Pred votlino je bilo tiho. Moški so odšli koj zarana, vihteč kopja, v smeri na Blansko ali na Réjec, kjer so bili zasledili ere- do losov; ženske so medtem po gozdu obirale mahovnjce in le na hipe je bilo slišati njihovo jecavo kriko in regljanje; otroci so bržda spodaj pluncgali po potoku - sicer pa, kdo bi utegnil paziti na te paglavce, svojat pobalinsko in podivjano. In tako je stari pračlovek Janeček v tej nevsakdanji tišini dremuhal in kinkal na blagem oktobrskem soncu; po pravici povedano, smrčal je in v nosu mu je žvižgalo, toda delal se je, ko ds ne spi, ampak ko da varuje votlino svojega rodu in vlada nad njo, kakor se za starega načelnika spodobi.
Stara Janečkova je razgrnila svežo medvedjo kožo in se z ostrim kresilnikom lotila ostrgovanja. To je treba temeljito opraviti, ped za pedjo - ne pa, kot dela ta mlada, je stari Janečkovi prišlo na misel; ta frfra le tako povrh popraska in že spet beži srčkat se in muckat z otroki - taka koža, si misli stara Janečkova, nič ne zdrži, kje pa, sprhni ali zapari; ampak jaz se ne bom v nič vtikala, si misli gospa Janečkova, če ji sin tega ne reče - Kar je res, je res, šparati ta mlada ne zna. In tukajle je krzno prebodeno, ravno sredi hrbta! Ljudje moji, strmi stara gospa, kateri štor pa je tega medveda zabodel v pleča? Saj s tem pokvari celo kožo! Moj bi tega svoj živi dan ne napravil, si zagrenjeno pravi starka, ta je vedno vrat zadel.«
»Ah, ja,« je tisti hip zastokal stari Janeček in si pomel oči. »A še niso nazaj?«
»Kje pa,« je godrnjala stara gospa. »To boš še čakal.«
»Hja,« je vzdihnil starec in zaspano mežikal. »Ja, tile, kje pa. Ja, no. Kje pa so ženske?«
»Ah, ja, ja,« je zehnil deda Janeček. »Nekje blebečejo. Namesto da bi - namesto da bi, recimo, to ali ono - Tako torej, Pri nas je, da se bogu smili!«
Bilo je tiho; le stara Janečkova je hitro in s togotno vnemo ostrgovala surovo kožo.
»Pravim,« se je oglasil Janeček in se zamišljeno praskal po plečih, »Boš videla, da spet ne bodo nič prinesli. Saj ti pamet pove; s temi njihovimi za nič kostenimi kopji - In jaz venomer pravim sinu: Poglej, nobena kost ni vendar dovolj trda in trdna, da bi delal kopja iz nje! - Še ti, kot ženska, moraš priznati, da niti kost niti parog nimata one - take prebojnosti, veš? Zadeneš kost, in kosti s kostjo ne prebiješ, a ne? To ti pamet pove. Tako kamnito kopje pa, ejdun - Seve, več dela da, je pa to, ejduš, orodje - A misliš, da si pusti sin dopovedati?«
»Saj veš,« je trpko dela gospa Janečkova, »Danes si nihče več ne pusti zapovedovati,«
»Saj jaz nikomur ne zapovedujem,« se je razburjal deda. »Toda še svetovati si ne pustijo! Včeraj sem tamle pod skalami našel tak lep ploščat kresilnikov odlomek. Dovolj bi bilo oklesati ga malo ob robovih, da bi bil ostrejši, in bila bi taka ost za kopje, da bi bilo veselje pogledati. Vzamem ga torej domov in pokažem sinu: Poglej, to je kamen, kaj? - Je, pravi on na to, kaj pa bi z njim, ate? - No, ejdun, lahko bi ga obsekali za kopje. - Pojdite no, atej, reč£ on, kdo pa bi to klesal in se s tem igral? Saj imamo v votlini cele kupe te stare ropotije in tako ali tako ni za nobeno rabo; na ratišču še drži ne, pa naj jo privežete, kakor hočete, kaj bi s tem? - Lenuhi so,« je srdito zavpil starina. »Danes se nikomur več ne da pošteno obdelati kos kresilnika, to je! Komodni so! Seveda, taka kostena ost je napravljena ena, dve, vsak hip se ti pa tudi zlomi. In češ da je to vseeno, govori sin, novo daš, pa je. No, ja, ampak kam bodo tako prišli? Vsak hip novo kopje! Še ti povej, kdo je to svoj živi dan videl? Taka prava kresilnikova ost, ejdun, pa je zdržala leta in leta! Toda jaz pravim, in moje besede se bodo še izpolnile: še radi se bodo enkrat vrnili k temu našemu poštenemu kamnitemu orožju! Zato shranim, kar koli najdem: stare puščice in bete in kresilnikove nože - In češ da je to ropotija!«
Stari gospod se je od boli in pohujšanja nad vsem malodane dušil. »No, vidiš,« se je oglasila gospa Janečkova, da bi ga spravila na druge misli. »In s kožami je prav tako. Mamica, mi govori ta mlada, čemu se neki toliko onegate z ostrgovanjem, škoda dela; poskusite enkrat ustrojiti kožo s pepelom, to vsaj ne smrdi.« - »Kaj boš mene učila,« se je starka obregnila na nenavzočo snaho, »jaz vem, kar vem! Kože smo svoje šive dni le ostrgovali, in kakšne kože so bile! Seveda, če ti je žal dela - Samo da se lahko izognejo delu! Zato si venomer kaj izmišljajo in drugačijo - Ustrojiti kožo s pepelom! Kdo pa je to kdaj slišal!«
»Je že tako,« je zehnil Janeček. »Kje pa, zanje ni dovolj dobro tako, kot smo delali mi. In češ da je kamnito orožje nerodno za v roko. To je sicer res, mi se na udobnost nismo močno ozirali; toda danes – no no no, da si ne bi ožulili ročic! Še ti povej, kam bo to peljalo? Poglej današnje otroke. Kar pustite jih, dedej, govori snaha, naj se igrajo. Ja, kaj pa bo enkrat iz njih?«
»Ko vsaj ne bi počeli tak direndaj,« je potožila stara gospa. »Razposajeni so, kar je res, je res!«
»To je ta današnja vzgoja,« je razlagal stari Janeček. »In če tu pa tam sinu kaj rečem, pravi: Ate, tega vi ne razumete več, danes so drugi časi, druga epoha - In, govori, češ da še niti to kosteno orožje ni zadnja beseda: enkrat, govori, bode ljudje prišli še na vse drugačen material - No, veš, tu se že vse neha: kot da bi kdo kdaj poleg kamna, lesa ali kosti videl kak drug trden material! To moraš še ti, kot neumna ženska, priznati, da - da - da to presega vse meje!«
Gospa Janečkova je povesila roke v krilo. »Ti,« je rekla, »odkod neki imajo te norije?«
»No, češ da je to sedaj moderno,« je izžulil starina iz brezzobih ust. »Poglej, tjale na ono stran, štiri dni hoda od tod, se je pritepel nov rod, taka tuja svojat, in češ da oni to tako delajo - Da boš vedela, vse te neumnosti imajo naši od njih. To kosteno orožje in vse. Celo - celo kupujejo to od njih,« je razburjeno kriknil. »Za naša dobra krzna! Kot da bi kdaj od tujih dobili kaj dobrega! Le nikar se ne prijateljuj s kako tujo bagažo! In sploh, to je stara izkušnja, še po prednikih: vsakega tujca je treba brez obotavljanja takoj napast in fentat. Vse naše žive dni je bilo tako: brez ovinkov in ubit. Kje pa, ate, govori sin, danes so druge razmere, sedaj se uvaja zamenjava blaga - Zamenjava blaga! Če koga ubijem in mu poberem, kar ima, dobim njegovo blago in mu za to nič ne dam - čemu neki zamenjava? - Kje pa, ate, govori sin, tu plačate s človeškimi življenji, in teh je škoda! - Zdaj pa imaš: češ da je škoda človeških življenj! To so ti današnji nazori,« je naveličano godel stari gospod. »Strahopetci so, to je vse. Češ da je škoda življenj! Kako pa se bo enkrat, povej, preživilo toliko ljudi, Če se ne bodo pobijali? Saj je že sedaj preklemano malo losov! Lej jih, lej, žal jim je Človeških življenj; spoštovanja do tradicije pa nimajo, prednikov in staršev ne čislajo - Saj to je skaza,« je srdito izhrknil deda Janeček. »Ondan gledam, kako en smrkolin maže s glinovico podobo bizona po steni votline. Dal sem mu klofuto, sin pa govori: Le pustite ga, saj ta bizon je ko živ! - No, tu se že vse neha! kar so se kdaj počele take odvečnosti? Če nimaš nobenega dela, fant, pa kleši kak kresilnik, toda ne slikaj bizonov po steni! Čemu nam je treba takih bedarij?«
Gospa Janečkova je strogo stisnila ustnice: »Ko bi le bizoni,« je čez Čas pocedila.
»Kaj pa še?« je vprašal deda,
»Ah, nič,« se je branila gospa Janečkova, »sram me je povedati - Da boš torej vedel,« se je naglo odločila, »davi sem našla v votlini... kos mamutovega okla. Izrezljan je bil kakor,., kakor golonaga ženska. Prsi in vse, veš?«
»Pojdi no,« je osupnil starina, »Kdo pa je to izrezljal?«
Gospa Janečkova je pohujšana skomignila z rameni: »Kdo pa ve. Bržkone kdo od mladih. V ogenj sem to vrgla, vendar - Takele prsi je imelo! Fuj!«
»Ko, tako pa ne gre več naprej,« se je utrgalo iz deda Janečka. »To je vendar sprijenost! Vidiš, taki so postali, ker vse mogoče izrezujejo iz kosti! Nam ni prišla na misel taka nesramnost vse naše žive dni, ker tc iz kresilnika še šlo ne bi - Tja to vodi! To so ti njihovi izumi! Venomer si bodo kaj izmišljali, venomer bodo kaj novega uvajali, dokler ne bodo vsega fentali in razdejali - In jaz pravim,« je v preroškem razsvetljenju zaklical pračlovek Janeček, »da to ne bo več dolgo!«
L. 1931
KO ZA STARIH ČASOV
K Evpatoru, tebanskemu državljanu in kožarju, ki je sede pletel svoje koše na dvorišču, je pritekel sosed Filagoros in klical že od daleč: »Evpator, Evpator, pusti vnemar svoje koše in poslušaj! Grozne stvari se gode!«
»Kje pa gori?« je vprašal Evpator in zdelo se je, da hoče vstati.
»To je hujše ko ogenj,« je dejal Filagoros. »A veš, kaj se je zgodilo? Obtožiti hočejo našega vojskovodjo Nikomaha! Nekateri pravijo, da ga dolžijo spletk s Tesalci, drugi pa trdijo, da mu očitajo stike s Stranko Nezadovoljnih. Pojdi brž, zbiramo se na agori!«
»Kaj pa naj počnem tam?« je neodločno vprašal Evpator.
»To je grozno važno,« je govoril Filagoros. »Veliko govornikov je že tam; eni trdijo, da je nedolžen, drugi pa pravijo, da je kriv. Pojdi jih poslušat!«
»Počakaj,« je rekel Evpator, »samo da končam tale koš. In povej mi, česa pravzaprav dolžijo Nikomaha?«
»Saj prav to se ne ve,« je dejal sosed. »Govori se to in ono, uradi pa molčijo, češ da še ni končana preiskava. Toda na agori ti je gužva, to bi moral videti! Nekateri kričijo, da je Nikomahos nedolžen –«
»Čakaj malo; kako lahko kričijo, da je nedolžen, ko pa ne vedo prav zagotovo, česa ga dolžijo?«
»Vseeno je; vsak je kaj slišal in govori le o tem, kar je slišal. Vsak ima pravico govoriti o tem, kar je slišal, mar ne? Jaz bi kar verjel, da nas je hotel Nikomahos izdati Tesalcem; eden je to pravil tam, in še je povedal, da je neki njegov znanec videl neko pismo. Nekdo drug pa je rekel, da je to zarota proti Nikomahu in češ da o tem ve stvari - Menda je zapletena tudi vlada občine. Slišiš, Evpator? Zdaj je vprašanje -«
»Čakaj,« je rekel košar. »Zdaj je vprašanje; a so postave, ki smo si jih dali, dobre ali slabe? Ali je kdo govoril o tem na agori?«
»Ne, ampak za to vendar ne gre; gre za Nikomaha.«
»A pravi kdo na agori, da so uradniki, ki vodijo preiskavo proti Nikomahu, slabi in nepravični?«
»Ne, sploh se ni govorilo o tem.«
»O čem se je torej govorilo?«
»Saj ti pravim: o tem, če je Nikomahos kriv ali nedolžen.«
»Poslušaj, Filagoros, če bi se tvoja žena sprla z mesarjem, da ji ni dal poštene libre mesa, kaj bi napravil?«
»Pomogel bi svoji ženi.«
»Kje pa; pogledal bi, če ima mesar dobre uteži.«
»To vem tudi brez tebe, človek.«
»No, vidiš. In potem bi pogledal, če je tehtnica v redu.«
»Niti tega mi ni treba praviti, Evpator.«
»To me veseli. In če so uteži in tehtnica v redu, boš pogledal, koliko tehta ta kos mesa, in takoj boš vedel, če ima prav mesar ali tvoja žena. To je čudno, Filagoros, da so ljudje bolj razumni, kadar gre za njihov kos mesa, kot pa če gre za javne zadeve. A je Nikomahos kriv ali nedolžen? To bo pokazals tehtnica, če je v redu. Ampak če hočeš prav tehtati, ne smeš pihati v skodeli na tehtnici, da bi se nagnili na to ali na ono stran. Zakaj trdite, da so uradniki, ki so zadolženi za preiskavo te Nikomahove zadeve, sleparji ali kaj?«
»Nihče ni rekel tega, Evpator.«
»Mislil sem, da jim ne verjamete; ampak če nimate nobenih razlogov za to, da jim ne bi verjeli, zakaj jim potem, pri vseh rogatih, pihate v skodeli? Tako je ali zategadelj, ker vam ni do tega, da bi se razodela resnica, ali zato, ker vam to le pride prav, da bi se lahko razdelili na dve stranki in se prepirali. Da bi vas strela, Filagoros; jaz ne vem, Če je Nikomahos kriv, vi vsi pa ste prekleto krivi, ker bi hoteli oskruniti pravičnost, To je čudno, kako je letos protje slabo; upogiba se ko vrvce, trdnosti pa nima nobene. Lahko pa bi bilo topleje, Filagoros; toda to je v rokah bogov, ne pa nas ljudi,”
L. 1926
TERSITES
Znočilo se je in ahajski možje so prisedli bližje k ognjem,
»To ovčino se spet ni dalo žret,« se je oglasil Tersites, bezajoč po zobeh. »Jaz se vam čudim, Ahajci, da to trpite. Stavil bi, da so oni imeli najmanj enoletne backe za večerjo, toda to se ve, za nas stare vojake je smrdljiv kozel dovolj dober. Ljudje, če se spomnim na ovčetino pri nas v Grčiji -«
»Daj no mir, Tersites, « je godrnjal oča Evpstor. »Vojska je vojska .«
»Vojska,« je del Tersites. »Prosim te, čemu ti praviš vojska? Temu, da tukaj za prazen nič zabušavamo kmalu deseto leto? Jaz vam povem, dečki, kaj je to: to ni nobena vojska, to so si le gospodje vojskovodji in dostojanstveniki napravili izlet na državne stroške; in mi, stari vojaki, mi pa naj z odprtim gobcem zijamo, kako neki gizdec, smrkolin in mamin sinko bega po taborišču in se šopiri s svojim ščitom. Tako je, dragi moj.«
»To misliš Ahila Pelida,« je rekel mladi Laomedon.
»Tega ali onega,« je odločno dejal Tersites. »Kdor ni na obe očesi slep, ve, na koga to leti. Gospoda, tega nam vendar ne bo nihče natvezel: če bi šlo res za to, da osvojimo to neumno Trojo, potem bi jo že zdavnaj imeli. Le pošteno kihniti bi bilo treba, in bila bi na tleh. Zakaj pa se ne napravi napad proti glavnim vratom? Veste, tak temeljit, impozanten Šturm s krikom, grožnjami in petjem bojnih pesmi - in takoj bi bilo konec vojske.«
»Hm,« je godel razsodni Evpator, »od krika Troja ne bo padla.«
»To se pa hud motiš,« je donel Tersites, »Vsak otrok ve, da so Trojci strahopetci, šleve, garjavci in svojat. Dajmo jim enkrat lepo brez rokavic pokazat, kdo smo mi, Grki! To bi gledali, kako bi se pokrili in fehtarili za milost! Dovolj bi bilo tu pa tam nepričakovano napasti trojanske Ženske, ko grejo zvečer po vodo
»Napadati ženske,« je z rameni skomigoval megarski Hipodamos, »to se, Tersites, ne dela.«
»Vojska je vojska,« je Tersites hrabro zaklical, »Ti si mi pa, Hipodamos, lep domoljub! Mar misliš, da bomo zmagali s tem, da bo milostljivi gospod Ahiles enkrat za četrt leta priredil javno rokoborbo s tem telebanom Hektorjem? Človek, tadva sta zmenjena in uigrana, da je veselje; njih dvoboji, to so solo nastopi, da bi tepčki mislili, da se tadva borita zanje. Hej, Troja, hej. Helada, pojdite zijat na gospode heroje! Mi drugi pa, mi nismo nič, naša stiska je enako figov vredna, naših kosti še pes ne bo povohal. Jaz vam nekaj povem, Ahajci: Ahiles se dela heroja le zato, da bi posnel vso smetano, nam pa odvzel vojne zasluge; hoče, da bi se le o njem govorilo, kakor da bi bil on vse napravil, drugi pa eno figo. Tako je, dečki. In tale vojna se vleče le zato, da bi se gospod Ahiles lahko napihoval kot bogve kakšen junak. Čudim se vam, da tega ne vidite.«
»Prosim te, Tersites,« se je oglasil mladi Laomedon, »kaj ti je pravzaprav storil Ahiles?«
»Meni? Še malo ne,« je del Tersiteft ogorčeno. »Kaj me on briga? Da boš vedel, jaz še govorim ne z njim; toda vse ljudstvo je Že do grla sito tega, kako se ta tip dela važnega. Na primer to njegovo trocanje v šotoru. Živimo v takem zgodovinskem razdobju, ko gre za čast naše Helade; cel svet nas gleda - in kaj počne gospod heroj? Po šotoru se valja in češ da se ne bo boril. Mar naj zgodovinsko razdobje in čast cele Helade prevzamemo mi namesto njega na svoja bedra? Ampak to je tako: kadar začenja biti hudo, se Ahiles skrije v šotor in se igra užaljenega. Fej, komedija! To so tile narodni heroji! Strahopetci so!«
»Jaz ne vem, Tersites,« je menil dobrodušni Evpator. »Ahiles je baje strašno užaljen, ker je Agamemnon tisto njegovo sužnjo, kako se že imenuje, Briseide ali Kriseida, tako nekako, poslal nazaj k staršem. Pelid dele iz tega prestižno vprašanje, jaz pa si mislim, da je imel to dekle zares rad. Dragi moj, to ne bo nobena komedija,«
»Kaj boš meni pravil,” je del Tersites. Jaz
dobro vem, kako je bilo. Agamemnon mu je punco enostavno prevzel, jasno? Se ve, nakita ima nakradenega na klaftre in na žensko meso je nor kot star kozel - Ravno dosti je že tega, teh bab: zavoljo te candre Helene se je začela vojska, sedaj pa spet tole - Ste slišali, da se Helena zadnje čase vlači s Hektorjem? Ljudje, to je v Troji tudi že vsak imel, še ta dedec z eno nogo v grobu, ta plesnivi Priamos. In za tako lajno naj mi tukaj trpimo in se borimo? Hvala, ne maram!
»Pravijo,« je plaho pripomnil mladi Laomedon, »da je Helena zelo lepa.”
»Pravili so, ja,« je dejal Tersites zaničljivo: »Odcvela je, da je kaj, in poleg tega je šlampasta, da ji ni enake. Še vrečke boba ne bi dal zanjo. Dečki, temu neumnemu Menelau bi pa privoščil, da bi mi zmagali in on dobil Heleno nazaj. Helenina lepota je legenda, sleparija in malce šminke.«
»In mi,« je del Hipodamos, »mi Lanajci, Tersites, se bijemo zgolj za legendo?«
»Ljubi Hipodamos,« je rekel Tersites, »zdi se mi, da nimaš pravega pregleda. Mi Heleni se vojskujemo prvič zato, da bi si stari lisjak Agamemnon lahko nagrabil polne vreče plena; drugič zato, da bi ta frkolin Ahiles lahko potešil svoje neznansko častihlepje; tretjič zato, da bi nas ta slepar Odiseus lahko okradal pri vojnih dobavah; in končno zato, da bi neki podkupljeni sejmarski pevec, neki Homer ali kako se ta potepin imenuje, lahko za par umazanih šestic pel slavo največjim izdajalcem grškega naroda in zraven sramotil ali vsaj zavezal jezik ta pravim, skromnim, požrtvovalnim ahajskim junakom, kot ste vi. Tako je, Hipodamos.«
»Največji izdajalci,« je pravil Evpator, »te beseda, Tersites, je malce prehuda.«
»Da boste torej vedeli,« je bruhnil Tersites in priduši! glas, »jaz imam dokaze za njihovo izdajo. Gospodje, to je strahota: ne bom vam povedal vsega, kar vem, le eno pa si dobro zapišite za ušesa: da smo prodani. Saj to morate vendar sami videti: kaj si lahko kdo pred¬stavlja, da ne bi mi, Grki, najpogumnejši in najrazvitejši narod na svetu, že zdavnaj osvojili tega trojanskega gnojišča in obračunali s temi berači in pobalini iz Ilia, ko bi nas nekdo že leta in leta ne izdajal? Kaj imaš ti, Evpator nas Ahajce za take šleve in pse, da ne bi bili s to umazano Trojo že zdavnaj gotovi? So mar Trojci boljši vojaki kot mi? Poslušaj, Evpater, če tako sodiš, potem sploh ne moreš biti Grk, ampak nekakov Epirec ali Tračen. Pravi grški, antič¬ni človek mora bolestno občutiti, v kakšni sramoti in lumpariji živimo.«
»Res je,« je zamišljeno menil Hipodamos, »da se ta vojska pres¬neto, vleče,«
»Torej vidiš,« je vzkliknil Tersites. »In jaz ti povem, zakaj: zato ker imajo Trojci med nami zaveznike in pomagače. Menda veste, koga mislim.«
»Koga?« je resno rekel Evpator. »Sedaj pač, Tersites, moraš do¬vršiti, ker si načel.«
»Ne pravim tega rad,« se je branil Tersites. »Vi me, Danajci, poznate, da ne opravljam; če pa mislite, da je to v javnem interesu, vam bom povedal grozno stvar. Ondan sem govoril z nekaj dobrimi, hra¬brim Grki; kot domoljub govorim o vojski, o sovražniku, in kot je že moja grška, odkritosrčna narava, pravim, da so Trojanci, naši smrtni in zagrizeni sovražniki, banda strahopetcev, hudodelcev, malopridne¬žev, lumpov in podgan, da je njih Prios senilen dedec in njih Hek¬tor Šleva. Priznali boste vendar, Ahajci, da je tako pravo grško na¬ziranje. Tedaj pa naenkrat stopi iz sence sam Agamemnon - Še sram ga ni več zalezovati! - in pravi: Počasi, Tersites; Trojci so dobri vojaki, Priamos je pošten star mož in Hektor je junak. Nato se je na mestu obrnil in izginil prej, preden sem ga mogel odpraviti, kot bi si zaslužil. Gospodje, jaz sem ostal kot pribit. Lejmo, lej, sem si rekel, odkod piha veter! Zdaj Že vemo, kdo zanaša v naš tabor razvrat, malodušnost in sovražno propagando! Kako naj potem zmagamo, ko imajo tile podli Trojanci svoje ljudi, svoje pristaše, v naši sredi, pa še huje kot to, prav v našem glavnem stanu? In mislite, Ahajci, da oprav¬lja tak izdajalec razdiraško delo za prazen nič? Kje pa, dragi moj, zastonj ne bo povzdigoval naših narodnih sovražnikov do nebes; za to so mu morali Trojci, ljubi moj, drago plačati. Kar malce preudarite, dečki; vojna se nalašč zavlačuje, Ahila so namenoma užalili, v naši vojski slišite le tožbe in godrnjanje, povsod raste nered - skratka, vse skupaj je lumparija in sleparija. Kogar pogledate, je izdajalec, prodanec, tujerodec in mešetar. In če jim človek pride na njihove finte, rečejo, da je šuntar in razkrojni element. To ima našinec za to, ker hoče brez ozira na desno ali levo služiti le svojemu narodu in njegovi časti in slavi! Le kam smo jo mi antični Grki dognali! Da se z vsem tem blatom ne zadušimo! Enkrat bojo o naši dobi pisali kot o periodi najglobljega narodnega onečaščenja in hlapčevstva, sramote, omejenosti in izdajstva, nesvobode in razvrata, strahopetnosti, korupcije in moralne gnilobe
»Nekako je bilo, nekako spet bo,« je zehnil Evpator. »Gaz pa grem že spat. Lahko noč, ljudje moji!«
»Lahko noč,« je del Tersitee prisrčno in se zadovoljno pretegnil. »A ne, da smo danes lepo pokramljali, kaj?«
L. 1931
ALEKSANDER VELIKI
Aristotelu iz Stagire ravnatelju liceja v Atenah
Moj veliki in ljubljeni učitelj, dragi Aristotel!
Dolgo, zelo dolgo Vam že nisem pisal; toda bil sem, kot veste, vse preveč zaposlen z vojaškimi zadevščinami, in ko smo bili na pohodu skozi Hirkanijo, Brangijano in Gedrozijo, ko smo osvajali Baktrijo in napredovali prek Indusa, nisem niti utegnil niti nisem bil pri volji, da bi segel po peresu. Že nekaj mesecev sem sem spet v Suzah; vendar sem imel skrbi čez glavo z administracijo, z imenovanjem uradnikov in z likvidacijo vsakovrstnih spletk in uporov, tako da do danes nisem prišel do tega, da bi Vam napisal kaj o sebi. Sicer pa približno veste iz uradnih poročil, kaj se je dogodilo; toda tako vdanost do Vas kakor tudi zaupanje v Vaš vpliv na izobražene helenske kroge me spodbujata, da Vam, kot svojemu čaščenemu učitelju in duhovnemu vodniku, spet enkrat odprem svoje srce.
Spominjam se, kako sem Vam napisal pred leti (kako davno se mi že zdi!) nespametno in navdušeno pismo nad Ahilovim grobom; bilo je to na pragu mojega perzijskega pohoda in prisegal sem, da bo hrabri Pelid moj življenjski zgled. Sanjal sem o junaštvu in veličini; imel sem za seboj že zmago nad Trakijo in mislil sem, da sem na pohodu proti Dariju na čelu svojih Makedoncev in Helenov le zato, da bi se vredni svojih prednikov, ki jih je opeval božanski Homer, ovenčali z lovorikami. Lahko rečem, da nisem ostal svojemu idealu nič dolžan niti pri Haironeji niti pri Graniku; vendar presojam danes politični pomen svojih takratnih akcij precej drugače. Suha resnica je, da so tedaj našo Makedonijo, le kolikor toliko povezano z Grčijo, nenehno ogrožali od severa barbarski Tračani; lahko bi nas napadli v neprimernem trenutku, ki bi ga Grki izkoristili za to, da bi prelomili pogodbe in se odcepili od Makedonije. Skratka, bilo je treba pokoriti Trakijo, da bi imela Makedonija zaščiten bok v primeru grške izdaje. Bila je to gola politična nujnost, ljubi Aristotel; toda Vaš učenec se takrat še ni dovolj spoznal v tem in prepuščal se je sanjam o ahilovskih dejanjih.
Ko smo osvojili Trakijo, se je naša situacija spremenila: pod svojo vlado smo imeli celo zahodno obrežje Egejskega morja tja do Bospora; Vendar je perzijska pomorska moč ogrožala našo oblast nad Egejskim morjem; zlasti zato, ker smo zavzeli položaje nad Helespontom in Bosporom, smo se znašli v nevarni bližini perzijskega vplivnega območja. Prej ali slej je med nami in Perzijo moralo priti do boja za Egejsko morje in prosto plovbo skozi pontske ožine. K sreči sem udaril prej, preden se je Darij mogel pripraviti. Mislil sem, da grem po Ahilovih stopinjah in da bom za grško slavo osvajal novi Ilion; v resnici pa je šlo, kot vidim danes, za absolutno nujnost, da odvrnem Perzijo od Egejskega morja; in jaz sem jo, dragi učitelj, odvrnil tako temeljito, da sem zasedel celo Bitinijo, Frigijo in Kapadocijo, oplenil sem Kilikijo in se ustavil šele v Tarsu. Mala Azija je bila naša. Ne samo stara Egejska mlaka, ampak cel severni breg Sredozemskega ali, kot mi pravimo, Egipčanskega morja je bil v naši posesti.
Vi bi rekli, moj ljubi Aristotel, da smo sedaj v celoti dosegli glavni politični in strateški cilj, namreč dokončno izločitev Perzije iz helenskih voda. Toda z osvojitvijo Male Azije je nastala nova situacija: naši novi bregovi bi bili lahko ogroženi od juga, lahko bi jih ogrozila Fenicija ali Egipt; od tam bi Perzija lahko dobila pojačanja in material za nadaljnje vojskovanje proti nam. Bilo je torej neizogibno zasesti tirske bregove in zagospodovati Egiptu; tako smo sicer postali gospodarji vsega primorja, s tem pa je hkrati narasla nova nevarnost: da bi se Darij, oprt na svojo bogato Mezopotamijo, lahko vrgel na Sirijo in tako od trgal našo egiptovsko posest od našega maloazijskega oporišča. Moral sem torej uničiti Darija za vsako ceno. To se mi je posrečilo pri Gavgamelih; Babilon in Suze, Persepolis in Pasargade so nam, kot veste, padli v roke. S tem smo dobili pod svojo oblast Perzijski zaliv; da bi pa zaščitili to novo posest pred možnimi vpadi od zgoraj, je bilo treba odpraviti se na sever, proti Medijcem in Hirkanom. Sedaj je segalo naše ozemlje od Kaspijskega morja tja do Perzijskega zaliva, ostalo pa je Še odprto proti vzhodu; s svojimi Makedonci sem torej vkorakal v arejske in drangijanske kraje, opustošil sem Gedrozijo in pokončal vse živo v Arakoziji, nato pa sem zmagoslavno zavzel Baktrijo; in da bi zapečatil to vojaško zmago s trajno vezjo, sem vzel za soprogo baktrijsko princeso Roksano. Bila je to gola politična nujnost; zakaj osvojil sem že toliko vzhodnih dežel za svoje Makedonce in Grke, da sem si hočeš nočeš moral pridobiti svoje barbarske podložnike tudi s svojim nastopom in bliščem, ki si brez njega ti ubogi pastirji ne znajo predstavljati mogočnega vladarja. Res je, da je to moja stara makedonska garda težko prenašala; menda se ji je zdelo, da se njen poveljnik odtujuje svojim vojnim tovarišem. Takrat sem žalibog moral dati usmrtiti svojega starega Filota in Kalistena; tudi moj Parmenion je izgubil življenje. To me je zelo prizadelo; druge poti pa ni bilo, ker bi sicer puntanje mojih Makedoncev ogrozilo moj naslednji korak. Tisti čas sem namreč pripravljal bojni pohod v Indijo. Da boste razumeli: Gedrozija in Arakozija sta obdani z visokimi gorami kot z obzidjem; da bi pa lahko bili nezavzetni trdnjavi, potrebujeta predgradje, ki iz njega lahko napravite izpad, ali pa se umaknete za obzidje. To strateško predgradje je Indija tja do reke Indusa. Bilo je vojaško nujno, da zasedemo to ozemlje in z njim vred mostišča na drugem bregu; noben odgovoren vojak ali politik ne bi ravnal drugače; toda ko smo bili ob reki Hifasisu, so se moji Makedonci začeli upirati, češ da ne grejo več naprej zavoljo utrujenosti, bolezni in hrepenenja po domovini. Moral sem se vrniti; bila je to strašna pot za moje veterane, še hujša pa zame; saj sem imel namen priti tja do Bengalskega zaliva, da bi dobil naravne meje za svojo Makedonijo na vzhodu, sedaj pa sem bil primoran začasno odnehati od te naloge.
Vrnil sem se v Suze. Lahko bi bil zadovoljen, saj sem osvojil res mogočno državo za svoje Makedonce in Helene. Vendar da se ne bi več moral zanašati le na svoje izčrpane ljudi, sem uvrstil v svojo armado trideset tisoč Perzijcev; dobri vojaki so in nujno jih potrebujem za obrambo vzhodnih meja. Pa poglejte, moji stari vojaki so skrajno ogorčeni« Še tega ne morejo razumeti, da sem postal velik kralj Vzhoda, ko sem zavzel za svoj narod-v Orientu stokrat večje ozemlje od naše domovine, in da moram izbirati svoje uradnike izmed orientalcev in se obdajati z orientalskim dvorom; vse to so samoumevne politične nuje, ki jih upoštevam v interesu Velike Makedonije. Okoliščine terjajo od mene nove in nove žrtve; prenašam jih brez ugovora, kajti na misli imam veličino in moč svoje ljubljene domovine. Trpeti moram barbarsko razkošje svoje moči in sijaja; že tri princese vzhodnih kraljestev sem vzel za žene; sedaj pa, ljubi Aristotel, sem postal celo bog.
Da, dragi moj učitelj: dal sem se razglasiti za boga; moji dobri vzhodni podložniki me častijo in mi opravljajo daritve. To je politična nujnost, če naj imam primerno avtoriteto nad temi hribovskimi pastirji in velblodjimi gonjači. Kako daleč so časi, ko ste me učili rabiti pamet in logiko! Vendar sama pamet veleva prilagoditi sredstva človeški nespameti. Na prvi pogled se lahko marsikomu zazdi moja življenjska pot fantastična; če pa se sedaj, v nočni tišini svoje božanske delovne sobe, oziram nazaj na prehojeno pot, vidim, da se nisem nikoli lotil ničesar, kar ne bi nujno izhajalo iz mojega poprejšnjega koraka.
Poglejte, moj ljubi Aristotel, bilo bi v interesu miru in reda, bilo bi v interesu razumne politike, da bi bil spoznan za boga še v svoji zahodni domovini. Če bi imel poroštvo, da sta moja Makedonija in Helada sprejeli politični princip moje absolutne avtoritete, bi mi to sprostilo roke tu na vzhodu; mirno bi se lahko odpravil na vojno, da bi priskrbel svoji grški domovini naravne meje na Kitajskem obrežju. S tem bi zagotovil svoji Makedoniji moč in varnost za večne čase. Kot vidite, to je trezen in razumen načrt; davno nisem več tisti fantast, ki je prisegal nad Ahilovim grobom.
Če Vas sedaj prosim, da bi kot moj modri prijatelj in filozofični vodnik pripravili in za moje Grke in Makedonce sprejemljivo utemeljili moje oklicanje za boga, ravnam kot odgovoren politik in državnik; na Vaš premislek bodi dano, če boste izpolnili to nalogo kot razumno, domoljubno in politično nujno zadevo.
Pozdravlja Vas, moj dragi Aristotel,
Vaš Aleksander
L. 1937
ARHIMEDOVA SMRT
Namreč ta štorija o Arhimedu ni bila docela taka, kakor pišejo; res je sicer, da je bil ubit, ko so Rimljani zavzeli Sirakuze, ni pa točno, da je v njegovo hišo vdrl rimski vojak, da bi plenil, in da je Arhimed, pogreznjen v risanje nekakšne geometrične konstrukcije, nanj nejevoljno zarenčal: »Ne dotikaj se mojih krogov!« Prvič Arhimed ni bil nikak raztresen profesor, ki ne ve, kaj se okoli njega godi; nasprotno, po naturi je bil pravi vojak, ki je za Sirakuze izumljal vojne stroje za obrambo mesta; drugič pa tisti rimski soldat ni bil nikak pijan plenilec, marveč izobraženi in častihlepni štabni stotnik Lucius, ki je videl, s kom ima čast, in ni prišel plenit, marveč je na pragu salutiral in rekel:
»Zdrav bodi, Arhimed!«
Arhimed je odvrnil oči od voščene tablice, ki je nanjo zares nekaj risal, in rekel: »Kaj je?«
»Arhimed,« je del Lucius, »mi vemo, da bi se brez tvojih vojnih strojev tele Sirakuze ne držale niti mesec; takole pa smo z njimi imeli dve leti veliko opraviti. Ne misli, mi vojaki to znamo oceniti. Sijajni stroji. Gratuliram.«
Arhimed je zamahnil z roko. »Prosim te, saj na tem nič ni. Navadni metalni mehanizmi - no, taka igrača. Znanstveno nima velikega pomena.«
»Vojaško pa,« je menil Lucius. »Poslušaj, Arhimed, prišel sem ti predlagat, da sodeluješ z nami.«
»S kom?«
»Z nami, Rimljani. Saj vendar vidiš, da Kartagina propada. Počemu jim še pomagati! Boš videl, kako bomo sedaj pometli s Kartagino. Bolje bi bilo, če bi šli z nami, vi vsi.«
»Zakaj?« je godrnjal Arhimed. »Mi Sirakužani smo slučajno Grki. Zakaj naj bi šli z vami?«
»Zato, ker živite na Siciliji, mi pa Sicilijo potrebujemo.«
»Zakaj pa jo potrebujete?«
»Zato, ker hočemo zagospodovati nad Sredozemskim morjem.«
»Aha,« je del Arhimed in zamišljeno gledal na svojo tablico. »Čemu pa to hočete?«
»Kdor je vladar Sredozemskega morja,« je rekel Lucius, »je vladar sveta. To je vendar jasno.«
»Kaj res morate biti vladarji svete?«
»Kajpada. Poslanstvo Rima je, da postane vladar sveta. In povem ti, da bo.«
»Mogoče,« je rekel Arhimed in nekaj brisal na voščeni tabli- »Toda ja vam ne bi vsvetoval tega, Lucius, Poslušaj, biti vladar sveta - za to vam bo nekoč treba neznanske obrambe. Škoda dela, ki ga hoste s tem imeli•«
»To je vseeno; vendar bomo velika država.«
»Velika država,« je momljal Arhimed. »Če narišem majhen krog ali velik krog, je to venomer samo krog. Spet so tu meje - nikoli ne boste brez meja, Lucius. Misliš, da je velik krog popolnejši od majhnega Misliš, da si večji geometer, če narišeš večji krog?«
»Vi Srki se nenehno igrate z argumenti,« je ugovarjal stotnik Lucius. »Mi pač dokazujemo svojo resnico drugače.«
»S čim?«
»Z dejanji. Na primer, zavzeli smo vaše Sirakuze. Ergo nam pripadajo. Je to jasen dokaz?«
»Je,« je rekel Arhimed in s pisalom grebel po laseh. »Ja, zavzeli ste Sirakuze; samo da to niso in ne bodo več tiste Sirakuze, kakor doslej. To je bilo veliko in slavno mesto, človek; zdaj ne bo nikoli več veliko. Škoda Sirakuz!«
»Bo pa Rim velik. Na vsem zemeljskem območju mora biti Rim najsilnejši.«
»Zakaj?«
»Da bi se obdržal. Čim silnejši smo, tem več sovražnikov imamo. Zato moramo biti najsilnejši.«
»Kar zadeva silo,« je momljal Arhimed, »tako malce fizik sem, Lucius, in nekaj ti povem. Sila se veže...«
»Kaj to pomeni?«
»To je tak zakon, Lucius, Sila, ki deluje, se veže. Čim silnejši boste, tem več svojih sil boste potrošili in nekoč pride čas –«
»Kaj si hotel reči?«
»Eh, nič. Nisem prerok, človek; sem samo fizik. Sila se veže. Več ne vem.«
»Poslušaj, Arhimed, ne bi hotel sodelovati z nami? Nimaš pojma, kakšne velike možnosti bi se ti odprle v Rimu. Gradil bi najmočnejše vojne stroje na svetu
»Moraš oprostiti, Lucius; star človek sem, pa bi še hotel izpeljati do konca enega sli dva izmed svojih domislekov. - Kakor vidiš, pravkar si tukaj nekaj rišem.«
»Arhimed, kaj te ne mika z nami osvajati vlado nad svetom? - Zakaj molčiš?«
»Ne zameri,« je godrnjal Arhimed nad svojo tablico. »Kaj si rekel?«
»Da bi Človek kakor ti lahko osvajal svet.«
»Hm, osvajal svet,« je zamišljeno del Arhimed. »Ne jezi se, toda tukaj imam nekaj pomembnejšega. Veš, nekaj trajnega. Nekaj, kar bo zares ostalo.«
»Kaj je to?«
»Pazi, ne briši mi mojih krogov! To je način, kako se da izračunati površina krogovega izseka.«
x x x
Pozneje so izdali poročilo, da je učeni Arhimed izgubil življenje po naključju.
L. 1938
RIMSKE LEGIJE
Štirje izmed Cezarjevih veteranov, ki so imeli za seboj galski in britanski vojni pohod in so se vrnili ovenčani s slavo in največjim triumfom, kar jih je kdaj videl svet, torej tile štirje junaki, in sicer Bullio, bivši desetnik, Lucius, imenovani zavoljo mršavosti Macer, Sartor, imenovani Hilla, veterinar druge legije, in končno Strobus iz Gaete, so se sešli v vinski kleti sicilskega Grka in velikega nepridiprava Onokrata, da bi se skupaj spominjali velikih in znamenitih vojnih dogodkov, ki so jih videli na svoje oči. Zato ker je bilo kar vroče, jim je Onokrates postavil mizo na ulico, in tam so ga tile štirje vojaki srkali, glasno se pogovarjajoč. Kdo bi se čudil, da se je kmalu okrog njih nabralo ljudi iz te ulice, obrtnikov, oslarjev, otrok in žena z dojenčki v naročju, da bi poslušali njih besedo? Vedite, da so takrat slavna dejanja velikega Cezarja še budila zanimanje pri vseh rimskih državljanih.
»Poslušajte torej,« je rekel Strobus iz Gaete, »kaj se je zgodilo, ko je tam ob tisti reki stalo proti vam trideset tisoč Senonov?«
»Čakaj,« ga je popravil Bullio, »prvič, Senonov ni bilo trideset tisoč, ampak komaj osemnajst tisoč, in drugič, ti si bil v deveti legiji, ki ni nikoli stala proti Senononu. Vi ste bili takrat stacionirani v taborišču pri Akvitaniji in ste nam popravljali čevlje, ker so pri vas služili sami dretarji in flikarji. Tako, sedaj pa pripoveduj naprej.«
»To pa nekaj mešaš,« mu je oporekel Strobus. »Da boš vedel, mi smo takrat taborili pri Lutetii. In popravljali smo vam čevlje, ko ste jih pregulili na begu od Gergovije. Takrat so vas pošteno I nabutali, vas in peto legijo, in prav vam je bilo.«
»Tako ni bilo,« je dejal Lucius, imenovani Macer. »Peta legija ni bila nikoli pri Gergoviji. Peti legiji so izprašili hlače že pri Bibracte, in od tistega časa je niso mogli zvabiti nikamor več, kvečjemu na kako požrtijo. To je bila legija,” je rekel Macer in daleč pljunil.
»Saj, kdo pa je bil kriv,” je dejal Bullio, »da so se znašli v kaši pri Bibracte. Šesta bi morala forikirat, da bi jo zamenjala, tem iz šeste, tem zabušantom, pa se ni dalo. Ker so ravno prišli iz Massilie od deklin -«
»Kaj ti le po glavi blodi,« ga je zavrnil Sartor, imenovani Hilla, »Šesta legija pri Bibracte še bila ni; Šele na Axoni je prišla na fronto, ko je imel Galba komando.«
»Ti pa se na to spoznaš, ti kopunar,« je del Bullio; »na Axoni je bila druga, tretja in sedma legija, šesto so Eburoni že zdavnaj poslali k prednikom,”
»Vse skup je debela laž,« je dejal Lucius Macer. »Edino to je res, da se je druga legija, ki sem pri njej služil, borila na Axoni; vse drugo si si izmislil.«
»Ne govori,« je rekel Strobus iz Gaete. »Na Axoni ste smrčali v rezervi, in ko ste se zbudili, je bilo konec bitke. Požgati Genabum, to ste znali, in posekati nekaj sto civilistov za to, ker so obesili tri oderuhe, temu ste tudi bili kos.«
»To nam je ukazal Cezar,« je rekel Macer, skomigajoč z rameni.«
»To ni res,« je zaklical Hilla; »tega ni ukazal Cesar, ampak Labienus. Kje neki Cezar, ta je bil preveč politika za tako; Labienus pa je bil vojak.«
»Galba je bil vojak,« je dejal Bullio, »ker se ni bal; Labienus pa je bil zmeraj pol milje za fronto, da se mu ne bi nič zgodilo. Kje je bil Labienus, ko so nas obkolili Nerviji, ha? Takrat je padel naš centurio in jaz, kot najstarejši desetnik, sem prevzel komando. Fantje, sem rekel, kdor se umakne za korak –«
»Proti Nervijem,« ga je prekinil Strobus, »ni bilo vse skup nič; ti so na vas streljali s storži in želodi. Proti Arvemom pa je bilo huje.«
»Daj no mir,« ma je oporekel Macer, »Arvernov še dohiteti nismo mogli. Ljudje, to je bilo, ko bi zajce lovil.”
»Enkrat,” je rekel Hilla, »sem v Akvitaniji ustrelil jelena; to vam je bil tak korenjak, rogovje je imel ko drevo - dveh konj je bilo treba, da smo ga privlekli v lager,«
»To ni nič,« je izjavil Strobus, »ampak v Britaniji, tam so jeleni!«
»Ta je pa dobra,« je zaklical Bullio, »tule Strobus bi rad namignil, da je bil v Britaniji!«
»Saj ti tudi nisi bil,« mu je odvrnil Macer. »Hej, Onokrates, vino! Povem vam, poznal sem že veliko lažnivcev, ki so trdili, da so bili v Britaniji, pa nisem verjel nobenemu.«
»Jaz pa sem bil tam,« je rekel Hilla, »Peljal sem tja prašiče. Tam je bila sedma, osma in deseta legija,«
»Ne plahtaj, človek,« je menil Strobus, »Deseta ni bila nikoli dlje od sekvanskega taborišča. Videti bi jo morali, kako je prišla zlikana do Alesie. Tam so jih pa dobili po grbi, ti zelenci,«
»Tam smo jih vsi dobili po grbi,« je rekel Bullio, »Zmlatili so nas ko žito s cepmi, in vendar smo zmagali.«
»Tako ni bilo,” je ugovarjal Macer. »To sploh ni bila tako velika bitka. Ko sem zjutraj zlezel iz šotora -«
»Tako ni bilo,« je dejal Hilla. »Pri Alesii se je začelo že ponoči.«
»Pojdi nekam,« je rekel Bullio; »začelo se je, ko smo bili po kosilu; imeli smo ravno ovčino -«
»To ni res,« je dejal Hilla, udarjajoč po mizi. »Pri Alesii smo imeli govedino, ker so bile krave bolne. Nobeden je ni več hotel žret.«
»Jaz pravim, da je bila ovčina,« je vztrajal Bullio. »Takrat je prišel k nam stotnik Longus iz pete legije -«
»Človek,« je rekel Macer. »Longus je bil vendar pri nas, pri drugi, pri Alesii pa je bil že zdavnaj mrtev. Pri peti je bil Hirtus. ”
»To ni res,« je dejal Hilla. »Pri peti je bil ta - no, kako se je imen-, o val? - aha, Corda.«
»Kje pa,« je trdil Bullio. »Gorda je bil v Massilii. Longus je bil, pa dosti; prišel je in pravi, prekleti dež -«
»Eno figo,« je zaklical Strobus. »Tako ni bilo. Takrat pri Alesii sploh ni deževalo. Bilo je strašno vroče, jaz vem, kako je smrdela tista svinjina.«
»Bila je ovčina,« je zavpil Bullio, »in deževalo je! Tisti Hirtus je torej prišel k nam in pravi: Fantje, meni se zdi, da nam bo voda tekla v grlo. In prav je imel. Boj je trajal dvajset ur -«
»Tako ni bilo,« je rekel Macer. »V treh urah je bil konec.«
»Se pa zelo motiš,« je dejal Strobus. »Tri dni se je vleklo, ampak s premori. Drugi dan so nas ugnali -«
»To ni res,« je izjavil Hilla. »Prvi dan so nas ugnali, drugi dan pa smo spet zmagali.«
»Neumnost,« je rekel Bullio, »mi sploh nismo zmagali in hoteli smo se Že vdati, ampak oni so se vdali prej.«
»Sploh ni bilo tako,« je na to del Macer, »saj sploh ni bilo nobene bitke pri Alesii. Onekrates, vino! Čakajte, nekaj vam bom povedal: ko smo oblegali Avaricum -«
»Saj ni bilo tako,« je zagodel Bullio in zaspal.
L. 1928
O DESETIH PRAVIČNIH
Rekel je torej Gospod; Vpitje iz Sodome in Gomore je res veliko in njih greh res silno težak;
zdaj pa pojdem doli in videl bom, ali so docela tako delali, kakor se glasi njih vpitje, ki je Prišlo do mene; če pa ne, bom spoznal.
In pristopil je Abraham in je rekel: Boš li tudi pravičnega pokončal s krivičnim?
Je morda petdeset pravičnih v onem mestu, ali boš vendar pokončal in ne prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem?
Rekel je torej Gospod: Ako najdem v Sodomi, sredi mesta, petdeset pravičnih, prizanesem vsemu kraju zaradi njih.
In Abraham je odgovoril ter rekel: Morda jih bo onim petdesetim pravičnim manjkalo pet, boš li zaradi teh peterih pokončal vse mesto? Rekel je torej: Ne pokončam, ako jih tam najdem petinštirideset.
In spet je govoril Abraham in rekel: Morda se jih tam najde štirideset. In je odgovoril: Ne storim tega zaradi teh štiridesetih.
Rekel je torej Abraham: Ne srdi se, prosim, Gospod, in še bom govoril: Morda se jih najde ondi trideset. Odgovoril je: Ne storim tega, ako jih najdem ondi trideset.
In spet je rekel: Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu: Morda se jih najde ondi dvajset. Odgovoril je: Ne pogubim zaradi tistih dvajsetih.
In še je rekel: Ne srdi se, prosim, Gospod, in bom samo še enkrat govoril: Morebiti se jih najde ondi deset. Odgovoril je: Ne pokončam zaradi tistih desetih.
In odšel je Gospod, ko je nehal govoriti z Abrahamom. Abraham pa se je vrnil v svoj kraj.
Gen. 18, 20-33
In ko se je vrnil v svoj kraj, je Abraham poklical svojo ženo Saro in ji rekel: »Poslušaj, to imam iz najboljšega vira, nihče pa tega ne sme vedeti. Gospod se je odločil pokončati Sodomijane in Gomorčane zavoljo njihovih grehov. On sam mi je to povedal.
In dejala je Sara: »Vidiš, ali nisem rekla že zdavnaj tega? In ko sem ti povedala, kaj se tam dogaja, si jih ti še zagovarjal in se name drl: Molči, ne vtikaj se, kaj ti mar! Zdaj pa vidiš, jaz sem to že zdavnaj rekla^ to se je dalo pričakovati. Ko sem ondan o tem govorila z Lotovo ženo, ji pravim: Gospa, kam bo tole peljalo? Kaj misliš, ali bo Gospod pokončal tudi Lotovo ženo?«
In Abraham je odgovoril ter rekel: »Prav za to gre. Gospod je privolil, lahko bi rekel, da na moj pritisk, da Sodomi in Gomori prizanese, če najde tam petdeset pravičnih. Jaz pa sem se pogajal in pogodil za deset. Zato sem te poklical, da bi skupaj izbrala deset pravičnih za Gospoda.«
In dejala je Sara: »To si dobro napravil. Lotova žena je moja prijateljica in Lot je sin tvojega brata Karana. Jaz ne rečem, da je Lot pravičen, saj veš, kako je hujskal svoje posle proti tebi, tega spet ne govori, Abraham, to ni bilo prav, on do tebe ni iskren, je pa tvoj nečak, Čeprav se Karan do tebe ni vedel, kot bi se lasten brat moral, toda to že spada v rodbino.«
In še je dejala, rekoč: »Reci Gospodu, naj prizanese Sodomi. Jaz sem že taka, da nikomur ne želim nič hudega. Noge se mi tresejo, če pomislim, da bi toliko ljudi moralo zgubiti življenje. Pojdi in dopovej Gospodu, naj se jih usmilil«
Abraham pa je odgovoril: »Gospod se bo usmilil, če bo našel deset pravičnih. Mislim, da bi mu lahko svetovala, kateri so to. Saj poznava vse ljudi, kar jih stanuje v Sodomi in Gomori. Zakaj ne bi Gospodu pomogla poiskati deset pravičnih?«
In rekla je Sara: »Nič lažjega kot to. Tudi dvajset, tudi petdeset, tudi sto pravičnih mu označim. Gospod ve, da nikomur ne storim nič žalega. Imava torej Lotovo ženo in Lota, tvojega nečaka, čeprav je hinavski in nevoščljiv, toda spada v rodbino. To sta že dva.«
Na to je rekel Abraham; »In njuni dve hčeri.«
Potem je Sara dejala: »Ne misli, ta starejša, Jiska, je nesramnica. Mar nisi opazil, kako je pred teboj vrtela zadnjico? Sama Lotova žena mi je rekla: Jiska mi dela skrbi, vesela bom, ko se bo omožila. Ta mlajša se zdi bolj skromna. Če pa misliš, torej računaj z obema. »
In rekel je Abraham: »Potemtakem imava že štiri pravične. Koga bi Še izbrala?«
Sara pa je odgovorila: »Če računaš z dekletoma, potlej moraš privzeti tudi njih ženina, Jobaba in Zeboima.«
Toda Abraham je rekel: »Se pa motiš, Zeboim je vendar sin starega Dodanima. Mar je lahko tatov in oderuhov sin pravičen?«
In rekla je Sara: »Abraham, stori to, prosim te, zavoljo rodbine. Zakaj ne bi imela tudi Milka poštenega ženina ko ta gizdača Jiska? To je spodobno dekle in vsaj ne vrti bokov pred starimi sorodniki, ki jih naj spoštuje.«
In odgovoril je Abraham: »Naj bo, kot praviš. Z Jebobom in Zeboimom imava potemtakem že Šest pravičnih. Sedaj nam preostaja najti le še štiri.« ^
Sara pa je rekla: »To bo že lahko. Čakaj, kdo je še v Sodomi pravičen?«
Potem je Abraham odgovoril: »Rekel bi, da stari Nahor.«
In rekla je Sara: »Čudim se ti, da sploh lahko o njem govoriš. Kaj ne spi s poganskimi deklinami, čeprav je starec? Prej ko Nahor se zdi pravičen Sabatah.«
Tedaj je Abraham skipel v srdu in rekel: »Sabatah je krivoprisežnik in malikovalec. Ne zahtevaj od mene, da bi ga Gospodu predlagel med pravičnimi. Zdi se mi, da bi prej prišla v poštev Elmodad ali Eliab.«
Na to je rekla Sara: »Da boš torej vedel, Eliab je prešuštvoval z Elmodadovo ženo. Ko bi bil Elmodad kaj vreden, bi svojo ženo, to candro, zapodil, kamor spada. Menda bi pa lahko predlagal Namana, ki za nič ne more, ker je nor.«
Abraham pa je odgovoril: »Namana ne bom predlagal, predlagal pa bom Melhiela.«
In rekla je Sara: »Se boš predlagal Melhiela, ne govori z menoj. Kaj te ni Melhiel zasmehoval, da z menoj nimaš sina, z deklo Agaro pa?«
Potem je Abraham rekel: »Melhiela ne bom predlagal. Kaj misliš, menda bi pa lahko privzela med pravične_Ezrona ali Jahelela?«
Potem je Sara odgovorila, rekoč: »Jahelel je razuzdanec, Ezron pa občuje z ahadskimi vlačugami.«
In rekel je Abraham: »Predlagal bom Efraima.«
Sara pa je rekla: »Efraim govori, da je Mamrejeva ravnina, na kateri se pasejo naše črede, njegova.«
Potem je Abraham rekel: »Efraim je nepravičen. Predlagal bom Ahirama, sina Jasielovega...
In dejala je Sara: »Ahiram je Melhielov prijatelj. Če že hočeš koga predlagati, predlagaj Nadaba.«
Abraham je odgovoril: »Nadab je lakomnik. Predlagal bom Amrama.«
Sara pa je rekla: »Amram je hotel spati s tvojo deklo Agaro. Ne vem, kaj je na njej tako posebnega videl. Asriel je boljši.«
In rekel je Abraham; »Asriel je gizdavec. Gospodu ne morem predlagati nobenega pavluhe. Kaj ko bi mu imenoval Namuela? Ne, niti Namuel ni tega vreden. Ne vem, zakaj bi moral biti prav Namuel.«
Potem je Sara dejala: »Kaj imaš proti Namuelu? Je sicer neumen, je pa pobožen.«
In rekel je Abraham: »Naj bo. Namuel je sedmi.«
Sara je na to dejala: »Počakaj, Namuela izpusti, zakaj sodomskemu grehu je vdan. Kdo je še v Sodomi? Dovoli, da se spomnim: Kahat, Salfad, Itamar …«M
Potem je Abraham odgovoril: »Zaženi to misel od sebe. Itamar je lažnivec, in kar zadeva Kahata in Salfada, kaj ne držita oba s stranko prekletega Pelega? Toda menda poznaš kakšno pravično žensko v Sodomi. Prosim, spomni se.«
In rekla je Sara: »Nobene ni.«
Tedaj se je Abraham razžalostil, rekoč: »Kaj ni desetih pravičnih v Sodomi in Gomori, da bi Gospod zavoljo njih prizanesel tema krasnima mestoma?«
Potem je Sara rekla: »Pojdi Abraham, pojdi Še enkrat h Gospodu, vrzi se na kolena pred njegovim obličjem, raztrgaj svoje oblačilo in reci: Gospod, Gospod, jaz in Sara, žena moja, te jokajoč prosiva, da ne pokončaš Sodome in Gomore zavoljo njihovih grehov.
In reci mu: Usmili se tega grešnega ljudstva in potrpi še z njimi. Imej usmiljenje, Gospod, in daj jim živeti. Od nas pa, Gospod Bog, od nas ljudi ne zahtevaj, da bi ti predlagali deset pravičnih iz vsega tvojega ljudstva.«
L. 1931
Ob smrti Milana Kundera sem znova odprl arhiv njegovega prijatelja, prevajalca Dušana Barana. Pri pregledovanju sem naletel na mapo z njegovim prevodom Čapkove Knjige apokrifov, ki na žalost ni doživela natisa, k čemur je najbrž prispevala njena radikalna relativizacija vseh kulturnih in družbenih dogem. Naenkrat so se mi zazdele zgodbe tako blizu današnjemu času, kakor da so napisane na eni strani kot posmeh, na drugi strani pa kot razkritje, da se ponavlja zgodovina iz tridesetih let dvajsetega stoletja. Zaradi tega jih tudi objavljam.
Opomba urednika
O PROPADU DOBE
Pred votlino je bilo tiho. Moški so odšli koj zarana, vihteč kopja, v smeri na Blansko ali na Réjec, kjer so bili zasledili ere- do losov; ženske so medtem po gozdu obirale mahovnjce in le na hipe je bilo slišati njihovo jecavo kriko in regljanje; otroci so bržda spodaj pluncgali po potoku - sicer pa, kdo bi utegnil paziti na te paglavce, svojat pobalinsko in podivjano. In tako je stari pračlovek Janeček v tej nevsakdanji tišini dremuhal in kinkal na blagem oktobrskem soncu; po pravici povedano, smrčal je in v nosu mu je žvižgalo, toda delal se je, ko ds ne spi, ampak ko da varuje votlino svojega rodu in vlada nad njo, kakor se za starega načelnika spodobi.
Stara Janečkova je razgrnila svežo medvedjo kožo in se z ostrim kresilnikom lotila ostrgovanja. To je treba temeljito opraviti, ped za pedjo - ne pa, kot dela ta mlada, je stari Janečkovi prišlo na misel; ta frfra le tako povrh popraska in že spet beži srčkat se in muckat z otroki - taka koža, si misli stara Janečkova, nič ne zdrži, kje pa, sprhni ali zapari; ampak jaz se ne bom v nič vtikala, si misli gospa Janečkova, če ji sin tega ne reče - Kar je res, je res, šparati ta mlada ne zna. In tukajle je krzno prebodeno, ravno sredi hrbta! Ljudje moji, strmi stara gospa, kateri štor pa je tega medveda zabodel v pleča? Saj s tem pokvari celo kožo! Moj bi tega svoj živi dan ne napravil, si zagrenjeno pravi starka, ta je vedno vrat zadel.«
»Ah, ja,« je tisti hip zastokal stari Janeček in si pomel oči. »A še niso nazaj?«
»Kje pa,« je godrnjala stara gospa. »To boš še čakal.«
»Hja,« je vzdihnil starec in zaspano mežikal. »Ja, tile, kje pa. Ja, no. Kje pa so ženske?«
»Ah, ja, ja,« je zehnil deda Janeček. »Nekje blebečejo. Namesto da bi - namesto da bi, recimo, to ali ono - Tako torej, Pri nas je, da se bogu smili!«
Bilo je tiho; le stara Janečkova je hitro in s togotno vnemo ostrgovala surovo kožo.
»Pravim,« se je oglasil Janeček in se zamišljeno praskal po plečih, »Boš videla, da spet ne bodo nič prinesli. Saj ti pamet pove; s temi njihovimi za nič kostenimi kopji - In jaz venomer pravim sinu: Poglej, nobena kost ni vendar dovolj trda in trdna, da bi delal kopja iz nje! - Še ti, kot ženska, moraš priznati, da niti kost niti parog nimata one - take prebojnosti, veš? Zadeneš kost, in kosti s kostjo ne prebiješ, a ne? To ti pamet pove. Tako kamnito kopje pa, ejdun - Seve, več dela da, je pa to, ejduš, orodje - A misliš, da si pusti sin dopovedati?«
»Saj veš,« je trpko dela gospa Janečkova, »Danes si nihče več ne pusti zapovedovati,«
»Saj jaz nikomur ne zapovedujem,« se je razburjal deda. »Toda še svetovati si ne pustijo! Včeraj sem tamle pod skalami našel tak lep ploščat kresilnikov odlomek. Dovolj bi bilo oklesati ga malo ob robovih, da bi bil ostrejši, in bila bi taka ost za kopje, da bi bilo veselje pogledati. Vzamem ga torej domov in pokažem sinu: Poglej, to je kamen, kaj? - Je, pravi on na to, kaj pa bi z njim, ate? - No, ejdun, lahko bi ga obsekali za kopje. - Pojdite no, atej, reč£ on, kdo pa bi to klesal in se s tem igral? Saj imamo v votlini cele kupe te stare ropotije in tako ali tako ni za nobeno rabo; na ratišču še drži ne, pa naj jo privežete, kakor hočete, kaj bi s tem? - Lenuhi so,« je srdito zavpil starina. »Danes se nikomur več ne da pošteno obdelati kos kresilnika, to je! Komodni so! Seveda, taka kostena ost je napravljena ena, dve, vsak hip se ti pa tudi zlomi. In češ da je to vseeno, govori sin, novo daš, pa je. No, ja, ampak kam bodo tako prišli? Vsak hip novo kopje! Še ti povej, kdo je to svoj živi dan videl? Taka prava kresilnikova ost, ejdun, pa je zdržala leta in leta! Toda jaz pravim, in moje besede se bodo še izpolnile: še radi se bodo enkrat vrnili k temu našemu poštenemu kamnitemu orožju! Zato shranim, kar koli najdem: stare puščice in bete in kresilnikove nože - In češ da je to ropotija!«
Stari gospod se je od boli in pohujšanja nad vsem malodane dušil. »No, vidiš,« se je oglasila gospa Janečkova, da bi ga spravila na druge misli. »In s kožami je prav tako. Mamica, mi govori ta mlada, čemu se neki toliko onegate z ostrgovanjem, škoda dela; poskusite enkrat ustrojiti kožo s pepelom, to vsaj ne smrdi.« - »Kaj boš mene učila,« se je starka obregnila na nenavzočo snaho, »jaz vem, kar vem! Kože smo svoje šive dni le ostrgovali, in kakšne kože so bile! Seveda, če ti je žal dela - Samo da se lahko izognejo delu! Zato si venomer kaj izmišljajo in drugačijo - Ustrojiti kožo s pepelom! Kdo pa je to kdaj slišal!«
»Je že tako,« je zehnil Janeček. »Kje pa, zanje ni dovolj dobro tako, kot smo delali mi. In češ da je kamnito orožje nerodno za v roko. To je sicer res, mi se na udobnost nismo močno ozirali; toda danes – no no no, da si ne bi ožulili ročic! Še ti povej, kam bo to peljalo? Poglej današnje otroke. Kar pustite jih, dedej, govori snaha, naj se igrajo. Ja, kaj pa bo enkrat iz njih?«
»Ko vsaj ne bi počeli tak direndaj,« je potožila stara gospa. »Razposajeni so, kar je res, je res!«
»To je ta današnja vzgoja,« je razlagal stari Janeček. »In če tu pa tam sinu kaj rečem, pravi: Ate, tega vi ne razumete več, danes so drugi časi, druga epoha - In, govori, češ da še niti to kosteno orožje ni zadnja beseda: enkrat, govori, bode ljudje prišli še na vse drugačen material - No, veš, tu se že vse neha: kot da bi kdo kdaj poleg kamna, lesa ali kosti videl kak drug trden material! To moraš še ti, kot neumna ženska, priznati, da - da - da to presega vse meje!«
Gospa Janečkova je povesila roke v krilo. »Ti,« je rekla, »odkod neki imajo te norije?«
»No, češ da je to sedaj moderno,« je izžulil starina iz brezzobih ust. »Poglej, tjale na ono stran, štiri dni hoda od tod, se je pritepel nov rod, taka tuja svojat, in češ da oni to tako delajo - Da boš vedela, vse te neumnosti imajo naši od njih. To kosteno orožje in vse. Celo - celo kupujejo to od njih,« je razburjeno kriknil. »Za naša dobra krzna! Kot da bi kdaj od tujih dobili kaj dobrega! Le nikar se ne prijateljuj s kako tujo bagažo! In sploh, to je stara izkušnja, še po prednikih: vsakega tujca je treba brez obotavljanja takoj napast in fentat. Vse naše žive dni je bilo tako: brez ovinkov in ubit. Kje pa, ate, govori sin, danes so druge razmere, sedaj se uvaja zamenjava blaga - Zamenjava blaga! Če koga ubijem in mu poberem, kar ima, dobim njegovo blago in mu za to nič ne dam - čemu neki zamenjava? - Kje pa, ate, govori sin, tu plačate s človeškimi življenji, in teh je škoda! - Zdaj pa imaš: češ da je škoda človeških življenj! To so ti današnji nazori,« je naveličano godel stari gospod. »Strahopetci so, to je vse. Češ da je škoda življenj! Kako pa se bo enkrat, povej, preživilo toliko ljudi, Če se ne bodo pobijali? Saj je že sedaj preklemano malo losov! Lej jih, lej, žal jim je Človeških življenj; spoštovanja do tradicije pa nimajo, prednikov in staršev ne čislajo - Saj to je skaza,« je srdito izhrknil deda Janeček. »Ondan gledam, kako en smrkolin maže s glinovico podobo bizona po steni votline. Dal sem mu klofuto, sin pa govori: Le pustite ga, saj ta bizon je ko živ! - No, tu se že vse neha! kar so se kdaj počele take odvečnosti? Če nimaš nobenega dela, fant, pa kleši kak kresilnik, toda ne slikaj bizonov po steni! Čemu nam je treba takih bedarij?«
Gospa Janečkova je strogo stisnila ustnice: »Ko bi le bizoni,« je čez Čas pocedila.
»Kaj pa še?« je vprašal deda,
»Ah, nič,« se je branila gospa Janečkova, »sram me je povedati - Da boš torej vedel,« se je naglo odločila, »davi sem našla v votlini... kos mamutovega okla. Izrezljan je bil kakor,., kakor golonaga ženska. Prsi in vse, veš?«
»Pojdi no,« je osupnil starina, »Kdo pa je to izrezljal?«
Gospa Janečkova je pohujšana skomignila z rameni: »Kdo pa ve. Bržkone kdo od mladih. V ogenj sem to vrgla, vendar - Takele prsi je imelo! Fuj!«
»Ko, tako pa ne gre več naprej,« se je utrgalo iz deda Janečka. »To je vendar sprijenost! Vidiš, taki so postali, ker vse mogoče izrezujejo iz kosti! Nam ni prišla na misel taka nesramnost vse naše žive dni, ker tc iz kresilnika še šlo ne bi - Tja to vodi! To so ti njihovi izumi! Venomer si bodo kaj izmišljali, venomer bodo kaj novega uvajali, dokler ne bodo vsega fentali in razdejali - In jaz pravim,« je v preroškem razsvetljenju zaklical pračlovek Janeček, »da to ne bo več dolgo!«
L. 1931
KO ZA STARIH ČASOV
K Evpatoru, tebanskemu državljanu in kožarju, ki je sede pletel svoje koše na dvorišču, je pritekel sosed Filagoros in klical že od daleč: »Evpator, Evpator, pusti vnemar svoje koše in poslušaj! Grozne stvari se gode!«
»Kje pa gori?« je vprašal Evpator in zdelo se je, da hoče vstati.
»To je hujše ko ogenj,« je dejal Filagoros. »A veš, kaj se je zgodilo? Obtožiti hočejo našega vojskovodjo Nikomaha! Nekateri pravijo, da ga dolžijo spletk s Tesalci, drugi pa trdijo, da mu očitajo stike s Stranko Nezadovoljnih. Pojdi brž, zbiramo se na agori!«
»Kaj pa naj počnem tam?« je neodločno vprašal Evpator.
»To je grozno važno,« je govoril Filagoros. »Veliko govornikov je že tam; eni trdijo, da je nedolžen, drugi pa pravijo, da je kriv. Pojdi jih poslušat!«
»Počakaj,« je rekel Evpator, »samo da končam tale koš. In povej mi, česa pravzaprav dolžijo Nikomaha?«
»Saj prav to se ne ve,« je dejal sosed. »Govori se to in ono, uradi pa molčijo, češ da še ni končana preiskava. Toda na agori ti je gužva, to bi moral videti! Nekateri kričijo, da je Nikomahos nedolžen –«
»Čakaj malo; kako lahko kričijo, da je nedolžen, ko pa ne vedo prav zagotovo, česa ga dolžijo?«
»Vseeno je; vsak je kaj slišal in govori le o tem, kar je slišal. Vsak ima pravico govoriti o tem, kar je slišal, mar ne? Jaz bi kar verjel, da nas je hotel Nikomahos izdati Tesalcem; eden je to pravil tam, in še je povedal, da je neki njegov znanec videl neko pismo. Nekdo drug pa je rekel, da je to zarota proti Nikomahu in češ da o tem ve stvari - Menda je zapletena tudi vlada občine. Slišiš, Evpator? Zdaj je vprašanje -«
»Čakaj,« je rekel košar. »Zdaj je vprašanje; a so postave, ki smo si jih dali, dobre ali slabe? Ali je kdo govoril o tem na agori?«
»Ne, ampak za to vendar ne gre; gre za Nikomaha.«
»A pravi kdo na agori, da so uradniki, ki vodijo preiskavo proti Nikomahu, slabi in nepravični?«
»Ne, sploh se ni govorilo o tem.«
»O čem se je torej govorilo?«
»Saj ti pravim: o tem, če je Nikomahos kriv ali nedolžen.«
»Poslušaj, Filagoros, če bi se tvoja žena sprla z mesarjem, da ji ni dal poštene libre mesa, kaj bi napravil?«
»Pomogel bi svoji ženi.«
»Kje pa; pogledal bi, če ima mesar dobre uteži.«
»To vem tudi brez tebe, človek.«
»No, vidiš. In potem bi pogledal, če je tehtnica v redu.«
»Niti tega mi ni treba praviti, Evpator.«
»To me veseli. In če so uteži in tehtnica v redu, boš pogledal, koliko tehta ta kos mesa, in takoj boš vedel, če ima prav mesar ali tvoja žena. To je čudno, Filagoros, da so ljudje bolj razumni, kadar gre za njihov kos mesa, kot pa če gre za javne zadeve. A je Nikomahos kriv ali nedolžen? To bo pokazals tehtnica, če je v redu. Ampak če hočeš prav tehtati, ne smeš pihati v skodeli na tehtnici, da bi se nagnili na to ali na ono stran. Zakaj trdite, da so uradniki, ki so zadolženi za preiskavo te Nikomahove zadeve, sleparji ali kaj?«
»Nihče ni rekel tega, Evpator.«
»Mislil sem, da jim ne verjamete; ampak če nimate nobenih razlogov za to, da jim ne bi verjeli, zakaj jim potem, pri vseh rogatih, pihate v skodeli? Tako je ali zategadelj, ker vam ni do tega, da bi se razodela resnica, ali zato, ker vam to le pride prav, da bi se lahko razdelili na dve stranki in se prepirali. Da bi vas strela, Filagoros; jaz ne vem, Če je Nikomahos kriv, vi vsi pa ste prekleto krivi, ker bi hoteli oskruniti pravičnost, To je čudno, kako je letos protje slabo; upogiba se ko vrvce, trdnosti pa nima nobene. Lahko pa bi bilo topleje, Filagoros; toda to je v rokah bogov, ne pa nas ljudi,”
L. 1926
TERSITES
Znočilo se je in ahajski možje so prisedli bližje k ognjem,
»To ovčino se spet ni dalo žret,« se je oglasil Tersites, bezajoč po zobeh. »Jaz se vam čudim, Ahajci, da to trpite. Stavil bi, da so oni imeli najmanj enoletne backe za večerjo, toda to se ve, za nas stare vojake je smrdljiv kozel dovolj dober. Ljudje, če se spomnim na ovčetino pri nas v Grčiji -«
»Daj no mir, Tersites, « je godrnjal oča Evpstor. »Vojska je vojska .«
»Vojska,« je del Tersites. »Prosim te, čemu ti praviš vojska? Temu, da tukaj za prazen nič zabušavamo kmalu deseto leto? Jaz vam povem, dečki, kaj je to: to ni nobena vojska, to so si le gospodje vojskovodji in dostojanstveniki napravili izlet na državne stroške; in mi, stari vojaki, mi pa naj z odprtim gobcem zijamo, kako neki gizdec, smrkolin in mamin sinko bega po taborišču in se šopiri s svojim ščitom. Tako je, dragi moj.«
»To misliš Ahila Pelida,« je rekel mladi Laomedon.
»Tega ali onega,« je odločno dejal Tersites. »Kdor ni na obe očesi slep, ve, na koga to leti. Gospoda, tega nam vendar ne bo nihče natvezel: če bi šlo res za to, da osvojimo to neumno Trojo, potem bi jo že zdavnaj imeli. Le pošteno kihniti bi bilo treba, in bila bi na tleh. Zakaj pa se ne napravi napad proti glavnim vratom? Veste, tak temeljit, impozanten Šturm s krikom, grožnjami in petjem bojnih pesmi - in takoj bi bilo konec vojske.«
»Hm,« je godel razsodni Evpator, »od krika Troja ne bo padla.«
»To se pa hud motiš,« je donel Tersites, »Vsak otrok ve, da so Trojci strahopetci, šleve, garjavci in svojat. Dajmo jim enkrat lepo brez rokavic pokazat, kdo smo mi, Grki! To bi gledali, kako bi se pokrili in fehtarili za milost! Dovolj bi bilo tu pa tam nepričakovano napasti trojanske Ženske, ko grejo zvečer po vodo
»Napadati ženske,« je z rameni skomigoval megarski Hipodamos, »to se, Tersites, ne dela.«
»Vojska je vojska,« je Tersites hrabro zaklical, »Ti si mi pa, Hipodamos, lep domoljub! Mar misliš, da bomo zmagali s tem, da bo milostljivi gospod Ahiles enkrat za četrt leta priredil javno rokoborbo s tem telebanom Hektorjem? Človek, tadva sta zmenjena in uigrana, da je veselje; njih dvoboji, to so solo nastopi, da bi tepčki mislili, da se tadva borita zanje. Hej, Troja, hej. Helada, pojdite zijat na gospode heroje! Mi drugi pa, mi nismo nič, naša stiska je enako figov vredna, naših kosti še pes ne bo povohal. Jaz vam nekaj povem, Ahajci: Ahiles se dela heroja le zato, da bi posnel vso smetano, nam pa odvzel vojne zasluge; hoče, da bi se le o njem govorilo, kakor da bi bil on vse napravil, drugi pa eno figo. Tako je, dečki. In tale vojna se vleče le zato, da bi se gospod Ahiles lahko napihoval kot bogve kakšen junak. Čudim se vam, da tega ne vidite.«
»Prosim te, Tersites,« se je oglasil mladi Laomedon, »kaj ti je pravzaprav storil Ahiles?«
»Meni? Še malo ne,« je del Tersiteft ogorčeno. »Kaj me on briga? Da boš vedel, jaz še govorim ne z njim; toda vse ljudstvo je Že do grla sito tega, kako se ta tip dela važnega. Na primer to njegovo trocanje v šotoru. Živimo v takem zgodovinskem razdobju, ko gre za čast naše Helade; cel svet nas gleda - in kaj počne gospod heroj? Po šotoru se valja in češ da se ne bo boril. Mar naj zgodovinsko razdobje in čast cele Helade prevzamemo mi namesto njega na svoja bedra? Ampak to je tako: kadar začenja biti hudo, se Ahiles skrije v šotor in se igra užaljenega. Fej, komedija! To so tile narodni heroji! Strahopetci so!«
»Jaz ne vem, Tersites,« je menil dobrodušni Evpator. »Ahiles je baje strašno užaljen, ker je Agamemnon tisto njegovo sužnjo, kako se že imenuje, Briseide ali Kriseida, tako nekako, poslal nazaj k staršem. Pelid dele iz tega prestižno vprašanje, jaz pa si mislim, da je imel to dekle zares rad. Dragi moj, to ne bo nobena komedija,«
»Kaj boš meni pravil,” je del Tersites. Jaz
dobro vem, kako je bilo. Agamemnon mu je punco enostavno prevzel, jasno? Se ve, nakita ima nakradenega na klaftre in na žensko meso je nor kot star kozel - Ravno dosti je že tega, teh bab: zavoljo te candre Helene se je začela vojska, sedaj pa spet tole - Ste slišali, da se Helena zadnje čase vlači s Hektorjem? Ljudje, to je v Troji tudi že vsak imel, še ta dedec z eno nogo v grobu, ta plesnivi Priamos. In za tako lajno naj mi tukaj trpimo in se borimo? Hvala, ne maram!
»Pravijo,« je plaho pripomnil mladi Laomedon, »da je Helena zelo lepa.”
»Pravili so, ja,« je dejal Tersites zaničljivo: »Odcvela je, da je kaj, in poleg tega je šlampasta, da ji ni enake. Še vrečke boba ne bi dal zanjo. Dečki, temu neumnemu Menelau bi pa privoščil, da bi mi zmagali in on dobil Heleno nazaj. Helenina lepota je legenda, sleparija in malce šminke.«
»In mi,« je del Hipodamos, »mi Lanajci, Tersites, se bijemo zgolj za legendo?«
»Ljubi Hipodamos,« je rekel Tersites, »zdi se mi, da nimaš pravega pregleda. Mi Heleni se vojskujemo prvič zato, da bi si stari lisjak Agamemnon lahko nagrabil polne vreče plena; drugič zato, da bi ta frkolin Ahiles lahko potešil svoje neznansko častihlepje; tretjič zato, da bi nas ta slepar Odiseus lahko okradal pri vojnih dobavah; in končno zato, da bi neki podkupljeni sejmarski pevec, neki Homer ali kako se ta potepin imenuje, lahko za par umazanih šestic pel slavo največjim izdajalcem grškega naroda in zraven sramotil ali vsaj zavezal jezik ta pravim, skromnim, požrtvovalnim ahajskim junakom, kot ste vi. Tako je, Hipodamos.«
»Največji izdajalci,« je pravil Evpator, »te beseda, Tersites, je malce prehuda.«
»Da boste torej vedeli,« je bruhnil Tersites in priduši! glas, »jaz imam dokaze za njihovo izdajo. Gospodje, to je strahota: ne bom vam povedal vsega, kar vem, le eno pa si dobro zapišite za ušesa: da smo prodani. Saj to morate vendar sami videti: kaj si lahko kdo pred¬stavlja, da ne bi mi, Grki, najpogumnejši in najrazvitejši narod na svetu, že zdavnaj osvojili tega trojanskega gnojišča in obračunali s temi berači in pobalini iz Ilia, ko bi nas nekdo že leta in leta ne izdajal? Kaj imaš ti, Evpator nas Ahajce za take šleve in pse, da ne bi bili s to umazano Trojo že zdavnaj gotovi? So mar Trojci boljši vojaki kot mi? Poslušaj, Evpater, če tako sodiš, potem sploh ne moreš biti Grk, ampak nekakov Epirec ali Tračen. Pravi grški, antič¬ni človek mora bolestno občutiti, v kakšni sramoti in lumpariji živimo.«
»Res je,« je zamišljeno menil Hipodamos, »da se ta vojska pres¬neto, vleče,«
»Torej vidiš,« je vzkliknil Tersites. »In jaz ti povem, zakaj: zato ker imajo Trojci med nami zaveznike in pomagače. Menda veste, koga mislim.«
»Koga?« je resno rekel Evpator. »Sedaj pač, Tersites, moraš do¬vršiti, ker si načel.«
»Ne pravim tega rad,« se je branil Tersites. »Vi me, Danajci, poznate, da ne opravljam; če pa mislite, da je to v javnem interesu, vam bom povedal grozno stvar. Ondan sem govoril z nekaj dobrimi, hra¬brim Grki; kot domoljub govorim o vojski, o sovražniku, in kot je že moja grška, odkritosrčna narava, pravim, da so Trojanci, naši smrtni in zagrizeni sovražniki, banda strahopetcev, hudodelcev, malopridne¬žev, lumpov in podgan, da je njih Prios senilen dedec in njih Hek¬tor Šleva. Priznali boste vendar, Ahajci, da je tako pravo grško na¬ziranje. Tedaj pa naenkrat stopi iz sence sam Agamemnon - Še sram ga ni več zalezovati! - in pravi: Počasi, Tersites; Trojci so dobri vojaki, Priamos je pošten star mož in Hektor je junak. Nato se je na mestu obrnil in izginil prej, preden sem ga mogel odpraviti, kot bi si zaslužil. Gospodje, jaz sem ostal kot pribit. Lejmo, lej, sem si rekel, odkod piha veter! Zdaj Že vemo, kdo zanaša v naš tabor razvrat, malodušnost in sovražno propagando! Kako naj potem zmagamo, ko imajo tile podli Trojanci svoje ljudi, svoje pristaše, v naši sredi, pa še huje kot to, prav v našem glavnem stanu? In mislite, Ahajci, da oprav¬lja tak izdajalec razdiraško delo za prazen nič? Kje pa, dragi moj, zastonj ne bo povzdigoval naših narodnih sovražnikov do nebes; za to so mu morali Trojci, ljubi moj, drago plačati. Kar malce preudarite, dečki; vojna se nalašč zavlačuje, Ahila so namenoma užalili, v naši vojski slišite le tožbe in godrnjanje, povsod raste nered - skratka, vse skupaj je lumparija in sleparija. Kogar pogledate, je izdajalec, prodanec, tujerodec in mešetar. In če jim človek pride na njihove finte, rečejo, da je šuntar in razkrojni element. To ima našinec za to, ker hoče brez ozira na desno ali levo služiti le svojemu narodu in njegovi časti in slavi! Le kam smo jo mi antični Grki dognali! Da se z vsem tem blatom ne zadušimo! Enkrat bojo o naši dobi pisali kot o periodi najglobljega narodnega onečaščenja in hlapčevstva, sramote, omejenosti in izdajstva, nesvobode in razvrata, strahopetnosti, korupcije in moralne gnilobe
»Nekako je bilo, nekako spet bo,« je zehnil Evpator. »Gaz pa grem že spat. Lahko noč, ljudje moji!«
»Lahko noč,« je del Tersitee prisrčno in se zadovoljno pretegnil. »A ne, da smo danes lepo pokramljali, kaj?«
L. 1931
ALEKSANDER VELIKI
Aristotelu iz Stagire ravnatelju liceja v Atenah
Moj veliki in ljubljeni učitelj, dragi Aristotel!
Dolgo, zelo dolgo Vam že nisem pisal; toda bil sem, kot veste, vse preveč zaposlen z vojaškimi zadevščinami, in ko smo bili na pohodu skozi Hirkanijo, Brangijano in Gedrozijo, ko smo osvajali Baktrijo in napredovali prek Indusa, nisem niti utegnil niti nisem bil pri volji, da bi segel po peresu. Že nekaj mesecev sem sem spet v Suzah; vendar sem imel skrbi čez glavo z administracijo, z imenovanjem uradnikov in z likvidacijo vsakovrstnih spletk in uporov, tako da do danes nisem prišel do tega, da bi Vam napisal kaj o sebi. Sicer pa približno veste iz uradnih poročil, kaj se je dogodilo; toda tako vdanost do Vas kakor tudi zaupanje v Vaš vpliv na izobražene helenske kroge me spodbujata, da Vam, kot svojemu čaščenemu učitelju in duhovnemu vodniku, spet enkrat odprem svoje srce.
Spominjam se, kako sem Vam napisal pred leti (kako davno se mi že zdi!) nespametno in navdušeno pismo nad Ahilovim grobom; bilo je to na pragu mojega perzijskega pohoda in prisegal sem, da bo hrabri Pelid moj življenjski zgled. Sanjal sem o junaštvu in veličini; imel sem za seboj že zmago nad Trakijo in mislil sem, da sem na pohodu proti Dariju na čelu svojih Makedoncev in Helenov le zato, da bi se vredni svojih prednikov, ki jih je opeval božanski Homer, ovenčali z lovorikami. Lahko rečem, da nisem ostal svojemu idealu nič dolžan niti pri Haironeji niti pri Graniku; vendar presojam danes politični pomen svojih takratnih akcij precej drugače. Suha resnica je, da so tedaj našo Makedonijo, le kolikor toliko povezano z Grčijo, nenehno ogrožali od severa barbarski Tračani; lahko bi nas napadli v neprimernem trenutku, ki bi ga Grki izkoristili za to, da bi prelomili pogodbe in se odcepili od Makedonije. Skratka, bilo je treba pokoriti Trakijo, da bi imela Makedonija zaščiten bok v primeru grške izdaje. Bila je to gola politična nujnost, ljubi Aristotel; toda Vaš učenec se takrat še ni dovolj spoznal v tem in prepuščal se je sanjam o ahilovskih dejanjih.
Ko smo osvojili Trakijo, se je naša situacija spremenila: pod svojo vlado smo imeli celo zahodno obrežje Egejskega morja tja do Bospora; Vendar je perzijska pomorska moč ogrožala našo oblast nad Egejskim morjem; zlasti zato, ker smo zavzeli položaje nad Helespontom in Bosporom, smo se znašli v nevarni bližini perzijskega vplivnega območja. Prej ali slej je med nami in Perzijo moralo priti do boja za Egejsko morje in prosto plovbo skozi pontske ožine. K sreči sem udaril prej, preden se je Darij mogel pripraviti. Mislil sem, da grem po Ahilovih stopinjah in da bom za grško slavo osvajal novi Ilion; v resnici pa je šlo, kot vidim danes, za absolutno nujnost, da odvrnem Perzijo od Egejskega morja; in jaz sem jo, dragi učitelj, odvrnil tako temeljito, da sem zasedel celo Bitinijo, Frigijo in Kapadocijo, oplenil sem Kilikijo in se ustavil šele v Tarsu. Mala Azija je bila naša. Ne samo stara Egejska mlaka, ampak cel severni breg Sredozemskega ali, kot mi pravimo, Egipčanskega morja je bil v naši posesti.
Vi bi rekli, moj ljubi Aristotel, da smo sedaj v celoti dosegli glavni politični in strateški cilj, namreč dokončno izločitev Perzije iz helenskih voda. Toda z osvojitvijo Male Azije je nastala nova situacija: naši novi bregovi bi bili lahko ogroženi od juga, lahko bi jih ogrozila Fenicija ali Egipt; od tam bi Perzija lahko dobila pojačanja in material za nadaljnje vojskovanje proti nam. Bilo je torej neizogibno zasesti tirske bregove in zagospodovati Egiptu; tako smo sicer postali gospodarji vsega primorja, s tem pa je hkrati narasla nova nevarnost: da bi se Darij, oprt na svojo bogato Mezopotamijo, lahko vrgel na Sirijo in tako od trgal našo egiptovsko posest od našega maloazijskega oporišča. Moral sem torej uničiti Darija za vsako ceno. To se mi je posrečilo pri Gavgamelih; Babilon in Suze, Persepolis in Pasargade so nam, kot veste, padli v roke. S tem smo dobili pod svojo oblast Perzijski zaliv; da bi pa zaščitili to novo posest pred možnimi vpadi od zgoraj, je bilo treba odpraviti se na sever, proti Medijcem in Hirkanom. Sedaj je segalo naše ozemlje od Kaspijskega morja tja do Perzijskega zaliva, ostalo pa je Še odprto proti vzhodu; s svojimi Makedonci sem torej vkorakal v arejske in drangijanske kraje, opustošil sem Gedrozijo in pokončal vse živo v Arakoziji, nato pa sem zmagoslavno zavzel Baktrijo; in da bi zapečatil to vojaško zmago s trajno vezjo, sem vzel za soprogo baktrijsko princeso Roksano. Bila je to gola politična nujnost; zakaj osvojil sem že toliko vzhodnih dežel za svoje Makedonce in Grke, da sem si hočeš nočeš moral pridobiti svoje barbarske podložnike tudi s svojim nastopom in bliščem, ki si brez njega ti ubogi pastirji ne znajo predstavljati mogočnega vladarja. Res je, da je to moja stara makedonska garda težko prenašala; menda se ji je zdelo, da se njen poveljnik odtujuje svojim vojnim tovarišem. Takrat sem žalibog moral dati usmrtiti svojega starega Filota in Kalistena; tudi moj Parmenion je izgubil življenje. To me je zelo prizadelo; druge poti pa ni bilo, ker bi sicer puntanje mojih Makedoncev ogrozilo moj naslednji korak. Tisti čas sem namreč pripravljal bojni pohod v Indijo. Da boste razumeli: Gedrozija in Arakozija sta obdani z visokimi gorami kot z obzidjem; da bi pa lahko bili nezavzetni trdnjavi, potrebujeta predgradje, ki iz njega lahko napravite izpad, ali pa se umaknete za obzidje. To strateško predgradje je Indija tja do reke Indusa. Bilo je vojaško nujno, da zasedemo to ozemlje in z njim vred mostišča na drugem bregu; noben odgovoren vojak ali politik ne bi ravnal drugače; toda ko smo bili ob reki Hifasisu, so se moji Makedonci začeli upirati, češ da ne grejo več naprej zavoljo utrujenosti, bolezni in hrepenenja po domovini. Moral sem se vrniti; bila je to strašna pot za moje veterane, še hujša pa zame; saj sem imel namen priti tja do Bengalskega zaliva, da bi dobil naravne meje za svojo Makedonijo na vzhodu, sedaj pa sem bil primoran začasno odnehati od te naloge.
Vrnil sem se v Suze. Lahko bi bil zadovoljen, saj sem osvojil res mogočno državo za svoje Makedonce in Helene. Vendar da se ne bi več moral zanašati le na svoje izčrpane ljudi, sem uvrstil v svojo armado trideset tisoč Perzijcev; dobri vojaki so in nujno jih potrebujem za obrambo vzhodnih meja. Pa poglejte, moji stari vojaki so skrajno ogorčeni« Še tega ne morejo razumeti, da sem postal velik kralj Vzhoda, ko sem zavzel za svoj narod-v Orientu stokrat večje ozemlje od naše domovine, in da moram izbirati svoje uradnike izmed orientalcev in se obdajati z orientalskim dvorom; vse to so samoumevne politične nuje, ki jih upoštevam v interesu Velike Makedonije. Okoliščine terjajo od mene nove in nove žrtve; prenašam jih brez ugovora, kajti na misli imam veličino in moč svoje ljubljene domovine. Trpeti moram barbarsko razkošje svoje moči in sijaja; že tri princese vzhodnih kraljestev sem vzel za žene; sedaj pa, ljubi Aristotel, sem postal celo bog.
Da, dragi moj učitelj: dal sem se razglasiti za boga; moji dobri vzhodni podložniki me častijo in mi opravljajo daritve. To je politična nujnost, če naj imam primerno avtoriteto nad temi hribovskimi pastirji in velblodjimi gonjači. Kako daleč so časi, ko ste me učili rabiti pamet in logiko! Vendar sama pamet veleva prilagoditi sredstva človeški nespameti. Na prvi pogled se lahko marsikomu zazdi moja življenjska pot fantastična; če pa se sedaj, v nočni tišini svoje božanske delovne sobe, oziram nazaj na prehojeno pot, vidim, da se nisem nikoli lotil ničesar, kar ne bi nujno izhajalo iz mojega poprejšnjega koraka.
Poglejte, moj ljubi Aristotel, bilo bi v interesu miru in reda, bilo bi v interesu razumne politike, da bi bil spoznan za boga še v svoji zahodni domovini. Če bi imel poroštvo, da sta moja Makedonija in Helada sprejeli politični princip moje absolutne avtoritete, bi mi to sprostilo roke tu na vzhodu; mirno bi se lahko odpravil na vojno, da bi priskrbel svoji grški domovini naravne meje na Kitajskem obrežju. S tem bi zagotovil svoji Makedoniji moč in varnost za večne čase. Kot vidite, to je trezen in razumen načrt; davno nisem več tisti fantast, ki je prisegal nad Ahilovim grobom.
Če Vas sedaj prosim, da bi kot moj modri prijatelj in filozofični vodnik pripravili in za moje Grke in Makedonce sprejemljivo utemeljili moje oklicanje za boga, ravnam kot odgovoren politik in državnik; na Vaš premislek bodi dano, če boste izpolnili to nalogo kot razumno, domoljubno in politično nujno zadevo.
Pozdravlja Vas, moj dragi Aristotel,
Vaš Aleksander
L. 1937
ARHIMEDOVA SMRT
Namreč ta štorija o Arhimedu ni bila docela taka, kakor pišejo; res je sicer, da je bil ubit, ko so Rimljani zavzeli Sirakuze, ni pa točno, da je v njegovo hišo vdrl rimski vojak, da bi plenil, in da je Arhimed, pogreznjen v risanje nekakšne geometrične konstrukcije, nanj nejevoljno zarenčal: »Ne dotikaj se mojih krogov!« Prvič Arhimed ni bil nikak raztresen profesor, ki ne ve, kaj se okoli njega godi; nasprotno, po naturi je bil pravi vojak, ki je za Sirakuze izumljal vojne stroje za obrambo mesta; drugič pa tisti rimski soldat ni bil nikak pijan plenilec, marveč izobraženi in častihlepni štabni stotnik Lucius, ki je videl, s kom ima čast, in ni prišel plenit, marveč je na pragu salutiral in rekel:
»Zdrav bodi, Arhimed!«
Arhimed je odvrnil oči od voščene tablice, ki je nanjo zares nekaj risal, in rekel: »Kaj je?«
»Arhimed,« je del Lucius, »mi vemo, da bi se brez tvojih vojnih strojev tele Sirakuze ne držale niti mesec; takole pa smo z njimi imeli dve leti veliko opraviti. Ne misli, mi vojaki to znamo oceniti. Sijajni stroji. Gratuliram.«
Arhimed je zamahnil z roko. »Prosim te, saj na tem nič ni. Navadni metalni mehanizmi - no, taka igrača. Znanstveno nima velikega pomena.«
»Vojaško pa,« je menil Lucius. »Poslušaj, Arhimed, prišel sem ti predlagat, da sodeluješ z nami.«
»S kom?«
»Z nami, Rimljani. Saj vendar vidiš, da Kartagina propada. Počemu jim še pomagati! Boš videl, kako bomo sedaj pometli s Kartagino. Bolje bi bilo, če bi šli z nami, vi vsi.«
»Zakaj?« je godrnjal Arhimed. »Mi Sirakužani smo slučajno Grki. Zakaj naj bi šli z vami?«
»Zato, ker živite na Siciliji, mi pa Sicilijo potrebujemo.«
»Zakaj pa jo potrebujete?«
»Zato, ker hočemo zagospodovati nad Sredozemskim morjem.«
»Aha,« je del Arhimed in zamišljeno gledal na svojo tablico. »Čemu pa to hočete?«
»Kdor je vladar Sredozemskega morja,« je rekel Lucius, »je vladar sveta. To je vendar jasno.«
»Kaj res morate biti vladarji svete?«
»Kajpada. Poslanstvo Rima je, da postane vladar sveta. In povem ti, da bo.«
»Mogoče,« je rekel Arhimed in nekaj brisal na voščeni tabli- »Toda ja vam ne bi vsvetoval tega, Lucius, Poslušaj, biti vladar sveta - za to vam bo nekoč treba neznanske obrambe. Škoda dela, ki ga hoste s tem imeli•«
»To je vseeno; vendar bomo velika država.«
»Velika država,« je momljal Arhimed. »Če narišem majhen krog ali velik krog, je to venomer samo krog. Spet so tu meje - nikoli ne boste brez meja, Lucius. Misliš, da je velik krog popolnejši od majhnega Misliš, da si večji geometer, če narišeš večji krog?«
»Vi Srki se nenehno igrate z argumenti,« je ugovarjal stotnik Lucius. »Mi pač dokazujemo svojo resnico drugače.«
»S čim?«
»Z dejanji. Na primer, zavzeli smo vaše Sirakuze. Ergo nam pripadajo. Je to jasen dokaz?«
»Je,« je rekel Arhimed in s pisalom grebel po laseh. »Ja, zavzeli ste Sirakuze; samo da to niso in ne bodo več tiste Sirakuze, kakor doslej. To je bilo veliko in slavno mesto, človek; zdaj ne bo nikoli več veliko. Škoda Sirakuz!«
»Bo pa Rim velik. Na vsem zemeljskem območju mora biti Rim najsilnejši.«
»Zakaj?«
»Da bi se obdržal. Čim silnejši smo, tem več sovražnikov imamo. Zato moramo biti najsilnejši.«
»Kar zadeva silo,« je momljal Arhimed, »tako malce fizik sem, Lucius, in nekaj ti povem. Sila se veže...«
»Kaj to pomeni?«
»To je tak zakon, Lucius, Sila, ki deluje, se veže. Čim silnejši boste, tem več svojih sil boste potrošili in nekoč pride čas –«
»Kaj si hotel reči?«
»Eh, nič. Nisem prerok, človek; sem samo fizik. Sila se veže. Več ne vem.«
»Poslušaj, Arhimed, ne bi hotel sodelovati z nami? Nimaš pojma, kakšne velike možnosti bi se ti odprle v Rimu. Gradil bi najmočnejše vojne stroje na svetu
»Moraš oprostiti, Lucius; star človek sem, pa bi še hotel izpeljati do konca enega sli dva izmed svojih domislekov. - Kakor vidiš, pravkar si tukaj nekaj rišem.«
»Arhimed, kaj te ne mika z nami osvajati vlado nad svetom? - Zakaj molčiš?«
»Ne zameri,« je godrnjal Arhimed nad svojo tablico. »Kaj si rekel?«
»Da bi Človek kakor ti lahko osvajal svet.«
»Hm, osvajal svet,« je zamišljeno del Arhimed. »Ne jezi se, toda tukaj imam nekaj pomembnejšega. Veš, nekaj trajnega. Nekaj, kar bo zares ostalo.«
»Kaj je to?«
»Pazi, ne briši mi mojih krogov! To je način, kako se da izračunati površina krogovega izseka.«
x x x
Pozneje so izdali poročilo, da je učeni Arhimed izgubil življenje po naključju.
L. 1938
RIMSKE LEGIJE
Štirje izmed Cezarjevih veteranov, ki so imeli za seboj galski in britanski vojni pohod in so se vrnili ovenčani s slavo in največjim triumfom, kar jih je kdaj videl svet, torej tile štirje junaki, in sicer Bullio, bivši desetnik, Lucius, imenovani zavoljo mršavosti Macer, Sartor, imenovani Hilla, veterinar druge legije, in končno Strobus iz Gaete, so se sešli v vinski kleti sicilskega Grka in velikega nepridiprava Onokrata, da bi se skupaj spominjali velikih in znamenitih vojnih dogodkov, ki so jih videli na svoje oči. Zato ker je bilo kar vroče, jim je Onokrates postavil mizo na ulico, in tam so ga tile štirje vojaki srkali, glasno se pogovarjajoč. Kdo bi se čudil, da se je kmalu okrog njih nabralo ljudi iz te ulice, obrtnikov, oslarjev, otrok in žena z dojenčki v naročju, da bi poslušali njih besedo? Vedite, da so takrat slavna dejanja velikega Cezarja še budila zanimanje pri vseh rimskih državljanih.
»Poslušajte torej,« je rekel Strobus iz Gaete, »kaj se je zgodilo, ko je tam ob tisti reki stalo proti vam trideset tisoč Senonov?«
»Čakaj,« ga je popravil Bullio, »prvič, Senonov ni bilo trideset tisoč, ampak komaj osemnajst tisoč, in drugič, ti si bil v deveti legiji, ki ni nikoli stala proti Senononu. Vi ste bili takrat stacionirani v taborišču pri Akvitaniji in ste nam popravljali čevlje, ker so pri vas služili sami dretarji in flikarji. Tako, sedaj pa pripoveduj naprej.«
»To pa nekaj mešaš,« mu je oporekel Strobus. »Da boš vedel, mi smo takrat taborili pri Lutetii. In popravljali smo vam čevlje, ko ste jih pregulili na begu od Gergovije. Takrat so vas pošteno I nabutali, vas in peto legijo, in prav vam je bilo.«
»Tako ni bilo,« je dejal Lucius, imenovani Macer. »Peta legija ni bila nikoli pri Gergoviji. Peti legiji so izprašili hlače že pri Bibracte, in od tistega časa je niso mogli zvabiti nikamor več, kvečjemu na kako požrtijo. To je bila legija,” je rekel Macer in daleč pljunil.
»Saj, kdo pa je bil kriv,” je dejal Bullio, »da so se znašli v kaši pri Bibracte. Šesta bi morala forikirat, da bi jo zamenjala, tem iz šeste, tem zabušantom, pa se ni dalo. Ker so ravno prišli iz Massilie od deklin -«
»Kaj ti le po glavi blodi,« ga je zavrnil Sartor, imenovani Hilla, »Šesta legija pri Bibracte še bila ni; Šele na Axoni je prišla na fronto, ko je imel Galba komando.«
»Ti pa se na to spoznaš, ti kopunar,« je del Bullio; »na Axoni je bila druga, tretja in sedma legija, šesto so Eburoni že zdavnaj poslali k prednikom,”
»Vse skup je debela laž,« je dejal Lucius Macer. »Edino to je res, da se je druga legija, ki sem pri njej služil, borila na Axoni; vse drugo si si izmislil.«
»Ne govori,« je rekel Strobus iz Gaete. »Na Axoni ste smrčali v rezervi, in ko ste se zbudili, je bilo konec bitke. Požgati Genabum, to ste znali, in posekati nekaj sto civilistov za to, ker so obesili tri oderuhe, temu ste tudi bili kos.«
»To nam je ukazal Cezar,« je rekel Macer, skomigajoč z rameni.«
»To ni res,« je zaklical Hilla; »tega ni ukazal Cesar, ampak Labienus. Kje neki Cezar, ta je bil preveč politika za tako; Labienus pa je bil vojak.«
»Galba je bil vojak,« je dejal Bullio, »ker se ni bal; Labienus pa je bil zmeraj pol milje za fronto, da se mu ne bi nič zgodilo. Kje je bil Labienus, ko so nas obkolili Nerviji, ha? Takrat je padel naš centurio in jaz, kot najstarejši desetnik, sem prevzel komando. Fantje, sem rekel, kdor se umakne za korak –«
»Proti Nervijem,« ga je prekinil Strobus, »ni bilo vse skup nič; ti so na vas streljali s storži in želodi. Proti Arvemom pa je bilo huje.«
»Daj no mir,« ma je oporekel Macer, »Arvernov še dohiteti nismo mogli. Ljudje, to je bilo, ko bi zajce lovil.”
»Enkrat,” je rekel Hilla, »sem v Akvitaniji ustrelil jelena; to vam je bil tak korenjak, rogovje je imel ko drevo - dveh konj je bilo treba, da smo ga privlekli v lager,«
»To ni nič,« je izjavil Strobus, »ampak v Britaniji, tam so jeleni!«
»Ta je pa dobra,« je zaklical Bullio, »tule Strobus bi rad namignil, da je bil v Britaniji!«
»Saj ti tudi nisi bil,« mu je odvrnil Macer. »Hej, Onokrates, vino! Povem vam, poznal sem že veliko lažnivcev, ki so trdili, da so bili v Britaniji, pa nisem verjel nobenemu.«
»Jaz pa sem bil tam,« je rekel Hilla, »Peljal sem tja prašiče. Tam je bila sedma, osma in deseta legija,«
»Ne plahtaj, človek,« je menil Strobus, »Deseta ni bila nikoli dlje od sekvanskega taborišča. Videti bi jo morali, kako je prišla zlikana do Alesie. Tam so jih pa dobili po grbi, ti zelenci,«
»Tam smo jih vsi dobili po grbi,« je rekel Bullio, »Zmlatili so nas ko žito s cepmi, in vendar smo zmagali.«
»Tako ni bilo,” je ugovarjal Macer. »To sploh ni bila tako velika bitka. Ko sem zjutraj zlezel iz šotora -«
»Tako ni bilo,« je dejal Hilla. »Pri Alesii se je začelo že ponoči.«
»Pojdi nekam,« je rekel Bullio; »začelo se je, ko smo bili po kosilu; imeli smo ravno ovčino -«
»To ni res,« je dejal Hilla, udarjajoč po mizi. »Pri Alesii smo imeli govedino, ker so bile krave bolne. Nobeden je ni več hotel žret.«
»Jaz pravim, da je bila ovčina,« je vztrajal Bullio. »Takrat je prišel k nam stotnik Longus iz pete legije -«
»Človek,« je rekel Macer. »Longus je bil vendar pri nas, pri drugi, pri Alesii pa je bil že zdavnaj mrtev. Pri peti je bil Hirtus. ”
»To ni res,« je dejal Hilla. »Pri peti je bil ta - no, kako se je imen-, o val? - aha, Corda.«
»Kje pa,« je trdil Bullio. »Gorda je bil v Massilii. Longus je bil, pa dosti; prišel je in pravi, prekleti dež -«
»Eno figo,« je zaklical Strobus. »Tako ni bilo. Takrat pri Alesii sploh ni deževalo. Bilo je strašno vroče, jaz vem, kako je smrdela tista svinjina.«
»Bila je ovčina,« je zavpil Bullio, »in deževalo je! Tisti Hirtus je torej prišel k nam in pravi: Fantje, meni se zdi, da nam bo voda tekla v grlo. In prav je imel. Boj je trajal dvajset ur -«
»Tako ni bilo,« je rekel Macer. »V treh urah je bil konec.«
»Se pa zelo motiš,« je dejal Strobus. »Tri dni se je vleklo, ampak s premori. Drugi dan so nas ugnali -«
»To ni res,« je izjavil Hilla. »Prvi dan so nas ugnali, drugi dan pa smo spet zmagali.«
»Neumnost,« je rekel Bullio, »mi sploh nismo zmagali in hoteli smo se Že vdati, ampak oni so se vdali prej.«
»Sploh ni bilo tako,« je na to del Macer, »saj sploh ni bilo nobene bitke pri Alesii. Onekrates, vino! Čakajte, nekaj vam bom povedal: ko smo oblegali Avaricum -«
»Saj ni bilo tako,« je zagodel Bullio in zaspal.
L. 1928
O DESETIH PRAVIČNIH
Rekel je torej Gospod; Vpitje iz Sodome in Gomore je res veliko in njih greh res silno težak;
zdaj pa pojdem doli in videl bom, ali so docela tako delali, kakor se glasi njih vpitje, ki je Prišlo do mene; če pa ne, bom spoznal.
In pristopil je Abraham in je rekel: Boš li tudi pravičnega pokončal s krivičnim?
Je morda petdeset pravičnih v onem mestu, ali boš vendar pokončal in ne prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem?
Rekel je torej Gospod: Ako najdem v Sodomi, sredi mesta, petdeset pravičnih, prizanesem vsemu kraju zaradi njih.
In Abraham je odgovoril ter rekel: Morda jih bo onim petdesetim pravičnim manjkalo pet, boš li zaradi teh peterih pokončal vse mesto? Rekel je torej: Ne pokončam, ako jih tam najdem petinštirideset.
In spet je govoril Abraham in rekel: Morda se jih tam najde štirideset. In je odgovoril: Ne storim tega zaradi teh štiridesetih.
Rekel je torej Abraham: Ne srdi se, prosim, Gospod, in še bom govoril: Morda se jih najde ondi trideset. Odgovoril je: Ne storim tega, ako jih najdem ondi trideset.
In spet je rekel: Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu: Morda se jih najde ondi dvajset. Odgovoril je: Ne pogubim zaradi tistih dvajsetih.
In še je rekel: Ne srdi se, prosim, Gospod, in bom samo še enkrat govoril: Morebiti se jih najde ondi deset. Odgovoril je: Ne pokončam zaradi tistih desetih.
In odšel je Gospod, ko je nehal govoriti z Abrahamom. Abraham pa se je vrnil v svoj kraj.
Gen. 18, 20-33
In ko se je vrnil v svoj kraj, je Abraham poklical svojo ženo Saro in ji rekel: »Poslušaj, to imam iz najboljšega vira, nihče pa tega ne sme vedeti. Gospod se je odločil pokončati Sodomijane in Gomorčane zavoljo njihovih grehov. On sam mi je to povedal.
In dejala je Sara: »Vidiš, ali nisem rekla že zdavnaj tega? In ko sem ti povedala, kaj se tam dogaja, si jih ti še zagovarjal in se name drl: Molči, ne vtikaj se, kaj ti mar! Zdaj pa vidiš, jaz sem to že zdavnaj rekla^ to se je dalo pričakovati. Ko sem ondan o tem govorila z Lotovo ženo, ji pravim: Gospa, kam bo tole peljalo? Kaj misliš, ali bo Gospod pokončal tudi Lotovo ženo?«
In Abraham je odgovoril ter rekel: »Prav za to gre. Gospod je privolil, lahko bi rekel, da na moj pritisk, da Sodomi in Gomori prizanese, če najde tam petdeset pravičnih. Jaz pa sem se pogajal in pogodil za deset. Zato sem te poklical, da bi skupaj izbrala deset pravičnih za Gospoda.«
In dejala je Sara: »To si dobro napravil. Lotova žena je moja prijateljica in Lot je sin tvojega brata Karana. Jaz ne rečem, da je Lot pravičen, saj veš, kako je hujskal svoje posle proti tebi, tega spet ne govori, Abraham, to ni bilo prav, on do tebe ni iskren, je pa tvoj nečak, Čeprav se Karan do tebe ni vedel, kot bi se lasten brat moral, toda to že spada v rodbino.«
In še je dejala, rekoč: »Reci Gospodu, naj prizanese Sodomi. Jaz sem že taka, da nikomur ne želim nič hudega. Noge se mi tresejo, če pomislim, da bi toliko ljudi moralo zgubiti življenje. Pojdi in dopovej Gospodu, naj se jih usmilil«
Abraham pa je odgovoril: »Gospod se bo usmilil, če bo našel deset pravičnih. Mislim, da bi mu lahko svetovala, kateri so to. Saj poznava vse ljudi, kar jih stanuje v Sodomi in Gomori. Zakaj ne bi Gospodu pomogla poiskati deset pravičnih?«
In rekla je Sara: »Nič lažjega kot to. Tudi dvajset, tudi petdeset, tudi sto pravičnih mu označim. Gospod ve, da nikomur ne storim nič žalega. Imava torej Lotovo ženo in Lota, tvojega nečaka, čeprav je hinavski in nevoščljiv, toda spada v rodbino. To sta že dva.«
Na to je rekel Abraham; »In njuni dve hčeri.«
Potem je Sara dejala: »Ne misli, ta starejša, Jiska, je nesramnica. Mar nisi opazil, kako je pred teboj vrtela zadnjico? Sama Lotova žena mi je rekla: Jiska mi dela skrbi, vesela bom, ko se bo omožila. Ta mlajša se zdi bolj skromna. Če pa misliš, torej računaj z obema. »
In rekel je Abraham: »Potemtakem imava že štiri pravične. Koga bi Še izbrala?«
Sara pa je odgovorila: »Če računaš z dekletoma, potlej moraš privzeti tudi njih ženina, Jobaba in Zeboima.«
Toda Abraham je rekel: »Se pa motiš, Zeboim je vendar sin starega Dodanima. Mar je lahko tatov in oderuhov sin pravičen?«
In rekla je Sara: »Abraham, stori to, prosim te, zavoljo rodbine. Zakaj ne bi imela tudi Milka poštenega ženina ko ta gizdača Jiska? To je spodobno dekle in vsaj ne vrti bokov pred starimi sorodniki, ki jih naj spoštuje.«
In odgovoril je Abraham: »Naj bo, kot praviš. Z Jebobom in Zeboimom imava potemtakem že Šest pravičnih. Sedaj nam preostaja najti le še štiri.« ^
Sara pa je rekla: »To bo že lahko. Čakaj, kdo je še v Sodomi pravičen?«
Potem je Abraham odgovoril: »Rekel bi, da stari Nahor.«
In rekla je Sara: »Čudim se ti, da sploh lahko o njem govoriš. Kaj ne spi s poganskimi deklinami, čeprav je starec? Prej ko Nahor se zdi pravičen Sabatah.«
Tedaj je Abraham skipel v srdu in rekel: »Sabatah je krivoprisežnik in malikovalec. Ne zahtevaj od mene, da bi ga Gospodu predlagel med pravičnimi. Zdi se mi, da bi prej prišla v poštev Elmodad ali Eliab.«
Na to je rekla Sara: »Da boš torej vedel, Eliab je prešuštvoval z Elmodadovo ženo. Ko bi bil Elmodad kaj vreden, bi svojo ženo, to candro, zapodil, kamor spada. Menda bi pa lahko predlagal Namana, ki za nič ne more, ker je nor.«
Abraham pa je odgovoril: »Namana ne bom predlagal, predlagal pa bom Melhiela.«
In rekla je Sara: »Se boš predlagal Melhiela, ne govori z menoj. Kaj te ni Melhiel zasmehoval, da z menoj nimaš sina, z deklo Agaro pa?«
Potem je Abraham rekel: »Melhiela ne bom predlagal. Kaj misliš, menda bi pa lahko privzela med pravične_Ezrona ali Jahelela?«
Potem je Sara odgovorila, rekoč: »Jahelel je razuzdanec, Ezron pa občuje z ahadskimi vlačugami.«
In rekel je Abraham: »Predlagal bom Efraima.«
Sara pa je rekla: »Efraim govori, da je Mamrejeva ravnina, na kateri se pasejo naše črede, njegova.«
Potem je Abraham rekel: »Efraim je nepravičen. Predlagal bom Ahirama, sina Jasielovega...
In dejala je Sara: »Ahiram je Melhielov prijatelj. Če že hočeš koga predlagati, predlagaj Nadaba.«
Abraham je odgovoril: »Nadab je lakomnik. Predlagal bom Amrama.«
Sara pa je rekla: »Amram je hotel spati s tvojo deklo Agaro. Ne vem, kaj je na njej tako posebnega videl. Asriel je boljši.«
In rekel je Abraham; »Asriel je gizdavec. Gospodu ne morem predlagati nobenega pavluhe. Kaj ko bi mu imenoval Namuela? Ne, niti Namuel ni tega vreden. Ne vem, zakaj bi moral biti prav Namuel.«
Potem je Sara dejala: »Kaj imaš proti Namuelu? Je sicer neumen, je pa pobožen.«
In rekel je Abraham: »Naj bo. Namuel je sedmi.«
Sara je na to dejala: »Počakaj, Namuela izpusti, zakaj sodomskemu grehu je vdan. Kdo je še v Sodomi? Dovoli, da se spomnim: Kahat, Salfad, Itamar …«M
Potem je Abraham odgovoril: »Zaženi to misel od sebe. Itamar je lažnivec, in kar zadeva Kahata in Salfada, kaj ne držita oba s stranko prekletega Pelega? Toda menda poznaš kakšno pravično žensko v Sodomi. Prosim, spomni se.«
In rekla je Sara: »Nobene ni.«
Tedaj se je Abraham razžalostil, rekoč: »Kaj ni desetih pravičnih v Sodomi in Gomori, da bi Gospod zavoljo njih prizanesel tema krasnima mestoma?«
Potem je Sara rekla: »Pojdi Abraham, pojdi Še enkrat h Gospodu, vrzi se na kolena pred njegovim obličjem, raztrgaj svoje oblačilo in reci: Gospod, Gospod, jaz in Sara, žena moja, te jokajoč prosiva, da ne pokončaš Sodome in Gomore zavoljo njihovih grehov.
In reci mu: Usmili se tega grešnega ljudstva in potrpi še z njimi. Imej usmiljenje, Gospod, in daj jim živeti. Od nas pa, Gospod Bog, od nas ljudi ne zahtevaj, da bi ti predlagali deset pravičnih iz vsega tvojega ljudstva.«
L. 1931
Ob smrti Milana Kundera sem znova odprl arhiv njegovega prijatelja, prevajalca Dušana Barana. Pri pregledovanju sem naletel na mapo z njegovim prevodom Čapkove Knjige apokrifov, ki na žalost ni doživela natisa, k čemur je najbrž prispevala njena radikalna relativizacija vseh kulturnih in družbenih dogem. Naenkrat so se mi zazdele zgodbe tako blizu današnjemu času, kakor da so napisane na eni strani kot posmeh, na drugi strani pa kot razkritje, da se ponavlja zgodovina iz tridesetih let dvajsetega stoletja. Zaradi tega jih tudi objavljam.
