Baročni Srbi
V donavskih vojnah v XVIII stoletju
Na mrtvi plaži
La naissance des ratines
Razkritje vetrov
Zbogom, orožje
PELLEAS IN MELISANDA
Pelleas in Melisanda Maeterlincka
Glasba Debussy
Avgust 1918
Pariz
Glasba se je s svojimi takti vmešala v to srečanje
Moderne vile in sfinge
Čigav obraz je za
Rasel v plevel
Pozabila je svoja vprašanja
Pasti
POTI
Rastku
Pripravljanje za raj
Mesec na začetku avgusta 1971.
Poti se jim križajo in iste sanje
Pogled se počasi zlaga med svoje sence
Svet dokazov in protidokazov
Ko hrabri Ahil spi
Skrb v nem bedi da peto nekdo
Ne odkrije
In rani
Spomenik spomeniku v molku
Kje je čuvar gozdov?
Na mrtvi straži v Laosu
V brezzračnem prostoru
V brezzračnem zraku
Poti
Kaj jim manjka in so žalosti?
Sanjajo nek svet brez napake
KDO SE GA ŠE SPOMINJA
Cezar snema oklep
Kdo se ga še spominja?
Nima nobene skrbi
Kompjuter zapisuje njene brez
glasu in glasu misli
Govorna misel Med zvezdami
Obrnjena k Danici
Poletni počitek na travi In med žuželkami
(Viden iz perspektive januarskih mrazov)
Kdo se ga še spominja?
DA ZMOTI RED
Kdo pravi, prijatelj, da bom prišel
V nedeljo, v nedeljo Donava teče!
Rastko Petrović, Potnik
Prijatelj
V nedeljo ne bo prišel ne bo prišel ne bo Rastko
Niti Ivanka
V nedeljo Donava teče
Pozaba bo leno tekla kot senca preko trave
Vsak večer
Preko trave
Donava teče
Vse se giblje tudi obraz te ženske
Namesto obraza nosi pest ugank
Prijatelj
Kdo ti pravi
Da mora ko pride človek samo zmotiti red
Nenadni val nostalgije in tesnobe se je zlil name, ko sem v stari številki beograjske Književnosti iz leta 1984 naletel na verze Dušana Matića. Videl sem ga v daljnih letih 1973 ali 1974 samo od daleč, ko sva z Božidarjem Timotijevićem stala na vratih antikvariata na Knez Mihajlovi in mi je rekel: Glej, tam pa gre Dušan Matić! Na drugi strani ulice je šel, kakor da je odkorakal spomenik s postamenta sivolasi mož z vpadljivo krivim nosom, v sivi obleki, moj takrat ob Rastku Petroviću najbolj pri ljubljeni pesnik. Z Božidarjem sva se sprehodila do Terazij in se razšla. Zdaj se je ta prizor vrnil in z njimi so prišli vsi prijatelji, s katerimi sem se srečeval takrat in po prevratu nikoli več.
ZBOGOM, OROŽJE
Angel mira in njegova krvava senca
Baročni Srbi
V donavskih vojnah v XVIII stoletju
Na mrtvi plaži
La naissance des ratines
Razkritje vetrov
Zbogom, orožje
PELLEAS IN MELISANDA
Pelleas in Melisanda Maeterlincka
Glasba Debussy
Avgust 1918
Pariz
Glasba se je s svojimi takti vmešala v to srečanje
Moderne vile in sfinge
Čigav obraz je za
Rasel v plevel
Pozabila je svoja vprašanja
Pasti
POTI
Rastku
Pripravljanje za raj
Mesec na začetku avgusta 1971.
Poti se jim križajo in iste sanje
Pogled se počasi zlaga med svoje sence
Svet dokazov in protidokazov
Ko hrabri Ahil spi
Skrb v nem bedi da peto nekdo
Ne odkrije
In rani
Spomenik spomeniku v molku
Kje je čuvar gozdov?
Na mrtvi straži v Laosu
V brezzračnem prostoru
V brezzračnem zraku
Poti
Kaj jim manjka in so žalosti?
Sanjajo nek svet brez napake
KDO SE GA ŠE SPOMINJA
Cezar snema oklep
Kdo se ga še spominja?
Nima nobene skrbi
Kompjuter zapisuje njene brez
glasu in glasu misli
Govorna misel Med zvezdami
Obrnjena k Danici
Poletni počitek na travi In med žuželkami
(Viden iz perspektive januarskih mrazov)
Kdo se ga še spominja?
DA ZMOTI RED
Kdo pravi, prijatelj, da bom prišel
V nedeljo, v nedeljo Donava teče!
Rastko Petrović, Potnik
Prijatelj
V nedeljo ne bo prišel ne bo prišel ne bo Rastko
Niti Ivanka
V nedeljo Donava teče
Pozaba bo leno tekla kot senca preko trave
Vsak večer
Preko trave
Donava teče
Vse se giblje tudi obraz te ženske
Namesto obraza nosi pest ugank
Prijatelj
Kdo ti pravi
Da mora ko pride človek samo zmotiti red
Nenadni val nostalgije in tesnobe se je zlil name, ko sem v stari številki beograjske Književnosti iz leta 1984 naletel na verze Dušana Matića. Videl sem ga v daljnih letih 1973 ali 1974 samo od daleč, ko sva z Božidarjem Timotijevićem stala na vratih antikvariata na Knez Mihajlovi in mi je rekel: Glej, tam pa gre Dušan Matić! Na drugi strani ulice je šel, kakor da je odkorakal spomenik s postamenta sivolasi mož z vpadljivo krivim nosom, v sivi obleki, moj takrat ob Rastku Petroviću najbolj pri ljubljeni pesnik. Z Božidarjem sva se sprehodila do Terazij in se razšla. Zdaj se je ta prizor vrnil in z njimi so prišli vsi prijatelji, s katerimi sem se srečeval takrat in po prevratu nikoli več.
