Pobudniki zbornika predlagajo, naj (žive priče) posredujemo podatke in vtise o dogajanju med letoma 1968 in 1974. Tu se bom posvetil nekaterim izbranim dogodkom oz. vprašanjem, torej bom marsikaj odločilnega in zanimivega prepustil kolegom in opombam pod črto. Seveda je prvo vprašanje, kaj je bistveno in kaj postransko? Vse, kar je v zvezi s tem, mora biti predmet neke druge, po vsej verjetnosti prihodnje skrajno zbrane in resne debate.
Če bodo utegnili in če jih bo volja, bodo pobudniki ali bralci segli po moji knjigi iz leta 1989, ki ima naslov Slovenski intelektualci – Od vojaške do civilne družbe.1 Tam (v 5. poglavju), deloma tudi v novejši knjigi Zadnjih sto let1 – pišem o izjavi »nekaterih slovenskih kulturnih delavcev« – Demokracija da, razkroj ne!, ki je 8. novembra 1968 napolnila celo kulturno stran Dela, to pa je imelo takrat še nekoliko večji format od današnjega. Dvanajst jeznih in užaljenih mož (z Josipom Vidmarjem na čelu) je napadlo študentovski časopis Tribuna zaradi tam objavljenih »izdelkov whisky in LSD-literature«. Glavna tarča sem bil jaz, ki sem bil takrat pri Tribuni (pa še kdaj kje drugje in pozneje) odgovorni urednik. Slovenski politični prelomi in škandali so povezani z revijami. Leta 1968 je šlo za literarno revijo Problemi, natančneje, za njeno posebno številko z naslovom Katalog. Vidmar in drugi varuhi pridobitev socializma niso ravno štedili s političnimi zmerljivkami, saj so nam pripisovali podobnost z »belogardistično propagando« in s pisanjem »esesovskih veteranov«. Na srečo mi je Delo objavilo odgovor (Demokracija da ali ne?), ki je prav tako napolnil celo kulturno stran.
Za razumevanje tistega časa in študentovskega vznemirjenja, bi morali seči pred leto 1968: k ukinitvi revije Perspektive in k Odru 57, k ustanavljanju Višje politične šole (današnje FDV) in revije Teorija in praksa (1964), h Kardeljevim »Beležkam o družbeni kritiki« (1965), h gospodarski reformi (1965) in k brionskemu plenumu (1966), ki je odstavil Aleksandra Rankovića.
Poleti 1968 so se dogajale študentovske revolucije (v Beogradu, Parizu, v ZDA…), navsezadnje je avgusta Češkoslovaško zasedla Sovjetska zveza, v Jugoslaviji pa je prišlo do ustanovitve Teritorialne obrambe. Vrhunec dogajanja je bil kajpada proces odstavljanja reformističnih partijskih funkcionarjev Tripala, Dapčević-Kučarjeve, Kavčiča, Pešićeve in Nikezića. Te odstavitve so bile povezane s spremembo političnega kurza. Kulturniška in študentovska razposajenost, predvsem pa gospodarska reforma, ki so jo mnogi komunisti doživljali kot približevanje kapitalizmu in Zahodu, so imele za rezultat temeljito čiščenje »liberalnih« politikov in nastop t.i. »svinčenih sedemdesetih let«, ki so trajala vsaj do Titove smrti.
2.
V drugi polovici šestdesetih let sem skupaj z N. Č. in nekaterimi kolegi, ki sem jih srečeval na fakulteti ali na hodnikih študentovskih odborov in komitejev, vendar nisem imel pojma, kdo in kaj so v resnici, urejal študentovski časopis Tribuno. Med člani uredništva sta bila v začetku tudi Ivo Vajgl in Rastko Močnik, pozneje so prišli Marko Kerševan, Mitja Meršol, Milan Pintar. Shranil sem izvod iz leta 1966, v katerem je bil na naslovni strani objavljen škandalozni tekst »Očetje in sinovi«.
Te Tribune ne boste našli v nobeni knjižnici, nekaj izvodov smo si razdelili v uredništvu, ostale so uničili.
Med prijatelji je krožila zgodba o uredniku, ki je moral v tiskarno, kjer so se že vrteli veliki valji, in razburjeno naročil tiskarju, naj jih ustavi. Po nekaj počasnih obratih so obstali, urednik je pograbil šop izvodov, nato so prišli delavci in pobrali iz stroja plahte potiskanega papirja. Urednik je nato izročil stavcu nov članek. Vsebina Tribune se je praviloma razlikovala od vsebin drugih časopisov. Uradna glasila so poročala o gospodarski reformi, o devalvaciji dinarja in o povišanih penzijah3, nato o Titovem brionskem obračunu z Rankovićem. 4 Tribuna v počitnicah poleti (v času teh dogodkov) ni izhajala.
Posebnost politike tistega časa je bil tudi nenadni obisk Edvarda Kardelja na uredništvu študentovskega časopisa.
– To se ni še nikoli zgodilo, je rekla N. Č., da bi se Kardelj spustil tako nizko. Le kaj mu je bilo.
Kardelj se je proti koncu obrnil še k meni in mi skušal dopovedati, da so Kitajci še slabši od Rusov in da ne razume, zakaj smo tako navdušeni nad njimi. Govoril je brez prekinitve. Najbolj ga je razdražil članek Damjane Pintar o Spartaku in uporu sužnjev. Poleg je bil Stane Kavčič. Najprej je naredil nekakšen uvod o enotnosti in kaj se gremo, nato je ves čas prikimaval Kardelju.
– Upor sužnjev je metafora, je pozneje komentirala kolegica. Za študentovsko gibanje. Vsepovsod, v Parizu, v Ameriki, v Beogradu… – Razen v Ljubljani, je rekel Damjanin mož, ki je bil prav tako filozof. – To ni tako lahko razumeti, je rekla kolegica. Povedala je, da so študentje korakali po Parizu in drugod s transparentom Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!
– Del politike, je predaval kolega, se je zavedal, da država zaostaja. Kraigher je ustanovil revijo Perspektive, ki jo je potem Kavčič ukinil5 , vendar se je začela gospodarska reforma. Tito je odstavil Rankovića, Kardelj je s političnimi izumi reševal Jugoslavijo pred razpadom… –Študente, je nadaljeval kolega, so v opozicijo pripeljale kulturniške revije, predvsem pa slabi izgledi za zaposlitev po končanem študiju. 6
– Moj oče, je rekla kolegica, pravi, da so direktorji podjetij hoteli prevzeti oblast.
– Študentje, se je spet oglasil kolega, so mislili, da bo končno postala pomembna izobrazba… bom citiral svojega soimenjaka:
»…razvoj pa ni šel v smer, ki bi jim odpirala perspektive. Namesto ideoloških konstruktov so si želeli kritičnih obravnav družbenih nasprotij, kar so našli v ‘opozicijskih’ intelektualnih krogih, pri čemer je bila oblast v Beogradu najbolj alergična na Djilasa, v Ljubljani pa na Kocbeka.« 7
Po gospodarski reformi se je partija počutila ogrožena, študente pa je najbolj motilo naraščanje socialnih razlik.
3.
Po drugi svetovni vojni si običajni jugoslovanski in sovjetski državljani niso bili povsem na jasnem, kaj si o njihovih državah mislijo na Zahodu, recimo v Ameriki. O tem pravzaprav niso vsega vedeli niti jugoslovanski niti sovjetski voditelji. Nekateri so – čeprav je bil namenjen ameriškim voditeljem – morda slišali za tako imenovani »dolgi telegram«, ki ga je leta 1946 iz Moskve poslal ameriški diplomat in zgodovinar George F. Kennan. Kennan je imel vtis, da se Washington ne zmeni za njegova diplomatska opozorila. Napisal je potemtakem cel traktat s sporočilom, naj se ameriški politiki odpovejo iluzijam glede sodelovanja s Sovjetsko zvezo v zameno za njeno popuščanje v Evropi. Kennan je sodil, da se mora zahodna Evropa – da bi se lahko zoperstavila sovjetskemu vplivu na svojem področju in da bi lahko tekmovala s sovjetsko trdnjavo v vzhodni Evropi – združiti v federacijo. Prijatelje sem opozoril na Kennana, na njegovo veleposlaniško kariero v Moskvi in v Beogradu, na »dolgi telegram« in na njegov članek o »miroljubni koeksistenci« iz leta 1960. Kennan je postal kritik ameriške zunanje politike in je umrl leta 2005 star stoeno leto.
S škodo, ki sem jo kupil od brata Fedje, ko sem dobil honorar za prvo knjigo, sva z M. poleti 1968 odpotovala na Korčulo, kjer so bili zbrani filozofi, sociologi in literarni teoretiki z vsega sveta. Bili so vsi ljubljanski marksisti, poleg njih Pirjevec, zagrebški Sutlić, beograjski Tadić, Habermas, cela frankfurtska šola, Goldmann in podobni. Profesorje in študente je med predavanji, vinom, turističnimi dogodki in plavanjem doletela novica o sovjetski okupaciji Češkoslovaške. Po učilnicah in na hodnikih so sestavljali protestne izjave, nekateri so bili ogorčeni, drugi obupani, ker so imeli iluzije o socializmu, ali pa so bili življenjsko odvisni od njega. Mudilo se nama je domov, vendar sva, ko nama je trajekt odplul pred nosom, ostala na kopnem. Poskusil sem se pogajati s sprevodnikom (mornarjem, blagajnikom?), naj naju vendar vkrcajo, ker imam neodložljiv sestanek, vendar sem dobil odgovor: Samo dijete treba, da se rodi. Tako sva nekaj ur v vročini nestrpno čakala na nov trajekt.
Časopisi so bili polni Dubčka in Brežnjeva. Doma smo še mesec dni nazaj načrtovali izlet v Prago. Oče bi rad obiskal kraje svojega češkega učitelja Ševčika.
V drugi polovici osemdesetih let so avtomobili, če so državljani tvegali nekaj nezakonitosti, kot je bilo na primer kupovanje nemških mark na črnem trgu, izgubili čar nedostopnosti in luksuznega življenja. Vedno več Slovencev se je odločalo za tveganje, saj so se hoteli ob nedeljah voziti na podeželje (v svoje rojstne kraje) ali na morje ali na vikende ob morju, pri čemer so uživali, če so se lahko prehitevali in dokazovali, da je njihov motor močnejši od prehitenega.
– Dubček, je bolj zase rekel kolega, Dubček je hotel uvesti večpartijski sistem, to pa ne gre. Tito mu je rekel, da ne bo šlo.
– Torej Jugoslavije ne bodo napadli? je vprašal drugi kolega.
– Jugoslavija je nekaj drugega, je rekel prvi kolega.
V pogovoru smo ponavljali stavke, ki smo jih poslušali po televiziji.
– Slišim, da jih kljub temu skrbi, sem rekel. Napad na Češkoslovaško je bil vendar presenečenje. Nekateri pravijo, da bi bila lahko Jugoslavija naslednja na vrsti.
– Jugoslavija ima dobro vojsko, je rekel starejši kolega. Brez skrbi.
– Doslej, sem ugovarjal, so pričakovali napad iz Zahoda.
– Vzhod, Zahod, saj je vseeno, je rekel kolega, ki je študiral na višji politični šoli, ki so ji rekli »rdeči lemenat«.
Začela se je kaotična politična jesen. Vrstili so se bolj ali manj tajni, bolj ali manj napeti, partijski in zarotniški sestanki, na katerih so med drugim ugibali, ali bo Brežnjev napadel tudi Jugoslavijo. Tito je odstavljal republiške voditelje, ki so ali bi ovirali novo – proletarsko, pravo komunistično – usmeritev države. Na koncu je skupaj z novim zvezdnikom spreobrnjene jugoslovanske politike Dolancem napisal pismo partijskim organizacijam. Po vsej državi so ga brali na partijskih sestankih, na različnih konferencah in kongresih. Ko sva se z M. med počitnicami, to je bilo leta 1972, vrnila domov, sva bila presenečena nad zadržanostjo prijateljev in znancev, kadar je beseda nanesla na politiko. Ko sva šla gledat predstavo eksperimentalnega gledališča Glej, sprva nisva razumela prizora, v katerem nastopi poštar s pismom v roki. – Imam pismo, pove igralec, tukaj je! Gledalci so zadrževali dih, da bi lahko slišali šivanko, če bi padla na tla. – Kakšno pismo? sem se spraševal. – Pismo! je ponovil igralec. Publika je natančno vedela, da gre za pismo maršala Tita in novega partijskega sekretarja Dolanca, ki sta obglavila vsa republiška vodstva in namesto njih postavila poslušne ljudi, ki so naslednjih deset let oziroma do Titove smrti peljali državo stran od reform, ki so se bile začele sredi šestdesetih let. Propad države je bil nezadržen.
1 Dimitrij Rupel, Slovenski intelektualci – Od vojaške do civilne družbe, Ljubljana 1989, str. 147-180.
2 Dimitrij Rupel, Zadnjih sto let – 1917-2017, Ljubljana 2017, str. 71-74.
3 Julija 1965 so v Beogradu izglasovali Kraigherjev predlog gospodarske reforme, ki naj bi podjetjem prinesla davčne olajšave in zmanjšala število ničel na bankovcih. Namesto 100 je bila poslej ena.
4 Na t.i. brionskem plenumu centralnega komiteja ZKJ, ki je bil 1. julija 1966, so odstavili Aleksandra Rankovića in napovedali čistko v organih politične policije Udbe.
5 Taras Kermauner, Slovensko perspektivovstvo (Borec), Ljubljana 1996.
6 Cf. Dušan Voglar, »Idealizem in političnost v študentskem gibanju 1963/64«, Zbrano delo Primoža Kozaka IV. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev), Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Založba ZRC, 2017.
7 Franci Pivec (nekoč predsednik študentovske organizacije) je 23. septembra 2018 na MMC RTV SLO objavil spomine z naslovom »Odmevanje oseminšestdesetega«.
1.
Pobudniki zbornika predlagajo, naj (žive priče) posredujemo podatke in vtise o dogajanju med letoma 1968 in 1974. Tu se bom posvetil nekaterim izbranim dogodkom oz. vprašanjem, torej bom marsikaj odločilnega in zanimivega prepustil kolegom in opombam pod črto. Seveda je prvo vprašanje, kaj je bistveno in kaj postransko? Vse, kar je v zvezi s tem, mora biti predmet neke druge, po vsej verjetnosti prihodnje skrajno zbrane in resne debate.
Če bodo utegnili in če jih bo volja, bodo pobudniki ali bralci segli po moji knjigi iz leta 1989, ki ima naslov Slovenski intelektualci – Od vojaške do civilne družbe.1 Tam (v 5. poglavju), deloma tudi v novejši knjigi Zadnjih sto let1 – pišem o izjavi »nekaterih slovenskih kulturnih delavcev« – Demokracija da, razkroj ne!, ki je 8. novembra 1968 napolnila celo kulturno stran Dela, to pa je imelo takrat še nekoliko večji format od današnjega. Dvanajst jeznih in užaljenih mož (z Josipom Vidmarjem na čelu) je napadlo študentovski časopis Tribuna zaradi tam objavljenih »izdelkov whisky in LSD-literature«. Glavna tarča sem bil jaz, ki sem bil takrat pri Tribuni (pa še kdaj kje drugje in pozneje) odgovorni urednik. Slovenski politični prelomi in škandali so povezani z revijami. Leta 1968 je šlo za literarno revijo Problemi, natančneje, za njeno posebno številko z naslovom Katalog. Vidmar in drugi varuhi pridobitev socializma niso ravno štedili s političnimi zmerljivkami, saj so nam pripisovali podobnost z »belogardistično propagando« in s pisanjem »esesovskih veteranov«. Na srečo mi je Delo objavilo odgovor (Demokracija da ali ne?), ki je prav tako napolnil celo kulturno stran.
Za razumevanje tistega časa in študentovskega vznemirjenja, bi morali seči pred leto 1968: k ukinitvi revije Perspektive in k Odru 57, k ustanavljanju Višje politične šole (današnje FDV) in revije Teorija in praksa (1964), h Kardeljevim »Beležkam o družbeni kritiki« (1965), h gospodarski reformi (1965) in k brionskemu plenumu (1966), ki je odstavil Aleksandra Rankovića.
Poleti 1968 so se dogajale študentovske revolucije (v Beogradu, Parizu, v ZDA…), navsezadnje je avgusta Češkoslovaško zasedla Sovjetska zveza, v Jugoslaviji pa je prišlo do ustanovitve Teritorialne obrambe. Vrhunec dogajanja je bil kajpada proces odstavljanja reformističnih partijskih funkcionarjev Tripala, Dapčević-Kučarjeve, Kavčiča, Pešićeve in Nikezića. Te odstavitve so bile povezane s spremembo političnega kurza. Kulturniška in študentovska razposajenost, predvsem pa gospodarska reforma, ki so jo mnogi komunisti doživljali kot približevanje kapitalizmu in Zahodu, so imele za rezultat temeljito čiščenje »liberalnih« politikov in nastop t.i. »svinčenih sedemdesetih let«, ki so trajala vsaj do Titove smrti.
2.
V drugi polovici šestdesetih let sem skupaj z N. Č. in nekaterimi kolegi, ki sem jih srečeval na fakulteti ali na hodnikih študentovskih odborov in komitejev, vendar nisem imel pojma, kdo in kaj so v resnici, urejal študentovski časopis Tribuno. Med člani uredništva sta bila v začetku tudi Ivo Vajgl in Rastko Močnik, pozneje so prišli Marko Kerševan, Mitja Meršol, Milan Pintar. Shranil sem izvod iz leta 1966, v katerem je bil na naslovni strani objavljen škandalozni tekst »Očetje in sinovi«.
Te Tribune ne boste našli v nobeni knjižnici, nekaj izvodov smo si razdelili v uredništvu, ostale so uničili.
Med prijatelji je krožila zgodba o uredniku, ki je moral v tiskarno, kjer so se že vrteli veliki valji, in razburjeno naročil tiskarju, naj jih ustavi. Po nekaj počasnih obratih so obstali, urednik je pograbil šop izvodov, nato so prišli delavci in pobrali iz stroja plahte potiskanega papirja. Urednik je nato izročil stavcu nov članek. Vsebina Tribune se je praviloma razlikovala od vsebin drugih časopisov. Uradna glasila so poročala o gospodarski reformi, o devalvaciji dinarja in o povišanih penzijah3, nato o Titovem brionskem obračunu z Rankovićem. 4 Tribuna v počitnicah poleti (v času teh dogodkov) ni izhajala.
Posebnost politike tistega časa je bil tudi nenadni obisk Edvarda Kardelja na uredništvu študentovskega časopisa.
– To se ni še nikoli zgodilo, je rekla N. Č., da bi se Kardelj spustil tako nizko. Le kaj mu je bilo.
Kardelj se je proti koncu obrnil še k meni in mi skušal dopovedati, da so Kitajci še slabši od Rusov in da ne razume, zakaj smo tako navdušeni nad njimi. Govoril je brez prekinitve. Najbolj ga je razdražil članek Damjane Pintar o Spartaku in uporu sužnjev. Poleg je bil Stane Kavčič. Najprej je naredil nekakšen uvod o enotnosti in kaj se gremo, nato je ves čas prikimaval Kardelju.
– Upor sužnjev je metafora, je pozneje komentirala kolegica. Za študentovsko gibanje. Vsepovsod, v Parizu, v Ameriki, v Beogradu… – Razen v Ljubljani, je rekel Damjanin mož, ki je bil prav tako filozof. – To ni tako lahko razumeti, je rekla kolegica. Povedala je, da so študentje korakali po Parizu in drugod s transparentom Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!
– Del politike, je predaval kolega, se je zavedal, da država zaostaja. Kraigher je ustanovil revijo Perspektive, ki jo je potem Kavčič ukinil5 , vendar se je začela gospodarska reforma. Tito je odstavil Rankovića, Kardelj je s političnimi izumi reševal Jugoslavijo pred razpadom… –Študente, je nadaljeval kolega, so v opozicijo pripeljale kulturniške revije, predvsem pa slabi izgledi za zaposlitev po končanem študiju. 6
– Moj oče, je rekla kolegica, pravi, da so direktorji podjetij hoteli prevzeti oblast.
– Študentje, se je spet oglasil kolega, so mislili, da bo končno postala pomembna izobrazba… bom citiral svojega soimenjaka:
»…razvoj pa ni šel v smer, ki bi jim odpirala perspektive. Namesto ideoloških konstruktov so si želeli kritičnih obravnav družbenih nasprotij, kar so našli v ‘opozicijskih’ intelektualnih krogih, pri čemer je bila oblast v Beogradu najbolj alergična na Djilasa, v Ljubljani pa na Kocbeka.« 7
Po gospodarski reformi se je partija počutila ogrožena, študente pa je najbolj motilo naraščanje socialnih razlik.
3.
Po drugi svetovni vojni si običajni jugoslovanski in sovjetski državljani niso bili povsem na jasnem, kaj si o njihovih državah mislijo na Zahodu, recimo v Ameriki. O tem pravzaprav niso vsega vedeli niti jugoslovanski niti sovjetski voditelji. Nekateri so – čeprav je bil namenjen ameriškim voditeljem – morda slišali za tako imenovani »dolgi telegram«, ki ga je leta 1946 iz Moskve poslal ameriški diplomat in zgodovinar George F. Kennan. Kennan je imel vtis, da se Washington ne zmeni za njegova diplomatska opozorila. Napisal je potemtakem cel traktat s sporočilom, naj se ameriški politiki odpovejo iluzijam glede sodelovanja s Sovjetsko zvezo v zameno za njeno popuščanje v Evropi. Kennan je sodil, da se mora zahodna Evropa – da bi se lahko zoperstavila sovjetskemu vplivu na svojem področju in da bi lahko tekmovala s sovjetsko trdnjavo v vzhodni Evropi – združiti v federacijo. Prijatelje sem opozoril na Kennana, na njegovo veleposlaniško kariero v Moskvi in v Beogradu, na »dolgi telegram« in na njegov članek o »miroljubni koeksistenci« iz leta 1960. Kennan je postal kritik ameriške zunanje politike in je umrl leta 2005 star stoeno leto.
S škodo, ki sem jo kupil od brata Fedje, ko sem dobil honorar za prvo knjigo, sva z M. poleti 1968 odpotovala na Korčulo, kjer so bili zbrani filozofi, sociologi in literarni teoretiki z vsega sveta. Bili so vsi ljubljanski marksisti, poleg njih Pirjevec, zagrebški Sutlić, beograjski Tadić, Habermas, cela frankfurtska šola, Goldmann in podobni. Profesorje in študente je med predavanji, vinom, turističnimi dogodki in plavanjem doletela novica o sovjetski okupaciji Češkoslovaške. Po učilnicah in na hodnikih so sestavljali protestne izjave, nekateri so bili ogorčeni, drugi obupani, ker so imeli iluzije o socializmu, ali pa so bili življenjsko odvisni od njega. Mudilo se nama je domov, vendar sva, ko nama je trajekt odplul pred nosom, ostala na kopnem. Poskusil sem se pogajati s sprevodnikom (mornarjem, blagajnikom?), naj naju vendar vkrcajo, ker imam neodložljiv sestanek, vendar sem dobil odgovor: Samo dijete treba, da se rodi. Tako sva nekaj ur v vročini nestrpno čakala na nov trajekt.
Časopisi so bili polni Dubčka in Brežnjeva. Doma smo še mesec dni nazaj načrtovali izlet v Prago. Oče bi rad obiskal kraje svojega češkega učitelja Ševčika.
V drugi polovici osemdesetih let so avtomobili, če so državljani tvegali nekaj nezakonitosti, kot je bilo na primer kupovanje nemških mark na črnem trgu, izgubili čar nedostopnosti in luksuznega življenja. Vedno več Slovencev se je odločalo za tveganje, saj so se hoteli ob nedeljah voziti na podeželje (v svoje rojstne kraje) ali na morje ali na vikende ob morju, pri čemer so uživali, če so se lahko prehitevali in dokazovali, da je njihov motor močnejši od prehitenega.
– Dubček, je bolj zase rekel kolega, Dubček je hotel uvesti večpartijski sistem, to pa ne gre. Tito mu je rekel, da ne bo šlo.
– Torej Jugoslavije ne bodo napadli? je vprašal drugi kolega.
– Jugoslavija je nekaj drugega, je rekel prvi kolega.
V pogovoru smo ponavljali stavke, ki smo jih poslušali po televiziji.
– Slišim, da jih kljub temu skrbi, sem rekel. Napad na Češkoslovaško je bil vendar presenečenje. Nekateri pravijo, da bi bila lahko Jugoslavija naslednja na vrsti.
– Jugoslavija ima dobro vojsko, je rekel starejši kolega. Brez skrbi.
– Doslej, sem ugovarjal, so pričakovali napad iz Zahoda.
– Vzhod, Zahod, saj je vseeno, je rekel kolega, ki je študiral na višji politični šoli, ki so ji rekli »rdeči lemenat«.
Začela se je kaotična politična jesen. Vrstili so se bolj ali manj tajni, bolj ali manj napeti, partijski in zarotniški sestanki, na katerih so med drugim ugibali, ali bo Brežnjev napadel tudi Jugoslavijo. Tito je odstavljal republiške voditelje, ki so ali bi ovirali novo – proletarsko, pravo komunistično – usmeritev države. Na koncu je skupaj z novim zvezdnikom spreobrnjene jugoslovanske politike Dolancem napisal pismo partijskim organizacijam. Po vsej državi so ga brali na partijskih sestankih, na različnih konferencah in kongresih. Ko sva se z M. med počitnicami, to je bilo leta 1972, vrnila domov, sva bila presenečena nad zadržanostjo prijateljev in znancev, kadar je beseda nanesla na politiko. Ko sva šla gledat predstavo eksperimentalnega gledališča Glej, sprva nisva razumela prizora, v katerem nastopi poštar s pismom v roki. – Imam pismo, pove igralec, tukaj je! Gledalci so zadrževali dih, da bi lahko slišali šivanko, če bi padla na tla. – Kakšno pismo? sem se spraševal. – Pismo! je ponovil igralec. Publika je natančno vedela, da gre za pismo maršala Tita in novega partijskega sekretarja Dolanca, ki sta obglavila vsa republiška vodstva in namesto njih postavila poslušne ljudi, ki so naslednjih deset let oziroma do Titove smrti peljali državo stran od reform, ki so se bile začele sredi šestdesetih let. Propad države je bil nezadržen.
1 Dimitrij Rupel, Slovenski intelektualci – Od vojaške do civilne družbe, Ljubljana 1989, str. 147-180.
2 Dimitrij Rupel, Zadnjih sto let – 1917-2017, Ljubljana 2017, str. 71-74.
3 Julija 1965 so v Beogradu izglasovali Kraigherjev predlog gospodarske reforme, ki naj bi podjetjem prinesla davčne olajšave in zmanjšala število ničel na bankovcih. Namesto 100 je bila poslej ena.
4 Na t.i. brionskem plenumu centralnega komiteja ZKJ, ki je bil 1. julija 1966, so odstavili Aleksandra Rankovića in napovedali čistko v organih politične policije Udbe.
5 Taras Kermauner, Slovensko perspektivovstvo (Borec), Ljubljana 1996.
6 Cf. Dušan Voglar, »Idealizem in političnost v študentskem gibanju 1963/64«, Zbrano delo Primoža Kozaka IV. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev), Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Založba ZRC, 2017.
7 Franci Pivec (nekoč predsednik študentovske organizacije) je 23. septembra 2018 na MMC RTV SLO objavil spomine z naslovom »Odmevanje oseminšestdesetega«.
