ČAS IMA VELIKO VRAT

ODTISI

Milina maja –
rože se odrinejo
od hladne zemlje.

Odprta knjiga ¬¬–
z vsako stranjo se dvignem
iznad gladine.

Brezdomcu dati
drobiž – edino doto
za lepši danes.

Breze sanjajo –
sledi radoživosti
v belkastem lubju.

Pod zvezdnim nebom
sem razširila roke –
bližina vsemu.

Šolske urice –
zaprte za ograjo
časa in vida.

Bo hrošč v škatlici
zdržal ali umrl – in
kaj bo z ječarjem?

Vse v telefonu
se dogaja v vrzelih –
med sporočili.

Na ulici klovn
vsem pokima. Blagor mu.
Zmore sočutje.

Listje odpada –
da bi znala dojeti
dano enkratnost.

Tolčem orehe –
piškava jedrca so
in niso bridkost.

POVEDATI NEKOMU

CIKEL

1.

Jutro odkrije
skrivnost najinih teles –
sreča dotika.

2.

Ob tebi spoznam,
da smeh premika gore
navadnega dne.

3.

Odtrgam gumbe
z obleke, prišijem jih
na nežen spomin.

4.

Tvoj zadnji pogled –
čas ima veliko vrat
v grobno tišino.

5.

Ločila sva se –
nisva več zdržala pod
streho vsakdana.

6.

Sprašujem veter,
koliko let naj čakam,
da prideš nazaj.

7.

Vem, da je bila
ljubezen le siamski
dvojček pozabe.

8.

Oblečena in
obuta sem zaspala –
sočutno s srcem.

9.

Na pragu se pes
otrese vode, kot bi
se jaz samote.