Aprilsko podnebje se umika iz
svojega slovesa; ta dan, osmega,
je tako luciden in čaroven;
skozi stene, ki so jih grele obloge
zimskih saj, uhaja zlatnina,
razlivajoča se kot dar nebeškosti.
Misli so preteklost in ta je z
zbranim zborom čivkov vedno
odkrivala vizije najbolj razigranih dejanj;
svobodne so, kot brezmejni otrok,
ki nebo mu je meja, ali ne samo nebo;
temno vesolje ali še naprej.
Žarek se ujame v steklu kot pesem v
srcu in ga ogreje; skoz zaveso v prostor
vstopi roka jablane in potegne oči do
okenske police, kjer se obarvajo po
lastni želji in veter, ki kuštra sivino
v laseh, na mizo pogrne slutnjo.
Travnik drgeta po zemljini koži in dvignjeno
cvetje se zrcali v soncu, ki je kot glasnik
najglasnejšemu motrenju; zenice se zlijejo v
črnino tople prsti in poženejo kri v plodove
in do vrhov najmodrejšega vznikanja;
to je ta ognjevitost, o kateri je toliko govora.
PORAJANJE V NEKAJ KAR JE VZNEMIRLJIVA SLUTNJA
Svet se premika,
premika se in
s krikom drsi v odkritje.
Vsak išče svoje koščke
nekje drugje,
vsak pada v svojo sredino,
tako ali drugače.
Še ena eklipsa raste kot
nova vest blebetavih jezikov –
še ugibajo o preroštvu,
a kakšne barve bo zrak,
kmalu bo vidno,
ali ne.
Sprehajam se naprej in
nazaj v času,
opazujem tvoj prihod ali
kako boš obstala v sliki,
razliti čez vpijajočo zemljo.
Ostajam cel, le to je,
da navdušenju pripisujem
pomembno vlogo,
kot tudi okušanju
njegovih sadov.
Pesem se bohoti ponižno,
nastaja zaradi vseh
drugih poprej.
Danes je dan, ki sebi
postavlja vprašanja –
koliko lepega se še lahko
porodi in kako bo to
obarvalo življenje.
NESLIŠNA KATARZA
Zatohla je ta svetloba,
in ko prodre skoz‘ pore črnih kopren,
še bolj se jo čuti,
kako nemir dviguje iz trdih teles.
Kako močno dežuje ljubezen,
ki kot hitri izstrelki z neba ubijajo slepoto,
puščice,
ki se odbijajo od teles na druga,
se lomijo in padajo na tla kot ploden prah.
Le tista telesa bodo zasvetila zgoraj nebá,
katerim voda bo učitelj,
kako se preliva, spreminja v nekaj
manj ali več,
kako to dopušča,
da lahko ostane neoporečna in živa.
POMLADANSKI APEL
Spomin ima vžigalno vrvico;
zagori v celost in noč se umiri v
prenatrpanem vesoljnem kotlu.
Ta letni čas odžeja dušo,
napetost se omehča in slike,
naslikane s prasketanjem misli,
potujejo čez zrak, po prostoru,
zabijajo se v zidove in blaženost se
vrne kot oblak, ki je zaželjen suši.
Lepo da si ugledalo novo zelenenje,
naše predrago občudovanje, sonce,
ki kuješ zaroto mrakobnim silam in
razteguješ udobje čez prostranosti;
ali čutijo ta spektakel zdajšnji mladci,
ko jih premagujejo virtualni dnevi?
VEČERNA KONTEMPLACIJA
Čeprav sem na eni strani sam,
in tu vase požiram hrepenenje in
to me hrani,
napihuje me v neko svetu neznano ekstazo,
narekuje mi, da rastem in se raztegujem v
nedoumljivem,
sem na drugi strani v drugačnem raju,
bolj poznanem,
v družbi ravno prav glasnega sonca,
nekaj toplih oči in nasmehov,
naprej od tam, ko so dnevi daljši in do tam,
ko jih začnejo premagovati noči,
kjer diši svetloba in narava boža srce,
ko se z neba iztočim na zemljo in
vdihnem vase tako preprosto,
a v tem trenutku tako nedosegljivo idejo –
da so besede zgolj poezija in ne tisto,
kar bi lahko bilo,
še vedno, ali spet, ali sploh,
v tej sodobni zmešnjavi, ki jo najbolje prenaša le čas;
meni je udobno in tako in tako vseeno,
le nočne luči bi lepše svetile,
tako kot v tem celovečernem filmu.
APRILSKO NADEJANJE
Aprilsko podnebje se umika iz
svojega slovesa; ta dan, osmega,
je tako luciden in čaroven;
skozi stene, ki so jih grele obloge
zimskih saj, uhaja zlatnina,
razlivajoča se kot dar nebeškosti.
Misli so preteklost in ta je z
zbranim zborom čivkov vedno
odkrivala vizije najbolj razigranih dejanj;
svobodne so, kot brezmejni otrok,
ki nebo mu je meja, ali ne samo nebo;
temno vesolje ali še naprej.
Žarek se ujame v steklu kot pesem v
srcu in ga ogreje; skoz zaveso v prostor
vstopi roka jablane in potegne oči do
okenske police, kjer se obarvajo po
lastni želji in veter, ki kuštra sivino
v laseh, na mizo pogrne slutnjo.
Travnik drgeta po zemljini koži in dvignjeno
cvetje se zrcali v soncu, ki je kot glasnik
najglasnejšemu motrenju; zenice se zlijejo v
črnino tople prsti in poženejo kri v plodove
in do vrhov najmodrejšega vznikanja;
to je ta ognjevitost, o kateri je toliko govora.
PORAJANJE V NEKAJ KAR JE VZNEMIRLJIVA SLUTNJA
Svet se premika,
premika se in
s krikom drsi v odkritje.
Vsak išče svoje koščke
nekje drugje,
vsak pada v svojo sredino,
tako ali drugače.
Še ena eklipsa raste kot
nova vest blebetavih jezikov –
še ugibajo o preroštvu,
a kakšne barve bo zrak,
kmalu bo vidno,
ali ne.
Sprehajam se naprej in
nazaj v času,
opazujem tvoj prihod ali
kako boš obstala v sliki,
razliti čez vpijajočo zemljo.
Ostajam cel, le to je,
da navdušenju pripisujem
pomembno vlogo,
kot tudi okušanju
njegovih sadov.
Pesem se bohoti ponižno,
nastaja zaradi vseh
drugih poprej.
Danes je dan, ki sebi
postavlja vprašanja –
koliko lepega se še lahko
porodi in kako bo to
obarvalo življenje.
NESLIŠNA KATARZA
Zatohla je ta svetloba,
in ko prodre skoz‘ pore črnih kopren,
še bolj se jo čuti,
kako nemir dviguje iz trdih teles.
Kako močno dežuje ljubezen,
ki kot hitri izstrelki z neba ubijajo slepoto,
puščice,
ki se odbijajo od teles na druga,
se lomijo in padajo na tla kot ploden prah.
Le tista telesa bodo zasvetila zgoraj nebá,
katerim voda bo učitelj,
kako se preliva, spreminja v nekaj
manj ali več,
kako to dopušča,
da lahko ostane neoporečna in živa.
POMLADANSKI APEL
Spomin ima vžigalno vrvico;
zagori v celost in noč se umiri v
prenatrpanem vesoljnem kotlu.
Ta letni čas odžeja dušo,
napetost se omehča in slike,
naslikane s prasketanjem misli,
potujejo čez zrak, po prostoru,
zabijajo se v zidove in blaženost se
vrne kot oblak, ki je zaželjen suši.
Lepo da si ugledalo novo zelenenje,
naše predrago občudovanje, sonce,
ki kuješ zaroto mrakobnim silam in
razteguješ udobje čez prostranosti;
ali čutijo ta spektakel zdajšnji mladci,
ko jih premagujejo virtualni dnevi?
VEČERNA KONTEMPLACIJA
Čeprav sem na eni strani sam,
in tu vase požiram hrepenenje in
to me hrani,
napihuje me v neko svetu neznano ekstazo,
narekuje mi, da rastem in se raztegujem v
nedoumljivem,
sem na drugi strani v drugačnem raju,
bolj poznanem,
v družbi ravno prav glasnega sonca,
nekaj toplih oči in nasmehov,
naprej od tam, ko so dnevi daljši in do tam,
ko jih začnejo premagovati noči,
kjer diši svetloba in narava boža srce,
ko se z neba iztočim na zemljo in
vdihnem vase tako preprosto,
a v tem trenutku tako nedosegljivo idejo –
da so besede zgolj poezija in ne tisto,
kar bi lahko bilo,
še vedno, ali spet, ali sploh,
v tej sodobni zmešnjavi, ki jo najbolje prenaša le čas;
meni je udobno in tako in tako vseeno,
le nočne luči bi lepše svetile,
tako kot v tem celovečernem filmu.
