V Maribor vstopiš skozi odprta vrata.
Takoj pričaka te kot kakšna stara slava
s potepanja po tisočletjih vračajočega se vojščaka
v svili in satenu - reka Drava.
Sploh se ne zdi naključje, da jasen
mora biti prav ta dan.
Ti jezdiš v sedlu veka od vseh trenutkov glasen
in zvezde - ubežnice vsemirnemu kresu
spet na nebu so na plesu,
ko vstopaš v duši razvozlan.
Žile pa počasi tja v odtekajoči nedogled
in zenice razširja reka, ki oplaja
te kot srkal sladkih bi odsevov sekt
in pustil tla, da svod osvaja.
POPOTNIK
Dolgo sem po svetu potoval,
spreminjal svojim mislim kraj
in brskal tam po ulicah, številke iskal -
a zunaj nisem našel tisti iskani raj.
Ko pa sem uvidel, da domači gaj
ponajdem, le če iščem v sebe,
so, glej, se vse stvari iz sveta nazaj
prihajati pričele k meni - same od sebe.
SPLITSKI DEJAVU
O Split, prelepa tvoja ljubkujoča sol -
le ta ločitev v meni zaboli,
spomini pa se zdijo vedno zgolj na pol
povrnejo nam vonj vseh tistih dni.
So stvari, ki so za vedno izgubljene
in vsak dotik telesa - mesto, ki sva
nekoč živela v eno prepletena vsa,
mi čas vmes pretekli tvojega odžene.
A glej, dejavu me spet potone
v tisti isti biser školjke od prej
in vse drugače tu je zdaj poslej
kot da globina več nikoli ne utone.
Nenadoma se odpre mi dalj,
trenutek kot da se z večnostjo oženi,
iz brezkraja vrneš se v mene kraj,
se isti čas priplavaš v meni.
TRST
Biser monarhije na obali večnega vprašanja,
medtem ko se pomlad začenja že v decembru.
Svetovljanke z juga v dokolenkah oceana
že tihotapijo v kontejnerjih na pol legalni veter.
Zima več ne stiska. Bližina ni več dom za vsako ceno,
ko pomlad na vse strani odpira
in je tujina njena površina daljna.
Kot tista svoboda vsakega začetka,
ki malce reže, ko odmrzuje,
ki ti zliva topel tok zalivski v kosti,
ko z ladij iztovarjajo okus in vonj stvari
in čez palačo mesta prihiti
spet tisti že pozabljeni, neulovljivi žarek sonca.
In spet je jutro med boki hiš
in dolg večer poletja že prodira proti trgu mesta.
Spet trenutek pristanišče iz obleganj odrešuje
in preveva, širi vsako tkivo, žilico in cesto
tisti prastari mornarjev občutek
valovanja, iskanja, lova in soli
teles neznanih kontinentov.
Ko se spet dvigajo rulete in zastave in morjeplovec ve,
da so na tej stalni odpravi
zgolj začasna - bivališča v deželi duše,
ki prebiva, le če je brezmejna.
ORFEUM PETOVIA
Ptuj ima nocoj velika ušesa.
Poslušajo živali se, prisluhnejo drevesa,
ko dvanajst pesnikov mesto odžeja
s krvjo in v srcu drami spečega mu Orfeja.
O Apolona in Kaliope sin,
s teboj po ulicah ponoči, ob fasadah,
v hišah, hodnikih in promenadah
tonemo opojno v praspomin.
Z rojstvom smo zaznamovani
v te minljive srajce zapeljani,
z dušami ne za samo ta svet,
ki hrepenijo kot da je iti moč še kam živet.
Oh naj jim tokrat bo, ta hip
in zlijmo vase vino, pojejmo nekaj rib,
dajmo telesu svoje ekstaze
še to sol in poper etra metastaze.
Da bo tvoj eliksir brez dnes,
za naše duše uslišana molitev
in podprta vsaj za hip spojitev
kaplje nas z Oceanom prek teles.
MARIBORSKA VRATA
V Maribor vstopiš skozi odprta vrata.
Takoj pričaka te kot kakšna stara slava
s potepanja po tisočletjih vračajočega se vojščaka
v svili in satenu - reka Drava.
Sploh se ne zdi naključje, da jasen
mora biti prav ta dan.
Ti jezdiš v sedlu veka od vseh trenutkov glasen
in zvezde - ubežnice vsemirnemu kresu
spet na nebu so na plesu,
ko vstopaš v duši razvozlan.
Žile pa počasi tja v odtekajoči nedogled
in zenice razširja reka, ki oplaja
te kot srkal sladkih bi odsevov sekt
in pustil tla, da svod osvaja.
POPOTNIK
Dolgo sem po svetu potoval,
spreminjal svojim mislim kraj
in brskal tam po ulicah, številke iskal -
a zunaj nisem našel tisti iskani raj.
Ko pa sem uvidel, da domači gaj
ponajdem, le če iščem v sebe,
so, glej, se vse stvari iz sveta nazaj
prihajati pričele k meni - same od sebe.
SPLITSKI DEJAVU
O Split, prelepa tvoja ljubkujoča sol -
le ta ločitev v meni zaboli,
spomini pa se zdijo vedno zgolj na pol
povrnejo nam vonj vseh tistih dni.
So stvari, ki so za vedno izgubljene
in vsak dotik telesa - mesto, ki sva
nekoč živela v eno prepletena vsa,
mi čas vmes pretekli tvojega odžene.
A glej, dejavu me spet potone
v tisti isti biser školjke od prej
in vse drugače tu je zdaj poslej
kot da globina več nikoli ne utone.
Nenadoma se odpre mi dalj,
trenutek kot da se z večnostjo oženi,
iz brezkraja vrneš se v mene kraj,
se isti čas priplavaš v meni.
TRST
Biser monarhije na obali večnega vprašanja,
medtem ko se pomlad začenja že v decembru.
Svetovljanke z juga v dokolenkah oceana
že tihotapijo v kontejnerjih na pol legalni veter.
Zima več ne stiska. Bližina ni več dom za vsako ceno,
ko pomlad na vse strani odpira
in je tujina njena površina daljna.
Kot tista svoboda vsakega začetka,
ki malce reže, ko odmrzuje,
ki ti zliva topel tok zalivski v kosti,
ko z ladij iztovarjajo okus in vonj stvari
in čez palačo mesta prihiti
spet tisti že pozabljeni, neulovljivi žarek sonca.
In spet je jutro med boki hiš
in dolg večer poletja že prodira proti trgu mesta.
Spet trenutek pristanišče iz obleganj odrešuje
in preveva, širi vsako tkivo, žilico in cesto
tisti prastari mornarjev občutek
valovanja, iskanja, lova in soli
teles neznanih kontinentov.
Ko se spet dvigajo rulete in zastave in morjeplovec ve,
da so na tej stalni odpravi
zgolj začasna - bivališča v deželi duše,
ki prebiva, le če je brezmejna.
ORFEUM PETOVIA
Ptuj ima nocoj velika ušesa.
Poslušajo živali se, prisluhnejo drevesa,
ko dvanajst pesnikov mesto odžeja
s krvjo in v srcu drami spečega mu Orfeja.
O Apolona in Kaliope sin,
s teboj po ulicah ponoči, ob fasadah,
v hišah, hodnikih in promenadah
tonemo opojno v praspomin.
Z rojstvom smo zaznamovani
v te minljive srajce zapeljani,
z dušami ne za samo ta svet,
ki hrepenijo kot da je iti moč še kam živet.
Oh naj jim tokrat bo, ta hip
in zlijmo vase vino, pojejmo nekaj rib,
dajmo telesu svoje ekstaze
še to sol in poper etra metastaze.
Da bo tvoj eliksir brez dnes,
za naše duše uslišana molitev
in podprta vsaj za hip spojitev
kaplje nas z Oceanom prek teles.
