Delo Sekcije za oblikovanje in grafiko - SOG, ki je delovala v okviru društva Forum, sem spoznala v času, ko je potonilo v pozabo. Z naklonjenostjo Galerije P 74 in pomočjo takratnih akterjev SOG-a smo to delo obudili z razstavo SOG (Sekcija za oblikovanje in grafiko,1973–1994), ki je bila v Galeriji P74 med 3. in 21. aprilom 2023, in spremljevalnim katalogom. Z razstavo smo predstavili le manjši del obsežne in raznovrstne produkcije sitotiskov, nastalih v SOG-u, in sicer umetniške grafike, plakate, zloženke, nalepke, letake, knjige umetnika ter naslovnice knjig in revij. Razdelili smo jih na umetniško in uporabno grafiko, to pa naprej po njenem namenu ali načinu stvarjanja. Na ta način smo izpostavili zgovorno dediščino kulturnega in gospodarskega dogajanja v zadnjih letih samoupravnega socializma skozi izdelke, narejene v sitotisku, ki je takrat bil perspektivna in sodobna tehnika razmnoževanja podob in besedil.
SOG, ki se v dokumentih pojavlja tudi z drugimi imeni, kot so Sekcija za grafiko pri Forumu – SGF, Grafična delavnica Forum in na pobudo Rajka Vidriha Sekcija za design in komunikacijo – DC, je bila delavnica za sitotisk. Delovala je med letoma 1973 in 1994 v kleti IV. bloka v Študentskem naselju v Rožni dolini v Ljubljani. Bila je edinstven družbeni in produkcijski prostor, ki sta ga zaznamovala anarhistično (ne v smislu političnega delovanja) delovno okolje ter odprtost do eksperimentov in novosti v umetniški grafiki in oblikovanju. Zaradi pretočnega načina upravljanja je več mladim generacijam omogočila, da so realizirale svoje mainstream ter kontrakulturne, subkulturne in alternativne ustvarjalne zamisli.
Delavnica je bila dodatna dejavnost, s katero so razširili likovne aktivnosti Foruma, ki so zajemale še razstave v Mali dvorani in v zunanjih prostorih Ljubljane ter kiparsko koloniji Forma viva. Formalizirali so jo kot eno od Forumovih organizacijskih enot. Zamisel o delavnici so oblikovali prijatelji in sošolci na ljubljanski Srednji šoli za oblikovanje Simon Mlakar, Marjan Rogelj, Aleš Sedmak, Andrej Trobentar, Pavle Učakar, Rajko Vidrih in Miha Vipotnik.
Odločilno vlogo pri pridobitvi prostorov je odigral Sedmak. Bil je član začetne ekipe SOG-a in je prevzel njeno prvo vodenje. Z leti so se ekipi pridružili Borut Canjko, Tomaž Kolarič, Igor Leonardi, Miloš Markovič, Zdravko Papič, Dušan Pirih Hup, Jure Primožič, Albedwin Razzak, Irena Rupnik, Tugo Šušnik, Smiljan Šiška in drugi. Člani ekipe so v SOG-u delali različno dolgo in intenzivno (najdaljši staž sta imela Smiljan Šiška in Rajko Vidrih), medtem ko so študirali na ALU-ju v Ljubljani in Università Internazionale dell’Arte v Benetkah, vodili družinsko aranžersko obrt, se ukvarjali s fotografijo in oblikovanjem ali počeli druge stvari.
Prostor je začetna ekipa očistila, prebarvala, mu dozidala temnico in ga opremila. Opremo za tisk so člani izdelali sami, pri čemer sta bila nepogrešljiva znanje in iznajdljivost Marjana Roglja. Po nekaj letih so sitotiskarski opremi dodali še prešo za globoki tisk, ki jo je priskrbel Tomaž Kolarič kot darilo Alenke Gerlovič (prej jo je uporabljala Melita Vok). Tiskanje so delili na kreativno in komercialno (gospodarsko) produkcijo. Kreativna produkcija je obsegala umetniško grafiko. V skladu s Forumovi pravili je pokrivala potrebe študentov in študentk ljubljanske univerze. Dejstvo pa je, da drugim niso zapirali vrat. Študenti in študentke likovne umetnosti so se tu izpopolnjevali in ustvarili nova dela, saj je bil dostop do sitotiskarke opreme na ALU-ju omejen predvsem z urnikom dela akademije, medtem ko so v SOG-u lahko delali tudi pozno zvečer, ponoči in ob koncih tedna. Komercialna produkcija pa je obsegala oblikovalske tiskane izdelke, od plakatov, nalepk, majic do letakov za potrebe Foruma in drugih naročnikov iz kulturne in gospodarstva.
Produkciji sta delovali po različnih ekonomijah. Pravilo v ekonomiji komercialnega tiskanja je bilo, da se deset odstotkov prihodka nameni skupni blagajni, s preostalim pa se krijejo stroški materiala in dela tistih, ki so pridobili posel in natisnili naročeno. Iz skupne blagajne, v kateri je bil tudi denar, ki ga je Forum pridobil z dotacijami in ga namenil SOG-u, so poravnali stroške umetniške produkcije, ki je bila za uporabnike in uporabnice načeloma brezplačna. Poleg materiala jim je bila na voljo tudi pomoč tiskarja.
Poleg tiska so sogovci organizirali tečaje sitotiska in risanja kot pripravo za sprejemne izpite na likovni akademiji ter večerne šole slikanja. Prirejali so razstave svoje in druge produkcije, ki pa jih ni bilo veliko.
Postopka tiskanja s sitom so se priučili sami s prebiranjem literature in praktičnim delom. Nekaj osnov so spoznali na Srednji šoli za oblikovanje, na kateri jih je za sitotisk navdušil takrat mladi profesor Gorazd Šefran, bolj poglobljeno znanje pa jim je posredoval Zvest Apollonio, profesor na ALU, ki je prav v tistem času uvedla sitotisk v učni proces.
SOG je bil odziv na takratno pomanjkanje možnosti tiskanja v sitotisku za mlade ustvarjalce in ustvarjalke, izpostavljen položaj umetniške grafike med likovnimi zvrstmi, ki se je kazal z renomejem ljubljanske grafične šole, in vzpon grafičnega oblikovanja v Sloveniji, ki sta ga potrebovala kultura in gospodarstvo. A ta odziv je podiral vzpostavljene hierarhije in zavzete kulturne položaje tedanjega slovenskega dominantnega umetniškega in oblikovalskega sveta. Enostavna ekonomija, kot je ustvarjati, delati, nekaj zaslužiti in gojiti skupnostne vezi, je prerasla v simbol svojega časa in okolja kot konstruktivna naravnanost mladih ljudi oziroma podpora tem ljudem ob prelomnem času njihovega vstopa v družbo.
Delo Sekcije za oblikovanje in grafiko - SOG, ki je delovala v okviru društva Forum, sem spoznala v času, ko je potonilo v pozabo. Z naklonjenostjo Galerije P 74 in pomočjo takratnih akterjev SOG-a smo to delo obudili z razstavo SOG (Sekcija za oblikovanje in grafiko,1973–1994), ki je bila v Galeriji P74 med 3. in 21. aprilom 2023, in spremljevalnim katalogom. Z razstavo smo predstavili le manjši del obsežne in raznovrstne produkcije sitotiskov, nastalih v SOG-u, in sicer umetniške grafike, plakate, zloženke, nalepke, letake, knjige umetnika ter naslovnice knjig in revij. Razdelili smo jih na umetniško in uporabno grafiko, to pa naprej po njenem namenu ali načinu stvarjanja. Na ta način smo izpostavili zgovorno dediščino kulturnega in gospodarskega dogajanja v zadnjih letih samoupravnega socializma skozi izdelke, narejene v sitotisku, ki je takrat bil perspektivna in sodobna tehnika razmnoževanja podob in besedil.
SOG, ki se v dokumentih pojavlja tudi z drugimi imeni, kot so Sekcija za grafiko pri Forumu – SGF, Grafična delavnica Forum in na pobudo Rajka Vidriha Sekcija za design in komunikacijo – DC, je bila delavnica za sitotisk. Delovala je med letoma 1973 in 1994 v kleti IV. bloka v Študentskem naselju v Rožni dolini v Ljubljani. Bila je edinstven družbeni in produkcijski prostor, ki sta ga zaznamovala anarhistično (ne v smislu političnega delovanja) delovno okolje ter odprtost do eksperimentov in novosti v umetniški grafiki in oblikovanju. Zaradi pretočnega načina upravljanja je več mladim generacijam omogočila, da so realizirale svoje mainstream ter kontrakulturne, subkulturne in alternativne ustvarjalne zamisli.
Delavnica je bila dodatna dejavnost, s katero so razširili likovne aktivnosti Foruma, ki so zajemale še razstave v Mali dvorani in v zunanjih prostorih Ljubljane ter kiparsko koloniji Forma viva. Formalizirali so jo kot eno od Forumovih organizacijskih enot. Zamisel o delavnici so oblikovali prijatelji in sošolci na ljubljanski Srednji šoli za oblikovanje Simon Mlakar, Marjan Rogelj, Aleš Sedmak, Andrej Trobentar, Pavle Učakar, Rajko Vidrih in Miha Vipotnik.
Odločilno vlogo pri pridobitvi prostorov je odigral Sedmak. Bil je član začetne ekipe SOG-a in je prevzel njeno prvo vodenje. Z leti so se ekipi pridružili Borut Canjko, Tomaž Kolarič, Igor Leonardi, Miloš Markovič, Zdravko Papič, Dušan Pirih Hup, Jure Primožič, Albedwin Razzak, Irena Rupnik, Tugo Šušnik, Smiljan Šiška in drugi. Člani ekipe so v SOG-u delali različno dolgo in intenzivno (najdaljši staž sta imela Smiljan Šiška in Rajko Vidrih), medtem ko so študirali na ALU-ju v Ljubljani in Università Internazionale dell’Arte v Benetkah, vodili družinsko aranžersko obrt, se ukvarjali s fotografijo in oblikovanjem ali počeli druge stvari.
Prostor je začetna ekipa očistila, prebarvala, mu dozidala temnico in ga opremila. Opremo za tisk so člani izdelali sami, pri čemer sta bila nepogrešljiva znanje in iznajdljivost Marjana Roglja. Po nekaj letih so sitotiskarski opremi dodali še prešo za globoki tisk, ki jo je priskrbel Tomaž Kolarič kot darilo Alenke Gerlovič (prej jo je uporabljala Melita Vok). Tiskanje so delili na kreativno in komercialno (gospodarsko) produkcijo. Kreativna produkcija je obsegala umetniško grafiko. V skladu s Forumovi pravili je pokrivala potrebe študentov in študentk ljubljanske univerze. Dejstvo pa je, da drugim niso zapirali vrat. Študenti in študentke likovne umetnosti so se tu izpopolnjevali in ustvarili nova dela, saj je bil dostop do sitotiskarke opreme na ALU-ju omejen predvsem z urnikom dela akademije, medtem ko so v SOG-u lahko delali tudi pozno zvečer, ponoči in ob koncih tedna. Komercialna produkcija pa je obsegala oblikovalske tiskane izdelke, od plakatov, nalepk, majic do letakov za potrebe Foruma in drugih naročnikov iz kulturne in gospodarstva.
Produkciji sta delovali po različnih ekonomijah. Pravilo v ekonomiji komercialnega tiskanja je bilo, da se deset odstotkov prihodka nameni skupni blagajni, s preostalim pa se krijejo stroški materiala in dela tistih, ki so pridobili posel in natisnili naročeno. Iz skupne blagajne, v kateri je bil tudi denar, ki ga je Forum pridobil z dotacijami in ga namenil SOG-u, so poravnali stroške umetniške produkcije, ki je bila za uporabnike in uporabnice načeloma brezplačna. Poleg materiala jim je bila na voljo tudi pomoč tiskarja.
Poleg tiska so sogovci organizirali tečaje sitotiska in risanja kot pripravo za sprejemne izpite na likovni akademiji ter večerne šole slikanja. Prirejali so razstave svoje in druge produkcije, ki pa jih ni bilo veliko.
Postopka tiskanja s sitom so se priučili sami s prebiranjem literature in praktičnim delom. Nekaj osnov so spoznali na Srednji šoli za oblikovanje, na kateri jih je za sitotisk navdušil takrat mladi profesor Gorazd Šefran, bolj poglobljeno znanje pa jim je posredoval Zvest Apollonio, profesor na ALU, ki je prav v tistem času uvedla sitotisk v učni proces.
SOG je bil odziv na takratno pomanjkanje možnosti tiskanja v sitotisku za mlade ustvarjalce in ustvarjalke, izpostavljen položaj umetniške grafike med likovnimi zvrstmi, ki se je kazal z renomejem ljubljanske grafične šole, in vzpon grafičnega oblikovanja v Sloveniji, ki sta ga potrebovala kultura in gospodarstvo. A ta odziv je podiral vzpostavljene hierarhije in zavzete kulturne položaje tedanjega slovenskega dominantnega umetniškega in oblikovalskega sveta. Enostavna ekonomija, kot je ustvarjati, delati, nekaj zaslužiti in gojiti skupnostne vezi, je prerasla v simbol svojega časa in okolja kot konstruktivna naravnanost mladih ljudi oziroma podpora tem ljudem ob prelomnem času njihovega vstopa v družbo.
