Prišli so črno oblečeni možje in mi zvezali roke. Prekleti! Z debelimi, grobimi, raskavimi vrvmi so mi odrgnili kožo z zapestij in mi jih zvili nazaj skupaj, tako da sta se moja desna in leva roka sovražili, ker sta bili od nekdaj skupaj in nista mogli prekiniti te nehotene vezi.
S tem se je začelo.
In potem so ti ljudje, bledi, s samovšečnim nasmeškom na nepomembnih, pustih obrazih, stali okoli mene in razgrnili svoje dolge zvitke, na katerih so bile narisane črke in črtice.
– Preberite! so hladno in oblastno rekli.
In začel sem brati črke in vrstice. Sprva nisem razumel njihovih skritih smislov. Vse, kar sem videl, so bile neme, natančne formule. Toda formule so se le pretvarjale, da so natančne, saj se je za njimi skrivalo nekaj več. In tega več formule niso mogle vsebovati.
Ljudje v črnih oblačilih so ponavljali:
– Preberite!
In ko so rekli: Preberi! se mi je zdelo, da se norčujejo iz mene in pravijo: Umri!
Tedaj sem na njih zakričal:
– Prekleti ste! Če bi imel proste roke, bi raztrgal vaše neuporabne zvitke, z nogami bi jih poteptal. Smrdijo po smrti.
Ljudje so se smejali, ko sta odprli svoja velika usta z ostrimi zobmi in pred mano razgrnil sliko, naslikano v beli in črni barvi. Vedel sem, da so jo naslikali oni, vsi skupaj. Na njej so bili kvadrati, na vsakem pa je stal srednje visok, samozadovoljen in sit moški.
– Kje je Beseda? sem vprašal.
Strogo so me pogledali in rekli:
– Moralnost lahko imate tudi brez Njega. Za to so namenjeni kvadrati.
Ker sta se bala, da bi storil nemoralno dejanje in jih ubil, so skrbno pregledali vozle na vrveh in se prepričali, da imam zvezane roke.
Nad glavo mi je preletel velik črn ptič s šumečimi krili. Ozrl sem se okoli sebe. Daleč na obzorju so se na debelem nebu razprostirali temni grebeni gor, ki so se upirali z vrhovi v gosto nebo. V oblakih je plavala noro rdeča luna. Zlata medveda sta se iz nekega razloga vznemirjala in trepetala – tako Veliki kot Mali. In vse je bilo strašno. In vse je bilo strašno.
Za menoj je bil črn, razbrazdan gozd. Slišal sem klice kukavice, odmeve bližajoče se smrti, slišal sem mrtvo stokanje sove, slišal sem neke obupane krike ...
Najbolj strašljivo od vsega pa je bilo jezero, ki je bilo pred mano. Bilo je negibno kot skrivnost in rdeče kot kri.
Zdrznil sem se.
Ljudje v črnem so opazili mojo zmedenost in rekli:
– Česa se bojite? To je jezero, v katerem smo utopili Besedo.
– Vedel sem to, sem zamrmral, vedel sem.
Oh, zakaj je jezero rdeče kot kri!
– Prekleti! – sem kriknil in se zgrozil. Vrnite mi besedo! Vrnite mi besedo!
In strašni odmev je posmehljivo odmeval:
– Beseda! Beseda!
In črni ljudje so se smejali:
– Ha-ha-ha! Naiven si.
In nato so dodali mrko:
– Če boš govoril o Besedi, te bomo vrgli v jezero.
Nato sem zbral vso moč, pretrgal vrvi in si osvobodil okrvavljene roke.
In črni ljudje, ki so se ustrašili moje odločnosti, so se bojazljivo vrgli name, da bi me zadržali. Bilo jih je veliko in jaz sem bil sam. Toda v rokah sem imel strašno orožje: obup in željo. Prvega, ki je vrgel name, sem s z roko udaril po njegovem samovšečnem obrazu s krivim nasmehom. In na tem obrazu je ostala sled moje okrvavljene roke.
Začel se je boj.
In opazil sem, da imam zaveznika: tla. Pod njihovimi nogami se je zamajala in padli so, ubogi, nepomembni, nesramno so mahali z dolgimi koščenimi rokami.
Odrinil sem jih in se pognal k jezeru, oni pa so se pometani po tleh besno oklepali mojih oblačil, jaz pa sem s trudom trgal njihove nadležne prste.
V boju sem bil ves krvav. Srce mi je v prsih utripalo od strahu. Moji možgani so stokali. In še naprej sem tekel, tekel.
Za mano se je zaslišal krik:
– Norec! Norec!
Desno in levo pa so ležali težki, nemi kamni.
Kamni so očitajoče pogledali in očitajoče molčali.
– Kaj so ti kamni? – sem si mislil.
In takoj sem si odgovoril:
– To so grobovi.
In nasmejal sem se:
– Ha-ha-ha! Grobovi! Ha-ha-ha-ha!
Prej sem mislil, da je jezero blizu, a še vedno ga ni bilo. Tekel sem, zadihal sem se in pritiskal pesti na levi strani prsnega koša, ker sem čutil bolečino v srcu.
Moji mučitelji me niso dohajali in so kričali od daleč:
– Norec! Norec!
Pogledal sem v grdi rdeči Mesec. Gledal je naravnost vame – in zdelo se je, da mi govori tako očitajoče kot nagrobni kamni:
– Zaman! Vse zastonj!
In od zgoraj se je oglasilo nebo. O, kakšna himna je bila to! Oblaki so peli in zvezde so pele. Med zvezdami je eter pel z visokim, zvenečim glasom.
– Nočem! Nočem! – sem zamrmral in hitel naprej. In veter mi je žvižgal v uho:
– Vzzz-vzzz ... Nazaj, nazaj... Vzzz-vzzz ...
Za mano pa sem komaj slišal neumno cviljenje:
Norec! Norec!
Tam je bilo jezero, gosto in rdeče.
Nato sem zatisnil oči in se vrgel vanj. Toda ni me hotelo sprejeti, valovi so podpirali moje telo in mi šepetali na uho:
– Med nami ni Besede. Besede ni! Ni Besede! Vedel sem, da je to res, in zaplaval sem na drugo stran.
Na drugi strani pa so spet ležali mrtvi kamni, nekaj sivih senc se je sprehajalo, temne ptice so šušljale s krili –i n vse je šepetalo kot luna:
– Vse je zaman! – Vse je zaman!
V daljavi je bilo videti novo jezero, prav tako gosto in rdeče. In hotel sem si misliti, da je Beseda tam, onkraj jezera, na tisti obali.
Do mene je prilezel velik sluzast kuščar in zamrmral:
– Besede ni! Besede ni!
Z nogo sem stopil nanj in ponosno kriknil v obraz nemim Kamnom:
– Našel bom Besedo!
In odmev je porogljivo ponovil moj krik:
– Beseda! Beseda!
PRAŠIČJI SIN
Nekoč je živel prašičji sin Vanka – Prašiček.
Prašičkova starša sta bila ugledna – pravi živi šunki: oče in mama. In bratje in sestre – vsi so bili kot njihovi starši, zdaj bi jih lahko spravili v klobasarno.
Samo Prašiček je bil nesrečnik: ne kot njegova mati ali oče, ampak kot kakšen mimoidoči.
Vsak brat je imel svoj vzdevek: eden je bil Pečenica, drugi Pasja radost. Za sestro so pravili, da je »česnata«.
In Vanka je ostal brez prašičjega vzdevka. Bil je nesrečen prašič – koža in kost, namesto maščobe pa ničvredne sanje.
Vsi so bili pri koritu, on pa kruli o lepi nevesti.
In namesto neveste pride Varvara, živinorejka, in brcne Vanka: iz oči mu švignejo iskre ... In misli, da so to zvezde z neba.
Bil je smešen prašiček.
Nekoč mu je krava rekla, in to zelo resno:
»Vanja, ti Vanja! Pretiravaš z glavo. Morali bi prizanesti svojim staršem! Povej mi, kakšna klobasa bo iz tebe, če boš namesto pomij lovil žerjava na nebu.«
Osel pravi:
»In še izobražen! Tudi študent! Pod rep bi ti dal koprivo: bi ti že videl.«
Stric merjasec kruli:
»Ne morem hoditi, ker sem debel, imam velik trebuh. In z glavo razmišljam. Poznam svoj položaj prašiča. Jaz ga sprejemam. Kaj pa ti? Ti nisi svinjski sin, ti si neumen izbirčnež.«
In prašiček je odgovoril:
»Ukvarjal se bom z literaturo, stric. Postal bom pisatelj.«
»Kako veš?«
»Imam takšne znake.«
»Kakšni znaki? Lažeš, bratec.«
»Imam jih veliko, stric, na primer, obožujem vrtnice. Pisateljev s kruhom ne hranijo, vrtnice jim dajejo.«
»Kje si videl vrtnice, svinjski sin?«
»Striček, predvčerajšnjim sem se namenil na vrt, ves dan sem poležaval na gredi.«
Prašič se je razjezil.
»Pojdi stran,« je rekel, »Vanja, stran. Ne bom gledal nečaka, ampak ga bom požrl.«
Vanka je pobegnil pred svojim sorodnikom. V glavi ima težko nalogo: kako ležati v cvetlični gredi in duhati vrtnice.
Svinjski sin spi in v sanjah vidi sebe, Vanka, kako leži v postelji iz vrtnic, in vsi pravijo: »Kako lep pujsek!«
No! Izkazalo se je, da so to bile preroške sanje. Prišla je velika noč. Kot običajno je bil potreben pujsek.
Kuhar je prišel na dvorišče. Ujel Vanka.
»Ti,« mu pravi, »svinjski sin, nisi predebel. Nadeval te bom,« pravi. »In vse bo v redu.«
Prašiček mirno leži na krožniku. Z očmi ne trene, okoli njega pa so vrtnice ... Resda iz papirja. A če pomislite, tudi to ni slabo.
Prišli so črno oblečeni možje in mi zvezali roke. Prekleti! Z debelimi, grobimi, raskavimi vrvmi so mi odrgnili kožo z zapestij in mi jih zvili nazaj skupaj, tako da sta se moja desna in leva roka sovražili, ker sta bili od nekdaj skupaj in nista mogli prekiniti te nehotene vezi.
S tem se je začelo.
In potem so ti ljudje, bledi, s samovšečnim nasmeškom na nepomembnih, pustih obrazih, stali okoli mene in razgrnili svoje dolge zvitke, na katerih so bile narisane črke in črtice.
– Preberite! so hladno in oblastno rekli.
In začel sem brati črke in vrstice. Sprva nisem razumel njihovih skritih smislov. Vse, kar sem videl, so bile neme, natančne formule. Toda formule so se le pretvarjale, da so natančne, saj se je za njimi skrivalo nekaj več. In tega več formule niso mogle vsebovati.
Ljudje v črnih oblačilih so ponavljali:
– Preberite!
In ko so rekli: Preberi! se mi je zdelo, da se norčujejo iz mene in pravijo: Umri!
Tedaj sem na njih zakričal:
– Prekleti ste! Če bi imel proste roke, bi raztrgal vaše neuporabne zvitke, z nogami bi jih poteptal. Smrdijo po smrti.
Ljudje so se smejali, ko sta odprli svoja velika usta z ostrimi zobmi in pred mano razgrnil sliko, naslikano v beli in črni barvi. Vedel sem, da so jo naslikali oni, vsi skupaj. Na njej so bili kvadrati, na vsakem pa je stal srednje visok, samozadovoljen in sit moški.
– Kje je Beseda? sem vprašal.
Strogo so me pogledali in rekli:
– Moralnost lahko imate tudi brez Njega. Za to so namenjeni kvadrati.
Ker sta se bala, da bi storil nemoralno dejanje in jih ubil, so skrbno pregledali vozle na vrveh in se prepričali, da imam zvezane roke.
Nad glavo mi je preletel velik črn ptič s šumečimi krili. Ozrl sem se okoli sebe. Daleč na obzorju so se na debelem nebu razprostirali temni grebeni gor, ki so se upirali z vrhovi v gosto nebo. V oblakih je plavala noro rdeča luna. Zlata medveda sta se iz nekega razloga vznemirjala in trepetala – tako Veliki kot Mali. In vse je bilo strašno. In vse je bilo strašno.
Za menoj je bil črn, razbrazdan gozd. Slišal sem klice kukavice, odmeve bližajoče se smrti, slišal sem mrtvo stokanje sove, slišal sem neke obupane krike ...
Najbolj strašljivo od vsega pa je bilo jezero, ki je bilo pred mano. Bilo je negibno kot skrivnost in rdeče kot kri.
Zdrznil sem se.
Ljudje v črnem so opazili mojo zmedenost in rekli:
– Česa se bojite? To je jezero, v katerem smo utopili Besedo.
– Vedel sem to, sem zamrmral, vedel sem.
Oh, zakaj je jezero rdeče kot kri!
– Prekleti! – sem kriknil in se zgrozil. Vrnite mi besedo! Vrnite mi besedo!
In strašni odmev je posmehljivo odmeval:
– Beseda! Beseda!
In črni ljudje so se smejali:
– Ha-ha-ha! Naiven si.
In nato so dodali mrko:
– Če boš govoril o Besedi, te bomo vrgli v jezero.
Nato sem zbral vso moč, pretrgal vrvi in si osvobodil okrvavljene roke.
In črni ljudje, ki so se ustrašili moje odločnosti, so se bojazljivo vrgli name, da bi me zadržali. Bilo jih je veliko in jaz sem bil sam. Toda v rokah sem imel strašno orožje: obup in željo. Prvega, ki je vrgel name, sem s z roko udaril po njegovem samovšečnem obrazu s krivim nasmehom. In na tem obrazu je ostala sled moje okrvavljene roke.
Začel se je boj.
In opazil sem, da imam zaveznika: tla. Pod njihovimi nogami se je zamajala in padli so, ubogi, nepomembni, nesramno so mahali z dolgimi koščenimi rokami.
Odrinil sem jih in se pognal k jezeru, oni pa so se pometani po tleh besno oklepali mojih oblačil, jaz pa sem s trudom trgal njihove nadležne prste.
V boju sem bil ves krvav. Srce mi je v prsih utripalo od strahu. Moji možgani so stokali. In še naprej sem tekel, tekel.
Za mano se je zaslišal krik:
– Norec! Norec!
Desno in levo pa so ležali težki, nemi kamni.
Kamni so očitajoče pogledali in očitajoče molčali.
– Kaj so ti kamni? – sem si mislil.
In takoj sem si odgovoril:
– To so grobovi.
In nasmejal sem se:
– Ha-ha-ha! Grobovi! Ha-ha-ha-ha!
Prej sem mislil, da je jezero blizu, a še vedno ga ni bilo. Tekel sem, zadihal sem se in pritiskal pesti na levi strani prsnega koša, ker sem čutil bolečino v srcu.
Moji mučitelji me niso dohajali in so kričali od daleč:
– Norec! Norec!
Pogledal sem v grdi rdeči Mesec. Gledal je naravnost vame – in zdelo se je, da mi govori tako očitajoče kot nagrobni kamni:
– Zaman! Vse zastonj!
In od zgoraj se je oglasilo nebo. O, kakšna himna je bila to! Oblaki so peli in zvezde so pele. Med zvezdami je eter pel z visokim, zvenečim glasom.
– Nočem! Nočem! – sem zamrmral in hitel naprej. In veter mi je žvižgal v uho:
– Vzzz-vzzz ... Nazaj, nazaj... Vzzz-vzzz ...
Za mano pa sem komaj slišal neumno cviljenje:
Norec! Norec!
Tam je bilo jezero, gosto in rdeče.
Nato sem zatisnil oči in se vrgel vanj. Toda ni me hotelo sprejeti, valovi so podpirali moje telo in mi šepetali na uho:
– Med nami ni Besede. Besede ni! Ni Besede! Vedel sem, da je to res, in zaplaval sem na drugo stran.
Na drugi strani pa so spet ležali mrtvi kamni, nekaj sivih senc se je sprehajalo, temne ptice so šušljale s krili –i n vse je šepetalo kot luna:
– Vse je zaman! – Vse je zaman!
V daljavi je bilo videti novo jezero, prav tako gosto in rdeče. In hotel sem si misliti, da je Beseda tam, onkraj jezera, na tisti obali.
Do mene je prilezel velik sluzast kuščar in zamrmral:
– Besede ni! Besede ni!
Z nogo sem stopil nanj in ponosno kriknil v obraz nemim Kamnom:
– Našel bom Besedo!
In odmev je porogljivo ponovil moj krik:
– Beseda! Beseda!
PRAŠIČJI SIN
Nekoč je živel prašičji sin Vanka – Prašiček.
Prašičkova starša sta bila ugledna – pravi živi šunki: oče in mama. In bratje in sestre – vsi so bili kot njihovi starši, zdaj bi jih lahko spravili v klobasarno.
Samo Prašiček je bil nesrečnik: ne kot njegova mati ali oče, ampak kot kakšen mimoidoči.
Vsak brat je imel svoj vzdevek: eden je bil Pečenica, drugi Pasja radost. Za sestro so pravili, da je »česnata«.
In Vanka je ostal brez prašičjega vzdevka. Bil je nesrečen prašič – koža in kost, namesto maščobe pa ničvredne sanje.
Vsi so bili pri koritu, on pa kruli o lepi nevesti.
In namesto neveste pride Varvara, živinorejka, in brcne Vanka: iz oči mu švignejo iskre ... In misli, da so to zvezde z neba.
Bil je smešen prašiček.
Nekoč mu je krava rekla, in to zelo resno:
»Vanja, ti Vanja! Pretiravaš z glavo. Morali bi prizanesti svojim staršem! Povej mi, kakšna klobasa bo iz tebe, če boš namesto pomij lovil žerjava na nebu.«
Osel pravi:
»In še izobražen! Tudi študent! Pod rep bi ti dal koprivo: bi ti že videl.«
Stric merjasec kruli:
»Ne morem hoditi, ker sem debel, imam velik trebuh. In z glavo razmišljam. Poznam svoj položaj prašiča. Jaz ga sprejemam. Kaj pa ti? Ti nisi svinjski sin, ti si neumen izbirčnež.«
In prašiček je odgovoril:
»Ukvarjal se bom z literaturo, stric. Postal bom pisatelj.«
»Kako veš?«
»Imam takšne znake.«
»Kakšni znaki? Lažeš, bratec.«
»Imam jih veliko, stric, na primer, obožujem vrtnice. Pisateljev s kruhom ne hranijo, vrtnice jim dajejo.«
»Kje si videl vrtnice, svinjski sin?«
»Striček, predvčerajšnjim sem se namenil na vrt, ves dan sem poležaval na gredi.«
Prašič se je razjezil.
»Pojdi stran,« je rekel, »Vanja, stran. Ne bom gledal nečaka, ampak ga bom požrl.«
Vanka je pobegnil pred svojim sorodnikom. V glavi ima težko nalogo: kako ležati v cvetlični gredi in duhati vrtnice.
Svinjski sin spi in v sanjah vidi sebe, Vanka, kako leži v postelji iz vrtnic, in vsi pravijo: »Kako lep pujsek!«
No! Izkazalo se je, da so to bile preroške sanje. Prišla je velika noč. Kot običajno je bil potreben pujsek.
Kuhar je prišel na dvorišče. Ujel Vanka.
»Ti,« mu pravi, »svinjski sin, nisi predebel. Nadeval te bom,« pravi. »In vse bo v redu.«
Prašiček mirno leži na krožniku. Z očmi ne trene, okoli njega pa so vrtnice ... Resda iz papirja. A če pomislite, tudi to ni slabo.
