Lesena veranda se ni zmanjšala, niti njena okna,
s katerih je med umivanjem odpadal kit,
jaz sem jo prerasel, tako kot moder šolski suknjič
in kapo s paskom in dvema trakcema.
Bila je velika, večja kot dostopni mi zemljevid,
zgovornejša kot hotelček nasproti in mesto v ozadju.
Nisem ostal v njem kot kapitan vlačilca,
ne kot svetilničar, ki osvetljuje obalo in pot v pristanišče.
Zdaj pa, pripadajoč ozadju, sem poln strahu.
7. september 2001
RAKI
Sanje, ki se vračajo kot butanje valov,
v njih je vedno isto pristanišče,
kapitanija, doki, lesena ogrodja
in zibajoči se čolni s spuščenimi jadri,
manjkajo samo ladjedelniški delavci, krmarji, veslači.
So nekje drugje, kot je videti v teh istih sanjah,
ležijo v platnenih brgešah,
napojeni z vinom in ožgani od poznega sonca,
kot ploščati raki, ki jih je naplavilo morje.
KOŠČICE
Mrtvi imajo pravico do počitka in pokopa,
to je vedela stara Mazurka iz Turošla,
ko je kleče zbirala, vteptane v podrast,
človeške koščice, rebra, golenice,
in jih polagala v predpasnik kot jurčke.
Stala je na gozdnem pokopališču, oziroma na tem,
kar je to nekdaj bilo. Vedela je tudi,
da se iz vojne ne pride z ljubeznijo do sovražnika.
Ljudstvo, ki je prišlo sem, je proslavljalo svoj vojni plen,
bližala se je odjuga in sneg je padal s smrek
kot s kladivom obtolčeni mavčni okraski.
DIVERTIMENTO IZ OKOLICE BIERZE
Peljal sem se po polni sonca ravnini
proti vijugasti Biebrzi,
aprilska svetloba se je nabirala na očeh
kot zlate ploščice na situ, ki izplakuje pesek.
Kljunač je s krili ometal obeske zraka,
hotel sem prisesti in navleči nase obledeli travnik,
ki je bil kot kožuh živali,
in odreveneti v pastirski stan ali pa v eden od šopov trave,
biti samo poslušanje in petje.
Ko sem šel mimo Jaglova, Jamine, Jazieva,
sem se poglabljal v začetke teh imen,
ona pa so vstajala iz mene kot blatna pokrajina,
mi mešala v glavi, da sem se pačil in zehal,
vedno manj videl, iztegujoč roke
po vsaj kak voz sena, po vsaj ne to zvezdo.
STOPNJEVANJE ŽERJAVA
Ta, ki prileti na močvirnata tla
in je njegova pesem kot brušenje noža,
in ta, ki se z vedrom na drogu
priklanja vodnjaku, čeprav že izsušenemu,
in ta, ki v mestu davne Hanze
stoji nad reko kot menih s kapuco.
Govorila si: ne zdaj, ne zdaj, ne zdaj,
po terasah je sneg, v kleteh srež,
ampak sem priletel in je bil april,
vstala sva s travnika v nogavicah
iz žafranaste megle.
MALA METAFIZIKA
Ko grem iz svoje gozdarske hiše v mestece, se mi vselej zdi,
da se peljem po cesti navzdol,
ko pa se iz njega vračam, da se cesta dviga.
Zares pa se niti ne spušča niti ne dviguje,
saj je vendar nižinska in, kot pravijo, zelo vijugasta.
Pa čeprav, to ne spodbija moje male, lokalne metafizike.
USPAVANKA S ŠUMOM
slišiš:
zdaj je padel ostružek
s pravkar šiljenega svinčnika
majhen košček odrezanega nohta
glavica vžigalice
ali pa Ikar.
OBDARI TA SVET S KROTKIM POGLEDOM
K. Karasku
Stari pesnik, končal boš sedeminsedemdeset let,
za temi vrati, za vrati iz dveh kos boš našel darove:
pojočega turdusa philomelosa in kvartet kosov,
steklenico shlajenega tokajca, havansko cigaro
in gabrovo pručico za pod utrujene noge.
Vse to čaka na balkonu, ki sem ga poimenoval
za admiralski mostek z razgledom, ni važno, na kaj,
toliko drugih so razsvetlile luči tvojih pesmi,
ali veš, da imajo Eskimi sto besed,
da bi zajeli sneg, ki se v njihovi deželi nikoli
ne stopi? Zdaj je februar, nasproti balkona
rase panorama blokov, siva kot tvoja brada,
na dušek si izpraznil kozarec madžarskega vina,
turdus philomelos stoji na smešno tenkih nožicah,
kosi pa s krempeljčki praskajo srež in še vedno ne začenjajo.
Lesena veranda se ni zmanjšala, niti njena okna,
s katerih je med umivanjem odpadal kit,
jaz sem jo prerasel, tako kot moder šolski suknjič
in kapo s paskom in dvema trakcema.
Bila je velika, večja kot dostopni mi zemljevid,
zgovornejša kot hotelček nasproti in mesto v ozadju.
Nisem ostal v njem kot kapitan vlačilca,
ne kot svetilničar, ki osvetljuje obalo in pot v pristanišče.
Zdaj pa, pripadajoč ozadju, sem poln strahu.
7. september 2001
RAKI
Sanje, ki se vračajo kot butanje valov,
v njih je vedno isto pristanišče,
kapitanija, doki, lesena ogrodja
in zibajoči se čolni s spuščenimi jadri,
manjkajo samo ladjedelniški delavci, krmarji, veslači.
So nekje drugje, kot je videti v teh istih sanjah,
ležijo v platnenih brgešah,
napojeni z vinom in ožgani od poznega sonca,
kot ploščati raki, ki jih je naplavilo morje.
KOŠČICE
Mrtvi imajo pravico do počitka in pokopa,
to je vedela stara Mazurka iz Turošla,
ko je kleče zbirala, vteptane v podrast,
človeške koščice, rebra, golenice,
in jih polagala v predpasnik kot jurčke.
Stala je na gozdnem pokopališču, oziroma na tem,
kar je to nekdaj bilo. Vedela je tudi,
da se iz vojne ne pride z ljubeznijo do sovražnika.
Ljudstvo, ki je prišlo sem, je proslavljalo svoj vojni plen,
bližala se je odjuga in sneg je padal s smrek
kot s kladivom obtolčeni mavčni okraski.
DIVERTIMENTO IZ OKOLICE BIERZE
Peljal sem se po polni sonca ravnini
proti vijugasti Biebrzi,
aprilska svetloba se je nabirala na očeh
kot zlate ploščice na situ, ki izplakuje pesek.
Kljunač je s krili ometal obeske zraka,
hotel sem prisesti in navleči nase obledeli travnik,
ki je bil kot kožuh živali,
in odreveneti v pastirski stan ali pa v eden od šopov trave,
biti samo poslušanje in petje.
Ko sem šel mimo Jaglova, Jamine, Jazieva,
sem se poglabljal v začetke teh imen,
ona pa so vstajala iz mene kot blatna pokrajina,
mi mešala v glavi, da sem se pačil in zehal,
vedno manj videl, iztegujoč roke
po vsaj kak voz sena, po vsaj ne to zvezdo.
STOPNJEVANJE ŽERJAVA
Ta, ki prileti na močvirnata tla
in je njegova pesem kot brušenje noža,
in ta, ki se z vedrom na drogu
priklanja vodnjaku, čeprav že izsušenemu,
in ta, ki v mestu davne Hanze
stoji nad reko kot menih s kapuco.
Govorila si: ne zdaj, ne zdaj, ne zdaj,
po terasah je sneg, v kleteh srež,
ampak sem priletel in je bil april,
vstala sva s travnika v nogavicah
iz žafranaste megle.
MALA METAFIZIKA
Ko grem iz svoje gozdarske hiše v mestece, se mi vselej zdi,
da se peljem po cesti navzdol,
ko pa se iz njega vračam, da se cesta dviga.
Zares pa se niti ne spušča niti ne dviguje,
saj je vendar nižinska in, kot pravijo, zelo vijugasta.
Pa čeprav, to ne spodbija moje male, lokalne metafizike.
USPAVANKA S ŠUMOM
slišiš:
zdaj je padel ostružek
s pravkar šiljenega svinčnika
majhen košček odrezanega nohta
glavica vžigalice
ali pa Ikar.
OBDARI TA SVET S KROTKIM POGLEDOM
K. Karasku
Stari pesnik, končal boš sedeminsedemdeset let,
za temi vrati, za vrati iz dveh kos boš našel darove:
pojočega turdusa philomelosa in kvartet kosov,
steklenico shlajenega tokajca, havansko cigaro
in gabrovo pručico za pod utrujene noge.
Vse to čaka na balkonu, ki sem ga poimenoval
za admiralski mostek z razgledom, ni važno, na kaj,
toliko drugih so razsvetlile luči tvojih pesmi,
ali veš, da imajo Eskimi sto besed,
da bi zajeli sneg, ki se v njihovi deželi nikoli
ne stopi? Zdaj je februar, nasproti balkona
rase panorama blokov, siva kot tvoja brada,
na dušek si izpraznil kozarec madžarskega vina,
turdus philomelos stoji na smešno tenkih nožicah,
kosi pa s krempeljčki praskajo srež in še vedno ne začenjajo.
