ŽIVLJENJSKI SVETOVI MLADIH IN POJAV UPORNIŠKE MLADINE V ŠESTDESETIH LETIH 20. STOLETJA

1. Konformistična naravnanost povojne mladine

Za prve generacije mladih po drugi svetovni vojni in vse do konca petdesetih let je bila po navedbah raziskav značilna dokaj konformistična naravnanost mladih do družbe. To so družboslovci pojasnjevali z dejstvom, da so bili mladi intenzivno zajeti v obnovo industrijskih družb po drugi svetovni vojni na zahodu oziroma socialističnih preobrazb družb v jugovzhodni Evropi. Zanimiv primer preučevanja tega dogajanja med mladimi je bila študija nemškega sociologa Helmuta Schelskega o zahodnonemški mladini s pomenljivim naslovom Skeptična generacija (Schelsky, 1957). Schelsky opisuje podobo globalne družbeno konformne mladine in tudi pojave mladinske odklonskosti razlaga kot posebno prilagajanje mladih družbi oziroma kot nujen davek družbenemu in materialnemu napredku.

Na podlagi množice empiričnega gradiva sklepa, da so mladi dobro vključeni v družbo in da je njihov glavni interes čimprejšnje doseganje pravic odraslih. Pri tem so izjemno konformni. To se kaže, po mnenju Schelskega, v majhnem zanimanju za politiko, za širša družbena in kulturna vprašanja, v načinih izrabe prostega časa in interesnih dejavnostih, ki se omejujejo na zadovoljevanje konkretnih vsakdanjih potreb, na zabavo, porabo, druženje z vrstniki. Schelsky je trdil, da je ta nezainteresiran, skeptičen odnos mladih do politike in javnih zadev izraz normalne previdnosti nemške mladine zaradi osramotitve in »izgube obraza« prejšnjih generacij s politiko. Po njegovem mnenju enako velja za mlade drugod v zahodnem svetu, kjer so podobno opažali nevtralen oziroma skeptičen odnos mladih do javnih zadev in politike. Skratka, za mlado povojno generacijo naj bi bila značilna zmes distance in konformizma, utelešena v naraščajočem individualizmu.

Tudi v nekdanjih socialističnih državah tedaj že najdemo raziskave in študije mladine. Zanimive so ugotovitve raziskave, ki so jo izvedli med poljskimi študenti v šestdesetih letih (Pawelczynska in Nowak, 1962). Tudi ta raziskava je opozorila na depolitizacijo mladine, na konformizem mladih. Analitiki so tvegali celo sklep, ki se zdi z današnje perspektive samoironičen:

»Kot vidimo, zmanjšan interes za družbene in politične probleme ustreza zmanjšanemu angažmaju za različne vrednote. Umika se pratip Poljaka, ki je pripravljen zastaviti svoje življenje za vse mogoče vrednote, ali vsaj ceni takšno pripravljenost pri drugih. Mladi ljudje so uvideli, da je življenje preveč dragoceno, da bi ga zlahka zaigrali ... Stabilizacija družbe je zaobrnila interes študentov močneje k zadovoljevanju osebnih in poklicnih potreb in jih prej odvrača od tega, da bi organizirali svet po usmeritvah svojih osebnih vrednot.« (Pawelczynska, Nowak, 1962; 442).

Ta ocena razmer vsebuje podobne razlage kot ocena Schelskega, namreč, da družbena in politična stabilizacija povzročata depolitizacijo mladine, jo preusmerjata k aktualnim vsakdanjim problemom. Politična pasivnost mladih naj bi bila torej znak družbene stabilizacije in uspeha sistema. Čas politične mladine je v Nemčiji za vedno minil, je menil Schelsky deset let pred velikim študentskimi upori (1957: 210). Kljub temu tudi Schelsky ni mogel zaobiti vse bolj pogostih pojavov mladinskega nezadovoljstva. Že v zgodnjih petdesetih letih so se pojavili prvi protesti mladih, javno izražanje nezadovoljstva. Vendar so tako Shelsky kot drugi družboslovci te pojave podcenjevali. Po njegovem mnenju so ti upori izraz odpora proti pretirani urejenosti/birokratizaciji sodobnih družb, proti pritisku reda nasploh. »Red moti mlade,« je ugotavljal Schelsky (1957; 195). Ti upori ne nasprotujejo osnovnim normam sodobne družbe. So celo del nujnih konfliktov v njej, trdi Schelsky. Kar so bili uporniki brez razloga na zahodu, so bili huligani na vzhodu. V obeh primerih naj bi bili to člani robnih mladinskih skupin. Ideologi so tedaj izumili pojem mladinska devianca, ki je bil prikladen, saj so lahko z njim pokrili vse vrste mladinskega nezadovoljstva in spregledali porajajočo se politično kritiko družbe.

Tudi raziskave mladine drugod v zahodnem svetu so kar po vrsti odkrivale podobne usmeritve mladih, zmes konformizma in skepse, zlasti do politike. Ameriške raziskave Gillespijea in Allporta (1955) ter Eastona in Hessa (1961) so ugotavljale, da prizadevanja mladih v izobraževalnem sistemu posrkajo večino energij mladih. Podobno je Jürgen Habermas (1971) ugotavljal pri nemških študentih politično pasivnost, privatizem, odsotnost zgodovinske zavesti. Le pri majhnem delu študentov je zaslediti zaostreno kritiko do družbe in pripravljenost na politično aktivacijo, ugotavlja Habermas (1971: 424). Zanimivo je, da so se študentski upori leta 1968 začeli prav v majhnih skupinah radikalnih študentov, ki pa so potegnili za seboj množice študentov po vsem svetu.

Tudi predstave o mladih v Sloveniji in širšem prostoru nekdanje Jugoslavije v petdesetih in šestdesetih letih so bile vpete v ideološke razprave izgradnje socializma in mladih kot enem od najpomembnejših akterjev te izgradnje. Mladinec je postal idealni lik z vsemi pozitivnimi lastnostmi, ki naj bi označevale novega človeka socialistične družbe. In seveda je bilo vse, kar je izkrivljalo to podobo, vnaprej obsojeno. Ideološka podoba mladih je bila izrazito produktivistična in vpeta v izgradnjo boljše prihodnosti (Ule, 1988). Ker je jugoslovanska družba po drugi svetovni vojni res dokaj hitro napredovala in so imeli mladi v njej precej socialnih možnosti, so se po večini močno identificirali z družbenim sistemom, njegovimi vrednotami. Od tod izhaja zelo poudarjena pozitivna podoba mladih, kot jo najdemo v prvih desetletjih v tisku in javnem govoru:

»Naša proga kot kolektivno gradbišče je s svojimi rezultati v ostvarjanju največje naloge prvega petletnega plana postala primer vsem delovnim akcijam v naši domovini. Dejstvo je, da lahko takšne podvige ostvarijo samo ljudje, ki se globoko zavedajo svojih nalog, ki brezmejno ljubijo svojo domovino in živijo za njo ... Proga je bila velika šola mladine. Parola: »mi gradimo progo, proga gradi nas« ni parola, ki si jo je izmislilo vodstvo, temveč je parola iz src 211.000 članov Ljudske mladine. (Mladinska proga je bila vsestranska šola naše mladine, Mladina, 15.11. 1947).

V tem kozmosu popolnosti je bilo sprva le malo pojavov, ki so odstopali od ideala. Vendar sredi petdesetih let v javnem govoru že zasledimo tudi omenjanje različnih »nesocialističnih« pojavov med mladimi. Sumljivi so bili posebej študentje, ki naj bi bili najbolj neodporni do zapeljevanj z zahoda.

»Študentje smo dolžni ob delavskem prazniku razmišljati o naših tovariših, ki gradijo socializem. Delavci nam morajo biti svetal vzor požrtvovalnosti in revolucionarnosti. Ob njihovih uspehih se moramo učiti, v njih moramo videti nosilce naše družbe. Kako pogosti so primeri, da študentje diskutiramo, filozofiramo, se spuščamo v abstrakcije in se oddaljujemo od stvarnosti, ki nam lahko mnogo več pove kot debele knjige, več kot razpravljanje o vseh mogočih teorijah in hipotezah. V naših vrstah se pojavljajo tendence meščanskega intelektualizma ...« (Proletariat in študenti, Tribuna, 30.4.1954)

2. Leto 1968 je bilo zato popolno presenečenje

Zaradi takih stališč politične in strokovne javnosti, tako na zahodu kot na vzhodu, so bili študentski upori leta 1968 presenečenje tako za politiko kot družboslovje. Šok je bil predvsem v tem, da so se kot požar razširili po vsem svetu od zahoda do vzhoda. In niti politiki niti raziskovalci niso bili sposobni argumentirane razlage dogodkov. Večina je iskala vzroke za upore v posebnostih odraščanja študentske populacije (Habermas, 1968). Večina študentov naj bi izhajala iz materialno ugodnih razmer, družin srednjega sloja z libertarno vzgojo. Razbremenjeni ekonomskih pritiskov so si zato lažje privoščili kritiko družbe in radikalne poglede kot druge družbene skupine. To je bilo povezano z manj tveganji kot za druge skupine mladih.

Študentje so sicer kot mladi marginalizirani, vendar znotraj te marginalizirane družbene skupine vendarle privilegirani. Prav paradoksalni spoj marginaliziranosti in privilegiranosti je po Habermasovem mnenju sprožil študentske upore in proteste po vsem svetu (Habermas, 1968). Skratka, po tej interpretaciji njihova radikalnost izhaja iz družbene in socializacijske privilegiranosti, ki se je subjektivno preobrazila v protest proti rigidnim vrednotam, življenjskih stilom, tabujem. Zaradi svojih dokaj ugodnih življenjskih izkušenj, ki so omogočale več osebne samostojnosti in svobode, več spontanosti, več tveganja in inovacij, so podvomili o smislu in smereh razvoja industrijske družbe.

Bolj kompleksno in verodostojno razlago je ponudil uveljavljeni teoretik takratnega časa Herbert Marcuse. Bil je eden od redkih znanstvenikov, ki je bil solidaren s študentskimi radikalci, in je veljal za nekakšnega ideologa študentskega gibanja. Po njegovem mnenju je poseben položaj študentom omogočil razvijanje nove senzibilnosti, razvoj novih vrednot in potreb, ki so daleč presegle okvire »enodimenzionalne« potrošniške družbe (Marcuse, 1979). Nova senzibilnost v študentskem delu mladine ni le povsem psihološki pojav. Pri študentski mladini družbene spremembe preprosto postajajo osebna potreba, zato: »posredujejo med politično prakso spreminjanjem sveta in željo po osebni osvoboditvi« (Marcuse, 1979: 61). Tako Habermas kot Marcuse sta trdila, da se psihologija tu spreminja v politiko oziroma da »zasebno postaja politično«.

Drugi teoretiki so navajali še druge razloge za študentske proteste, na primer vse manjše možnosti vplivanja študentske mladine na družbene spremembe, vse bolj marginaliziran položaj študentov v družbi. S podaljševanjem izobraževanja ostajajo vse dlje socialno ekonomsko odrinjeni, čeprav vedno bolj izobraženi in delovno usposobljeni. Obenem pa naj bi študentje izrazili tudi občutja in proteste drugih družbenih slojev proti vedno bolj postvarjenemu potrošniškemu svetu. Po mnenju sociologa Rosenmayra so študentje prenesli v javnost »protest in emigracijsko držo svojih staršev« (Rosenmayr, 1970; 215). Tako je po njegovem mnenju za študentske proteste iz poznih šestdesetih let značilno predvsem: U2>• Študentje ne poskušajo doseči boljšega življenja samo zase. Ne zavzemajo se za svoje položaje, ampak za uresničitev konceptov, ki jih zastopajo.

•Njihove zahteve niso delne, omejene na njihov položaj, temveč poudarjajo kritične točke celotne družbe, ki se mora spremeniti na kritičnih točkah. Ne mladina, družba naj se spremeni.

•Študentje želijo dostop do soodločanja v družbi, želijo polnopravno državljanstvo. V ospredje postavljajo politične cilje in le sekundarno cilje, ki zadevajo spremembo njihovega položaja, na primer pogojev študija.

•Ne zavračajo družbe, ampak predlagajo spremembe.UL>

Vsekakor so študentska gibanja konec šestdesetih let in poznejši valovi novih družbenih gibanj v sedemdestih letih, kjer so študentski aktivistke in aktivisti sodelovali kot organizatorji in idejni vodje, obrnili pozornost laične in strokovne javnosti k študentom. V medijih in strokovni javnosti se je razvilo pričakovanje, da so študentje nekakšna politična mladinska elita in s svojimi protestnimi gibanji preskakujejo ovire na poti k družbenim spremembam. Aktivni odzivi študentk in študentov na družbena dogajanja so postali pomenljivi znaki še ne izraženih in jasnih družbenih teženj. Ta nabitost s pričakovanji javnosti je ovirala stvarno preučevanje študentske populacije.

Razmerja med študentsko socipolitično inventivnostjo in njihovimi izkušnjami s sodobnimi družbami so bila zelo ugodna v šestdesetih in sedemdesetih letih. Različne študentske skupine v razvitih zahodnih državah so izoblikovale tla za eksperimentiranje z različnimi oblikami demokratične in libertarne prakse. Vse več družbenokritične literature, ki jim je bila na voljo, pa je študentom omogočalo vpogled v mehanizme delovanja oblasti, kapitala in množične porabe. Tako se je med študenti, zlasti na študiju družboslovja in humanistike, nabral precejšen obseg kritičnega znanja o družbi in inovativnih socialnih izkušenj, ki so bile v velikem nasprotju z razvojem zahodnih družb, ki se je usmerjal predvsem v množično porabo.

Študentje v svojih hotenjih niso bili sami, saj podatki kažejo, da so tudi številni odrasli zagovarjali njihova kritična stališča do političnih dogajanj (Ule in dr., 1996). Počasi se je izoblikoval raznolik ter intelektualno in ekspresivno močan blok reformnih skupin, kjer so bili radikalni študentje le »vrh ledene gore«, ne pa edina in verjetno tudi ne večinska socialna skupina. Nesorazmerje med dokaj visoko ravnjo študentske družbene inovativnosti in libertarnih izkušenj na eni strani ter relativno zaprtostjo institucij in medijev za te pobude in izkušnje na drugi se je v zahodnih državah izravnalo v izbruhih študentskega nezadovoljstva, v nasprotovanju etablirani ali množični kulturi.

V vzhodnih državah pa sploh ni bilo možnosti za kakršno koli neodvisno politično dejavnost in družbeno kritiko, zato so študentski protesti dobili povsem drug profil boja za človekove pravice in so imeli pogosto tragične posledice. Vendar tudi nasprotje med študentskimi izkušnjami, znanjem in zaprto družbeno stvarnostjo ne bi bilo dovolj za nastanek študentskih gibanj, če se med študentkami in študenti ne bi pojavile radikalne aktivistične skupine, ki so bile katalizator študentske kritike in protesta. Na vzhodu so bila študentska protestna gibanja na Češkoslovaškem uvod v »Češko pomlad«, na Poljskem pa so pripeljala do odstavitve predsednika države Gomulke in do malo večje liberalizacije režima. V nadaljevanju so poljski študentje ob povezavi s sindikalnim gibanjem Solidarnost vzpostavili močne podtalne skupine neodvisne civilne družbe, kar je privedlo do zloma režima ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Študentje na vzhodu so zahtevali predvsem civilnodružbene pravice in ukinitev privilegijev nomenklature.

Jugoslovansko študentsko gibanje leta 1968 je bilo mešanica »zahodnih« in »vzhodnih« oblik. V Beogradu so bile zahteve študentov naravnane proti privilegijem »rdeče buržoazije« in socialistično-egalitarne, podobno v Zagrebu, v Ljubljani pa je šlo za mešanico socialnih zahtev študentov in zahtev po večjem liberalizmu v gospodarstvu, kulturi in politiki.

3. Socialnopsihološki profil študentskih radikalcev

Začetek študentskih uporov na zahodu konec šestdesetih let je bilo tako imenovano Vietnamsko poletje (Vietnam Summer). Poleti 1967 se je zbrala večja skupina študentk in študentov iz univerze v Berkleyu, ki se je srečevala od junija do septembra 1967, da bi pripravila projekt in organizacijo odpora do ameriške vpletenosti v Vietnam. Snovalce projekta so poimenovali Nova levica (New Left), tiste, ki so se mu pridružili pozneje in ga podpirali, pa Novi radikali (New Radicals). Značilno zanje je bilo strogo nasprotovanje vojni v Vietnamu, pa tudi zavzemanje za druge spremembe v prevladujočih vrednotah, instituciji, politiki, po svetu in doma. K sodelovanju v tem projektu so kot predavatelja povabili Kennetha Kenistona, profesorja na univerzi Berkley. Projekt ga je spodbudil, da je nadaljeval raziskovanje značilnosti študentskih radikalov. Opravil je izjemno pomembno študijo biografij in študijo primerov pobudnikov študentskega gibanja. Rezultate je objavil v znani in velikokrat citirani knjigi »Young Radicals» (Keniston, 1968).

Keniston je poudaril več dejavnikov, ki so vplivali na izoblikovanje študentskih radikalcev: psihosocialni dejavniki odraščanja, kulturna klima, življenjske in vrednostne usmeritve, ki prevladujejo v študentskih skupnostih,družbene in zgodovinske okoliščine, ki podpirajo nastanek in širjenje protesta.

Keniston je bil presenečen nad ugotovitvijo, kako pomembni so bili v šestdesetih letih za vzpostavitev mladih radikalcev prav psihosocialni faktorji: družinska klima, odnosi s starši, osebnostni dejavniki, potek mladosti in izobraževalna pot. Po njegovem mnenju je to zgodovinska novost v oblikovanju radikalnih posameznikov. Pred tem so bili namreč glavni vzroki za nastanek družbenih protestov ekonomski, politični, ideološki, kulturni (Keniston, 1971). To spremembo razlaga z veliko zgodovinsko spremembo v posodobitvi družb v drugi polovici dvajsetega stoletja.

Družbe pozne moderne torej slonijo na izobrazbi, znanju, informacijah, ne na fizičnem delu, moči, družbenem položaju, utrjenih socialnih vlogah. Zato so postali promotorji zgodovinskega razvoja ljudje, ki so bili sposobni združiti novo znanje in svoj osebnostni razvoj v kreativni sintezi, individuaciji. To nalogo so najprej lahko uresničevali izobraženi in socialno emancipirani mladi. To pa so bili v šestdesetih letih predvsem študentke in študentje, ki so gojili postadolescentske življenjske stile. V tem svojem mnenju je bil Keniston daleč pred svojimi sodobniki, saj se je teorija pozne moderne razmahnila in uporabila za razlago družbenih sprememb šele v poznih osemdesetih dvajsetega stoletja.

Keniston (1971) navaja predvsem dva psihološka razloga za oblikovanje mladih radikalov: – radikalni upornice in uporniki so svoj konflikt in upor avtoriteti staršev, predvsem očetovi, prenesli na upor proti družbenim avtoritetam,

– ali pa so sami prihajali iz radikalnih, družbenopolitično dejavnih družin, kjer so se od otroštva seznanjali z radikalnimi idejami in so se pravzaprav identificirali z vrednotami staršev in s svojo dejavnostjo nadaljevali ali radikalizirali njihove ideje.

Za mlade radikale je bilo značilno, da so že od otroštva razvijali posebno socialno senzibilnost in da so jo prenašali tudi v politično delovanje. Izhajali so po večini iz srednjeslojskih, liberalno usmerjenih, intelektualnih družin. Pomembna značilnost vseh mladih radikalov je bil dvoličen odnos do staršev. Starši so bili portretirani kot intelektualno močni, visoko etični, načelni, po drugi strani pa večkrat življenjsko neuspešni in neustrezni. Posebej je to veljalo za očete. Starši so jih spodbujali k samostojnosti, razumnemu in etičnemu ravnanju, k intelektualni neodvisnosti in nekonformizmu, vendar jih niso soočali z realnimi problemi, ki jih srečujejo odrasli v svojem delu in življenju. Te Kenistonove ugotovitve se ujemajo s tistimi, ki so jih desetletje pozneje razvili Christopher Lasch in drugi teoretiki »narcistične osebnosti«, ko so poskušali razložiti množičen pojav novega narcizma v razvitih družbah, zlasti med mladino. Lahko torej sklepamo, da so bili že študentski protestniki s konca šestdesetih let predstavniki novih značajskih tipov, ki so se pozneje razširili med mlado generacijo in mlajšimi odraslimi.

Študentski radikalci so bili frustrirani zaradi nemožnosti uresničevanja sprejetih načel in etičnih stališč v realnem življenju odraslih. Niso pa kazali znakov nevrotičnosti, temveč dokaj zrelo kombinacijo kritičnosti in realizma. Zato niso bili dogmatično prepričani v svoje ideje. Niso bili obremenjeni s svojim zgodovinskim poslanstvom, čeprav so imeli družbeni dogodki zanje velik pomen. Sprejemali so jih kot dejstva vsakdanjega življenja, na katera so se različno odzivali (Keniston, 1968: 258). Študentski radikalci so zato težili k takšnim življenjskim stilom, ki bi jim omogočili čim večjo integracijo osebne samostojnosti in reflektiranega sodelovanja v družbenem življenju. Keniston je prav na podlagi teh svojih raziskav študentskih radikalcev zasnoval svojo teorijo o postadolescenci kot novem življenjskem obdobju po koncu klasične adolescence. Študentski aktivisti so zanj paradigmatski primer postadolescentske mladine.

Temeljne vrednostne usmeritve radikalnih študentov so bile ekspresivne vrednote; samouresničitev, znanje, kreativnost, domišljija. Težili so k izobrazbi zaradi njene notranje vrednosti za razvoj posameznika, ne pa zaradi socialnega uvrščanja v prihodnosti. Zato so tudi odlašali z zaposlitvijo oziroma z dokončanjem študija in ga pogosto nadaljevali na podiplomski stopnji. Tudi v študiju so zavračali dogmatizem in avtoritarnost. Čeprav so vztrajali v univerzitetnem izobraževanju dlje kot večina vrstnikov in čeprav so po večini študirali na najboljših kolidžih in univerzah, so bili kritični tudi do univerzitetnega študija (Keniston 1971: 15). Najbolj so kritizirali akademsko birokracijo, ki libertarnih vrednot ne ceni dovolj, zatira pravice študentov do oporekanja in protestov ter jim ne dovoli sodelovati v odločitvah, ki jih zadevajo.

Večina študentskih upornikov se ni postavljala po robu vrednotam in življenjskim idealom svojih staršev, saj so z njimi delili skupna libertarna načela in vrednote. Protestirali so kvečjemu proti njihovemu neuresničevanju in hipokriziji v vsakdanjem življenju. Zato študentskega upora v šestdesetih in sedemdesetih letih ni mogoče označiti za generacijski spopad, še zlasti ne za spopad med starši in mladimi. To pomeni, da so študentje poskušali uresničiti tisto, kar so njihovi starši le želeli doseči, pa niso uspeli. To po Kenistonu pomeni tudi, da so številne študente starši tiho ali izrecno podpirali.

4. Študentsko gibanje in njegove posledice v Sloveniji

Študentska gibanja niso bila pomemben družbeni fenomen samo na zahodu, ampak so se pojavila in so imela mogoče še pomembnejšo vlogo tudi na vzhodu, v nekdanjih socialističnih družbah, in tudi v Sloveniji. Študentska gibanja so bila prva, ki so univerzalizirala študentsko mladino po svetu. V Sloveniji so bila zelo pomemben fenomen, ki ni samo razburkal javnosti in oblasti ob dogodkih, ki so jih sproducirali študenti, ampak je sprožil pomembna dogajanja v mladinski kulturi in subkulturi v Sloveniji (Ule, 1988).

Za leta, ki so sledila študentskim protestnim gibanjem iz začetka sedemdesetih let, sta bila tako v Sloveniji kot v vsej Jugoslaviji značilna povečana represija in vnovični ideološki pritisk na mlade. To je bilo obdobje obračuna z »liberalizmom«, uvajanja čistk v političnih krogih, med inteligenco na univerzi, pa vsiljevanja marksizma in ideologije samoupravljanja v izobraževalni sistem, reforme šolstva v smislu usmerjenega izobraževanja. Posledica študentskih uporov je bila ukinitev samostojne študentske organizacije v začetku sedemdesetih let. Povečali so se pritiski na mladinski politični tisk (Tribuno) in medije (Radio Študent, Mladino). Na drugi strani pa se je izboljšal študentski standard, tako da so začasno odpadli socialni razlogi študentskih protestov. Zgodilo se je tudi nekaj sprememb na fakultetah in univerzah, ki so bile navidezno v prid študentom. Tako so uvedli tristransko sestavo fakultetnih in univerzitetnih organov, v katerih so imeli študentski delegati vsaj uradno enak status kot profesorji in zunanji delegati.

Vendar je šlo v resnici za zmanjševanje samostojnosti fakultet in univerze in za njihovo podrejanje političnim interesom. Predstavniki političnih in gospodarskih institucij, ki so predstavljali tretjino članov fakultetnih in univerzitetnih organov, so lahko pomembno posegali v dogajanja na univerzi. Sozvočje teh delnih ukrepov države, ki so navidezno sledili študentskim zahtevam, različnih oblik pritiskov na študente in notranjih slabosti je kmalu povzročilo upad kritične zavesti študentov.

Čeprav je združitev študentske organizacije z mladinsko na začetku delovala frustracijsko predvsem za študente, je pozneje koristila razvoju novih družbenih gibanj in civilne družbe v Sloveniji. Oblastem se je tako rekoč med prsti izmuznilo kreativno jedro študentskega gibanja in se tako izognilo teži svinčenih časov. Mladinska organizacija pa se je okrepila s kadri, ki so šli skozi šolo študentskih gibanj in ki so delovali v študentskih medijih.

Že od sredine sedemdesetih let zasledimo odmik od nekdanjih levičarskih in marksističnih idealov študentskega gibanja in iskanje novih teoretskih usmeritev, primernejših za kritično preučevanje in družbene spremembe. Tako se je ob koncu sedemdesetih let v Sloveniji oblikovala senzibilna in razvejana mladinska scena, ki je bila v osemdesetih letih pomemben del neodvisne politične javnosti. Oblikovala se je tudi v različnih oblikah mladinskih subkultur. Sredi osemdesetih let se je razrasla v več novih oziroma alternativnih družbenih gibanj in izoblikovanih družbenih pobud. Nova družbena gibanja so v osemdesetih letih v Sloveniji s svojo drugačno, izzivalno politično prakso opozorila na navidezno politizacijo življenja v Sloveniji in Jugoslaviji Ule, 1988). Obenem pa je mladina v Sloveniji prav z delovanjem v novih družbenih gibanjih povzročila in doživljala razkrajanje temeljnih vzorcev mladinskosti, še zlasti v njihovih socialističnih simbolnih podobah.

V osemdesetih letih se je zdelo, da je kritična drža študentske populacije v Sloveniji iz začetka sedemdesetih prešla v splošno držo mladih. Porajajoča se alternativna scena v osemdesetih se ni več naslanjala na množična in javna protestna gibanja, ampak na množico vzporednih gibanj in skupin, ki so se občasno združili za kak skupni cilj. Spremembe od paradigme študentskih gibanj (nekakšne kulturne revolucije) k paradigmi mreže delnih scen, gibanj, ki postopno izgrajujejo alternativne scene in institucije, so se dogajale precej neopazno (Ule, in dr., 1996).Vsekakor pa se je med mladino v Sloveniji v osemdesetih letih oblikovala kritična mladinska javnost, ki pa je želela biti samostojna, delovati zunaj institucij obstoječega političnega sistema, tam, kjer lahko vpliva na spreminjanje razmer. Zato so bili v osemdesetih letih pomemben akter takratnih družbenih sprememb. Z izzivanjem in problematiziranjem obstoječih političnih praks v slovenski in jugoslovanski družbi so prav mladi v Sloveniji opozorili na navidezno politizacijo življenja v socializmu.

5. Zaključek

V zgodovini so se študentski protesti redko spremenili v množična in trajnejša gibanja. Obdobje s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let je bilo zato dokaj izjemno. Študentski upor oziroma protestna gibanja lahko pričakujemo tedaj, ko imajo študentje zelo razvit kritičen odnos do stvarnosti in ga ne morejo vgraditi v postopno akumulacijo socialnih izkušenj, temveč se ta odnos akumulira v posebnih intelektualnih, simbolnih in čustvenih podsistemih, ki so v očitnem nasprotju z javno in implicitno razglašanimi normami, pravili, ideali obstoječe družbe.

Študentska gibanja v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih niso bila politična gibanja v tradicionalnem pomenu te besede. Niso imela jasnih političnih ciljev, po večini niso zagovarjala obsežnih družbenih revolucij, niso bila strankarsko vezana, niso jih vodile izdelane organizacije političnih aktivistov. Politična pa so bila v tem, da so v javno zavest pripeljala številne komponente in težnje libertarne civilne družbe in tudi povsem posamične, psihološke potrebe: čutno in čustveno izražanje, moč domišljije in fantazije, potrebo po samouresničevanju, nekonformnost, igro, svobodno kreativnost, individualizem kot življenjski stil, nenasilje. Ob tem so študentska gibanja sprožala celo vrsto novih družbenih potreb, ki so sčasoma postajale vse pomembnejše in se nanje še danes vežejo različna civilno-družbena gibanja: ekologija, mirovništvo, feminizem. Geslo »Zasebno je politično» je bilo verjetno najbolj odmevna politična inovacija študentskih gibanj, skupaj z geslom »Make love, not war», ki so ga popularizirali hipiji.

To nam pove, da so bila študentska gibanja v tihem sozvočju z globalnimi spremembami v sodobnih družbah, ki nastajale po večini nezavedno, študentje pa so nanje prvi javno opozorili. Te spremembe so prišle jasno na dan šele precej pozneje, v osemdesetih in devetdesetih letih. Tu mislimo predvsem na spreminjanje od industrijske moderne k pozni moderni kulturi. Značilno geslo študentskih gibanj »Proč s potrošniško družbo» ni bilo usmerjeno proti tržni družbi in porabi blag, temveč predvsem proti prevladi kvantitete in množičnosti nad kakovostjo in individualnostjo porabe. Nekatere zahteve študentskih gibanj, kot na primer »Naj živi ustvarjalna domišljija« (geslo s Sorbone), kažejo, da za tedanje študentsko gibanje dosežki industrijske revolucije po večini niso bili cilji, ki bi jih bilo treba šele uresničiti, temveč so bili preprosto dejstva, pravice, ki v sodobni družbi morajo biti uresničeni. Zato so se tako vehementno zavzemali za elementarne človekove pravice in politično svobodo povsod po svetu.

Toda to niso bili glavni cilji gibanj. Glavna gonila gibanj so bila v kraljestvu možnega, domišljije, igre. Zato je bilo (spet sorbonsko) geslo: »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče.» tedaj edino ustrezno. V nasprotju z večino razlag, ki imajo to geslo za znak skrajnega utopizma mladih, vendarle menim, da je bilo skrajno realno, namreč povsem v skladu s prvimi znaki globalnih družbenih sprememb. Zahteve in dosežki klasične moderne so bili preprosto stvari, ki so bile za tedanje študente nekaj samoumevnega. Zato jih ni bilo treba posebej terjati. Študentske zahteve so bile realne za tiste, ki so se vsaj v svojih slutnjah zavedali radikalnih sprememb, ki so se že dogajale. Toda novo občutenje življenja je bilo hkrati nekaj nemogočega za večino ljudi, ki so še vedno razmišljali v klasično modernih kategorijah. V tem smislu so bila poznejša mladinska in alternativna gibanja nadaljevanje študentskih gibanj, le da so še bolj jasno in izrecno poudarjala različne »postmoderne« vrednote in cilje. Sprememba pa je bila nemara v tem, da ti cilji niso več »nemogoči«, temveč so postali normalne zahteve velikega števila ljudi.

Večja kritičnost študentk in študentov do družbe, večja odprtost za nove izkušnje, znanja, je izrazito dvorezna. Lahko vodi tudi v pasivizacijo, kadar študentje presodijo, da sta njihova družbena moč in vpliv premajhna za dosego pomembnejših družbenih sprememb ali kadar se preprosto sprijaznijo s svojim razmeroma privilegiranim socialnim položajem. Relativno pomanjkanje praktičnih življenjskih izkušenj, zlasti uporabe nakopičenega znanja in informacij v realnih razmerah, močno zavira produktivnost študentske kritike in imaginacije in jih zavaja v iluzorne projekte in prehitre ocene o možnosti takojšnih sprememb (Ule in dr., 1996).

Dalj časa trajajoča odsotnost študentk in študentov iz javnosti in političnega dogajanja lahko poglobi njihove občutke nemoči in odsotnosti vpliva ter jih privede v resnično družbeno anomijo. Preprosto se sprijaznijo s svojim razmeroma privilegiranim socialnim položajem. Odzivi na družbeno anomijo so lahko zelo različni, na primer ad hoc politični aktivizem, cinična distanca do politike ali instrumentalizacija politike za svojo kariero. Takšne strategije pomenijo nezanimanje za usodo drugih, nizko stopnjo solidarnosti, prepričanje, da je družba sicer slaba, da pa so možni individualni otoki sreče, ter umik iz javnosti, iz političnega prostora v sfero izključno zasebnega in posamičnega prizadevanja za čim boljšo socialno samouvrstitev.

Zato bi lahko nekoliko emfatično dejali, da je študentska kritičnost pravilo, študentski upor pa le izjemna situacija. Upor lahko pričakujemo tedaj, ko študentje svojega kritičnega odnosa do stvarnosti ne morejo več vgraditi v postopno zbiranje socialnih izkušenj, temveč se ta odnos kopiči v posebnih intelektualnih, simbolnih in čustvenih podsistemih, ki so v manifestnem nasprotju z javno in implicitno razglašenimi normami, pravili, ideali obstoječe družbe. Tudi socialni cinizem in socialna anomija študentk in študentov sta politična učinka. Po svojih negativnih posledicah sta nedvomno bolj nevarna kot povečana študentska političnost in uporništvo. Usmeritev k socialni anomiji je namreč idealna podlaga za vznik avtoritarnih populističnih gibanj v družbi.

Literatura:

Gillespie, J. In Allport, G. (1955). Youth’s outlook on the future; a cross-national study. New York : Doubleday.

Easton, D.in Hess, R. (1961). The Child’s Political World. International Political Science Asociation.

Pawełczyńska, A. in Nowak, S. (1962). Social opinions of students in the period of stabilization, Polish Perspectives 5 (2): 38-50.

Habermas, J. (1968). Erkenntnis und Interesse. Frankfurt/M.: Suhrkamp,

Habermas, J. (1971): Vorbereitende Bemerkungen zu einer Theorie der kommunikativen Kompetenz. V: J. Habermas, N. Luhman (ur.) Theorie der Gesellschaft oder Sozialtechnologie Was leistet die Systemforschung? Frankfurt/M.: Suhrkamp.

Keniston, K. (1968). Young Radicals. New York: Harcourt Brace.

Keniston, K. (1971). Youth and Dissent. The Rise of a New Opposition. New York: Harcourt Brace.

Marcuse, H. (1979). Kontrarevolucija i revolt. Beograd: Grafos.

Rosenmayr, L. (1970). Jugend als Faktor sozialen Wandels. V: Neidhardt, F.: Jugend im Spektrum der Wissenschaften. München: Juventa.

Schelsky, H. (1957). Die skeptische Generation. Eine Soziologie der deutschen Jugend. Düsseldorf/Köln: Eugen Diederichs Verlag.

Ule, M. (1988). Mladina in ideologija. Ljubljana: Založba DE.

Ule,M., Miheljak, V., Mencin,M., Tivadar,B. Ule, M., idr.( 1996). Predah za študentsko mladino. Ljubljana: Zavod za šolstvo .

1. Konformistična naravnanost povojne mladine

Za prve generacije mladih po drugi svetovni vojni in vse do konca petdesetih let je bila po navedbah raziskav značilna dokaj konformistična naravnanost mladih do družbe. To so družboslovci pojasnjevali z dejstvom, da so bili mladi intenzivno zajeti v obnovo industrijskih družb po drugi svetovni vojni na zahodu oziroma socialističnih preobrazb družb v jugovzhodni Evropi. Zanimiv primer preučevanja tega dogajanja med mladimi je bila študija nemškega sociologa Helmuta Schelskega o zahodnonemški mladini s pomenljivim naslovom Skeptična generacija (Schelsky, 1957). Schelsky opisuje podobo globalne družbeno konformne mladine in tudi pojave mladinske odklonskosti razlaga kot posebno prilagajanje mladih družbi oziroma kot nujen davek družbenemu in materialnemu napredku.

Na podlagi množice empiričnega gradiva sklepa, da so mladi dobro vključeni v družbo in da je njihov glavni interes čimprejšnje doseganje pravic odraslih. Pri tem so izjemno konformni. To se kaže, po mnenju Schelskega, v majhnem zanimanju za politiko, za širša družbena in kulturna vprašanja, v načinih izrabe prostega časa in interesnih dejavnostih, ki se omejujejo na zadovoljevanje konkretnih vsakdanjih potreb, na zabavo, porabo, druženje z vrstniki. Schelsky je trdil, da je ta nezainteresiran, skeptičen odnos mladih do politike in javnih zadev izraz normalne previdnosti nemške mladine zaradi osramotitve in »izgube obraza« prejšnjih generacij s politiko. Po njegovem mnenju enako velja za mlade drugod v zahodnem svetu, kjer so podobno opažali nevtralen oziroma skeptičen odnos mladih do javnih zadev in politike. Skratka, za mlado povojno generacijo naj bi bila značilna zmes distance in konformizma, utelešena v naraščajočem individualizmu.

Tudi v nekdanjih socialističnih državah tedaj že najdemo raziskave in študije mladine. Zanimive so ugotovitve raziskave, ki so jo izvedli med poljskimi študenti v šestdesetih letih (Pawelczynska in Nowak, 1962). Tudi ta raziskava je opozorila na depolitizacijo mladine, na konformizem mladih. Analitiki so tvegali celo sklep, ki se zdi z današnje perspektive samoironičen:

»Kot vidimo, zmanjšan interes za družbene in politične probleme ustreza zmanjšanemu angažmaju za različne vrednote. Umika se pratip Poljaka, ki je pripravljen zastaviti svoje življenje za vse mogoče vrednote, ali vsaj ceni takšno pripravljenost pri drugih. Mladi ljudje so uvideli, da je življenje preveč dragoceno, da bi ga zlahka zaigrali ... Stabilizacija družbe je zaobrnila interes študentov močneje k zadovoljevanju osebnih in poklicnih potreb in jih prej odvrača od tega, da bi organizirali svet po usmeritvah svojih osebnih vrednot.« (Pawelczynska, Nowak, 1962; 442).

Ta ocena razmer vsebuje podobne razlage kot ocena Schelskega, namreč, da družbena in politična stabilizacija povzročata depolitizacijo mladine, jo preusmerjata k aktualnim vsakdanjim problemom. Politična pasivnost mladih naj bi bila torej znak družbene stabilizacije in uspeha sistema. Čas politične mladine je v Nemčiji za vedno minil, je menil Schelsky deset let pred velikim študentskimi upori (1957: 210). Kljub temu tudi Schelsky ni mogel zaobiti vse bolj pogostih pojavov mladinskega nezadovoljstva. Že v zgodnjih petdesetih letih so se pojavili prvi protesti mladih, javno izražanje nezadovoljstva. Vendar so tako Shelsky kot drugi družboslovci te pojave podcenjevali. Po njegovem mnenju so ti upori izraz odpora proti pretirani urejenosti/birokratizaciji sodobnih družb, proti pritisku reda nasploh. »Red moti mlade,« je ugotavljal Schelsky (1957; 195). Ti upori ne nasprotujejo osnovnim normam sodobne družbe. So celo del nujnih konfliktov v njej, trdi Schelsky. Kar so bili uporniki brez razloga na zahodu, so bili huligani na vzhodu. V obeh primerih naj bi bili to člani robnih mladinskih skupin. Ideologi so tedaj izumili pojem mladinska devianca, ki je bil prikladen, saj so lahko z njim pokrili vse vrste mladinskega nezadovoljstva in spregledali porajajočo se politično kritiko družbe.

Tudi raziskave mladine drugod v zahodnem svetu so kar po vrsti odkrivale podobne usmeritve mladih, zmes konformizma in skepse, zlasti do politike. Ameriške raziskave Gillespijea in Allporta (1955) ter Eastona in Hessa (1961) so ugotavljale, da prizadevanja mladih v izobraževalnem sistemu posrkajo večino energij mladih. Podobno je Jürgen Habermas (1971) ugotavljal pri nemških študentih politično pasivnost, privatizem, odsotnost zgodovinske zavesti. Le pri majhnem delu študentov je zaslediti zaostreno kritiko do družbe in pripravljenost na politično aktivacijo, ugotavlja Habermas (1971: 424). Zanimivo je, da so se študentski upori leta 1968 začeli prav v majhnih skupinah radikalnih študentov, ki pa so potegnili za seboj množice študentov po vsem svetu.

Tudi predstave o mladih v Sloveniji in širšem prostoru nekdanje Jugoslavije v petdesetih in šestdesetih letih so bile vpete v ideološke razprave izgradnje socializma in mladih kot enem od najpomembnejših akterjev te izgradnje. Mladinec je postal idealni lik z vsemi pozitivnimi lastnostmi, ki naj bi označevale novega človeka socialistične družbe. In seveda je bilo vse, kar je izkrivljalo to podobo, vnaprej obsojeno. Ideološka podoba mladih je bila izrazito produktivistična in vpeta v izgradnjo boljše prihodnosti (Ule, 1988). Ker je jugoslovanska družba po drugi svetovni vojni res dokaj hitro napredovala in so imeli mladi v njej precej socialnih možnosti, so se po večini močno identificirali z družbenim sistemom, njegovimi vrednotami. Od tod izhaja zelo poudarjena pozitivna podoba mladih, kot jo najdemo v prvih desetletjih v tisku in javnem govoru:

»Naša proga kot kolektivno gradbišče je s svojimi rezultati v ostvarjanju največje naloge prvega petletnega plana postala primer vsem delovnim akcijam v naši domovini. Dejstvo je, da lahko takšne podvige ostvarijo samo ljudje, ki se globoko zavedajo svojih nalog, ki brezmejno ljubijo svojo domovino in živijo za njo ... Proga je bila velika šola mladine. Parola: »mi gradimo progo, proga gradi nas« ni parola, ki si jo je izmislilo vodstvo, temveč je parola iz src 211.000 članov Ljudske mladine. (Mladinska proga je bila vsestranska šola naše mladine, Mladina, 15.11. 1947).

V tem kozmosu popolnosti je bilo sprva le malo pojavov, ki so odstopali od ideala. Vendar sredi petdesetih let v javnem govoru že zasledimo tudi omenjanje različnih »nesocialističnih« pojavov med mladimi. Sumljivi so bili posebej študentje, ki naj bi bili najbolj neodporni do zapeljevanj z zahoda.

»Študentje smo dolžni ob delavskem prazniku razmišljati o naših tovariših, ki gradijo socializem. Delavci nam morajo biti svetal vzor požrtvovalnosti in revolucionarnosti. Ob njihovih uspehih se moramo učiti, v njih moramo videti nosilce naše družbe. Kako pogosti so primeri, da študentje diskutiramo, filozofiramo, se spuščamo v abstrakcije in se oddaljujemo od stvarnosti, ki nam lahko mnogo več pove kot debele knjige, več kot razpravljanje o vseh mogočih teorijah in hipotezah. V naših vrstah se pojavljajo tendence meščanskega intelektualizma ...« (Proletariat in študenti, Tribuna, 30.4.1954)

2. Leto 1968 je bilo zato popolno presenečenje

Zaradi takih stališč politične in strokovne javnosti, tako na zahodu kot na vzhodu, so bili študentski upori leta 1968 presenečenje tako za politiko kot družboslovje. Šok je bil predvsem v tem, da so se kot požar razširili po vsem svetu od zahoda do vzhoda. In niti politiki niti raziskovalci niso bili sposobni argumentirane razlage dogodkov. Večina je iskala vzroke za upore v posebnostih odraščanja študentske populacije (Habermas, 1968). Večina študentov naj bi izhajala iz materialno ugodnih razmer, družin srednjega sloja z libertarno vzgojo. Razbremenjeni ekonomskih pritiskov so si zato lažje privoščili kritiko družbe in radikalne poglede kot druge družbene skupine. To je bilo povezano z manj tveganji kot za druge skupine mladih.

Študentje so sicer kot mladi marginalizirani, vendar znotraj te marginalizirane družbene skupine vendarle privilegirani. Prav paradoksalni spoj marginaliziranosti in privilegiranosti je po Habermasovem mnenju sprožil študentske upore in proteste po vsem svetu (Habermas, 1968). Skratka, po tej interpretaciji njihova radikalnost izhaja iz družbene in socializacijske privilegiranosti, ki se je subjektivno preobrazila v protest proti rigidnim vrednotam, življenjskih stilom, tabujem. Zaradi svojih dokaj ugodnih življenjskih izkušenj, ki so omogočale več osebne samostojnosti in svobode, več spontanosti, več tveganja in inovacij, so podvomili o smislu in smereh razvoja industrijske družbe.

Bolj kompleksno in verodostojno razlago je ponudil uveljavljeni teoretik takratnega časa Herbert Marcuse. Bil je eden od redkih znanstvenikov, ki je bil solidaren s študentskimi radikalci, in je veljal za nekakšnega ideologa študentskega gibanja. Po njegovem mnenju je poseben položaj študentom omogočil razvijanje nove senzibilnosti, razvoj novih vrednot in potreb, ki so daleč presegle okvire »enodimenzionalne« potrošniške družbe (Marcuse, 1979). Nova senzibilnost v študentskem delu mladine ni le povsem psihološki pojav. Pri študentski mladini družbene spremembe preprosto postajajo osebna potreba, zato: »posredujejo med politično prakso spreminjanjem sveta in željo po osebni osvoboditvi« (Marcuse, 1979: 61). Tako Habermas kot Marcuse sta trdila, da se psihologija tu spreminja v politiko oziroma da »zasebno postaja politično«.

Drugi teoretiki so navajali še druge razloge za študentske proteste, na primer vse manjše možnosti vplivanja študentske mladine na družbene spremembe, vse bolj marginaliziran položaj študentov v družbi. S podaljševanjem izobraževanja ostajajo vse dlje socialno ekonomsko odrinjeni, čeprav vedno bolj izobraženi in delovno usposobljeni. Obenem pa naj bi študentje izrazili tudi občutja in proteste drugih družbenih slojev proti vedno bolj postvarjenemu potrošniškemu svetu. Po mnenju sociologa Rosenmayra so študentje prenesli v javnost »protest in emigracijsko držo svojih staršev« (Rosenmayr, 1970; 215). Tako je po njegovem mnenju za študentske proteste iz poznih šestdesetih let značilno predvsem: U2>• Študentje ne poskušajo doseči boljšega življenja samo zase. Ne zavzemajo se za svoje položaje, ampak za uresničitev konceptov, ki jih zastopajo.

•Njihove zahteve niso delne, omejene na njihov položaj, temveč poudarjajo kritične točke celotne družbe, ki se mora spremeniti na kritičnih točkah. Ne mladina, družba naj se spremeni.

•Študentje želijo dostop do soodločanja v družbi, želijo polnopravno državljanstvo. V ospredje postavljajo politične cilje in le sekundarno cilje, ki zadevajo spremembo njihovega položaja, na primer pogojev študija.

•Ne zavračajo družbe, ampak predlagajo spremembe.UL>

Vsekakor so študentska gibanja konec šestdesetih let in poznejši valovi novih družbenih gibanj v sedemdestih letih, kjer so študentski aktivistke in aktivisti sodelovali kot organizatorji in idejni vodje, obrnili pozornost laične in strokovne javnosti k študentom. V medijih in strokovni javnosti se je razvilo pričakovanje, da so študentje nekakšna politična mladinska elita in s svojimi protestnimi gibanji preskakujejo ovire na poti k družbenim spremembam. Aktivni odzivi študentk in študentov na družbena dogajanja so postali pomenljivi znaki še ne izraženih in jasnih družbenih teženj. Ta nabitost s pričakovanji javnosti je ovirala stvarno preučevanje študentske populacije.

Razmerja med študentsko socipolitično inventivnostjo in njihovimi izkušnjami s sodobnimi družbami so bila zelo ugodna v šestdesetih in sedemdesetih letih. Različne študentske skupine v razvitih zahodnih državah so izoblikovale tla za eksperimentiranje z različnimi oblikami demokratične in libertarne prakse. Vse več družbenokritične literature, ki jim je bila na voljo, pa je študentom omogočalo vpogled v mehanizme delovanja oblasti, kapitala in množične porabe. Tako se je med študenti, zlasti na študiju družboslovja in humanistike, nabral precejšen obseg kritičnega znanja o družbi in inovativnih socialnih izkušenj, ki so bile v velikem nasprotju z razvojem zahodnih družb, ki se je usmerjal predvsem v množično porabo.

Študentje v svojih hotenjih niso bili sami, saj podatki kažejo, da so tudi številni odrasli zagovarjali njihova kritična stališča do političnih dogajanj (Ule in dr., 1996). Počasi se je izoblikoval raznolik ter intelektualno in ekspresivno močan blok reformnih skupin, kjer so bili radikalni študentje le »vrh ledene gore«, ne pa edina in verjetno tudi ne večinska socialna skupina. Nesorazmerje med dokaj visoko ravnjo študentske družbene inovativnosti in libertarnih izkušenj na eni strani ter relativno zaprtostjo institucij in medijev za te pobude in izkušnje na drugi se je v zahodnih državah izravnalo v izbruhih študentskega nezadovoljstva, v nasprotovanju etablirani ali množični kulturi.

V vzhodnih državah pa sploh ni bilo možnosti za kakršno koli neodvisno politično dejavnost in družbeno kritiko, zato so študentski protesti dobili povsem drug profil boja za človekove pravice in so imeli pogosto tragične posledice. Vendar tudi nasprotje med študentskimi izkušnjami, znanjem in zaprto družbeno stvarnostjo ne bi bilo dovolj za nastanek študentskih gibanj, če se med študentkami in študenti ne bi pojavile radikalne aktivistične skupine, ki so bile katalizator študentske kritike in protesta. Na vzhodu so bila študentska protestna gibanja na Češkoslovaškem uvod v »Češko pomlad«, na Poljskem pa so pripeljala do odstavitve predsednika države Gomulke in do malo večje liberalizacije režima. V nadaljevanju so poljski študentje ob povezavi s sindikalnim gibanjem Solidarnost vzpostavili močne podtalne skupine neodvisne civilne družbe, kar je privedlo do zloma režima ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Študentje na vzhodu so zahtevali predvsem civilnodružbene pravice in ukinitev privilegijev nomenklature.

Jugoslovansko študentsko gibanje leta 1968 je bilo mešanica »zahodnih« in »vzhodnih« oblik. V Beogradu so bile zahteve študentov naravnane proti privilegijem »rdeče buržoazije« in socialistično-egalitarne, podobno v Zagrebu, v Ljubljani pa je šlo za mešanico socialnih zahtev študentov in zahtev po večjem liberalizmu v gospodarstvu, kulturi in politiki.

3. Socialnopsihološki profil študentskih radikalcev

Začetek študentskih uporov na zahodu konec šestdesetih let je bilo tako imenovano Vietnamsko poletje (Vietnam Summer). Poleti 1967 se je zbrala večja skupina študentk in študentov iz univerze v Berkleyu, ki se je srečevala od junija do septembra 1967, da bi pripravila projekt in organizacijo odpora do ameriške vpletenosti v Vietnam. Snovalce projekta so poimenovali Nova levica (New Left), tiste, ki so se mu pridružili pozneje in ga podpirali, pa Novi radikali (New Radicals). Značilno zanje je bilo strogo nasprotovanje vojni v Vietnamu, pa tudi zavzemanje za druge spremembe v prevladujočih vrednotah, instituciji, politiki, po svetu in doma. K sodelovanju v tem projektu so kot predavatelja povabili Kennetha Kenistona, profesorja na univerzi Berkley. Projekt ga je spodbudil, da je nadaljeval raziskovanje značilnosti študentskih radikalov. Opravil je izjemno pomembno študijo biografij in študijo primerov pobudnikov študentskega gibanja. Rezultate je objavil v znani in velikokrat citirani knjigi »Young Radicals» (Keniston, 1968).

Keniston je poudaril več dejavnikov, ki so vplivali na izoblikovanje študentskih radikalcev: psihosocialni dejavniki odraščanja, kulturna klima, življenjske in vrednostne usmeritve, ki prevladujejo v študentskih skupnostih,družbene in zgodovinske okoliščine, ki podpirajo nastanek in širjenje protesta.

Keniston je bil presenečen nad ugotovitvijo, kako pomembni so bili v šestdesetih letih za vzpostavitev mladih radikalcev prav psihosocialni faktorji: družinska klima, odnosi s starši, osebnostni dejavniki, potek mladosti in izobraževalna pot. Po njegovem mnenju je to zgodovinska novost v oblikovanju radikalnih posameznikov. Pred tem so bili namreč glavni vzroki za nastanek družbenih protestov ekonomski, politični, ideološki, kulturni (Keniston, 1971). To spremembo razlaga z veliko zgodovinsko spremembo v posodobitvi družb v drugi polovici dvajsetega stoletja.

Družbe pozne moderne torej slonijo na izobrazbi, znanju, informacijah, ne na fizičnem delu, moči, družbenem položaju, utrjenih socialnih vlogah. Zato so postali promotorji zgodovinskega razvoja ljudje, ki so bili sposobni združiti novo znanje in svoj osebnostni razvoj v kreativni sintezi, individuaciji. To nalogo so najprej lahko uresničevali izobraženi in socialno emancipirani mladi. To pa so bili v šestdesetih letih predvsem študentke in študentje, ki so gojili postadolescentske življenjske stile. V tem svojem mnenju je bil Keniston daleč pred svojimi sodobniki, saj se je teorija pozne moderne razmahnila in uporabila za razlago družbenih sprememb šele v poznih osemdesetih dvajsetega stoletja.

Keniston (1971) navaja predvsem dva psihološka razloga za oblikovanje mladih radikalov: – radikalni upornice in uporniki so svoj konflikt in upor avtoriteti staršev, predvsem očetovi, prenesli na upor proti družbenim avtoritetam,

– ali pa so sami prihajali iz radikalnih, družbenopolitično dejavnih družin, kjer so se od otroštva seznanjali z radikalnimi idejami in so se pravzaprav identificirali z vrednotami staršev in s svojo dejavnostjo nadaljevali ali radikalizirali njihove ideje.

Za mlade radikale je bilo značilno, da so že od otroštva razvijali posebno socialno senzibilnost in da so jo prenašali tudi v politično delovanje. Izhajali so po večini iz srednjeslojskih, liberalno usmerjenih, intelektualnih družin. Pomembna značilnost vseh mladih radikalov je bil dvoličen odnos do staršev. Starši so bili portretirani kot intelektualno močni, visoko etični, načelni, po drugi strani pa večkrat življenjsko neuspešni in neustrezni. Posebej je to veljalo za očete. Starši so jih spodbujali k samostojnosti, razumnemu in etičnemu ravnanju, k intelektualni neodvisnosti in nekonformizmu, vendar jih niso soočali z realnimi problemi, ki jih srečujejo odrasli v svojem delu in življenju. Te Kenistonove ugotovitve se ujemajo s tistimi, ki so jih desetletje pozneje razvili Christopher Lasch in drugi teoretiki »narcistične osebnosti«, ko so poskušali razložiti množičen pojav novega narcizma v razvitih družbah, zlasti med mladino. Lahko torej sklepamo, da so bili že študentski protestniki s konca šestdesetih let predstavniki novih značajskih tipov, ki so se pozneje razširili med mlado generacijo in mlajšimi odraslimi.

Študentski radikalci so bili frustrirani zaradi nemožnosti uresničevanja sprejetih načel in etičnih stališč v realnem življenju odraslih. Niso pa kazali znakov nevrotičnosti, temveč dokaj zrelo kombinacijo kritičnosti in realizma. Zato niso bili dogmatično prepričani v svoje ideje. Niso bili obremenjeni s svojim zgodovinskim poslanstvom, čeprav so imeli družbeni dogodki zanje velik pomen. Sprejemali so jih kot dejstva vsakdanjega življenja, na katera so se različno odzivali (Keniston, 1968: 258). Študentski radikalci so zato težili k takšnim življenjskim stilom, ki bi jim omogočili čim večjo integracijo osebne samostojnosti in reflektiranega sodelovanja v družbenem življenju. Keniston je prav na podlagi teh svojih raziskav študentskih radikalcev zasnoval svojo teorijo o postadolescenci kot novem življenjskem obdobju po koncu klasične adolescence. Študentski aktivisti so zanj paradigmatski primer postadolescentske mladine.

Temeljne vrednostne usmeritve radikalnih študentov so bile ekspresivne vrednote; samouresničitev, znanje, kreativnost, domišljija. Težili so k izobrazbi zaradi njene notranje vrednosti za razvoj posameznika, ne pa zaradi socialnega uvrščanja v prihodnosti. Zato so tudi odlašali z zaposlitvijo oziroma z dokončanjem študija in ga pogosto nadaljevali na podiplomski stopnji. Tudi v študiju so zavračali dogmatizem in avtoritarnost. Čeprav so vztrajali v univerzitetnem izobraževanju dlje kot večina vrstnikov in čeprav so po večini študirali na najboljših kolidžih in univerzah, so bili kritični tudi do univerzitetnega študija (Keniston 1971: 15). Najbolj so kritizirali akademsko birokracijo, ki libertarnih vrednot ne ceni dovolj, zatira pravice študentov do oporekanja in protestov ter jim ne dovoli sodelovati v odločitvah, ki jih zadevajo.

Večina študentskih upornikov se ni postavljala po robu vrednotam in življenjskim idealom svojih staršev, saj so z njimi delili skupna libertarna načela in vrednote. Protestirali so kvečjemu proti njihovemu neuresničevanju in hipokriziji v vsakdanjem življenju. Zato študentskega upora v šestdesetih in sedemdesetih letih ni mogoče označiti za generacijski spopad, še zlasti ne za spopad med starši in mladimi. To pomeni, da so študentje poskušali uresničiti tisto, kar so njihovi starši le želeli doseči, pa niso uspeli. To po Kenistonu pomeni tudi, da so številne študente starši tiho ali izrecno podpirali.

4. Študentsko gibanje in njegove posledice v Sloveniji

Študentska gibanja niso bila pomemben družbeni fenomen samo na zahodu, ampak so se pojavila in so imela mogoče še pomembnejšo vlogo tudi na vzhodu, v nekdanjih socialističnih družbah, in tudi v Sloveniji. Študentska gibanja so bila prva, ki so univerzalizirala študentsko mladino po svetu. V Sloveniji so bila zelo pomemben fenomen, ki ni samo razburkal javnosti in oblasti ob dogodkih, ki so jih sproducirali študenti, ampak je sprožil pomembna dogajanja v mladinski kulturi in subkulturi v Sloveniji (Ule, 1988).

Za leta, ki so sledila študentskim protestnim gibanjem iz začetka sedemdesetih let, sta bila tako v Sloveniji kot v vsej Jugoslaviji značilna povečana represija in vnovični ideološki pritisk na mlade. To je bilo obdobje obračuna z »liberalizmom«, uvajanja čistk v političnih krogih, med inteligenco na univerzi, pa vsiljevanja marksizma in ideologije samoupravljanja v izobraževalni sistem, reforme šolstva v smislu usmerjenega izobraževanja. Posledica študentskih uporov je bila ukinitev samostojne študentske organizacije v začetku sedemdesetih let. Povečali so se pritiski na mladinski politični tisk (Tribuno) in medije (Radio Študent, Mladino). Na drugi strani pa se je izboljšal študentski standard, tako da so začasno odpadli socialni razlogi študentskih protestov. Zgodilo se je tudi nekaj sprememb na fakultetah in univerzah, ki so bile navidezno v prid študentom. Tako so uvedli tristransko sestavo fakultetnih in univerzitetnih organov, v katerih so imeli študentski delegati vsaj uradno enak status kot profesorji in zunanji delegati.

Vendar je šlo v resnici za zmanjševanje samostojnosti fakultet in univerze in za njihovo podrejanje političnim interesom. Predstavniki političnih in gospodarskih institucij, ki so predstavljali tretjino članov fakultetnih in univerzitetnih organov, so lahko pomembno posegali v dogajanja na univerzi. Sozvočje teh delnih ukrepov države, ki so navidezno sledili študentskim zahtevam, različnih oblik pritiskov na študente in notranjih slabosti je kmalu povzročilo upad kritične zavesti študentov.

Čeprav je združitev študentske organizacije z mladinsko na začetku delovala frustracijsko predvsem za študente, je pozneje koristila razvoju novih družbenih gibanj in civilne družbe v Sloveniji. Oblastem se je tako rekoč med prsti izmuznilo kreativno jedro študentskega gibanja in se tako izognilo teži svinčenih časov. Mladinska organizacija pa se je okrepila s kadri, ki so šli skozi šolo študentskih gibanj in ki so delovali v študentskih medijih.

Že od sredine sedemdesetih let zasledimo odmik od nekdanjih levičarskih in marksističnih idealov študentskega gibanja in iskanje novih teoretskih usmeritev, primernejših za kritično preučevanje in družbene spremembe. Tako se je ob koncu sedemdesetih let v Sloveniji oblikovala senzibilna in razvejana mladinska scena, ki je bila v osemdesetih letih pomemben del neodvisne politične javnosti. Oblikovala se je tudi v različnih oblikah mladinskih subkultur. Sredi osemdesetih let se je razrasla v več novih oziroma alternativnih družbenih gibanj in izoblikovanih družbenih pobud. Nova družbena gibanja so v osemdesetih letih v Sloveniji s svojo drugačno, izzivalno politično prakso opozorila na navidezno politizacijo življenja v Sloveniji in Jugoslaviji Ule, 1988). Obenem pa je mladina v Sloveniji prav z delovanjem v novih družbenih gibanjih povzročila in doživljala razkrajanje temeljnih vzorcev mladinskosti, še zlasti v njihovih socialističnih simbolnih podobah.

V osemdesetih letih se je zdelo, da je kritična drža študentske populacije v Sloveniji iz začetka sedemdesetih prešla v splošno držo mladih. Porajajoča se alternativna scena v osemdesetih se ni več naslanjala na množična in javna protestna gibanja, ampak na množico vzporednih gibanj in skupin, ki so se občasno združili za kak skupni cilj. Spremembe od paradigme študentskih gibanj (nekakšne kulturne revolucije) k paradigmi mreže delnih scen, gibanj, ki postopno izgrajujejo alternativne scene in institucije, so se dogajale precej neopazno (Ule, in dr., 1996).Vsekakor pa se je med mladino v Sloveniji v osemdesetih letih oblikovala kritična mladinska javnost, ki pa je želela biti samostojna, delovati zunaj institucij obstoječega političnega sistema, tam, kjer lahko vpliva na spreminjanje razmer. Zato so bili v osemdesetih letih pomemben akter takratnih družbenih sprememb. Z izzivanjem in problematiziranjem obstoječih političnih praks v slovenski in jugoslovanski družbi so prav mladi v Sloveniji opozorili na navidezno politizacijo življenja v socializmu.

5. Zaključek

V zgodovini so se študentski protesti redko spremenili v množična in trajnejša gibanja. Obdobje s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let je bilo zato dokaj izjemno. Študentski upor oziroma protestna gibanja lahko pričakujemo tedaj, ko imajo študentje zelo razvit kritičen odnos do stvarnosti in ga ne morejo vgraditi v postopno akumulacijo socialnih izkušenj, temveč se ta odnos akumulira v posebnih intelektualnih, simbolnih in čustvenih podsistemih, ki so v očitnem nasprotju z javno in implicitno razglašanimi normami, pravili, ideali obstoječe družbe.

Študentska gibanja v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih niso bila politična gibanja v tradicionalnem pomenu te besede. Niso imela jasnih političnih ciljev, po večini niso zagovarjala obsežnih družbenih revolucij, niso bila strankarsko vezana, niso jih vodile izdelane organizacije političnih aktivistov. Politična pa so bila v tem, da so v javno zavest pripeljala številne komponente in težnje libertarne civilne družbe in tudi povsem posamične, psihološke potrebe: čutno in čustveno izražanje, moč domišljije in fantazije, potrebo po samouresničevanju, nekonformnost, igro, svobodno kreativnost, individualizem kot življenjski stil, nenasilje. Ob tem so študentska gibanja sprožala celo vrsto novih družbenih potreb, ki so sčasoma postajale vse pomembnejše in se nanje še danes vežejo različna civilno-družbena gibanja: ekologija, mirovništvo, feminizem. Geslo »Zasebno je politično» je bilo verjetno najbolj odmevna politična inovacija študentskih gibanj, skupaj z geslom »Make love, not war», ki so ga popularizirali hipiji.

To nam pove, da so bila študentska gibanja v tihem sozvočju z globalnimi spremembami v sodobnih družbah, ki nastajale po večini nezavedno, študentje pa so nanje prvi javno opozorili. Te spremembe so prišle jasno na dan šele precej pozneje, v osemdesetih in devetdesetih letih. Tu mislimo predvsem na spreminjanje od industrijske moderne k pozni moderni kulturi. Značilno geslo študentskih gibanj »Proč s potrošniško družbo» ni bilo usmerjeno proti tržni družbi in porabi blag, temveč predvsem proti prevladi kvantitete in množičnosti nad kakovostjo in individualnostjo porabe. Nekatere zahteve študentskih gibanj, kot na primer »Naj živi ustvarjalna domišljija« (geslo s Sorbone), kažejo, da za tedanje študentsko gibanje dosežki industrijske revolucije po večini niso bili cilji, ki bi jih bilo treba šele uresničiti, temveč so bili preprosto dejstva, pravice, ki v sodobni družbi morajo biti uresničeni. Zato so se tako vehementno zavzemali za elementarne človekove pravice in politično svobodo povsod po svetu.

Toda to niso bili glavni cilji gibanj. Glavna gonila gibanj so bila v kraljestvu možnega, domišljije, igre. Zato je bilo (spet sorbonsko) geslo: »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče.» tedaj edino ustrezno. V nasprotju z večino razlag, ki imajo to geslo za znak skrajnega utopizma mladih, vendarle menim, da je bilo skrajno realno, namreč povsem v skladu s prvimi znaki globalnih družbenih sprememb. Zahteve in dosežki klasične moderne so bili preprosto stvari, ki so bile za tedanje študente nekaj samoumevnega. Zato jih ni bilo treba posebej terjati. Študentske zahteve so bile realne za tiste, ki so se vsaj v svojih slutnjah zavedali radikalnih sprememb, ki so se že dogajale. Toda novo občutenje življenja je bilo hkrati nekaj nemogočega za večino ljudi, ki so še vedno razmišljali v klasično modernih kategorijah. V tem smislu so bila poznejša mladinska in alternativna gibanja nadaljevanje študentskih gibanj, le da so še bolj jasno in izrecno poudarjala različne »postmoderne« vrednote in cilje. Sprememba pa je bila nemara v tem, da ti cilji niso več »nemogoči«, temveč so postali normalne zahteve velikega števila ljudi.

Večja kritičnost študentk in študentov do družbe, večja odprtost za nove izkušnje, znanja, je izrazito dvorezna. Lahko vodi tudi v pasivizacijo, kadar študentje presodijo, da sta njihova družbena moč in vpliv premajhna za dosego pomembnejših družbenih sprememb ali kadar se preprosto sprijaznijo s svojim razmeroma privilegiranim socialnim položajem. Relativno pomanjkanje praktičnih življenjskih izkušenj, zlasti uporabe nakopičenega znanja in informacij v realnih razmerah, močno zavira produktivnost študentske kritike in imaginacije in jih zavaja v iluzorne projekte in prehitre ocene o možnosti takojšnih sprememb (Ule in dr., 1996).

Dalj časa trajajoča odsotnost študentk in študentov iz javnosti in političnega dogajanja lahko poglobi njihove občutke nemoči in odsotnosti vpliva ter jih privede v resnično družbeno anomijo. Preprosto se sprijaznijo s svojim razmeroma privilegiranim socialnim položajem. Odzivi na družbeno anomijo so lahko zelo različni, na primer ad hoc politični aktivizem, cinična distanca do politike ali instrumentalizacija politike za svojo kariero. Takšne strategije pomenijo nezanimanje za usodo drugih, nizko stopnjo solidarnosti, prepričanje, da je družba sicer slaba, da pa so možni individualni otoki sreče, ter umik iz javnosti, iz političnega prostora v sfero izključno zasebnega in posamičnega prizadevanja za čim boljšo socialno samouvrstitev.

Zato bi lahko nekoliko emfatično dejali, da je študentska kritičnost pravilo, študentski upor pa le izjemna situacija. Upor lahko pričakujemo tedaj, ko študentje svojega kritičnega odnosa do stvarnosti ne morejo več vgraditi v postopno zbiranje socialnih izkušenj, temveč se ta odnos kopiči v posebnih intelektualnih, simbolnih in čustvenih podsistemih, ki so v manifestnem nasprotju z javno in implicitno razglašenimi normami, pravili, ideali obstoječe družbe. Tudi socialni cinizem in socialna anomija študentk in študentov sta politična učinka. Po svojih negativnih posledicah sta nedvomno bolj nevarna kot povečana študentska političnost in uporništvo. Usmeritev k socialni anomiji je namreč idealna podlaga za vznik avtoritarnih populističnih gibanj v družbi.

Literatura:

Gillespie, J. In Allport, G. (1955). Youth’s outlook on the future; a cross-national study. New York : Doubleday.

Easton, D.in Hess, R. (1961). The Child’s Political World. International Political Science Asociation.

Pawełczyńska, A. in Nowak, S. (1962). Social opinions of students in the period of stabilization, Polish Perspectives 5 (2): 38-50.

Habermas, J. (1968). Erkenntnis und Interesse. Frankfurt/M.: Suhrkamp,

Habermas, J. (1971): Vorbereitende Bemerkungen zu einer Theorie der kommunikativen Kompetenz. V: J. Habermas, N. Luhman (ur.) Theorie der Gesellschaft oder Sozialtechnologie Was leistet die Systemforschung? Frankfurt/M.: Suhrkamp.

Keniston, K. (1968). Young Radicals. New York: Harcourt Brace.

Keniston, K. (1971). Youth and Dissent. The Rise of a New Opposition. New York: Harcourt Brace.

Marcuse, H. (1979). Kontrarevolucija i revolt. Beograd: Grafos.

Rosenmayr, L. (1970). Jugend als Faktor sozialen Wandels. V: Neidhardt, F.: Jugend im Spektrum der Wissenschaften. München: Juventa.

Schelsky, H. (1957). Die skeptische Generation. Eine Soziologie der deutschen Jugend. Düsseldorf/Köln: Eugen Diederichs Verlag.

Ule, M. (1988). Mladina in ideologija. Ljubljana: Založba DE.

Ule,M., Miheljak, V., Mencin,M., Tivadar,B. Ule, M., idr.( 1996). Predah za študentsko mladino. Ljubljana: Zavod za šolstvo .