pajek plete čas sanje dveh prastarih duš tiho čakanje
pomladno jutro gosi režejo nebo smerokaz – naprej
gore med nama luna, ki me obsije vzide ob tebi
pomladno cvetje nabrala bi ga zate če bi le ostal
tvojo številko sem zbrisala že petkrat iz glave še ne
kar je ostalo in kar mi preostane… kot voda in led
režem čebulo solze, ki pritečejo niso od vrtnin
ne maram ure beleži dolge dneve mrzle ednine
zrem v ogledalo kamor sem nekoč skrila tvoje poglede
sence neznancev so dolge in preostre v luči pomladi
