Drevo. Kaj bi se dalo reči o njem? Da je to sadno drevo v belem cvetju spomladi in zelo vabljivo, ko s svojimi sadeži oznanja začetek poletja. Ko je obarvano, veš, da je pred tabo še vroče poletje, polno kipečega življenja. Ko pa usuje svoje liste, se čas prevesi zato, da se bo čez nekaj mesecev spet prebudilo.
Tako je tudi Joža gledal na to drevo. Bil je še mlad a dobro preizkušen v dobrem in slabem, ko je svoji številni družini sezidal dom. Pravo hišo, belo, s klopco pred njo. Še preden je hišo dokončal, je ob njej posadil mlado češnjo. Drevce je raslo in kmalu obrodilo. Joža se je tega veselil, iz leta v leto je bilo drevo krepkejše, tako kot njegovi otroci. Tega se ni nikoli naveličal gledati. Bilo je tako praznično, ko je v sončnem popoldnevu mladega poletja na mizo pred hišo postavil košaro prvih obranih češenj in jih skupaj z družino okušal.
Leta so hitro bežala. Češnja je postala mogočno, razkošno drevo, plodovi njenih vej so bili vsako leto sladki in obilni. Kadar jih je Joža obiral, je ob deblo najprej pristavil lestev, ki mu je pomagala do prvih vej, nato je spretno zlezel v krošnjo. Trgal je češnje, jih držav v dlani, metal v košaro, nekaj jih je tudi poskusil. Včasih je v drevo zlezel kdo od otrok, a to ni bilo tisto pravo obiranje. Najraje je to delo opravil sam.
Otroci so odrasli in odhajali svojemu lastnemu življenju naproti. Najprej najstarejši sin, nato mlajša hči in za njo kmalu še starejša. Mlajši sin, Jožev najmlajši otrok, je ostal doma. Vsi pa so se vračali sedaj s svojimi družinami. Joža se je veselil svojih okrogloličnih vnukov in jim nosil češnje. Tudi sam je osivel, roke niso imele več dovolj občutljivega prijema, oči so že davno potrebovala očala in jih tudi dobile. Nekega dne v juniju ga je drevo spustilo s svojih vej. Joža je obležal v travi pod njim in stokal z zlomljeno ključnico in udarjenimi rebri, ko so ga našli domači.
Leto se je zasukalo. Kosti so se pocelile, padec je bil pozabljen, njegova češnja pa je s svojim belim pomladnim odevalom spet obetala bogate darove. In tako je življene teklo dalje. Joža je starel, okrog njegovih nog so že drobencljali prvi pravnuki. Njegov korak ni bil več tako trden, toda njegove misli so bile jasne in veselje ob pogledu na življenje, ki ga je obdajalo, je bilo neizmerno. Domači so ga rotili, naj ne pleza več na češnjo, češ, ata, saj veš, kako je bilo, lahko bi spet padel, prosimo, ne delaj več tega. Vselej je le zamahnil z roko.
Pa je spet prišlo poletje. Joža je splezal v češnjo in jo obral, kolikor so mu dopuščale tresoče se roke in noge. Potem se je odločil. Ko so pri sosedu žagali staro drevo, je stopil tja in prosil žagarja, da se oglasi še pri njem, pri Jožu. Pokazal je možaku češnjo in mu rekel, naj jo požaga. Žagar se je lotil dela. Češnja je zaškrtala, Kmalu je deblo stokajoč padlo. Joža je stiskalo pri srcu, a ni rekel ničesar. Trden v svoji odločitvi se je še sam lotil vej in jih razcepil v polena. V nekaj dneh je bilo vse pospravljeno, le velik štor je še nekaj časa spominjal na to, da je bil nekoč drevo. Za hišo pa je ob zidu zrasla skladovnica češnjevih polen.
Vso jesen in zimo so polena grela peč v dnevni sobi. Joža je hodil k skladovnici in jih en naročaj za drugim nosil v hišo. To so bila dobra polena, lepo so gorela in prasketala v peči. Kadar je odprl vratca, se je Joža zagledal v plamenčke, ki so polena spreminjala v prijazno toploto. S svojimi otrdelimi prsti je prijel polence in z njim podrezal po drugih, da so završale iskre, nato je zaprl vratca.
Pomlad je zeleno širila svoje prebujenje s cvetjem in toplimi sapami. Joža se je razveselil kot vsako leto. Vrt je obdelal, potke med gredicami očistil in trato pred hišo ograbil. Ko je vse postoril, je sklenil, da bo uredil tudi sebe. Odpravil se je k frizerju. Mlade roke so pristrigle njegove srebrne lase, da si je bil kar všeč. Zadovoljen se je vrnil domov. Preden je vstopil, se je spomnil, zakaj ne bi spotoma naložil še nekaj polen. Zavil je za hišo. Nekam utrujen se je zdel samemu sebi, ko je posegel po prvem polenu, zajel je sapo in segel po drugemu. Nato ga je stisnilo. Z očmi je preletel češnjeva polena, roka je zagrabila v prazno. Obležal je poleg skladovnice. Njegove posivele roke niso izpustile polena, ki ga je držal. Ugasle oči so bile obrnjene tja, v kup zloženega lesa, kar je bila nekoč njegova češnja.
Drevo. Kaj bi se dalo reči o njem? Da je to sadno drevo v belem cvetju spomladi in zelo vabljivo, ko s svojimi sadeži oznanja začetek poletja. Ko je obarvano, veš, da je pred tabo še vroče poletje, polno kipečega življenja. Ko pa usuje svoje liste, se čas prevesi zato, da se bo čez nekaj mesecev spet prebudilo.
Tako je tudi Joža gledal na to drevo. Bil je še mlad a dobro preizkušen v dobrem in slabem, ko je svoji številni družini sezidal dom. Pravo hišo, belo, s klopco pred njo. Še preden je hišo dokončal, je ob njej posadil mlado češnjo. Drevce je raslo in kmalu obrodilo. Joža se je tega veselil, iz leta v leto je bilo drevo krepkejše, tako kot njegovi otroci. Tega se ni nikoli naveličal gledati. Bilo je tako praznično, ko je v sončnem popoldnevu mladega poletja na mizo pred hišo postavil košaro prvih obranih češenj in jih skupaj z družino okušal.
Leta so hitro bežala. Češnja je postala mogočno, razkošno drevo, plodovi njenih vej so bili vsako leto sladki in obilni. Kadar jih je Joža obiral, je ob deblo najprej pristavil lestev, ki mu je pomagala do prvih vej, nato je spretno zlezel v krošnjo. Trgal je češnje, jih držav v dlani, metal v košaro, nekaj jih je tudi poskusil. Včasih je v drevo zlezel kdo od otrok, a to ni bilo tisto pravo obiranje. Najraje je to delo opravil sam.
Otroci so odrasli in odhajali svojemu lastnemu življenju naproti. Najprej najstarejši sin, nato mlajša hči in za njo kmalu še starejša. Mlajši sin, Jožev najmlajši otrok, je ostal doma. Vsi pa so se vračali sedaj s svojimi družinami. Joža se je veselil svojih okrogloličnih vnukov in jim nosil češnje. Tudi sam je osivel, roke niso imele več dovolj občutljivega prijema, oči so že davno potrebovala očala in jih tudi dobile. Nekega dne v juniju ga je drevo spustilo s svojih vej. Joža je obležal v travi pod njim in stokal z zlomljeno ključnico in udarjenimi rebri, ko so ga našli domači.
Leto se je zasukalo. Kosti so se pocelile, padec je bil pozabljen, njegova češnja pa je s svojim belim pomladnim odevalom spet obetala bogate darove. In tako je življene teklo dalje. Joža je starel, okrog njegovih nog so že drobencljali prvi pravnuki. Njegov korak ni bil več tako trden, toda njegove misli so bile jasne in veselje ob pogledu na življenje, ki ga je obdajalo, je bilo neizmerno. Domači so ga rotili, naj ne pleza več na češnjo, češ, ata, saj veš, kako je bilo, lahko bi spet padel, prosimo, ne delaj več tega. Vselej je le zamahnil z roko.
Pa je spet prišlo poletje. Joža je splezal v češnjo in jo obral, kolikor so mu dopuščale tresoče se roke in noge. Potem se je odločil. Ko so pri sosedu žagali staro drevo, je stopil tja in prosil žagarja, da se oglasi še pri njem, pri Jožu. Pokazal je možaku češnjo in mu rekel, naj jo požaga. Žagar se je lotil dela. Češnja je zaškrtala, Kmalu je deblo stokajoč padlo. Joža je stiskalo pri srcu, a ni rekel ničesar. Trden v svoji odločitvi se je še sam lotil vej in jih razcepil v polena. V nekaj dneh je bilo vse pospravljeno, le velik štor je še nekaj časa spominjal na to, da je bil nekoč drevo. Za hišo pa je ob zidu zrasla skladovnica češnjevih polen.
Vso jesen in zimo so polena grela peč v dnevni sobi. Joža je hodil k skladovnici in jih en naročaj za drugim nosil v hišo. To so bila dobra polena, lepo so gorela in prasketala v peči. Kadar je odprl vratca, se je Joža zagledal v plamenčke, ki so polena spreminjala v prijazno toploto. S svojimi otrdelimi prsti je prijel polence in z njim podrezal po drugih, da so završale iskre, nato je zaprl vratca.
Pomlad je zeleno širila svoje prebujenje s cvetjem in toplimi sapami. Joža se je razveselil kot vsako leto. Vrt je obdelal, potke med gredicami očistil in trato pred hišo ograbil. Ko je vse postoril, je sklenil, da bo uredil tudi sebe. Odpravil se je k frizerju. Mlade roke so pristrigle njegove srebrne lase, da si je bil kar všeč. Zadovoljen se je vrnil domov. Preden je vstopil, se je spomnil, zakaj ne bi spotoma naložil še nekaj polen. Zavil je za hišo. Nekam utrujen se je zdel samemu sebi, ko je posegel po prvem polenu, zajel je sapo in segel po drugemu. Nato ga je stisnilo. Z očmi je preletel češnjeva polena, roka je zagrabila v prazno. Obležal je poleg skladovnice. Njegove posivele roke niso izpustile polena, ki ga je držal. Ugasle oči so bile obrnjene tja, v kup zloženega lesa, kar je bila nekoč njegova češnja.
