Leta 1969 sem bil že blizu tega, da bom pravnik, po načinu razmišljanja pa sem nekaj takega že zanesljivo bil. Država je aparat prisile. Država temelji na ustavi in zakonih. Oblast je v rokah delovnega ljudstva, na čelu katerega je Zveza komunistov in za katerega le-ta uresničuje njegove cilje. Zakonodajno telo je skupščina, ki jo sestavljajo neposredno demokratično izvoljeni poslanci. Nad zakonodajnimi akti države bdi Ustavno sodišče, ki preverja njihovo skladnost z Ustavo.
Kako ne bi pomenilo velikega koraka naprej v razvoju demokracije v naši državi, ko sta bila leta 1969 na volitvah v republiško skupščino izvoljena za poslanca kar dva študenta, kar je bilo prej nepojmljivo. V Ljubljani je bil v Republiški zbor izvoljen študent ljubljanske Univerze Tone Remc, v Mariboru, v Kulturno-prosvetni zbor študent Višje pravne šole Visokošolskih zavodov Maribor Janez Švajncer. Višja pravna šola je bila tedaj samostojen, sklenjen študij, na koncu je imela tudi diplomsko nalogo in zagovor. Zato je bilo v razpisih za pravne službe praviloma navedeno, da je kot zahtevana izobrazba visoka ali višja pravna izobrazba.
S tem hočem reči, da sem se lahko zavedal, v kaj se spuščam, ko so me obvestili, da bom na kandidatni listi na volitvah. O tem, kaj je to poslanec, sem nekaj že vedel, saj je bil pred tem poslanec kulturno-prosvetnega zbora že moj oče, tudi Janez. Če se ne motim, kar dva mandata. To je jemal zelo resno in ker je bil izvoljen v občini Lenart, je gledal, da se je tam nenehno pojavljal. Mi, doma, smo samo vedeli, da je šel tja, ne pa, kaj je tam počel, pa saj je bilo razumljivo samo po sebi, da je tam zato, da sliši voljo volivcev. On pa bo potem to dalje prenesel v skupščino v Ljubljani, kot se je tedaj imenoval slovenski parlament, vlada pa Izvršni svet, in to ne katerikoli, pač pa Izvršni svet Republiške skupščine.
Če sem kot kandidat moral kje nastopiti, se več ne spomnim, še manj, zakaj sem sploh postal kandidat in kdo je tako odločil. Nas, študentov kot organizacije, o tem zanesljivo niso nič vprašali, pa - ne nazadnje - sem bil njen predsednik. Takrat že eno leto nismo bili več Zveza študentov, pač pa Študentska skupnost. Šlo je za vsebinsko spremembo v delovanju, zaradi katere ni bilo, ko je prišlo do tega, nič čudno slišati, da moramo biti študenti tudi v parlamentu. Razumljivo, samo tam se odloča o vsem. Tam se je mogoče boriti za demokracijo in študentske interese.
Tako ni moglo biti drugače, da sem bil tudi res izvoljen.
Zakaj? Doma smo se o tem pogovarjali, vendar nobenemu ni bilo čisto jasno. Ali pa ravno obratno. Ko so se nekje odločili, da bodo študenta dali med poslance, in da bom iz Maribora to jaz, so ga že tudi izbrali, da ne rečem, izvolili. Res sem se kot voditelj mariborskih študentov pojavljal v Katedri, s kakim intervjujem na Večeru in Radiu, bil sem celo na televiziji, toda da bi bil zaradi tega tako znan med mariborskimi volivci, da bi me kar izvolili za poslanca, o tem pa pri nas doma nismo bili najbolj prepričani.
Toda ko so sporočili volilne rezultate, je bilo slišati prav lepo, še bolj potem, ko sem dobil prvo veliko kuverto, na kateri je pisalo, da sem poslanec, notri pa vabilo za prvo zasedanje.
O, to je bila ena sama imenitnost!
Prej ne bi niti pomislil, da bi lahko stopil skozi tista veličastna vrata v Ljubljani, s kipi nad njimi in miličnikom pred njimi. Malo čudno me je gledal, rekel pa nič, za vrati pa je takoj pristopil ustrezen tovariš, s svojim: »Kam pa, kam?« Bilo pa je slišati tako, kot da me bo vsak hip zabrisal nazaj skozi vrata. Levo so imeli ti tovariši svojo pisarno, desno od vrat pa je bila sprejemna pisarna za nas, poslance. Tam sem se prijavljal, podpisal in dobival dnevnice, če je vse skupaj trajalo določeno število uro. Potnih stroškov ni bilo nobenih, ker smo imeli poslanci izkaznice za brezplačno vožnjo z vlakom in avtobusom na ozemlju Republike Slovenije. Pokazal si jo pri okencu na postaji in že si dobil vozovnico. Krasna zadeva! Če le Ljubljana ne bi bila tako daleč. Navaden vlak vsaj dve uri in pol, če ne več, brzi malo manj. Potovanje z avtobusom pa je bila zgodba zase. Ustavljal se je, kjer se je le spomnil, na Vranskem pa je stal pol ure, ker je imel šofer malico.
Poleg dnevnic in izkaznice za brezplačno vožnjo smo poslanci imeli še poslanski pavšal. Poklicni, s pravo plačo, so bili samo poslanci v republiškem zboru, mi, drugi, smo vsak mesec dobivali poslanski pavšal. Koliko natanko je znesel, se več ne spomnim, toda če bi primerjal njegovo vrednost z današnjimi časi in tem, kar je bilo tedaj mogoče zanj dobiti, bi dejal, da je bil vreden kakšnih 250 sedanjih evrov (mogoče malo manj, toda raje rečem več, saj je bilo z mojega študentskega vidika tudi to veliko, kot predsednik Izvršnega odbora študentske skupnosti nisem dobival niti enega samega dinarja honorarja, ne za pisanje v Katedro, za dnevnice in podobne čudeže pa nismo niti vedeli).
Zdaj, po tem uvodu, bi moralo priti na vrsto, kako pa je bilo potem v sami Skupščini. Tam, kamor sem se prišel borit za demokracijo in študentske interese, toda o tem je pisati veliko manj preprosto kot o neskončnih potovanjih z vlakom, šoferjevo kranjsko klobaso na Vranskem ali kaj je bilo tedaj mogoče kupiti za poslanski pavšal. Težava, ki se je pokazala takoj, je bila, da ni bila Skupščina niti približno nekaj takega ali celo kraj, kjer bi se lahko boril za karkoli.
Če preskočim prve vtise, kako slavnostno in krasno je bilo prvo skupno zasedanje vseh zborov, in kako enako lepo in polno pričakovanj je bilo prvo samostojno zasedanje našega zbora, lahko preprosto zapišem, da je bil sistem urejen tako, da mi, poslanci, nismo zares odločali o ničemer. Smo glasovali, seveda, dvigali roke, odločali pa so nekje drugje. Mi smo vsemu dali samo lep videz. Prihajali smo na zasedanja, tam sedeli ure in ure, stopali na govorniški oder, kot v osnovni šoli pri urah slovenščine brali neskončne govore, ki smo si jih napisali doma, in si prav oddahnili, ko smo po tem monotonem drdranju spet sedli v svojo klop, toda kot se je kmalu pokazalo, odločali nismo o ničemer.
Tega najprej nisem niti opazil.
Toda že po približno pol leta ni bilo težko razumeti, da se o tistem, o čemer je bilo treba res odločati, odloča nekje drugje. Kje? Tega nisem vedel niti približno. Tudi ni bilo težko ugotoviti, da so naši dnevni redi nekako neresnični. Točke dnevnega reda so bile videti zelo pomembne, toda v resničnosti naših neskončnih zasedanj so izpadle drugače.
Kot da smo tam zaradi protokola in ker tako mora biti. Vsak, ki je stopil za mikrofon, je začel: »Spoštovani tovariš predsednik, tovarišice in tovariši poslanci …,« nato pa se vrnil na svoj sedež, pa saj je predsednik Zbora že prej napovedal, kateri poslanec se naj pripravi, da bo govoril naslednji. Potem je spet ta prebral svoj monolog, doma napisati govor in predsednik se mu je zanj zahvalil in pozval k besedi naslednjega.
Da bi se v razpravah med sabo bodli? Ne, vsaj jaz se tega ne spomnim.
Tudi se nekako v tistem vzvišenem vzdušju ne bi spodobilo. Saj se tudi ne bi mogli bosti. Vsi tisti doma napisani govori so z govorniškega odra odtekli drug mimo drugega.
Edini vznemirljivi del zasedanj so bila poslanska vprašanja. Bolje rečeno, bila so edina priložnost, da poslanec načne nekaj takega, za kar misli, da bi moralo priti v Skupščino.
Seveda je bila samodisciplina na višini, zato nobenih grdih vprašanj z neuglajenim besednjakom, ki bi lahko koga tam zgoraj prizadel. Toda za tistim začetkom: »Spoštovani tovariš predsednik, tovarišice in tovariši poslanci …«, je bilo le mogoče vsaj malo opraviti tega, kar si je človek predstavljal pred izvolitvijo za poslanca.
Mislim, da sem imel kar nekaj poslanskih vprašanj, najbolj mi je ostalo v spominu eno. Šel sem tja gor na oder in kar na vsem lepem vprašal, zakaj moramo slovenski fantje vojaški rok služiti v drugih republikah, ko bi bilo najbolje, da bi ga doma. Ne vem, ali nisem ob tem dodal še kakšne zgodovinske utemeljitve, na primer o slovenski partizanski vojski.
Ko odgovora na katero od poslanskih vprašanj niso hoteli ali ni bilo mogoče dati takoj, je vladni predstavnik, saj smo spraševali Vlado, zadevo vedno odpravil z enim samim stavkom. Poslanec bo odgovoril dobil na naslednji seji. Takrat smo vedeli, da vprašanje Vladi ni čisto nič všeč in da bomo prihodnjič v odgovor dobili kup megle.
Seveda sem ga dobil, odgovor na svoje vprašanje o Slovencih in vojski, čeprav se ga čisto nič več ne spomnim. Bil je ne tič ne miš, nekako tako, kot da nisem vprašal nič, še manj vprašanje utemeljil.
Mogoče se mi je zato kakšno leto potem v vojski zgodilo, kar se mi je. Nisem spraševal kar tako, kako prav bi bilo, da bi Slovenci služili v domačih krajih, saj je bilo samo vprašanje časa, kdaj bom tudi jaz moral obleči vojaško suknjo. Vendar nazadnje le ni šlo zame. Vbil sem si v glavo, da hočem biti pehotni oficir, šola za nekaj takega pa je bila samo v Bileći, to je v hercegovskih hribih pri črnogorski meji, bogu za hrbtom. Moral sem napeti vse poslanske zveze, da so mi na oddelku za ljudsko obrambo preklicali napotitev v Zadar, v šolo za rezervne oficirje artilerije in da sem končno le uspel priti v Bilećo. Vlak iz Maribora je odpeljal zvečer ob osmih, naslednji večer, to je bilo 27. novembra 1971, sem z železniške postaje, nizko spodaj, v nekakšni kotlini zagledal Bilećo. Prej sem zanjo slišal samo zaradi Apihove pesmi Sredi pušk in bajonetov … Tedaj še nismo vedeli, da so v istem velikem zaporu z obzidjem naokoli in stražnimi stolpi imeli komuniste zaprte spet po vojni. Leta 1949 in potem so tam lomili generale, oficirje, partizanske komandante in komandirje, nosilce partizanke spomenice 1941 in celo narodne heroje, ki so si drznili reči kako besedo preveč. In v tem istem zaporu, ki je imel na zidovih naokoli še vedo steklene črepinje, če bi nekoč hotel kdo pobegniti, smo bili odrezani od sveta mi, prihodnji rezervni oficirji pehote Jugoslovanske ljudske armade. Ko smo tam, v mrzli, neprijazni jutranji temi čakali na zajtrk in v daljavi na hribu gledali luči avtobusa, kako po nevidnih serpentinah počasi polzijo navzgor proti Črni gori, je pogosto komu ušel vzdih: »Ajde, ide za Jugoslavijo …«
Tam sem bil kakšne tri ali štiri mesece, ko je nenadoma prišla v vojašnico na moj naslov iz Ljubljane velika rjava kuverta, na kateri je pisalo, da sem poslanec in naj pridem na zasedanje.
O, da je ne bi bilo!
Ker sem bil na nočni uzbuni zunaj prvi iz vse čete in ker sem bil prvi tudi po ocenah in uradno najboljši pitomac v četi, sem bil določen za kurirja komandirja čete. Pisal se je Slobodan Stanković, kapetan, Srb od začetka do konca. Kot kurirja me je peljal celo k sebi domov, da bom vedel, kje ga naj kot njegov kurir iščem, če bo nuja. Drugače pa sem bil oproščen vseh požarstev in dežurstev, moja edina dolžnost je bila, ko so drugi pobirali vsako soboto dopoldne čike po dvorišču ali iztepali staro, dolgo preprogo, da sem stresel pepel iz poveljnikovega pepelnika in pometel pisarno, ki je bila tako majhna, da ni bilo vredno besede. Raj za vojaka. Potem sem v miru kaj bral ali pisal domov ženi. Pismo sem ji napisal vsak dan in ona enako meni.
Tisto soboto pa, ko je bila nesrečna kuverta na kapetanovi mizi, on za njo, jaz pa pred njo v stavu Mirno, je bilo z mojim rajem konec. Moj Slobodan Stanković je kar poskakoval, naokoli so pršele sline, tako se je razvnel. Najprej me je še kar v nejeveri vprašal, ali se res narodni poslanik, potem pa, ko sem mu pritrdil, je sledil slap. Od vsega sem si najbolj zapomnil, »da ne može narodni poslanik, da čisti ovo kancelariju! Ne može! Nikako! Ne in ne!« in je bilo slišati, kot da hoče reči, da je za poslanca nečastno, če enkrat na teden izprazni pepelnik in pomete okoli pisalne mize.
Ko je končal svoj samogovor, sem lahko šel.
Potem pa se je vse skupaj končalo tako, da so nam pred kosilom zdrdrali zapovest za prihodnji teden in prebrali, da Janez Švajcer (včasih sem bil Švajcner ali Švajnzger, le Švajncer nikoli) ne bo več kurir komandirja čete, pač pa po novem nič več in nič manj kot redar v stranišču. In potem ne en teden, kot so se redarji menjavali, pač pa sem to ostal neprekinjeno več kot dva meseca, če ne kar tri. Edini med vsemi! Vsi drugi redarji so se menjavali na en teden, narodni poslanik pa je postal inventar čučal naše čete. Očistiti zjutraj, očistiti po kosilu, očistiti pred spanjem. Noč, zunaj že trobi trobenta, da bodo ugasnili luči, kak zamudnik pa mi še vedno čepi na čučalu, jaz pa s krtačo bezam pod njim, da bi spravil v luknjo, kar pač mora tja. Papirja pa po uporabi niso smeli puščati za seboj, da se cevi ne bi zamašile, pač pa ga je vsak odložil v koš pri čučalu. Tudi tisti koši so bili v redarjevi pristojnosti. Prve dni se mi je obračal želodec in sem skoraj bruhal, po kakem mescu sem se tako navadil, da sem v pisoarju, v vodi, ki je tam neprestano curljala, hladil steklenico piva. Imenovalo se je Nikšičko. Ker nam niso dajali skoraj nič za jesti, je pivo pomagalo, da sem bil manj lačen.
To je moj glavni spomin na študenta poslanca.
Kak mesec dni pred koncem vojaškega roka, ko sem bil že vodnik v četi vojaške policije v Postojni, pa sem nenadoma res moral na zasedanje skupščine v Ljubljano. Tam sem razumel, zakaj. Bili so neki zapleti z Avstrijo, poslanci so se razburjali drug za drugim in nenadoma se mi je diskretno približala tajnica predsednika Zbora, kot da ji je zelo nerodno, in mi v uho zašepetala, da predsednik želi, da se prijavim k besedi tudi jaz. Kot duh je prišla in enako tudi izpuhtela. Seveda, bil sem edini v uniformi, bilo bi videti, kot da je tudi vojska na strani ljudstva.
Jaz pa sem obsedel, tako ostal in nisem dvignil roke. Mogoče bom kdaj razumel, zakaj ne.
Kako smo odveč in kako smo poslanci s svojo skupščino vred samo kulisa, sem razumel šele nekaj let pozneje, ko sem postal glavni urednik Večera. Prej se mi ni niti sanjalo, da obstaja nekaj takega, kot je politični aktiv, kot so vsak torek zjutraj sestanki, kamor pridejo voditelji vseh političnih organizacij v mestu, tudi predsednik občine in predsednik občinskega izvršnega sveta, tam pa mora biti tudi glavni urednik Večera, da bo njegov časopis propagandno uresničeval, kar se bodo tam dogovorili. Glavno besedo ima partijski sekretar, čeprav sestanek formalno vodi predsednik SZDL. Tistih nekaj mož, saj med njimi ni bilo nobene ženske, se je tako vsak teden dogovorilo, kaj bodo delale in o čem bodo odločale njihove organizacije in kakšni sklepi bodo sprejeti na zasedanjih občinske skupščine.
To je bila edina resnična in prava oblast v mestu, vse drugo – samoupravljanje, skupščina, delegati, sindikati, mladina, politične organizacije in še kaj – je bilo samo kulisa za uresničitev tega, kar je odločil neki človek, ki mu je bila dana oblast.
Takrat sem, kot pravim, razumel, kaj je bilo nekaj let prej z mojo republiško skupščino, kulturno-prosvetnim zborom in odborom za šolstvo, v katerem sem bil. Mi, poslanci, smo bili tam zato, da je vse teklo, kot je treba. Zato so moje poslanske kolegice in kolegi lahko brali neskončne domače naloge, ki so si jih napisali in doma pri pisanju obračali vsako besedo, vsak stavek, ali bo pravi, čeprav bi bilo popolnoma enako, če bi tiste papirje zmetali v peč.
Zato smo imeli dnevne rede, mimo katerih je teklo resnično življenje in odločanje. Tistemu, kar so odločili nekje drugje, smo mi dali samo prijazen, demokratičen videz, to pa je bilo tudi vse. Kako se je v tistih letih imenoval nekdanji Politbiro, ki je že od vojne dalje odločal prav o vsem, ne vem, zanesljivo pa je obstajal, naj se je imenoval tako ali drugače.
Kaj se zgodi, če si poslanci začnejo domišljati, da nekaj pomenijo, se je pokazalo ob tako imenovani akciji 25 poslancev. Do mene ni segla, zanjo nisem niti vedel, mislim, da je tekla samo v republiškem zboru, potem pa so zadevo predstavljali kot nekaj politično groznega. Naj bi se ti poslanci drznili vmešati v kadrovsko politiko in je bilo razumeti, da nekje za kulisami poteka znotrajpartijski boj med dvema skupinama in teh 25 poslancev je bilo na tisti strani, ki ni bila prava. Še danes ne vem, komu so se uprli, toda v tistih časih se postaviti proti Mačku, Kardelju, Šentjurčki, njenemu možu Sergeju Kraigherju, njegovemu medvojnemu zavezancu na Pohorju Mitji Ribičiču in še komu, je bilo enako kot politična smrt. Kardelj je bil daleč, kot je pokazala šele zgodovina, je bila zli duh slovenske partijske politike med vojno in potem Lidija Šentjurc, vendar nisem vedel in ne vem, koga so tedaj tisti poslanci tako prizadeli, da je zaradi tega nastal cel politični cirkus. Toda, kot sem gledal na to, je bilo pomembnejše nekaj drugega. Odziv na 25 poslancev je bilo jasno sporočilo z vrha oblasti, tiste prave in edine odločujoče, da se mi lahko gremo poslance in se sončimo v slepečih lučeh v veliki sejni dvorani, toda naj nam nikar ne pade na pamet, nobenemu med nami, da bi si skušal domišljati kaj več. Mi smo lahko samo nujna kulisa, kot jo demokratična država mora imeti, toda vsak poskus skoka čez določene okvirje bo vsak drago plačal.
O tem, da bi se lahko ob tem študentski poslanec boril za karkoli, pa nima smisla ponavljati.
Nazadnje sem samo še čakal, da bo vse mimo.
In je tudi bilo …
Po vseh teh dolgih letih od tedaj so, kot najbolj resničen spomin na moje poslanstvo, ostala tista čučala in uporabljeni toaletni papir, pomečkan in rjav od človeškega blata, ki ni smel v odtok.
Leta 1969 sem bil že blizu tega, da bom pravnik, po načinu razmišljanja pa sem nekaj takega že zanesljivo bil. Država je aparat prisile. Država temelji na ustavi in zakonih. Oblast je v rokah delovnega ljudstva, na čelu katerega je Zveza komunistov in za katerega le-ta uresničuje njegove cilje. Zakonodajno telo je skupščina, ki jo sestavljajo neposredno demokratično izvoljeni poslanci. Nad zakonodajnimi akti države bdi Ustavno sodišče, ki preverja njihovo skladnost z Ustavo.
Kako ne bi pomenilo velikega koraka naprej v razvoju demokracije v naši državi, ko sta bila leta 1969 na volitvah v republiško skupščino izvoljena za poslanca kar dva študenta, kar je bilo prej nepojmljivo. V Ljubljani je bil v Republiški zbor izvoljen študent ljubljanske Univerze Tone Remc, v Mariboru, v Kulturno-prosvetni zbor študent Višje pravne šole Visokošolskih zavodov Maribor Janez Švajncer. Višja pravna šola je bila tedaj samostojen, sklenjen študij, na koncu je imela tudi diplomsko nalogo in zagovor. Zato je bilo v razpisih za pravne službe praviloma navedeno, da je kot zahtevana izobrazba visoka ali višja pravna izobrazba.
S tem hočem reči, da sem se lahko zavedal, v kaj se spuščam, ko so me obvestili, da bom na kandidatni listi na volitvah. O tem, kaj je to poslanec, sem nekaj že vedel, saj je bil pred tem poslanec kulturno-prosvetnega zbora že moj oče, tudi Janez. Če se ne motim, kar dva mandata. To je jemal zelo resno in ker je bil izvoljen v občini Lenart, je gledal, da se je tam nenehno pojavljal. Mi, doma, smo samo vedeli, da je šel tja, ne pa, kaj je tam počel, pa saj je bilo razumljivo samo po sebi, da je tam zato, da sliši voljo volivcev. On pa bo potem to dalje prenesel v skupščino v Ljubljani, kot se je tedaj imenoval slovenski parlament, vlada pa Izvršni svet, in to ne katerikoli, pač pa Izvršni svet Republiške skupščine.
Če sem kot kandidat moral kje nastopiti, se več ne spomnim, še manj, zakaj sem sploh postal kandidat in kdo je tako odločil. Nas, študentov kot organizacije, o tem zanesljivo niso nič vprašali, pa - ne nazadnje - sem bil njen predsednik. Takrat že eno leto nismo bili več Zveza študentov, pač pa Študentska skupnost. Šlo je za vsebinsko spremembo v delovanju, zaradi katere ni bilo, ko je prišlo do tega, nič čudno slišati, da moramo biti študenti tudi v parlamentu. Razumljivo, samo tam se odloča o vsem. Tam se je mogoče boriti za demokracijo in študentske interese.
Tako ni moglo biti drugače, da sem bil tudi res izvoljen.
Zakaj? Doma smo se o tem pogovarjali, vendar nobenemu ni bilo čisto jasno. Ali pa ravno obratno. Ko so se nekje odločili, da bodo študenta dali med poslance, in da bom iz Maribora to jaz, so ga že tudi izbrali, da ne rečem, izvolili. Res sem se kot voditelj mariborskih študentov pojavljal v Katedri, s kakim intervjujem na Večeru in Radiu, bil sem celo na televiziji, toda da bi bil zaradi tega tako znan med mariborskimi volivci, da bi me kar izvolili za poslanca, o tem pa pri nas doma nismo bili najbolj prepričani.
Toda ko so sporočili volilne rezultate, je bilo slišati prav lepo, še bolj potem, ko sem dobil prvo veliko kuverto, na kateri je pisalo, da sem poslanec, notri pa vabilo za prvo zasedanje.
O, to je bila ena sama imenitnost!
Prej ne bi niti pomislil, da bi lahko stopil skozi tista veličastna vrata v Ljubljani, s kipi nad njimi in miličnikom pred njimi. Malo čudno me je gledal, rekel pa nič, za vrati pa je takoj pristopil ustrezen tovariš, s svojim: »Kam pa, kam?« Bilo pa je slišati tako, kot da me bo vsak hip zabrisal nazaj skozi vrata. Levo so imeli ti tovariši svojo pisarno, desno od vrat pa je bila sprejemna pisarna za nas, poslance. Tam sem se prijavljal, podpisal in dobival dnevnice, če je vse skupaj trajalo določeno število uro. Potnih stroškov ni bilo nobenih, ker smo imeli poslanci izkaznice za brezplačno vožnjo z vlakom in avtobusom na ozemlju Republike Slovenije. Pokazal si jo pri okencu na postaji in že si dobil vozovnico. Krasna zadeva! Če le Ljubljana ne bi bila tako daleč. Navaden vlak vsaj dve uri in pol, če ne več, brzi malo manj. Potovanje z avtobusom pa je bila zgodba zase. Ustavljal se je, kjer se je le spomnil, na Vranskem pa je stal pol ure, ker je imel šofer malico.
Poleg dnevnic in izkaznice za brezplačno vožnjo smo poslanci imeli še poslanski pavšal. Poklicni, s pravo plačo, so bili samo poslanci v republiškem zboru, mi, drugi, smo vsak mesec dobivali poslanski pavšal. Koliko natanko je znesel, se več ne spomnim, toda če bi primerjal njegovo vrednost z današnjimi časi in tem, kar je bilo tedaj mogoče zanj dobiti, bi dejal, da je bil vreden kakšnih 250 sedanjih evrov (mogoče malo manj, toda raje rečem več, saj je bilo z mojega študentskega vidika tudi to veliko, kot predsednik Izvršnega odbora študentske skupnosti nisem dobival niti enega samega dinarja honorarja, ne za pisanje v Katedro, za dnevnice in podobne čudeže pa nismo niti vedeli).
Zdaj, po tem uvodu, bi moralo priti na vrsto, kako pa je bilo potem v sami Skupščini. Tam, kamor sem se prišel borit za demokracijo in študentske interese, toda o tem je pisati veliko manj preprosto kot o neskončnih potovanjih z vlakom, šoferjevo kranjsko klobaso na Vranskem ali kaj je bilo tedaj mogoče kupiti za poslanski pavšal. Težava, ki se je pokazala takoj, je bila, da ni bila Skupščina niti približno nekaj takega ali celo kraj, kjer bi se lahko boril za karkoli.
Če preskočim prve vtise, kako slavnostno in krasno je bilo prvo skupno zasedanje vseh zborov, in kako enako lepo in polno pričakovanj je bilo prvo samostojno zasedanje našega zbora, lahko preprosto zapišem, da je bil sistem urejen tako, da mi, poslanci, nismo zares odločali o ničemer. Smo glasovali, seveda, dvigali roke, odločali pa so nekje drugje. Mi smo vsemu dali samo lep videz. Prihajali smo na zasedanja, tam sedeli ure in ure, stopali na govorniški oder, kot v osnovni šoli pri urah slovenščine brali neskončne govore, ki smo si jih napisali doma, in si prav oddahnili, ko smo po tem monotonem drdranju spet sedli v svojo klop, toda kot se je kmalu pokazalo, odločali nismo o ničemer.
Tega najprej nisem niti opazil.
Toda že po približno pol leta ni bilo težko razumeti, da se o tistem, o čemer je bilo treba res odločati, odloča nekje drugje. Kje? Tega nisem vedel niti približno. Tudi ni bilo težko ugotoviti, da so naši dnevni redi nekako neresnični. Točke dnevnega reda so bile videti zelo pomembne, toda v resničnosti naših neskončnih zasedanj so izpadle drugače.
Kot da smo tam zaradi protokola in ker tako mora biti. Vsak, ki je stopil za mikrofon, je začel: »Spoštovani tovariš predsednik, tovarišice in tovariši poslanci …,« nato pa se vrnil na svoj sedež, pa saj je predsednik Zbora že prej napovedal, kateri poslanec se naj pripravi, da bo govoril naslednji. Potem je spet ta prebral svoj monolog, doma napisati govor in predsednik se mu je zanj zahvalil in pozval k besedi naslednjega.
Da bi se v razpravah med sabo bodli? Ne, vsaj jaz se tega ne spomnim.
Tudi se nekako v tistem vzvišenem vzdušju ne bi spodobilo. Saj se tudi ne bi mogli bosti. Vsi tisti doma napisani govori so z govorniškega odra odtekli drug mimo drugega.
Edini vznemirljivi del zasedanj so bila poslanska vprašanja. Bolje rečeno, bila so edina priložnost, da poslanec načne nekaj takega, za kar misli, da bi moralo priti v Skupščino.
Seveda je bila samodisciplina na višini, zato nobenih grdih vprašanj z neuglajenim besednjakom, ki bi lahko koga tam zgoraj prizadel. Toda za tistim začetkom: »Spoštovani tovariš predsednik, tovarišice in tovariši poslanci …«, je bilo le mogoče vsaj malo opraviti tega, kar si je človek predstavljal pred izvolitvijo za poslanca.
Mislim, da sem imel kar nekaj poslanskih vprašanj, najbolj mi je ostalo v spominu eno. Šel sem tja gor na oder in kar na vsem lepem vprašal, zakaj moramo slovenski fantje vojaški rok služiti v drugih republikah, ko bi bilo najbolje, da bi ga doma. Ne vem, ali nisem ob tem dodal še kakšne zgodovinske utemeljitve, na primer o slovenski partizanski vojski.
Ko odgovora na katero od poslanskih vprašanj niso hoteli ali ni bilo mogoče dati takoj, je vladni predstavnik, saj smo spraševali Vlado, zadevo vedno odpravil z enim samim stavkom. Poslanec bo odgovoril dobil na naslednji seji. Takrat smo vedeli, da vprašanje Vladi ni čisto nič všeč in da bomo prihodnjič v odgovor dobili kup megle.
Seveda sem ga dobil, odgovor na svoje vprašanje o Slovencih in vojski, čeprav se ga čisto nič več ne spomnim. Bil je ne tič ne miš, nekako tako, kot da nisem vprašal nič, še manj vprašanje utemeljil.
Mogoče se mi je zato kakšno leto potem v vojski zgodilo, kar se mi je. Nisem spraševal kar tako, kako prav bi bilo, da bi Slovenci služili v domačih krajih, saj je bilo samo vprašanje časa, kdaj bom tudi jaz moral obleči vojaško suknjo. Vendar nazadnje le ni šlo zame. Vbil sem si v glavo, da hočem biti pehotni oficir, šola za nekaj takega pa je bila samo v Bileći, to je v hercegovskih hribih pri črnogorski meji, bogu za hrbtom. Moral sem napeti vse poslanske zveze, da so mi na oddelku za ljudsko obrambo preklicali napotitev v Zadar, v šolo za rezervne oficirje artilerije in da sem končno le uspel priti v Bilećo. Vlak iz Maribora je odpeljal zvečer ob osmih, naslednji večer, to je bilo 27. novembra 1971, sem z železniške postaje, nizko spodaj, v nekakšni kotlini zagledal Bilećo. Prej sem zanjo slišal samo zaradi Apihove pesmi Sredi pušk in bajonetov … Tedaj še nismo vedeli, da so v istem velikem zaporu z obzidjem naokoli in stražnimi stolpi imeli komuniste zaprte spet po vojni. Leta 1949 in potem so tam lomili generale, oficirje, partizanske komandante in komandirje, nosilce partizanke spomenice 1941 in celo narodne heroje, ki so si drznili reči kako besedo preveč. In v tem istem zaporu, ki je imel na zidovih naokoli še vedo steklene črepinje, če bi nekoč hotel kdo pobegniti, smo bili odrezani od sveta mi, prihodnji rezervni oficirji pehote Jugoslovanske ljudske armade. Ko smo tam, v mrzli, neprijazni jutranji temi čakali na zajtrk in v daljavi na hribu gledali luči avtobusa, kako po nevidnih serpentinah počasi polzijo navzgor proti Črni gori, je pogosto komu ušel vzdih: »Ajde, ide za Jugoslavijo …«
Tam sem bil kakšne tri ali štiri mesece, ko je nenadoma prišla v vojašnico na moj naslov iz Ljubljane velika rjava kuverta, na kateri je pisalo, da sem poslanec in naj pridem na zasedanje.
O, da je ne bi bilo!
Ker sem bil na nočni uzbuni zunaj prvi iz vse čete in ker sem bil prvi tudi po ocenah in uradno najboljši pitomac v četi, sem bil določen za kurirja komandirja čete. Pisal se je Slobodan Stanković, kapetan, Srb od začetka do konca. Kot kurirja me je peljal celo k sebi domov, da bom vedel, kje ga naj kot njegov kurir iščem, če bo nuja. Drugače pa sem bil oproščen vseh požarstev in dežurstev, moja edina dolžnost je bila, ko so drugi pobirali vsako soboto dopoldne čike po dvorišču ali iztepali staro, dolgo preprogo, da sem stresel pepel iz poveljnikovega pepelnika in pometel pisarno, ki je bila tako majhna, da ni bilo vredno besede. Raj za vojaka. Potem sem v miru kaj bral ali pisal domov ženi. Pismo sem ji napisal vsak dan in ona enako meni.
Tisto soboto pa, ko je bila nesrečna kuverta na kapetanovi mizi, on za njo, jaz pa pred njo v stavu Mirno, je bilo z mojim rajem konec. Moj Slobodan Stanković je kar poskakoval, naokoli so pršele sline, tako se je razvnel. Najprej me je še kar v nejeveri vprašal, ali se res narodni poslanik, potem pa, ko sem mu pritrdil, je sledil slap. Od vsega sem si najbolj zapomnil, »da ne može narodni poslanik, da čisti ovo kancelariju! Ne može! Nikako! Ne in ne!« in je bilo slišati, kot da hoče reči, da je za poslanca nečastno, če enkrat na teden izprazni pepelnik in pomete okoli pisalne mize.
Ko je končal svoj samogovor, sem lahko šel.
Potem pa se je vse skupaj končalo tako, da so nam pred kosilom zdrdrali zapovest za prihodnji teden in prebrali, da Janez Švajcer (včasih sem bil Švajcner ali Švajnzger, le Švajncer nikoli) ne bo več kurir komandirja čete, pač pa po novem nič več in nič manj kot redar v stranišču. In potem ne en teden, kot so se redarji menjavali, pač pa sem to ostal neprekinjeno več kot dva meseca, če ne kar tri. Edini med vsemi! Vsi drugi redarji so se menjavali na en teden, narodni poslanik pa je postal inventar čučal naše čete. Očistiti zjutraj, očistiti po kosilu, očistiti pred spanjem. Noč, zunaj že trobi trobenta, da bodo ugasnili luči, kak zamudnik pa mi še vedno čepi na čučalu, jaz pa s krtačo bezam pod njim, da bi spravil v luknjo, kar pač mora tja. Papirja pa po uporabi niso smeli puščati za seboj, da se cevi ne bi zamašile, pač pa ga je vsak odložil v koš pri čučalu. Tudi tisti koši so bili v redarjevi pristojnosti. Prve dni se mi je obračal želodec in sem skoraj bruhal, po kakem mescu sem se tako navadil, da sem v pisoarju, v vodi, ki je tam neprestano curljala, hladil steklenico piva. Imenovalo se je Nikšičko. Ker nam niso dajali skoraj nič za jesti, je pivo pomagalo, da sem bil manj lačen.
To je moj glavni spomin na študenta poslanca.
Kak mesec dni pred koncem vojaškega roka, ko sem bil že vodnik v četi vojaške policije v Postojni, pa sem nenadoma res moral na zasedanje skupščine v Ljubljano. Tam sem razumel, zakaj. Bili so neki zapleti z Avstrijo, poslanci so se razburjali drug za drugim in nenadoma se mi je diskretno približala tajnica predsednika Zbora, kot da ji je zelo nerodno, in mi v uho zašepetala, da predsednik želi, da se prijavim k besedi tudi jaz. Kot duh je prišla in enako tudi izpuhtela. Seveda, bil sem edini v uniformi, bilo bi videti, kot da je tudi vojska na strani ljudstva.
Jaz pa sem obsedel, tako ostal in nisem dvignil roke. Mogoče bom kdaj razumel, zakaj ne.
Kako smo odveč in kako smo poslanci s svojo skupščino vred samo kulisa, sem razumel šele nekaj let pozneje, ko sem postal glavni urednik Večera. Prej se mi ni niti sanjalo, da obstaja nekaj takega, kot je politični aktiv, kot so vsak torek zjutraj sestanki, kamor pridejo voditelji vseh političnih organizacij v mestu, tudi predsednik občine in predsednik občinskega izvršnega sveta, tam pa mora biti tudi glavni urednik Večera, da bo njegov časopis propagandno uresničeval, kar se bodo tam dogovorili. Glavno besedo ima partijski sekretar, čeprav sestanek formalno vodi predsednik SZDL. Tistih nekaj mož, saj med njimi ni bilo nobene ženske, se je tako vsak teden dogovorilo, kaj bodo delale in o čem bodo odločale njihove organizacije in kakšni sklepi bodo sprejeti na zasedanjih občinske skupščine.
To je bila edina resnična in prava oblast v mestu, vse drugo – samoupravljanje, skupščina, delegati, sindikati, mladina, politične organizacije in še kaj – je bilo samo kulisa za uresničitev tega, kar je odločil neki človek, ki mu je bila dana oblast.
Takrat sem, kot pravim, razumel, kaj je bilo nekaj let prej z mojo republiško skupščino, kulturno-prosvetnim zborom in odborom za šolstvo, v katerem sem bil. Mi, poslanci, smo bili tam zato, da je vse teklo, kot je treba. Zato so moje poslanske kolegice in kolegi lahko brali neskončne domače naloge, ki so si jih napisali in doma pri pisanju obračali vsako besedo, vsak stavek, ali bo pravi, čeprav bi bilo popolnoma enako, če bi tiste papirje zmetali v peč.
Zato smo imeli dnevne rede, mimo katerih je teklo resnično življenje in odločanje. Tistemu, kar so odločili nekje drugje, smo mi dali samo prijazen, demokratičen videz, to pa je bilo tudi vse. Kako se je v tistih letih imenoval nekdanji Politbiro, ki je že od vojne dalje odločal prav o vsem, ne vem, zanesljivo pa je obstajal, naj se je imenoval tako ali drugače.
Kaj se zgodi, če si poslanci začnejo domišljati, da nekaj pomenijo, se je pokazalo ob tako imenovani akciji 25 poslancev. Do mene ni segla, zanjo nisem niti vedel, mislim, da je tekla samo v republiškem zboru, potem pa so zadevo predstavljali kot nekaj politično groznega. Naj bi se ti poslanci drznili vmešati v kadrovsko politiko in je bilo razumeti, da nekje za kulisami poteka znotrajpartijski boj med dvema skupinama in teh 25 poslancev je bilo na tisti strani, ki ni bila prava. Še danes ne vem, komu so se uprli, toda v tistih časih se postaviti proti Mačku, Kardelju, Šentjurčki, njenemu možu Sergeju Kraigherju, njegovemu medvojnemu zavezancu na Pohorju Mitji Ribičiču in še komu, je bilo enako kot politična smrt. Kardelj je bil daleč, kot je pokazala šele zgodovina, je bila zli duh slovenske partijske politike med vojno in potem Lidija Šentjurc, vendar nisem vedel in ne vem, koga so tedaj tisti poslanci tako prizadeli, da je zaradi tega nastal cel politični cirkus. Toda, kot sem gledal na to, je bilo pomembnejše nekaj drugega. Odziv na 25 poslancev je bilo jasno sporočilo z vrha oblasti, tiste prave in edine odločujoče, da se mi lahko gremo poslance in se sončimo v slepečih lučeh v veliki sejni dvorani, toda naj nam nikar ne pade na pamet, nobenemu med nami, da bi si skušal domišljati kaj več. Mi smo lahko samo nujna kulisa, kot jo demokratična država mora imeti, toda vsak poskus skoka čez določene okvirje bo vsak drago plačal.
O tem, da bi se lahko ob tem študentski poslanec boril za karkoli, pa nima smisla ponavljati.
Nazadnje sem samo še čakal, da bo vse mimo.
In je tudi bilo …
Po vseh teh dolgih letih od tedaj so, kot najbolj resničen spomin na moje poslanstvo, ostala tista čučala in uporabljeni toaletni papir, pomečkan in rjav od človeškega blata, ki ni smel v odtok.
