanju v univerzitetni samoupravi za Izvršni svet Republike Slovenije, ki je pripravljal nov zakon o visokem šolstvu.

S svojimi ugotovitvami in predlogi za izboljšanje pogojev študija, večje število štipendij in povečano kapaciteto študentskih domov, ter enakopravnejši položaj v univerzitetni samoupravi, smo v začetku 1968 s svojimi ugotovitvami in predlogi sodelovali na sestanku Izvršnega sveta RS. Žal se v naslednjem obdobju problemi študentov ni spremenili, kar je bil tudi eden od razlogov za študentski revolt v mesecu juniju.

Tudi v Zvezi študentov Jugoslavije so v začetku leta 1968 potekale intenzivne razprave o novem statutu zveze, kjer smo si predstavniki ljubljanske univerze prizadevali predvsem za večjo demokratizacijo dela in decentralizacijo pristojnost na univerzitetne organizacije. Na kongresu Zveze študentov Jugoslavije v Skopju, 10. in 11. maja 1968, je bil dokument sprejet, žal pa z našimi predlogi o demokratizaciji in decentralizaciji Zveze študentov Jugoslavije nismo prodrli. Sam sem se na kongresu zavzel za večjo samostojnost naše organizacije pri kreiranju svojega političnega programa in zunanje politike.

V ljubljanski študentski organizaciji smo ob tem ugotavljali tudi premajhno povezavo z univerzitetnega vodstva s fakultetnimi odbori in študenti ter iskali možnosti sprememb. S povečevanjem politizacije in aktivizacije študentov zaradi ekonomskih in družbenih razmer je togost organizacije postala bolj očitna in moteča.

Leto 1968 je bilo natrpano z zunanje in notranjepolitičnimi dogodki, na katere smo se študentje aktivno odzivali, vplivali so na povečano politizacijo študentske populacije. Tako smo 2. marca 1968 organizirali protestno zborovanje študentov v ŠN proti neofašističnem izbruhu v rimskem študentskem mestu in izrazili solidarnost z naprednimi italijanskimi študenti.

Pomladi leta 1968 so se intenzivirala in radikalizirala študentska gibanja v zapadni Evropi, kjer so študentje zahtevali spremembe v družbeno ekonomskem sistemu ter boljše materialne pogoje študija. Te ideje so imele odmev tudi pri nas, predvsem med študenti, pojavljale so se zahteve po demokratizaciji družbeno političnih organizacij, zmanjšanju socialnih neenakosti in Izboljšanju materialnega položaja študentov.

V mesecu maju 1968 sem kot delegat Zveze študentov Jugoslavije prisostvoval kongresu študentov Češkoslovaške, ki se je odvijal v času »Čehoslovaške pomladi«, kjer sem imel tudi nalogo s strani ZŠJ, zoperstaviti se sovjetskim pritiskom na demokratizacijo Čehoslovaške in študentskih gibanj v socialističnih državah.

Dne 8. Maja 1968 sem s predsedstvom ZŠJ obiskal predsednika SFRJ Tita. V razgovoru o politični in ekonomski situaciji v državi nas je Tito predvsem opomnil, da Zveza študentov kot družbeno politična organizacija mora imeti aktiven odnos do zunanje in notranjepolitičnih ter ekonomskih dogajanj, vendar naj se izogibamo radikalizaciji zahtev in pripomoremo k umirjanju položaja.

Toda vodstva ZŠ v univerzitetnih centrih smo ob rastoči politiziranosti študentov in radikalizaciji zahtev po izboljšanju materialnega položaja študentov, ter odprave nepravilnosti v družbi, prevzela vodenje nastajajočega protestnega gibanja. Prevladalo je stališče, da študentje laže dosežemo reševanje svojih problemov preko njihove politizacije, kot pa z dokazovanjem in strokovnim utemeljevanjem rešitev.

V Ljubljani je bil formalni povod za aktivizacijio študentov poziv stanovalcem študentskih domov, naj v poletnem času zapuste svoje sobe, da jih bo vodstvo domov oddajalo turistom.

Kot odgovor na to zahtevo so sledili zbori v vseh blokih študentskega naselja in drugih študentskih domov konec meseca maju. Na teh zborih je pričel nastajati program zahtev in družbene kritike, ki se na koncu ni dotikal samo študentske, temveč tudi širše družbene problematike.

V tem času pa se je radikaliziral položaj v Beogradu, kjer je 3. Junija prišlo do spopadov med policijo in študenti, ki so zahtevali tudi študentska življenja.

V Beograd smo poslali dva člana Univerzitetnega odbora ZŠ, da se seznanimo s položajem in zahtevami študentov. Vrnila sta se pod močnim vtisom o nasilnih dogodkih, kar je vplivalo na naša prizadevanja, da se kolikor mogoče izognemo podobni situaciji, saj smo menili, da tolikšna radikalizacija ni smiselna.

Organizacijski odbor za pripravo zborovanja študentov Ljubljanske univerze je pripravil veliko zborovanje študentov v Študentskem naselju za dan 6. Junija, ki se ga je udeležilo preko 3000 študentov.

Študentje so prihajali na zborovanje v organiziranih povorkah posameznih študentskih blokov, najaktivnejši pri pripravi zborovanja so bili študentje bloka v Gerbičevi ulici, ki so tvorili tudi zaščitno enoto za morebitno varovanje podpredsednika Izvršnega sveta, dr. Hočevarja, ki se je zborovanja udeležil.

Na zboru smo podprli zahteve kolegov iz Beograda, zahtevali povečanje štipendijskega sklada, zahtevali gradnjo študentskih domov, socialno zavarovanje študentov na osnovi študentskega statusa, izenačenje materialnega položaja študentov v Sloveniji, večja vlaganja v šolstvo kot ekonomsko investicijo, večje zaposlovanje mladih diplomiranih strokovnjakov, odpravo socialne neenakosti in bogatenja posameznikov ter demokratizacijo družbe. Zahtevali smo modernizacijo univerze, doslednejše izvajanje študijskih programov, večjo udeležbo študentov pri upravljanju fakultet, univerze in študentskih domov, polno udeležbo pri volitvah profesorjev, kar mora reševati nov zakon o visokem šolstvu. Reševanje materialnega položaja študentov je osnova za dvig kvalitete študija, zato smo proti podaljševanju študija, ki ga je potrebno racionalizirati s prečiščevanjem študijskih programov. Študij naj razvija kritičen odnos in ustvarjalnost študentov. Univerza mora v družbi dobiti pomembnejšo vlogo, ki ji bo omogočala, da se reformira, brez posegov od zunaj ter omogoča prodor najsposobnejših kadrov in idej. Pojavila se je tudi kritika organiziranosti študentov, odtujenosti vodstev in predlog za spremembo organiziranosti študentov v samoupravno študentsko skupnost in ločitev od Zveze študentov Jugoslavije. Predlog o spremembah ZŠ je bil sprejet in je predstavljal zadolžitev univerzitetnemu vodstvu Zveze študentov, da ga izvaja.

Po zaključenem zborovanju v Študentskem naselju smo se v povorki odpravili v mesto, pred poslopje Univerze, kjer se je protestni shod nadaljeval pozno v noč brez konfrontacije s policijo, s katero smo se dogovarjali o mirnem poteku protestov brez njenega posredovanja. Pri tem je odigral pomembno vlogo s strani policije Pavle Čelik. Vse skupaj je potekalo brez incidentov.

22. junija sem sodeloval na kongresu Zveze mladine Slovenije, kjer sem imel uvodno besedo, kar razumem kot izkazovanje velike pozornosti ljubljanskemu študentskemu gibanju. Delegate sem seznanil s poglavitnimi študentskimi pogledi in zahtevami zborovanja v Študentskem naselju, ter opozoril na neustrezno spremljanje dogajanj s strani javnih medijev.

V Univerzitetnem odboru Zveze študentov smo se po zborovanju angažirali pri uveljavljanju zahtev zborovanja študentov, načrtovanju sprememb načina delovanja in organiziranosti študentske organizacije, pri čemer smo se naslanjali na predloge Francija Pivca, objavljene v Tribuni 3. junija. »Provokacija za novo študentsko organizacijo« v smeri razgradnje hierarhične ureditve študentske organizacije in njenega osredotočanja na sindikalne probleme populacije –vprašanja materialnega stanja študentov, študijskih procesov in samoupravnega delovanja na univerzi. Uveljavila se je ideja o Skupnosti študentov, združenju študentov na osnovi delovnega statusa, ki naj nadomesti obstoječo Zvezo študentov.

Organiziranje takratne Zveze študentov je sledilo klasično-političnemu modelu, ki je lahko deloval v času bolj pasivnega odnosa študentov do svojih in družbenih problemov, v času povečane politizacije in angažiranja študentov pa je postal ovira iniciativnosti, zato je morala samoupravna skupnost študentov biti dovolj fleksibilna in nehierarhična, da bi lahko pripomogla pri spodbujanju iniciativ in organiziranosti študentskih pobud. Hoteli smo biti politični subjekt, vendar ne vezana na strukture Zveze študentov Jugoslavije ali Zveze mladine Slovenije, enakovreden partner pri soupravljanju študijskega procesa.

V avgustu tega leta je Sovjetska zveza zasedla Čehoslovaško in vodstvo ljubljanske študentske organizacije je organiziralo 22. avgusta velik protestni shod v Študentskem naselju, kjer smo obsojali politiko sile in vojaško zasedbo. Na pohodu skozi mesto se nam je pridružilo tudi stotine občanov. Organizirali smo tudi pomoč češkim turistom, ki so se takrat znašli v Sloveniji.

Po pričetku študijskega leta smo s pripravljenimi zasnovami programa dela, spremembami načina dela in organiziranja seznanjali študente na fakultetah. Ideja in predlogi o Skupnosti študentov Ljubljanske univerze je bila v študentskih sredinah dobro sprejeta. Predlog reorganizacije organiziranosti študentov v Študentsko skupnost, ki smo ga pripravili je bil obravnavan in sprejet na skupščini študentov 21. novembra 1968, ko je štafeto prevzelo novo vodstvo študentov s predsednikom Cirilom Baškovičem.