Bil je eden izmed tistih mrzlih decembrskih dni, ki ljudi običajno odvračajo od tega, da bi stopili iz hiše. Kljub minusu se je to jutro gospod Matevž Šmid odločil, da bo šel skupaj s svojim nemškim ovčarjem Brunom na džoging.
Nočne padavine so poskrbele za svežo petcentimetrsko snežno odejo, ki je prekrila okolico Šmidove hiše. V trenirki in termoflisu se je skupaj z Brunom pognal po zamrznjeni makadamski cesti, ki se je prepletala sredi nasadov številnih jabolčnih dreves. To je bila neprometna cesta, še posebej pozimi, ko v sadovnjakih ni bilo kaj za početi.
Medtem ko sta tekala po standardni poti, se je Bruno nenadoma ustavil. Zalajal je in postal vidno nestrpen. Gospod Šmid ga je miril, a Bruno se ni mogel upreti vonju, ki ga je zaznal v zraku, zato se je pognal čez zasnežen travnik.
»Bruno! Sem!« ga je poskušal gospod Šmid večkrat priklicati, a zaman. Sled je bila za psa preveč mamljiva. Ni mu preostalo drugega, kot da se poda za Brunom, preden naredi kakšno neumnost.
Tek čez zasneženo polje ni bil tako prijeten kot po makadamski cesti. Čeprav je bil gospod Šmid fizično dobro pripravljen, je hitro postal zadihan od snega, ki se mu je prijemal na trenirko.
Prepričan je bil, da je Bruno na sledi kakšni izgubljeni srni ali zajcu, ki je prezgodaj prilezel iz svoje luknje. Medtem je ovčar sredi nasada jablan zavil proti lokalni gramoznici in se ustavil na polju. S svojimi šapami je začel kopati po snegu nad snežno izboklino. Ko je gospod Šmid končno dohitel svojega nagajivega kosmatinca, je ta že odkopal plast sveže zapadlega snega.
»Kaj imaš, Bruno, kaj imaš?!« ga je spodbujal gospod Šmid, Bruno pa mu je odvrnil z razposajenim laježem in nadaljeval s kopanjem po zaledenelem gramozu. Z nekaj truda mu je na enem mestu uspelo odstraniti nekaj centimetrov.
Skozi zamrznjeno prst je svetlobo dneva spregledalo nekaj, kar je bilo skrito in ne bi smelo biti odkrito. Gospoda Šmida je pritegnila površina bele barve, ki je bila na dnu jamice, ki jo je izkopal Bruno. Pohvalil je Bruna in ga umiril, nato pa podrobneje pogledal belo površino. Še sam je odmaknil nekaj ledene prsti in razkril še nekaj površine bele barve. Ogledal si jo je pobliže. Na dotik je bila trda. Ko so se njegove oči osredotočile na površino, je zagledal teksturo, ki je spominjala na kožo. Hitro je odkril še nekaj prsti, nakar je prišel do členka, nato do začetka kazalca in sredinca. Pod snežno izboklino sredi polja je bil zakopan človek.
II
Maistrova ulica ob 8.00 zjutraj. Pred vrati Policijske uprave v Mariboru se je pojavila zelo mikavna svetlolasa ženska v elegantnem črnem plašču in usnjenih škornjih, ki so ustvarjali značilen zvok vsakič, ko so udarjali ob tla. Sončna očala so ščitila njene olivno zelene, po mačje naličene oči. Imela je skladen obraz z lepo zaobljenimi ličnicami, elegantnim tankim in podolgovatim nosom ter polnimi ustnicami, ki so ob nasmešku marsikateremu moškemu zmešale glavo. Govora je o vizualnih karakteristikah, ki so dobrodošle v svetu fotomodelov in raznih misic, a ta ženska je bila v resnici pregroba za takšno kariero.
Prvi dan na novem delovnem mestu. Klara je bila povabljena na spoznavni pogovor k direktorju policijske uprave. Srečanja se ni preveč veselila. Vedela je, da je bil Marjan Kos dober policist in da ima za sabo uspešno kariero, a je bil že od nekdaj nagnjen k moškemu šovinizmu, zato bi si verjetno raje odsekal roko, kot da bi žensko postavil na nek vodilni položaj.
Klara je prišla iz Amerike, kjer je zadnjih deset let delala v FBI-ju kot profilerka. Predstavljala si je, da bo postavljena na mesto kriminalista, po možnosti na oddelek za krvne in seksualne delikte, saj ima na tem področju največ izkušenj, a se ne bi čudila, če bi ji najprej ponudili kakšno drugo mesto. Tako je prišla na razgovor brez velikih pričakovanj.
Direktorjeva pisarna je bila v zgornjem nadstropju. Tako kot je Cerberus stražil vhod v pekel, je isto nalogo opravljala tudi njegova tajnica. Ta je takoj ustavila Klaro in jo nagovorila z zoprnim tonom:
»Dobro jutro, gospa Kavon. Direktor še ni pripravljen. Počakajte trenutek.« Klara se je zahvalila in se usedla na stol, ki je stal nasproti delovnega pulta tajnice. Slišala je, kako se je direktor na drugi strani vrat krohotal prek telefona, očitno je res imel nujne pogovore. Ura na steni je kazala že 8.20, čeprav sta bila dogovorjena ob 8.00. Direktorja še sploh ni srečala, pa je že lahko okusila njegov diskriminatorni odnos. Nato so se vrata nenadoma odprla. Ko je Klara nazadnje videla Marjana Kosa, je imel na sebi policijsko uniformo, tokrat pa je bil oblečen bolj poslovno s prevladujočo temno sivo barvo. Bil je lepo urejen in s frizuro, ki so jo trenutno popularizirali nogometaši.
»Gospa Kavon, kar naprej!« Klara je po njegovem vabilu vstopila v njegovo pisarno. Direktor ji je ponudil stol in se nato še sam usedel za svojo pisarniško mizo.
»Klara, po desetih letih v FBI-ju ste se vrnili v svojo rodno deželo. Kakšna pričakovanja imate?« jo je kar neposredno vprašal.
»Ne vem … Kaj ste pa vi imeli v mislih?«
»Razmišljal sem, da bi morda za nekaj časa prevzeli bolj pisarniško delo, da vidite, kako postaja sploh deluje. Sigurno imamo tukaj čisto drugačen pristop do dela, kot ste ga vi vajeni,« je zvenel rahlo podcenjujoče.
»Kateri oddelek?«
»Krvni in seksualni delikti, seveda, saj imate tukaj največ izkušenj. Glede na to, da ta vrsta kriminala ni v porastu, pa boste od časa do časa pristali na kakšnem drugem primeru.« Klari je ta ponudba smrdela.
»V Ameriki imam kot operativka deset let izkušenj. Verjetno dlje kot nekateri vaši trenutni kriminalisti. Res ne vem, zakaj bi svoj čas zapravljala v pisarnah in tam zlagala datoteke ali kuhala kavice za vaše kolege.«
»Vem. Dobil sem vaše priporočilo, v katerem piše, da ste opravljali delo profilerke, a naj vas opozorim, da mi to prakso bolj malo uporabljamo, če jo sploh. Tukaj se bolj osredotočamo na dokazno gradivo, forenziko itd. Največ primerov na tak način tudi rešimo, torej brez pomoči kakšnih psevdoznanosti.«
»Če mislite, da jaz svoje primere rešim s šloganjem, potem se motite. V Ameriki sem za zapahe spravila takšne pošasti, da proti njim Trobec deluje kot majhen kužek. Tako da ne blatite mojih metod!«
»Prav. A ne recite, da vas nisem posvaril,« je rekel vzvišeno.
Nenadoma je vstopila Marjanova tajnica in rekla:
»Gospod Kos, na prvi liniji imate nujen klic. Likar je.«
»Prav. Kar počakajte, gospa Kavon. Samo trenutek!« je rekel in se oglasil na telefon.
»Zdravo, Kos … mhm … mhm … Še nekoga boš vzel zraven. Nova sodelavka, gospa Kavon, je pravkar pri meni in mislim, da bi nam njen pogled na to zadevo prišel prav. Vam jo bom poslal. Aha, odlično … Zmenjeno!« Odložil je slušalko in preusmeril pogovor proti Klari.
»Nič. Izgleda, da bova morala spoznavanje prestaviti na kdaj drugič. Našli so truplo. Gospod Likar, vaš novi šef, vas bo pobral pri občini. To je to za zdaj. Hvala, da ste se oglasili,« je rekel, vstal s svojega usnjenega sedeža in Klari ponudil roko. Bila je malce šokirana, a mu je kljub temu stresla roko. Lahko bi rekli, da se je je na lep način rešil in jo položil na grbo Likarju. A tudi ona se je rešila njega. »Win-win« situacija. Klara se je napotila proti občini.
III
Avtobusna postaja na Razlagovi ulici zraven občine. Klaro je čakal bel Citroën C4 Cactus. Poleg vozila je stal visok moški v poznih petdesetih letih in si pravkar prižgal cigareto. Bil je grob moški, takšen, ki bi ga postavili v vlogo gorile kakšnega mafijskega šefa. Na sebi je imel suknjič, ki se je skladal z njegovimi kratko pristriženimi sivimi lasmi in prav tako osivelo kozjo bradico.
»Dober dan! Sem Klara Kavon,« je rekla in iztegnila roko.
»Pozdrav! Sašo Likar. Kako pa ste vedeli, da sem ta pravi?« jo je vprašal. Imel je zelo globok glas, ki ga je verjetno ustvarilo dolgoletno uživanje cigaret.
»Ugibala sem.«
»Nič, gremo, da ne bomo izgubljali časa,« je rekel in v kup snega odvrgel napol pokajeno cigareto. Na sovoznikovem sedežu je sedel svetlolas moški z brčicami, ki je pravkar užival svoj beljakovinski šejk. Sodeč po izgledu, bi ga prej pripisal kakšni fantovski glasbeni skupini kot pa policistu. Klara se je usedla na zadnji sedež.
Iz zvočnika je odmevala narodno-zabavna glasba Radia Pohorje. Moški s sprednjega sedeža si je obrisal šejk z brčic, nato pomolil svojo roko nazaj in se pri tem tako obrnil, da si je skoraj zlomil vrat.
»Zdravo, Bor!« se je na kratko predstavil z glasom, ki se je skladal s tem, da je bil trenutno obrnjen v neprijeten položaj. Seveda mu je Klara stisnila roko. Ocenila je, da je star okrog trideset let. Zanjo je bil še mladič.
»Običajno se ne spoznamo v tako čudnih okoliščinah,« je rekel Likar s svojim globokim glasom in nadaljeval: »Obljubim pa, da bova kasneje na postaji imela rutinski spoznavni pogovor.«
Bor je nagnil požirek svojega šejka in vprašal Klaro:
»Kako je kaj življenje v Ameriki? Zagotovo bolj razburljivo kot tukaj?«
»Vsekakor. Lahko smo srečni tukaj v naši mali dolgočasni Sloveniji. V Ameriki sem spoznala čisto drugačen svet, kot je naš,« je odgovorila.
»In kako je bilo kaj delo v FBI-ju?«
»Težko,« je odgovorila z eno besedo.
»Kako to, da ste se vrnili?« je še naprej vrtal vanjo. Ni ji bilo všeč, da jo mulec sprašuje osebna vprašanja, zato je hitro preusmerila pogovor:
»Kam pa sploh gremo?«
»¬¬V Selnico ob Dravi. Zagotovo poznate ta kraj,« je zabrundal Likar.
»Seveda, saj sem tam odraščala,« je odvrnila Klara.
»Od zadaj pri sadovnjakih, blizu gramoznice, so našli zakopano truplo. To je vse, kar vem. Za zdaj …« Nato je Likar nadaljeval: »Mi pa celotna zadeva smrdi. Zakopano truplo sredi zime … Ne vem. Česa takšnega tukaj še nismo imeli.«
Ko so se peljali mimo Štuka, v smeri Dravograda, sta Sašo in Bor pogovor preusmerila k nogometu in svetemu klubu NK Maribor. Klara se je tačas izklopila in uživala v vožnji, medtem ko je skozi okno opazovala zimsko idilo. Ob poti je na svoji levi lahko videla večino Mariborskega jezera v zimskem objemu. Blizu cilja so se peljali mimo propadajočega viltuškega gradu, ki se je tresel pod snežno odejo.
IV
Po kakšnih petnajstih minutah so bili blizu cilja. Ko so se vozili po ozkih cestah na področju sadovnjaka, so že na daleč zagledali policijska vozila, ki so bila parkirana blizu kraja zločina. Izstopili so iz vozila. Bilo je zelo mrzlo, bolj kot v mestu. Njihova sapa se je na zraku spreminjala v meglico. Sonce se je sicer trudilo, da je s svojimi žarki tu in tam prodrlo skozi zimsko oblačnost, a ni bilo dovolj močno, da bi zvišalo temperature.
Bor se je pretegnil in si svoje svetle lase prekril z volneno kapo, nato si je oblekel jakno znamke Jack Wolfskin. Likar je takoj prižgal cigareto.
Na prizorišču so že bili drugi forenziki in nekaj policistov, ki so za silo zavarovali kraj kaznivega dejanja. Še vedno pretresen Matevž Šmid je stal poleg patruljnega vozila znamke Škoda in se pogovarjal s policistom. Bruno je sedel poleg svojega lastnika.
Trojica je stopila do njih in se najprej predstavila.
»Vi ste našli truplo?« je vprašala Klara.
»Da. No, v bistvu ga je Bruno. Je upokojen policijski pes, zato ima nos še posebej ojšterza take stvari,« ga je pohvalil gospod Šmid v selniškem narečju.
»To pa je priden fant!« je pritrdila Klara in ga potrepljala po glavi.
»Ste doma tukaj blizu?« je postavila naslednje vprašanje.
»Ja, kuj tu. Kakih petsto metrov vstran.«
»Ali ste morda v zadnjih dneh opazili kaj nenavadnega? Se je Bruno morda nenavadno obnašal?« je nadaljevala z vprašanji Klara.
»Ne. Nič kaj takega nisem opazo.«
»Prav. Če bomo potrebovali še kakšne podatke, vas bomo kontaktirali. Hvala za vaš čas,« je zabrundal Likar. Trojica se je po razhojenem snegu odpravila proti truplu. Prek polja je pihal leden veter z rahlimi sunki, ki so dvigovali vodne kristale s snežne podlage.
Na prizorišču je bila že ekipa forenzikov, ki se je pravkar začela pripravljati na izkopavanje trupla. Dva okrajna policista sta s policijskim trakom brezglavo tacala okoli območja trupla. Ob tem sta se na glas režala in kramljala o včerajšnjih športnih dogodkih. Brez spoštovanja do trupla, ki je bilo še vedno zakopano pod zemljo. Klara je bila zgrožena. Eden izmed njiju jo je opazil in brez premisleka bleknil:
»Kaj je, ljubica, si prvič videla truplo?« Klara je takoj ocenila, da gre za enega izmed tistih moških, ki morajo konstantno dokazovati svoj alfa status v družbi.
»Ne, sploh ne. Presenečena sem nad tem, kako profesionalno postavljata ta trak. Celoten kraj zločina bo kontaminiran od vajinih stopinj. Upajta, da se vajine stopinje ne znajdejo med dokaznim materialom, ker se bom pritožila pri vajinem šefu in mu predlagala, da za vaju priredi nazoren tečaj o postavljanju policijskega traku.« Policista sta ob Klarini izjavi ostala brez besed. Tudi Sašo in Bor sta se spogledala ter se čudila, kakšno kačo jima je poslal Kos.
»Smo se razumeli, gospod Sivec in gospod Jurič?« Tako ju je postavila na svoje mesto, ko je prebrala priimke z njunih našitkov. Poklapana policista sta samo prikimala.
»Tale je pa opasna!« je Bor ves navdušen dregnil Likarja, ki je pravkar hotel pozdraviti forenzika, ki je bil prepoznaven po očalih z debelim okvirjem. Ta je še tuhtal, kako bi se lotil dela.
»Zdravo, Ema. Kaj imamo?« Po načinu nagovora je bilo očitno, da sta prijatelja.
»Ne vem še. Zaradi zamrznjene zemlje bomo truplo težje odkopali. Težko bo tudi določiti časovne elemente preiskave. To bo še veselo.«
»Zakaj bi kdo koga zakopal ravno tukaj?« je na glas vprašal Likar. Klara je stopila bliže k mestu, kjer je bilo truplo zakopano. Opazila je zrnasto strukturo zemlje.
»To je sam gramoz,« je dejala.
»Da. Če boste šli tja do roba gozda, boste videli gramoznico,« je rekel Bor.
»Spomnim se gramoznice, a nisem vedela, da se je v nekaj letih tako razširila.« Odšla je do gozdnega roba, ki je bil na drugi strani že zelo spodkopan in je vodil v prepad, v gramoznico. Videla je bagre in ostalo težko »mašinerijo«, ki so bili prekriti s snegom. V tem času so ti stroji bolj kot ne mirovali. Bor je pricapljal za njo in rekel:
»Mislite, da imajo lastniki gramoznice kaj s tem? Morda kdo ni hotel prodati tega dela zemlje, da bi se lahko širili. Podoben primer je bil tukaj pred leti, mislim da v osemdesetih ali devetdesetih, z umorjeno starko, ki ni hotela prodati zemljišča, ki je bilo na območju gramoznice.«
»Ne vem. A mislim, da trupla ne bi zakopali tu,« je dodala.
»To res ne bi bilo smiselno …« je pritrdil.
Klara je nato v roke vzela fotoaparat in začela fotografirati. Vzela si je čas. Slikala je vse, od mesta zločina do gozdnega roba, nakar je opazila lovsko opazovalnico, ki je bila skrita med dvema smrekama. Tudi njo je poslikala, in če je že imela priložnost, se je povzpela nanjo in od tam napravila sliko, v katero je zajela celoten kraj preiskave. Nato se je vrnila h kolegoma.
Forenzik Emeršič oziroma Ema, kot ga je klical Likar, je medtem skupaj s svojo skupino že odkopal del trupla. Iz zemlje sta gledala leva roka in del prsnega koša, po katerem se je videlo, da je žrtev ženskega spola.
»Glede na stanje ostankov sklepam, da je bila zakopana kmalu po njeni smrti. Truplo je zelo dobro ohranjeno,« je rekel Emeršič, medtem ko je z žlici podobno pripravo odstranjeval gramoz. Bor je beležil njegove izjave. Nadaljeval je:
»Glede na položaj trupla, ki leži poševno, delno na boku, menim, da je bila zakopana na hitro. Storilcu se je mudilo.« Poleg trupla je imel zložene vrečke, v katere je dajal številne forenzične dokaze. Do zdaj je imel le vlakna, nekaj živalske dlake in več las, ki so bili pobarvani na črno. Emeršič je ponovno spregovoril:
»Naša žrtev je stara med 18 in 23 let.«
Ravno takrat je Emeršič od trupla odkrušil večji kos strjenega gramoza in tako razkril njeno glavo oziroma to, kar je ostalo od nje. Prizor je šokiral celo forenzike. Truplu je manjkal zgornji del glave, ki je bil odrezan na višini ust. Žrtvinega vratu se je tako držala le še spodnja čeljust, viden je bil tudi jezik. Vse ostalo je manjkalo. Na sredini spodnje ustnice je žrtev imela kovinski pirsing črne barve. Klara je naredila fotografijo in rekla:
»Mislim, da je čas, da prelistamo seznam pogrešanih oseb.«
V
Okrog 13. ure se je trojica vrnila na policijsko postajo na Vošnjakovi ulici. Izkopavanje trupla je medtem še vedno potekalo, a so imeli dovolj dokaznega gradiva, da identificirajo žrtev.
Ob vhodu na policijsko postajo so naleteli na tri policiste, ki so poskušali ukrotiti razjarjeno violo. Človek bi si mislil, da bi trije odrasli moški, ki so poleg tega še možje postave, morali biti kos enemu »dvometražu« s stopetdesetimi kilogrami, a v tem primeru jim je povzročal kar nekaj preglavic. Izgledalo je dobesedno tako, kot da se viola igra s tremi otroki. Ko je Likar videl, kako nesposobne ljudi ima, se je razjezil in sam vskočil v akcijo. Huligana je zgrabil za grlo in ga pritisnil ob steno. Ko je viola zagledala človeka na svoji višini, se je začela malce drugače obnašati. Poskusila je izmakniti roko, a je že dobila od Likarja silovit udarec s pestjo v spodnji del reber, na mesto poleg jeter. Nepridiprav se je od bolečin zvil in šele takrat so ga policisti uspeli vkleniti. Klara je bila osupla nad starčevo močjo.
»Fuknitega v kletko!« je povzdignil glas Likar, nato pa so nadaljevali pot proti stopnišču.
Ko so se povzpeli do kriminalističnega oddelka v tretjem nadstropju, so tam Klaro najprej sprejeli začudeni pogledi. Bilo je malce nenavadno. Zdelo se je, kot da bi prišla v kakšen odročen bar, kamor moški hodijo gledat natakarice. Edina ženska na tem oddelku je verjetno bila Likarjeva tajnica Magda, ki je bila tik pred pokojem.
»Prav. Obdukcija bo tako ali tako šele jutri na vrsti, ko se truplo odtali. Vidva lahko medtem ugotovita, kdo je naša žrtev. Poglejta v mapo s pogrešanimi osebami. No, saj vesta, kako to gre!« jima je naročil Likar in nato nadaljeval:
»Klara, kar za Borom pojdite. Pri njem boste imeli pisarno. Jaz moram dalje.« Bor je na sredini hodnika zavil na levo.
»Dobrodošla! Počutite se kot doma, je rekel Bor, medtem ko je odpiral vrata.« Vstopila sta v majhno pisarno z mizo v obliki črke T, ki si jo bosta odslej delila. Na njeni strani je bil kup kartonov, polnih dokumentacije in podobnih zadev, za povrh pa še dve umazani steklenici za šejke, medtem ko je bila Borova stran dokaj urejena.
»Oprostite, pozabil sem pospraviti mizo,« je rekel Bor in začel panično grabiti papirologijo na mizi.
»Saj me ni treba vikati,« je rekla Klara in se zopet začela razgledovati po pisarni. Na Borovi strani mize ni bilo nič kaj nenavadnega. Nekaj spominkov z raznih dopustov, slik ni bilo. Na steni je bilo priznanje policijske akademije, iz katerega je končno razbrala tudi Borov priimek. Eržen namreč. Izkazalo se je tudi, da je njegovo ime Bor zgolj krajšava za Borut. Na steni je prav tako imel izobešeno diplomsko listino s fakultete za varnostne vede in priznanje za magistrsko nalogo s področja kriminalistike. Očitno Bor ni bil kar tako.
»OK, miza je pospravljena. Računalnik dobiš jutri, je rekel Luka, naš informatik.«
»Prav,« je rekla Klara in se usedla na prazno mizo.
»Boš prišla z mano, da vidiš, kje imamo datoteko o pogrešanih osebah?« je predlagal Bor. Klara ga je nejevoljno pogledala, tako da je takoj vedel, koliko je ura, in je sam odšel po datoteko, ne da bi še karkoli rekel. Klara je medtem izrabila priložnost in pogledala skozi okno, od koder je imela razgled na zapor na drugi strani ceste. Bor se je vrnil z datoteko, jo vrgel na pisarniško mizo in vprašal:
»Bi morda kavico?«
»Vidiš, se že učiš,« mu je odvrnila Klara in si ga tako malo privoščila. Bor je zavil z očmi in odšel po eliksir življenja. Mapa je nato pristala v Klarinih rokah. Nadela si je očala, ki so izostrila njen vid, hkrati pa je z njimi izgledala, kot da je naredila že dva doktorata, zato jih ni stalno nosila. Iz mape je nato vzela cel kup profilov pogrešanih oseb in jih postavila na mizo. Seveda so bili nerazvrščeni. Nekateri profili, ki so že postali rumenkaste, barve so bili od oseb, ki so bile pogrešane že od osemdesetih ali devetdesetih let. Pri novejših profilih je bil papir še bele barve, zato je najprej pregledala te in ostale izločila. Kmalu je naletela na profil Jasmine Marković, pogrešane mladenke s pirsingom na spodnji ustnici. Pogrešana je bila šele tri mesece. Klara se je prijavila v svoj izmišljeni profil na Facebooku, pravega tako ali tako ni imela. Poiskala je Jasminin profil in začela pregledovati njen zid, ki je bil preplavljen s sporočili ljudi, ki so jo pogrešali in upali na njeno vrnitev.
»Z mlekom ali brez?« S tem vprašanjem je Bor vdrl v pisarno.
»Mleko,« je z eno besedo odgovorila Klara. Medtem je začela prečesavati Jasminine slike, ki so bile objavljene na njenem profilu. Prišla je do slike z naslovom Nov Pirs. Šlo je za izjemno podrobno fotografijo pirsinga črne barve, ki je točno po sredini prebadal njeno polno spodnjo ustnico. Primerjala jo je s sliko žrtve. Pirsinga sta nedvomno bila ista. Zagotovo je bila ona. Bor je vstopil s kavo in rekel:
»Evo, sveže skuhana kava z mlekom!«
»Evo, naša žrtev!« je odvrnila Klara in položila profil Jasmine Marković na pisalno mizo.
VI.
»Ženska je nenormalna. V petih minutah je iz mape pogrešanih izbrskala profil žrtve. Meni je medtem uspelo skuhati le kavo!« je kriminalistoma pred policijsko postajo ves razburjen razlagal Bor. V tem trenutku je Klara prišla skozi vrata.
»Adijo, Klara. Se vidimo jutri,« se je oglasil Bor in takoj zamenjal temo pogovora.
»Adijo,« se je z nasmeškom poslovila Klara. Tako ali tako je vedela, koliko je ura, a ji je bilo vseeno. Trojica jo je s pogledi spremljala, dokler ni izginila za vogalom sodišča, nato pa so lahko varno nadaljevali pogovor o trenutno najbolj vroči zadevi.
Ura je bila okrog 16.15. Ob 16.30 je bila Klara dogovorjena z zelo dobro prijateljico Majo, s katero je vsa ta leta obdržala stike. Tako je odšla po rahlo zasneženi Sodni ulici vse do podhoda, ki je bil speljan pod Titovo cesto, nato proti Trgu Leona Štuklja, ki je že bil v decembrski božični preobleki, kjer je zavila desno na Vetrinjsko ulico in nadaljevala pot do kavarne Astoria, kjer je bila dogovorjena z Majo.
Vstopila je v lokal, ki je bil nekdaj središče mariborskega družabnega življenja. Sprehodila se je po prostoru, nakar je nekoliko v ozadju lokala zagledala mizo, za katero je sedela vitka elegantno oblečena rjavolaska – lahko bi rekli, da je bila zelo vpadljiva za moške oči. To je bila Maja.
»Zdravo!« se je vsa navdušena oglasila Maja in skočila Klari v objem. Usedli sta se. Marljiv natakar se je hitro oglasil pri njuni mizi.
»Kaj vam lahko prinesem?« je vprašal Klaro.
»Eno podaljšano z mlekom in kos sirove torte, prosim.« Ko je natakar odšel, jo je najprej nagovorila Maja:
»Jebenti! Kaj pa delaš? Nič se nisi spremenila. Kje imaš gubice?«
»Ne vem. Dosti stresa in tablete za spanje. Pa tu pa tam kakšna kremica!« je v smehu odvrnila Klara.
»Izvrstno izgledaš.«
»Hvala, ti tudi.«
»In prvi dan v novi službi? Kako je bilo?«
»V bistvu čudno. Kakšna je verjetnost, da ravno na današnji dan najdejo truplo? In to v Selnici! Zdi se mi, kot da me nekdo preizkuša.«
»Resno? V Selnici?!« je bila začudena Maja.
»Da, ampak saj veš, nič nisi slišala. Niti mediji niso še ničesar zavohali. Vsaj upam!« je negotovo pribila Klara.
»Seveda, brez skrbi. Ne bom.«
»Revica je bila stara komaj dvajset let. Ničesar še ni izkusila,« je dodala Klara.
»Pustiva zdaj službo, raje povej, kakšni so občutki, ko si se vrnila domov. Se počutiš kaj boljše?« je vprašala Maja.
»Ko sem prvič stopila na ameriška tla, sem takoj pogrešala Slovenijo. A tam sem živela petnajst let. Sedaj je zadeva ravno obratna, ponovno se moram najti tukaj.«
»Ponovno se moraš zaljubiti … To je problem!« je kar ustrelila Maja. Vedela je, kaj se dogaja v njenem zasebnem življenju.
»Po trinajstletni zvezi to ni tako lahko, veš ...«
»Kako da ne? Jonathan te je prevaral, šla sta narazen. Svobodna si!« Vskočil je natakar, ki je prinesel pijačo in torto. Delal se je, da ne sliši, kar sta se pogovarjali.
»Najina zveza je škripala že nekaj časa. Preveč sem se osredotočila na delo. Bilo je samo vprašanje časa.«
»Nisi ti kriva. Zamenjal te je za jebenoabsolventko! Nekatere ženske pri nas v takšnem primeru moške stožijo tako, da ostanejo brez vsega. Škoda, da nista bila poročena.«
Ko si je v kavico umešala žličko sladkorja, je Klara srknila požirek zvarka in nato žalostno dodala:
»Res je. Toda ta jebenaabsolventka mu je rodila otroka, ki mu ga jaz nisem mogla.« Maja jo je prijela za roko in jo potolažila:
»Klarica moja, saj nisi ti kriva, da so te ustrelili ravno »tja« …« Klara je med drugim preživela strel šibrovke, ki jo je na žalost obsodil na življenje brez lastnih otrok. Po drugi strani je ta poškodba zanjo predstavljala eno življenjsko prelomnico. Postavljena pred dejstvo, da ne bo nikdar mogla biti mama, je v življenju začela iskati drugačen smisel kot večina žensk v njenih letih. Od takrat dalje je namreč začela svojo službo oziroma kariero pogosteje postavljati na prvo mesto, vse dokler ni ta postala njeno bistvo. Nezmožnost materinstva, ki je predstavljala eno veliko praznino v njenem življenju, je zapolnila z uspehi in podvigi s področja službe. Seveda je zaradi tega razmerje z Jonathanom trpelo in na koncu je tudi to prispevalo k temu, da sta šla narazen. Tako je malce tudi sebe krivila, da njuno razmerje ni uspelo.
»Ah, brez veze je o tem razpravljati. Ni bil pravi zame. Ko sva se spoznala, mi to ni bilo jasno, sedaj to vem. Veš, čeprav sem za nekatere stvari nadpovprečno sposobna, se mi zdi, da sem na ljubezenskem področju čisto izgubljena.« Maja je srkala svoj čaj, medtem ko je Klara govorila.
»Morala bi ostati v Sloveniji, si najti enega perspektivnega moškega, postati gospodinja in nato roditi otroka, dva ali tri. Imela bi družino. Koliko lažje bi bilo moje življenje!« je trdila Klara.
»Tega nikdar ne veš. Poznam mnogo takšnih, ki so noge dale narazen samo zato, da bi lahko imele prestižno življenje. Večini se načrt ni izšel. Sicer pa sama veš, da to nisi ti. Tebe bi malokdo ukrotil.«
»Ne vem … Za zdaj se v prihodnosti vidim kot zmešana starka, ki bo v svojem petdesetkvadratnem stanovanju imela dvajset mačk.«
»Imaš kakšnega čednega sodelavca?« je vprašala Maja. Klara se je ugriznila v ustnico in rekla:
»Slabo kaže. Zjutraj sem imela spoznavni razgovor z Marjanom Kosom. Se ga spomniš? Pankrt, za katerim je v Selnici norela večina kur.«
»Da, Kos. Nikdar ga nisem mogla prebaviti. Da take cepce sploh pustijo delati na policiji!«
»Lepo se je postaral, a se mi zdi, da je še vedno isti bedak. Moj šef Likar pa me spominja na mroža,« se je zahihitala Klara in nadaljevala:
»Vidi se, da je bil, ko je bil mlajši, postaven, a je sedaj že dobil dodatne kilograme. Ta tretji, s katerim sem skupaj v pisarni, deluje kot mamin sinček, pa še mlajši je. Mislim, da je star nekje okrog trideset let.«
»Ne obupaj, Klara. Tvoj vitez na belem konju bo še prišel, pri nekaterih pač traja bolj dolgo, preden se najdejo,« jo je tolažila Maja.
Tako sta klepetali o takšnih in drugačnih trivialnih zadevah še vsaj eno uro. Ko sta se odpravili z Astorie, se je že čisto stemnilo. Svetlobo na trgu je tvorila zmes uličnih luči in praznične razsvetljave. Poslovili sta se in vsaka je odšla v svojo smer.
Klara se je odpravila domov. Bila je najemnica stanovanja na Greenwichu. To je urbani predel mestne četrti Pobrežje, ki je večinoma posejan z bloki in betonom, a se tam najde tudi nekaj zelenega. Stanovala je v dvanajstnadstropnem bloku na začetku Ceste XIV. divizije. Njeno stanovanje je bilo ravno na vrhu, od koder je imela lep razgled nad nekaterimi deli Maribora.
Ko je stopila v stanovanje, sta jo napadla njena mačja otročička, Coco in Bibi. Obema je najprej morala dati dozo crkljanja in napolniti posodice s hrano, šele nato se je lahko odpravila pod zasluženo prho. Oblekla se je v udobnejša oblačila, se odpravila v dnevno sobo in se usedla na usnjeni kavč, na katerem sta njeni mačji sostanovalki že pustili nekaj prask. Prižgala je televizijo in program prestavila na SLO1. Bil je ravno čas Dnevnika.
»Na tej lokaciji so danes zjutraj našli zakopano truplo … Po podatkih policije gre za žensko, staro med 15 in 20 let,« je poročala novinarka, ki so jo posneli v neposredni bližini mesta izkopa. V ozadju sta bila še vedno dva policista, ki sta skrbela, da novinarji in drugi radovedneži niso prestopili zapore kraja zločina.
»Prekleti mrhovinarji, vse izvohajo!« se je razjezila Klara. Prezirala je novinarje, posebej te, ki so se vtikali v takšne primere, ki so gledanost prispevka dosegali zgolj zaradi trpljenja drugih. Konec koncev se smrt med ljudmi odlično prodaja. Klara jo je poznala v drugačni luči in ne prek televizijskih ekranov, kot so jo predstavljali novinarji. Prav zaradi tega je imela do njih tako kritičen odnos.
»Policija natančnejših pojasnil v zvezi s primerom še ni podala. Preiskava je še vedno v teku …«
Klara je ugasnila televizijo.
VII
Medtem ko se je Klara zjutraj pripravljala za službo, ji je nenadoma zazvonil telefon. Tako zgodaj že nekaj časa ni prejela klica, zato je bila malce presenečena. Bil je Likar. Dvignila je.
»Jutro, Klara.« Njegov glas je prek telefona zvenel, kot da bi imela na drugi strani Darth Vaderja.
»Jutro, Sašo.«
»Poslušaj, danes ti ni treba hoditi na policijsko postajo. Pojdi najprej na obdukcijo v UKC. Pričakujejo te ob desetih. Saj boš zmogla sama, ne?«
»Seveda,« je samozavestno odvrnila.
»Super, hvala ti!« je zahreščal in odložil.
Dobila je vtis, da Likar nima trebuha za obdukcije ali pa ima kakšne druge posle. Jutro se ji je tako malce podaljšalo, a nič zato. Njej je ugajalo. Nadela si je nekaj ličil, kontaktne leče, elegantno obleko in to je bilo to.
Kot dogovorjeno, je bila Klara okrog desete ure v UKC-ju. Podala se je v kletne prostore, kjer je bila mrtvašnica. Klet je bila sestavljena iz prepleta dolgih hodnikov, s PVC-talno oblogo rumene barve. Vsepovsod so bili nastavljeni vozički z umazanimi posteljnimi prevlekami in sanitetnimi odpadki. V podzemnem labirintu UKC-ja se ni znašla, zato je mimoidočega vzdrževalca vprašala za smer. Šla je dalje po hodniku, nakar je mimo nje šel starejši par. Ženska je bila vsa objokana in vidno na koncu z živci, moški jo je spremljal v objemu. Imel je mrk izraz na obrazu. To sta zagotovo starša, je pomislila Klara.
Po nekaj metrih je prišla do pravega naslova. Nasproti ji je prišel poslovno oblečen moški s sivimi kodrastimi lasmi. Klari se je zdelo, da ga je že nekje videla. Pomolil ji je roko in se ji predstavil:
»Pozdrav. Janko Hartman. Preiskovalni.«
»Klara Kavon. Policija. Krvni in spolni. Ali kako naj bi se predstavila?« Janka je nasmejala.
»Slišal sem, da ste kar nekaj dali skozi. Amerika, FBI. Lepa kariera, marsikdo bi bil zavisten.«
»Oh, sedaj pa mi že laskate. V bistvu nič kaj posebnega, ampak hvala.«
»Včeraj sem zamudil ekskavacijo. Bil sem na sodišču. Zagotovo ste slišali za hčerki, ki sta pred dvema mesecema dobesedno zaklali svojo mater.«
»Saj res, zdaj vem, zakaj ste mi znani! Videla sem vas po poročilih.«
»Da, tole je bil še kar odmeven primer. In? Ste včeraj našli kaj posebnega?«
»Nič kaj, kar bi nam izrecno pomagalo pri preiskavi,« je odgovorila Klara. Njun pogovor je prekinil možakar, ki je odprl vrata mrtvašnice:
»Pozdravljena! Kar stopita naprej.« Oblečen je bil v kirurško haljo.
»Stane Rezar,« se je na hitro predstavil Klari. Bil je majhen, plešast in verjetno je že drsel proti svojim šestdesetim. Ravno nasprotno kot zgovorni Hartman je ta izražal toliko entuziazma kot prostor, v katerem je delal. A kdo bi ga obsojal. Tudi Klara se je na hitro predstavila.
»Ravnokar sem imel tukaj starša. Potrdila sta, da je to Jasmina Marković. No, pa začnimo z obdukcijo.«
»Prav, dajmo,« je odvrnila Klara. Njeno navdušenje je bilo zaigrano. Stopili so do mize, na kateri je ležalo truplo, prekrito s ponjavo iz svetlozelenega blaga. Pod mizo je bilo vedro s tekočino škrlatno rdečega odtenka, v katero je še vedno vsake toliko časa z odtočnega kanala mize kapnila voda, pomešana s krvjo, ki je nastala kot produkt odtajanja. Iz ozadja je nek praktikant, ki je bil verjetno še na začetku svoje patološke kariere, do mize pripeljal voziček z instrumenti, ki so bili standardni pri obdukciji.
»Od včeraj smo truplo pustili tako, da se odtaja … Ogromno kamenčkov in peska se je zamrznilo na telo. Vse od šeste do osme ure sem zgolj čistil truplo, da je bilo vsaj kolikor toliko reprezentativno za starše. Ubožca si tega prizora zagotovo lep čas ne bosta izbila iz glave.« Rezar je odkril ponjavo s trupla, medtem ko je razlagal. Hartmanov izraz na obrazu se je v sekundi spremenil. Stopil je korak nazaj in truplo raje opazoval iz daljave. Tudi Klara je bila presenečena nad truplom, ko ga je videla v celoti. Poleg odrezanega zgornjega dela glave sta truplu manjkala še spodnji del noge in spodnji del roke. Prav tako nenavaden je bil rez prek trebuha, ki je bil zašit z debelim črnim sukancem.
»Kje naj začnem?« se je vprašal Rezar in nato nadaljeval:
»Primer je dokaj nenavaden. Česa takšnega v vseh svojih letih še nisem videl.« Klara je stopila bliže in si ogledala mesti, kjer sta bili odrezani roka in noga. Obe rani sta bili zašiti.
»Nekdo ji je amputiral roko in nogo,« je rekla Klara.
»Tako je. Dekle je bilo po teh amputacijah še nekaj časa živo, saj so se ji te rane do neke mere še zacelile. Drugače moram reči, da je to opravil nekdo, ki se verjetno spozna na prakso. Če bi to delal nek amater, ti šivi ne bi bili tako lepi. To so leta izkušenj. Dodal bi še, da uda nista bili istočasno odstranjena. Roka je bila vsekakor amputirana kak mesec kasneje.«
»Zakaj bi kdo počel kaj takega?« je iz ozadja vprašal Hartman.
»Verjetno kak psihotičen kurbin sin!« se je v pogovor na šaljiv način vključil praktikant, ki se je vživel v vlogo nekakšnega črnskega raperja/igralca.
»Sprva sem mislil, da bo čas smrti nemogoče določiti, ker je bilo truplo kmalu po nastopu smrti zakopano in tako takoj zamrznjeno. Potem sem začel malo kalkulirati. Dekle je bilo pogrešana približno tri mesce. Nekje v tem času so ji odrezali nogo, to je bilo nekje sredi oktobra. Sredi novembra je izgubila še roko, ki pa se je celila vsaj dva tedna. Nekje na začetku decembra so žrtev verjetno ubili in zakopali. To me pripelje do naslednje ugotovitve.« Praktikant je medtem truplu odstranil pirsing iz ustnice. Rezar je nadaljeval:
»Ker na truplu ne vidim drugih znakov nasilja, predvidevam, da je smrt nastopila ob odrezu zgornjega dela glave ali pa ob rezu, ki je zašit in se razteza čez trebuh. Rez glave je potekal prek stranskega dela leve čeljusti, skozi prvo vreteno in se na desni strani končal na istem oziroma zrcalnem mestu. Ta rez je bil po vsej verjetnosti izveden s kakšno žago, ki je posebej namenjena za rezanje kosti. V mislih imam kaj takšnega, kot uporabljajo v klavnicah. Če podrobneje pogledamo rano, lahko na tkivu vidimo nekaj drobcev kosti, ki so se odkrušili z zatilnega dela lobanje. Poleg tega je rez izjemno natančen, in kot kaže, je bil narejen v enem potegu. Žrtvina glava je verjetno bila med postopkom na nekaj pričvrščena. Zanimivo je, da je jezik ostal nepoškodovan, verjetno ga je z neko pripravo pridržal oziroma zaščitil med rezanjem.«
»To vse ste lahko ugotovili zgolj s preprostim pregledom žrtve? Dobri ste!« je rekla Klara.
»Veste, ko tako dolgo opravljaš ta poklic, se začnejo trupla pogovarjati s tabo. Včasih jih morda celo bolje razumem kot žive ljudi,« se je nasmehnil Rezar. A brez dvoma je bil mojster na svojem področju. Nadaljeval je z obdukcijo.
»Na tem mestu bi običajno začel s skalpiranjem in kraniotomijo, a v tem primeru je to brezpredmetno. Zato bom nadaljeval kar z rezom Y.« Rezar je v roko vzel skalpel. Najprej je prerezal črn sukanec, ki je skupaj držal rez čez trebuh, in ga spravil v poseben plastičen kozarec, ki je namenjen za dokazni material. Z nekaj potegi je truplu odrl kožo s prsnega koša in jo zavihal navzven. Nato je vzel škarje, ki so bile posebej prirejene za rezanje reber. Ob tem je nastal neprijeten škrtajoč zvok. V roku nekaj minut je bilo truplo odprto. S svojo notranjostjo je presenetilo prisotne. Bilo je polno kamenja.
»Zanimivo … Zato je truplo bilo tako težko,« je bil fasciniran Rezar. Že tako nedišeč prostor se je še dodatno napolnil z neprijetnim vonjem. Hartman se je vedno bolj začel ozirati po prostoru, vidni stik z operacijsko mizo je le s težavo vzpostavil, za razliko od Rezarja, ki je bil v svojem elementu.
»Kot kaže, je nekdo odstranil notranje organe in jih zamenjal s kamenjem. Na pamet mi ne pride nobena razlaga, zakaj bi to kdo storil, a izgleda, da bom čistil to truplo še kar nekaj časa.« Rezar je stopil korak vstran od mize in si snel gumijaste rokavice. Nadaljeval je:
»To je v bistvu to. Več bomo vedeli po toksikoloških izvidih. Na dokumentacijo vam ni treba čakati. Vama jo bom poslal po mailu, takoj ko bo končana. Po ostale dokaze pa bodo verjetno prišli vaši fantje iz laboratorija.«
»Hvala za vaš vpogled v zadevo. Stvari, ki ste jih ugotovili, nam bodo zagotovo pomagale pri preiskavi,« je rekla Klara.
»Morda izgleda, kot da mi je vseeno, ko tako brez čustev opravljam svoje delo, a mi ni. V zameno ujemite pošast, ki je temu dekletu predčasno vzela življenje.«
»Brez skrbi. Dobila ga bom,« je pritrdila Klara. Praktikant se je lotil jemanja vzorcev za biopsijo, Rezar pa je odšel v svojo pisarno. Hartmanu se je mudilo iz mrtvašnice, a je čakal, da lahko Klari po džentelmensko odpre vrata.
»Nujno potrebujem vdih svežega zraka,« je zajamral Hartman, ko je izstopil iz mrtvašnice. S spretno potezo, ki je delovala kot naučena, je Klari izročil svojo vizitko.
»Če ste kdaj pri volji za kakšno pijačo, me kar pokličite,« je rekel in stavek končal z osvajalskim mežikom. Klara je vedela, kaj v bistvu ta pijača pomeni, a je ostala profesionalna. Vzela je vizitko, se zahvalila in se odpravila na pot. Če Hartman ne bi bil preiskovalni sodnik, bi ta vizitka zagotovo končala v najbližjem košu za smeti.
VIII
Nekaj minut kasneje je Klara prispela na policijsko postajo. Preden ji je uspelo priti do svoje pisarne, jo je prestregla Magda, Likarjeva tajnica:
»Pozdravljeni, gospa Kavon. Gospod Kos in gospod Likar vaju čakata v pisarni. Sestanek imate.«
»Nič nisem vedela o tem. Pravkar sem prišla z obdukcije,« je presenečeno rekla Klara.
»Brez skrbi. Verjetno se boste pogovorili o primeru,« ji je obrazložila Magda.
»Prav, hvala,« je odvrnila Klara in se odpravila naravnost proti Likarjevi pisarni. Kos, Likar in Bor so bili sredi pogovora, ko je vstopila.
»Zdravo, Klara. Kar usedi se,« jo je nagovoril Likar. Usedla se je zraven Bora.
»Kako je bilo na obdukciji?« je vprašal Kos. Bil je lepo urejen, tako kot vedno.
»V redu. Rezar je odkril kar nekaj stvari, ki bi lahko pomagale pri preiskavi. Znal je določiti približen čas smrti in trdi, da je truplo bilo zakopano približno dva tedna,« je obrazložila Klara.
»Lahko bi šli preverjat posnetke iz obcestnih kamer, katera vozila so se vozila tam okoli v tem času. Morda imamo celo kje postavljeno kakšno dobro kamero,« ji je v besedo vskočil Bor.
»To še ni vse. Truplo je imelo amputirano tudi roko in nogo. Po Rezarjevem mnenju je to moral opraviti nekdo, ki ima že nekaj kilometrine v medicini oziroma pri tem posegu,« je pojasnila Klara.
»Torej moramo iskati nekoga z medicinskim ozadjem?« je vprašal Bor.
»Po vsej verjetnosti, res …« je dodala Klara.
»Bor je v bistvu že bil seznanjen s tem, zakaj smo vaju poklicali na sestanek. S Kosom sva se namreč odločila, da bosta vidva vodila preiskavo v primeru Marković, kot smo ga poimenovali,« je obrazložil Likar, nato pa je besedo prevzel Kos:
»Skupaj smo vaju dali zato, ker z Likarjem misliva, da se bosta dobro dopolnjevala. Gospod Eržen je vešč tradicionalnega pristopa preiskave, kjer mu boste lahko pokazali nekaj trikov, ki ste se jih naučili v Ameriki, po drugi strani pa vas bo on lahko malce brzdal, kadar boste preveč zajadrali v profilerske vode.«
»Torej je dogovor takšen, da me boste imeli na povodcu in ga zategovali vsakič, ko bom hotela kaj rešiti po svoje?«
»Poglejte, Klara, nihče ni rekel, da vas bomo zategovali. Včeraj sem vam lepo povedal, da enostavno nočemo zapravljati časa z vašimi metodami. Zato smo se domislili, da bo vaš kolega deloval kot varovalo, da ne speljete preiskave v nekakšno jalovo početje,« je Kos ponovno razložil svojo odločitev. Boru je bilo v tej situaciji vidno neprijetno.
»Mislim, da bi potem raje dvignila roke od tega sranja!« se je razburila Klara.
»Zmenjeno. Prometniki mi zmeraj prav pridejo!« je arogantno pripomnil Kos. Takrat se je oglasil Likar:
»Klara, že od začetka primera vem, da ne gre za navaden umor, kakršnih smo jih vajeni v Sloveniji. Potrebovali bomo vašo pomoč. Pomislite na Jasmino. Na njena starša.«
»Prav, potem pa mi pustite, da vam pomagam.«
»No, Klara, povejte mi, kaj bi storili v tem primeru, če bi bili v Ameriki?« je nestrpno zasikal Kos.
»Prav. Imamo približno določen čas smrti, zato bi lahko tako, kot je že omenil Bor, šli preverit, ali imamo na razpolago dokazno gradivo videonadzornih sistemov. Po drugi strani pa sumim, da je naš morilec lovec oziroma da se giba v teh krogih.«
»Zakaj pa to mislite?« jo je nenadoma preglasil Kos.
»Zraven kraja, kjer so izkopali truplo, je opazovalnica. Domnevam, da je oseba na tem mestu prebila veliko časa, tako da točno ve, kakšen je pretok ljudi, avtomobilov in drugih stvari, posledično tudi ve, kdaj je bilo najvarneje, da zakoplje truplo. Zato menim …« V tem trenutku ji je Kos nenadoma skočil v besedo:
»Ne, ne, ne … Bomo sedaj šli vsakemu zdravniku in lovcu v Selnici ob Dravi trkat na vrata? Opozarjam vas, da hočem čisto preiskavo, ki temelji na dokaznem gradivu, da se razumemo!« se je razburil. Nato je nadaljeval:
»Ampak saj nisem tega rekla!« se je razjezila Klara in pokazala, da ima tudi ona roge.
»Poslušajte, nimam časa za to, da z vami razpravljam v nedogled, čakajo me še druge pomembne stvari. Vi ste kriminalisti, rešite to zadevo tako, kot ste jih do zdaj!« je rekel v ukazovalnem tonu, se nato vstal in odkorakal skozi vrata. Očitno je razprava postala zanj prevroča. Klara, Likar in Bor so ostali sami v pisarni.
»Ne obremenjujte se preveč s Kosom, včasih ga je treba jemati z rezervo. Poleg tega nima pojma, kako poteka naše delo. Tako da če imate kakšno slutnjo, jo kar delite z nami,« je Likar poskušal pomiriti Klaro. Nato je nadaljeval:
»Vseeno pa mislim, da bi za zdaj morala raziskava potekati po smernicah dokaznega gradiva, tako da do jutri poskusita ugotoviti, kje vse so kamere, ki bi morda lahko posnele našega morilca. Mislim, da kaj dosti trenutno niti ne moremo storiti.«
»Gospod Likar, v Ameriki sem videla ogromno sranja in to truplo, ta primer, je trenutno na moji lestvici pod pravo zjebano sranje, če veste, kaj vam hočem povedati. Imela sem več podobnih primerov in običajno pri takšnih ni bilo samo ene žrtve. Da vam obrazložim, zakaj ne morem iz svoje kože in hočem posegati po svojih metodah: se je sploh že kdo vprašal, če je to edina žrtev? Ali ima ta psihopat kje zaprto še kakšno dekle?« Za trenutek je Klara umolknila in nato nadaljevala:
»Vidite, to mene skrbi. Rada bi preprečila najslabše, to, da še kdo nastrada. Če smo že pri tem: tam nekje v pisarni imamo tisto debelo mapo s pogrešanimi osebami in sprašujem se, koliko je takšnih, ki ustrezajo profilu Jasmine.« Uspelo ji je priti do poante. Likarju in Boru se je naježila koža ob njeni izjavi.
»Prav imaš, Klara. Ogromno dela imava. Najbolje, da se ga kar lotiva,« je rekel Bor. Sestanka je bilo konec. Preostanek dneva sta bolj kot ne preživela v pisarni in načrtovala potek preiskave.
IX
Naslednji dan je pot Klaro in Bora že navsezgodaj peljala v Selnico ob Dravi. Ta dan je bil pravi snežni metež. Medtem ko je Bor vozil, je spregovoril:
»Poslušaj … kar se tiče Kosa in njegove ideje, da naj bi jaz pazil na postopke preiskave … pozabi na to … Enostavno poslušaj svoj profilerski instinkt. Za poročilo si bomo že kaj izmislili. Tudi v mojem interesu je, da tega morilca čim prej dobimo. To sem ti hotel že prej povedati, a sem čakal, da bova nekje na samem.«
»Kakorkoli že, za zdaj res nimamo dosti sledi, zato bo morda potrebne nekaj improvizacije. Hvala za podporo.«
»Ne zameri Likarju. Starec je OK, toda Kos mu resno teži. Zagotovo ima kup prijateljčkov, ki bi prevzeli Likarjevo mesto, a ga brez razloga ne more kar tako odpisati. Tako da če morda misliš, da si sama v tej godlji … nisi. Kos že lep čas čaka, da Likarju nekaj spodleti, da namesto njega nastavi svojega človeka. Morda je tudi to en razlog, da je tebe poslal na postajo.«
»Govoriš o tem, da bi z mano sabotiral Likarja?«
»Da, saj veš, kako stvari potekajo v Sloveniji, deželi korupcije. Tako je zakoreninjena v našo DNK, da niti ne moreš več biti jezen, če ti nek direktorjev sinček mazneslužbo. Za naše standardne je to nekaj normalnega,« je izjavil Bor.
»Dobro, da si mi to povedal. Se bom posebej potrudila, da se to ne bo zgodilo,« je dodala Klara.
Bolj kot sta se oddaljevala od mesta, slabše je bila cesta splužena, a sta se vendarle varno pripeljala do prve črpalke. Bila je Molova črpalka, ki je stala nasproti pokopališča.
Vstopila sta in obrazložila svoje namene. Vodja izmene ju je nato spustil v sobo, kjer so imeli videonadzorni sistem. Ko sta ga na hitro pregledala, sta videla, da je le ena kamera s kotičkom ujela del glavne ceste. Nista izgubljala časa. Vzela sta posnetek in se odpravila še do Petrolove črpalke, ki je bila malo naprej po glavni cesti. Zopet isti postopek. Ženska, ki je bila vodja izmene, jima je pokazala videonadzorni sistem, a tukaj nista imela sreče s kamerami. Niti ena ni ujela glavne ceste. Sledil je obisk občine. Odgovornega za infrastrukturo sta povprašala o nadzornih kamerah, ki so raztresene po cestah Selnice. Ena je bila pred občino, a so bili njeni posnetki neuporabni. Dve predpotopni pa sta bili nameščeni na cesti, ena pri prehodih za pešce pri lokalnem Mercatorju in druga pri semaforjih blizu osnovne šole. Ti kameri sta sproti brisali vse posnetke, ki so bili starejši od dveh tednov, tako da je bilo malo upanja, da bi na njunih posnetkih našli kaj pomembnega.
Ura je bila okrog dvanajstih. Z vsem zbranim gradivom sta se usedla v službenega Citroëna in se napotila proti Mariboru.
»Nisem si mislil, da bo tako slabo s kamerami …« je bil razočaran Bor.
»Res je. Kaj praviš na kavo?« ga je vprašala Klara.
»Seveda, z veseljem,« je pritrdil Bor. Med vožnjo mu je Klara naročila, naj ustavi pri gostilni Kobanka. Ko sta vstopila, se je z barskega stola zamajal gospod v delavskem kombinezonu. Izgledalo je, kot da je v zimski službi. Ploščice na tleh so bile mokre in umazane zaradi preobilice snega, ki se je posledično prek obutve prenesel v notranjost, razen tega pa je lokalček deloval še kar prikupno v svojem retro stilu. V levem kotu gostilne je za mizo sedel zanemarjen starec s praznim kozarcem za žganje in prelistaval Večer. Klara in Bor sta se usedla za mizo blizu šanka. Tam so sedeli trije moški in se na ves glas pogovarjali, tako da si jih lahko slišal čez celo gostilno. Izgledali so kot običajni delavci, z zaostalo mentaliteto, ki delajo v tovarnah, ki so ostale še iz stare Jugoslavije in hodijo domov pretepat žene. Pred njimi je bilo kar nekaj praznih kozarcev, pijača pa je seveda bila brizganec.
»Monika, daj še eno rundo!« se je zadrl eden izmed njih. Mlada, verjetno še neizkušena natakarica je v hipu začela nalivati pijačo, pri trojici pa se je razvnela debata.
»Ja pa ne vejo, kdo je bil?«
»Ne … Stanko je reko, da je vido, kak so babo vun potegnili.«
»Nene ga seri. Kaj zaj mamo »ripera« tu v Selnici? To je še falilo!«
»Kdaj pa je te blo to?«
»Predvčerajšnjim! Ki si te bil ti? Kaj nič ne gleaš cajtngov?!«
»Čuješ, Seba, jaz sem ziher, da je bil stari Vanč. Glej ga, kak gleda tam z onega kota. Ko neki psihopat!«Trojica se je začela smejati. Seveda je to letelo na starca, ki je sedel za mizo v levem kotu gostilne, a ta se ni zmenil zanje.
»Kaj vam lahko prinesem?« je kar prek šanka vljudno vprašala rahlo zmedena natakarica.
»Eno podaljšano z mlekom,« je naročila Klara.
»Dvakrat,« je z eno besedo potrdil naročilo Bor. Nato je rekel:
»Izgleda, da je najdba trupla postala prava senzacija.«
»Nič čudnega! Zadnja razburljiva stvar, ki se je zgodila v Selnici, je verjetno bila ta, da so dobili semaforizirano križišče,« je dodala Klara. Bor se je ozrl po lokalu in postavil vprašanje:
»Kako je dekle, ki prihaja iz tako ruralnega območja, postalo tako prvovrstna preiskovalka?«
»Oh, ta Selnica. Moje otroštvo ni bilo ravno lahko. To mi je dal ta kraj. Utrdil me je,« je Klara ponosno obrazložila.
»Kaj zaj mala? Te nič ni strah, ko mamo razparača? Lahko grem zvečer s tebo dumo, če češ!« je eden izmed trojice opolzko nagovarjal natakarico. Tedaj je v gostilno nenadoma zopet vstopil možakar z zimske službe. Trojica se je takoj umirila. Očitno so imeli rešpektpred možakarjem. Natakarica je pravkar postregla Klari in Boru.
»Kaj je naslednji korak, če s posnetki ne bomo uspešni?« je vprašal Bor.
»Jaz bi se oglasila pri lovskem društvu in poskušala ugotoviti, od koga je opazovalnica. Morda se nam kaj odpre.«
»Bi lahko to uredila danes?«
»Dvomim, da je danes v tem snegu kdo izmed njih v pripravljenosti. Poleg tega je verjetno cesta do tja precej slaba. Lovski dom je namreč na Boču.«
»Najbolje bo, da se za danes zabubiva v pisarno in začneva gledati posnetke,« je predlagal Bor. Klara temu ni oporekala. Kavo sta spila in se podala na zasneženo magistralko, ki je še vedno bila v katastrofalnem stanju.
X
Teden je bil hitro naokoli. Bil je ponedeljek, 23. Decembra, tik pred božičnimi prazniki. Raziskava ni napredovala. Klara in Bor sta pisarno spremenila v temen prostor, da sta se lahko osredotočila na posnetke videokamer. Čeprav sta si ves četrtek in petek napenjala oči ob slikovnih posnetkih, so bili ti do zdaj zgolj neuporabni. Na steni sta imela zemljevid selniške dobrave, ki je prikazoval preplet poti, po katerih je bilo možno priti do kraja zločina, ne glede na to, ali si z glavne ceste zapeljal v Selnici, Črešnjevcu ali Fali. Takšnih poti je bilo možnih deset različnih, ki so na mapi bile označene z markerjem. Rešitev s pomočjo videokamer se je zdela vedno bolj nemogoča.
Med raziskavo je Klara Bora nekoliko bolje spoznala. O njem je sedaj že izvedela določene stvari, kot na primer, da zjutraj vedno spije vsaj dva beljakovinska šejka, da izven službe dosti telovadi, da ima rad orožje, posebej pištole, da rad posluša slovensko glasbo in da je njegov najljubši film eden izmed Batmanov, ki je bil pred kratkim ustvarjen, ter da ima raje pse kot mačke, a trenutno nima hišnih ljubljenčkov. Razen rekreacije tako nista imela niti ene skupne točke.
Ker s kamerami ni bilo sreče, se je Klara hotela čim prej srečati z Jankom Lešnikom, glavnim predstavnikom Lovske družine Boč na Kozjaku, a ga nikakor ni mogla dobiti prek telefona. Poleg tega so ravno prispeli toksikološki izvidi in rezultati dodatnih preiskav iz patologije. Klara jih je začela prebirati kar sredi hodnika. Rezultati niso kazali na kaj nenormalnega, tudi znakov posilstva ni bilo. Dlake so bile od Bruna. Najdenih je bilo nekaj temnih vlaken, ki so bila po vsej verjetnosti od prtljažnika. Pomena kamenja v trebušni votlini še vedno niso znali obrazložiti. Po poročilu sodeč, Sivec in Jurič nista kontaminirala prizorišča. Takrat je Bor nenadoma zmotil Klaro med prebiranjem poročila:
»Mislim, da imam nekaj!« je rekel in odkorakal nazaj v pisarno. Klara mu je sledila. Bor je predvajal posnetek, kjer je opazil sumljiv avto.
»Poglej tole,« je rekel in začel komentirati posnetek.
»Okrog 00.00 je kamera pri črpalki ob pokopališču posnela to vozilo. Takoj zatem je na kameri pri prehodu blizu Mercatorja vidno, kako avto zavije na ulico Čez polje, po kateri prideš naravnost do kraja zločina. To pa še ni vse … Čez dobri dve uri se je isto vozilo pripeljalo nazaj po isti poti in na glavni cesti zavilo v smeri Maribora, kjer sta ga obe kameri ponovno posneli.«
»Ali lahko dobimo tablice od tega vozila?« je vprašala Klara.
»Sem že poskrbel za retuširanje slike.« Ob izjavi je delovalo tako, kot da je Bor sam sebe malce potrepljal po ramenih. Na računalniku je razširil sliko, na kateri je bila registracija lepo vidna.
»Obdelavo slik tudi obvladaš? Lepo!« je izjavila Klara, a Bor ni znal oceniti, ali je njena izjava sarkastična, zato je kar nadaljeval:
»Tablice MB H6-88D pripadajo sivemu BMW M4, letniku 2014, katerega lastnik je Zlatko Potočnik. Mislim, da imamo sled. Kaj praviš?«
»Da. Tole bi vsekakor lahko šla preverit,« se je strinjala Klara in že sta odšla na teren.
Ura je bila okrog 15.00, ko sta se oglasila na domu Zlatka Potočnika. Uspešen podjetnik, ki se je ukvarjal z izdelavo polimernih materialov, je stanoval v razkošni hiši na idilični lokaciji na obrobju Bresternice. Klara in Bor sta pozvonila pri vratih. Odprl jih je sam Potočnik, vitek in velik možakar v petdesetih, z izumirajočim lasiščem. Na sebi je še vedno imel poslovno obleko, ki jo je po vsej verjetnosti nosil za službo.
»Dober dan. Želite?« je vidno zbegan vprašal Potočnik.
»Zlatko Potočnik?« je pogovor začel Bor.
»Da.«
»Midva sva s policije. Imava nekaj vprašanj,« je dodal. Istočasno sta pokazala svoje službene izkaznice.
»Prav. Povejte!« je odločno rekel Potočnik, kakor da nima nič za skrivati.
»Nam morda lahko poveste, kje ste bili v torek, 3. Decembra, ob 00.00, se pravi na sredo, 4. decembra?«
»Hmm ... To je dva tedna nazaj, toda mislim, da sem bil ob takem času doma.«
»Ali ima kdo drug dostop do vašega avtomobila?« je vprašal Bor.
»Da. Žena, sin … Za kaj pa gre?« je vprašal Potočnik. Sedaj je bil že vidno zaskrbljen.
»Vaš avto smo zasledili na mestu, ki je v neposredni povezavi s kaznivim dejanjem, ki ga preiskujemo. Samo nekaj vprašanj bi vam zastavili, to je vse,« je obrazložil Bor.
»Prav … Glede na to, da je bilo med tednom ob takšnem času, ga je zagotovo imel moj sin.«
»Ali lahko govorimo z njim?«
»Seveda, v svoji sobi je. Kar naprej!«
Klara in Bor sta vstopila v ogromno predsobo ter sledila Potočniku po stopnicah navzgor, od koder se je že slišala metalska glasba.
»Oprostita zaradi hrupa, upam, da je le začasna faza,« se je opravičil Potočnik. Potrkal je na vrata svojega sina Reneja. Metalska glasba se je ojačala, ko je skozi priprta vrata pokukal temnolas fant, ki je bil podoben svojemu očetu. Le nekaj obraznih pirsingov bi moral odmisliti.
»Kaj se dogaja?« je vprašal Rene.
»Rene, to sta dva policista. Nekaj vprašanj bi ti rada zastavila.« Mladeniča sta ujela, čisto nepripravljenega. V trenutku ga je oblil pot, postal je paničen. Zaloputnil je vrata in se umaknil.
»Rene!« je zavpil Potočnik. Poskušal je odpreti vrata, a so bila zaklenjena.
»Na balkon je šel,« je rekel Potočnik. Klara in Bor sta hitro stekla s hiše in začela zasledovati Reneja, ki se je kar v copatih pognal po zasneženi cesti. Ravno zaradi slabe obutve ga je Bor takoj dohitel. Ko ga je poskusil ustaviti, je Rene padel na tla. S stranskega žepa jopice mu je padla prozorna vrečka z zeleno vsebino. Bor jo je pobral in rekel:
»Marihuana … Zaradi tega torej takšna panika. Pa sploh nisva prišla zaradi tega!« Ubogi fant je bil ves prestrašen. Bor ga je dvignil iz snega in ga peljal nazaj proti hiši. Nasproti sta jima prišla Klara in Potočnik. Bor jima je pomahal z vrečko.
»Rene … Jebenti!« je le izustil Potočnik, ki je bil vidno razočaran nad svojim sinom.
»Poslušaj, Rene … Pozabimo za zdaj na to vrečko. Trenutno naju zanimajo pomembnejše stvari,« ga je poskušala pomiriti Klara. Nato je nadaljevala:
»Lahko se pogovorimo tukaj, lahko pa tudi na policijski postaji. Izbira je vaša.«
»Prav, dajmo se tukaj,« je začel sodelovati Rene.
Situacija se je umirila. Vsi skupaj so vstopili v jedilni prostor in se usedli za mizo. Klara je začela z zasliševanjem.
»OK. Rene, koliko si star?«
»20.«
»Še hodiš v šolo, na faks?«
»Da, na faks.«
»Kateri faks pa obiskuješ?«
»Strojni, Fakulteta za strojništvo,« je še povedal s celim imenom. Nihče se ni zavzel, a to so bila testna vprašanja, pri katerih je Klara opazovala vsak gib na Renejevem obrazu. Glede na njegov čustveni odziv na vprašanje si je Klara sposobna v glavi ustvariti sliko, ali nekdo laže ali govori resnico. Sledilo je naslednje vprašanje, ki se je bolj navezovalo na preiskavo.
»Torej … Poskusi se spomniti, kje si bil v torek, 3. decembra, približno tri tedne nazaj.« Rene je pogledal v mizo. Začel je tuhtati. Klara je analizirala njegovo mimiko.
»Študentski žur je bil, vsaj mislim …« je negotovo odgovoril.
»Si morda ta dan bil kaj v Selnici ob Dravi? V večernih urah?« Ob tem vprašanju je fantu postalo vidno nelagodno.
»Da,« je odgovoril. Pogled je zopet usmeril proti mizi, a ga tokrat ni več dvignil.
»Kaj si pa počel v Selnici?« Ob tem vprašanju je Rene začenjal zardevati. Na čelu so se mu pojavile kapljice znoja. Pogledal je očeta in pogled zopet povesil k mizi. Bilo ga je sram, a je vendarle iz sebe iztisnil svojo zgodbo.
»Na žuru sem spoznal dekle. Peljala sva se v Selnico k sadovnjakom. Vas zanimajo podrobnosti?« Klara je v bistvu že prej sumila, da je fant nedolžen, a na tej točki je bila prepričana. Kljub temu mu je zastavila še eno vprašanje:
»Pomislite … Ste morda opazili kaj nenavadnega? Karkoli?« Rene je malce pomislil, nato pa z eno besedo prepričljivo odgovoril:
»Ne.«
»Hvala za vaš trud, to bo vse,« je rekla Klara. Takrat se je Potočnik razburil:
»To nima nobenega smisla! Kaj bi nama povedali, za kaj gre?«
»Preiskujemo umor v Selnici. Vaše vozilo so ujele kamere, ko je vaš sin zapeljal k sadovnjakom …« je obrazložila Klara.
»Umor?! Poglejte ga! Vam izgleda kot morilec?« je Potočnik nenadoma začel braniti svojega sina.
»Brez skrbi, gospod Potočnik, ne izgleda. Je pa na dobri poti, da postane razpečevalec trave, kar bi vas morda moralo bolj skrbeti,« mu je ostro odvrnila Klara.
»Tole s travo bomo za zdaj prezrli, a v prihodnje pazite, kaj počnete,« je še rekel Bor, preden sta odšla, in tako v bistvu Potočniku šel na roko.
Tako sta Klara in Bor zopet ostala brez odgovorov. Usedla sta se v avto in se vrnila na postajo. Bor je na poti vprašal:
»Kako veš, da mali ni lagal?«
»Govorica telesa,« je kratko odvrnila. Ob neuspešni preiskavi sta oba bila slabe volje. Zatopila sta se v svoje misli in tuhtala o naslednjem koraku preiskave. Preostanek poti sta zaradi tega oba bila bolj nekomunikativna, a je tišino presekalo zvonjenje mobitela. Bor se je oglasil. Dobil je resen izraz na obrazu.
Nadaljevanje v naslednji številki
I
Bil je eden izmed tistih mrzlih decembrskih dni, ki ljudi običajno odvračajo od tega, da bi stopili iz hiše. Kljub minusu se je to jutro gospod Matevž Šmid odločil, da bo šel skupaj s svojim nemškim ovčarjem Brunom na džoging.
Nočne padavine so poskrbele za svežo petcentimetrsko snežno odejo, ki je prekrila okolico Šmidove hiše. V trenirki in termoflisu se je skupaj z Brunom pognal po zamrznjeni makadamski cesti, ki se je prepletala sredi nasadov številnih jabolčnih dreves. To je bila neprometna cesta, še posebej pozimi, ko v sadovnjakih ni bilo kaj za početi.
Medtem ko sta tekala po standardni poti, se je Bruno nenadoma ustavil. Zalajal je in postal vidno nestrpen. Gospod Šmid ga je miril, a Bruno se ni mogel upreti vonju, ki ga je zaznal v zraku, zato se je pognal čez zasnežen travnik.
»Bruno! Sem!« ga je poskušal gospod Šmid večkrat priklicati, a zaman. Sled je bila za psa preveč mamljiva. Ni mu preostalo drugega, kot da se poda za Brunom, preden naredi kakšno neumnost.
Tek čez zasneženo polje ni bil tako prijeten kot po makadamski cesti. Čeprav je bil gospod Šmid fizično dobro pripravljen, je hitro postal zadihan od snega, ki se mu je prijemal na trenirko.
Prepričan je bil, da je Bruno na sledi kakšni izgubljeni srni ali zajcu, ki je prezgodaj prilezel iz svoje luknje. Medtem je ovčar sredi nasada jablan zavil proti lokalni gramoznici in se ustavil na polju. S svojimi šapami je začel kopati po snegu nad snežno izboklino. Ko je gospod Šmid končno dohitel svojega nagajivega kosmatinca, je ta že odkopal plast sveže zapadlega snega.
»Kaj imaš, Bruno, kaj imaš?!« ga je spodbujal gospod Šmid, Bruno pa mu je odvrnil z razposajenim laježem in nadaljeval s kopanjem po zaledenelem gramozu. Z nekaj truda mu je na enem mestu uspelo odstraniti nekaj centimetrov.
Skozi zamrznjeno prst je svetlobo dneva spregledalo nekaj, kar je bilo skrito in ne bi smelo biti odkrito. Gospoda Šmida je pritegnila površina bele barve, ki je bila na dnu jamice, ki jo je izkopal Bruno. Pohvalil je Bruna in ga umiril, nato pa podrobneje pogledal belo površino. Še sam je odmaknil nekaj ledene prsti in razkril še nekaj površine bele barve. Ogledal si jo je pobliže. Na dotik je bila trda. Ko so se njegove oči osredotočile na površino, je zagledal teksturo, ki je spominjala na kožo. Hitro je odkril še nekaj prsti, nakar je prišel do členka, nato do začetka kazalca in sredinca. Pod snežno izboklino sredi polja je bil zakopan človek.
II
Maistrova ulica ob 8.00 zjutraj. Pred vrati Policijske uprave v Mariboru se je pojavila zelo mikavna svetlolasa ženska v elegantnem črnem plašču in usnjenih škornjih, ki so ustvarjali značilen zvok vsakič, ko so udarjali ob tla. Sončna očala so ščitila njene olivno zelene, po mačje naličene oči. Imela je skladen obraz z lepo zaobljenimi ličnicami, elegantnim tankim in podolgovatim nosom ter polnimi ustnicami, ki so ob nasmešku marsikateremu moškemu zmešale glavo. Govora je o vizualnih karakteristikah, ki so dobrodošle v svetu fotomodelov in raznih misic, a ta ženska je bila v resnici pregroba za takšno kariero.
Prvi dan na novem delovnem mestu. Klara je bila povabljena na spoznavni pogovor k direktorju policijske uprave. Srečanja se ni preveč veselila. Vedela je, da je bil Marjan Kos dober policist in da ima za sabo uspešno kariero, a je bil že od nekdaj nagnjen k moškemu šovinizmu, zato bi si verjetno raje odsekal roko, kot da bi žensko postavil na nek vodilni položaj.
Klara je prišla iz Amerike, kjer je zadnjih deset let delala v FBI-ju kot profilerka. Predstavljala si je, da bo postavljena na mesto kriminalista, po možnosti na oddelek za krvne in seksualne delikte, saj ima na tem področju največ izkušenj, a se ne bi čudila, če bi ji najprej ponudili kakšno drugo mesto. Tako je prišla na razgovor brez velikih pričakovanj.
Direktorjeva pisarna je bila v zgornjem nadstropju. Tako kot je Cerberus stražil vhod v pekel, je isto nalogo opravljala tudi njegova tajnica. Ta je takoj ustavila Klaro in jo nagovorila z zoprnim tonom:
»Dobro jutro, gospa Kavon. Direktor še ni pripravljen. Počakajte trenutek.« Klara se je zahvalila in se usedla na stol, ki je stal nasproti delovnega pulta tajnice. Slišala je, kako se je direktor na drugi strani vrat krohotal prek telefona, očitno je res imel nujne pogovore. Ura na steni je kazala že 8.20, čeprav sta bila dogovorjena ob 8.00. Direktorja še sploh ni srečala, pa je že lahko okusila njegov diskriminatorni odnos. Nato so se vrata nenadoma odprla. Ko je Klara nazadnje videla Marjana Kosa, je imel na sebi policijsko uniformo, tokrat pa je bil oblečen bolj poslovno s prevladujočo temno sivo barvo. Bil je lepo urejen in s frizuro, ki so jo trenutno popularizirali nogometaši.
»Gospa Kavon, kar naprej!« Klara je po njegovem vabilu vstopila v njegovo pisarno. Direktor ji je ponudil stol in se nato še sam usedel za svojo pisarniško mizo.
»Klara, po desetih letih v FBI-ju ste se vrnili v svojo rodno deželo. Kakšna pričakovanja imate?« jo je kar neposredno vprašal.
»Ne vem … Kaj ste pa vi imeli v mislih?«
»Razmišljal sem, da bi morda za nekaj časa prevzeli bolj pisarniško delo, da vidite, kako postaja sploh deluje. Sigurno imamo tukaj čisto drugačen pristop do dela, kot ste ga vi vajeni,« je zvenel rahlo podcenjujoče.
»Kateri oddelek?«
»Krvni in seksualni delikti, seveda, saj imate tukaj največ izkušenj. Glede na to, da ta vrsta kriminala ni v porastu, pa boste od časa do časa pristali na kakšnem drugem primeru.« Klari je ta ponudba smrdela.
»V Ameriki imam kot operativka deset let izkušenj. Verjetno dlje kot nekateri vaši trenutni kriminalisti. Res ne vem, zakaj bi svoj čas zapravljala v pisarnah in tam zlagala datoteke ali kuhala kavice za vaše kolege.«
»Vem. Dobil sem vaše priporočilo, v katerem piše, da ste opravljali delo profilerke, a naj vas opozorim, da mi to prakso bolj malo uporabljamo, če jo sploh. Tukaj se bolj osredotočamo na dokazno gradivo, forenziko itd. Največ primerov na tak način tudi rešimo, torej brez pomoči kakšnih psevdoznanosti.«
»Če mislite, da jaz svoje primere rešim s šloganjem, potem se motite. V Ameriki sem za zapahe spravila takšne pošasti, da proti njim Trobec deluje kot majhen kužek. Tako da ne blatite mojih metod!«
»Prav. A ne recite, da vas nisem posvaril,« je rekel vzvišeno.
Nenadoma je vstopila Marjanova tajnica in rekla:
»Gospod Kos, na prvi liniji imate nujen klic. Likar je.«
»Prav. Kar počakajte, gospa Kavon. Samo trenutek!« je rekel in se oglasil na telefon.
»Zdravo, Kos … mhm … mhm … Še nekoga boš vzel zraven. Nova sodelavka, gospa Kavon, je pravkar pri meni in mislim, da bi nam njen pogled na to zadevo prišel prav. Vam jo bom poslal. Aha, odlično … Zmenjeno!« Odložil je slušalko in preusmeril pogovor proti Klari.
»Nič. Izgleda, da bova morala spoznavanje prestaviti na kdaj drugič. Našli so truplo. Gospod Likar, vaš novi šef, vas bo pobral pri občini. To je to za zdaj. Hvala, da ste se oglasili,« je rekel, vstal s svojega usnjenega sedeža in Klari ponudil roko. Bila je malce šokirana, a mu je kljub temu stresla roko. Lahko bi rekli, da se je je na lep način rešil in jo položil na grbo Likarju. A tudi ona se je rešila njega. »Win-win« situacija. Klara se je napotila proti občini.
III
Avtobusna postaja na Razlagovi ulici zraven občine. Klaro je čakal bel Citroën C4 Cactus. Poleg vozila je stal visok moški v poznih petdesetih letih in si pravkar prižgal cigareto. Bil je grob moški, takšen, ki bi ga postavili v vlogo gorile kakšnega mafijskega šefa. Na sebi je imel suknjič, ki se je skladal z njegovimi kratko pristriženimi sivimi lasmi in prav tako osivelo kozjo bradico.
»Dober dan! Sem Klara Kavon,« je rekla in iztegnila roko.
»Pozdrav! Sašo Likar. Kako pa ste vedeli, da sem ta pravi?« jo je vprašal. Imel je zelo globok glas, ki ga je verjetno ustvarilo dolgoletno uživanje cigaret.
»Ugibala sem.«
»Nič, gremo, da ne bomo izgubljali časa,« je rekel in v kup snega odvrgel napol pokajeno cigareto. Na sovoznikovem sedežu je sedel svetlolas moški z brčicami, ki je pravkar užival svoj beljakovinski šejk. Sodeč po izgledu, bi ga prej pripisal kakšni fantovski glasbeni skupini kot pa policistu. Klara se je usedla na zadnji sedež.
Iz zvočnika je odmevala narodno-zabavna glasba Radia Pohorje. Moški s sprednjega sedeža si je obrisal šejk z brčic, nato pomolil svojo roko nazaj in se pri tem tako obrnil, da si je skoraj zlomil vrat.
»Zdravo, Bor!« se je na kratko predstavil z glasom, ki se je skladal s tem, da je bil trenutno obrnjen v neprijeten položaj. Seveda mu je Klara stisnila roko. Ocenila je, da je star okrog trideset let. Zanjo je bil še mladič.
»Običajno se ne spoznamo v tako čudnih okoliščinah,« je rekel Likar s svojim globokim glasom in nadaljeval: »Obljubim pa, da bova kasneje na postaji imela rutinski spoznavni pogovor.«
Bor je nagnil požirek svojega šejka in vprašal Klaro:
»Kako je kaj življenje v Ameriki? Zagotovo bolj razburljivo kot tukaj?«
»Vsekakor. Lahko smo srečni tukaj v naši mali dolgočasni Sloveniji. V Ameriki sem spoznala čisto drugačen svet, kot je naš,« je odgovorila.
»In kako je bilo kaj delo v FBI-ju?«
»Težko,« je odgovorila z eno besedo.
»Kako to, da ste se vrnili?« je še naprej vrtal vanjo. Ni ji bilo všeč, da jo mulec sprašuje osebna vprašanja, zato je hitro preusmerila pogovor:
»Kam pa sploh gremo?«
»¬¬V Selnico ob Dravi. Zagotovo poznate ta kraj,« je zabrundal Likar.
»Seveda, saj sem tam odraščala,« je odvrnila Klara.
»Od zadaj pri sadovnjakih, blizu gramoznice, so našli zakopano truplo. To je vse, kar vem. Za zdaj …« Nato je Likar nadaljeval: »Mi pa celotna zadeva smrdi. Zakopano truplo sredi zime … Ne vem. Česa takšnega tukaj še nismo imeli.«
Ko so se peljali mimo Štuka, v smeri Dravograda, sta Sašo in Bor pogovor preusmerila k nogometu in svetemu klubu NK Maribor. Klara se je tačas izklopila in uživala v vožnji, medtem ko je skozi okno opazovala zimsko idilo. Ob poti je na svoji levi lahko videla večino Mariborskega jezera v zimskem objemu. Blizu cilja so se peljali mimo propadajočega viltuškega gradu, ki se je tresel pod snežno odejo.
IV
Po kakšnih petnajstih minutah so bili blizu cilja. Ko so se vozili po ozkih cestah na področju sadovnjaka, so že na daleč zagledali policijska vozila, ki so bila parkirana blizu kraja zločina. Izstopili so iz vozila. Bilo je zelo mrzlo, bolj kot v mestu. Njihova sapa se je na zraku spreminjala v meglico. Sonce se je sicer trudilo, da je s svojimi žarki tu in tam prodrlo skozi zimsko oblačnost, a ni bilo dovolj močno, da bi zvišalo temperature.
Bor se je pretegnil in si svoje svetle lase prekril z volneno kapo, nato si je oblekel jakno znamke Jack Wolfskin. Likar je takoj prižgal cigareto.
Na prizorišču so že bili drugi forenziki in nekaj policistov, ki so za silo zavarovali kraj kaznivega dejanja. Še vedno pretresen Matevž Šmid je stal poleg patruljnega vozila znamke Škoda in se pogovarjal s policistom. Bruno je sedel poleg svojega lastnika.
Trojica je stopila do njih in se najprej predstavila.
»Vi ste našli truplo?« je vprašala Klara.
»Da. No, v bistvu ga je Bruno. Je upokojen policijski pes, zato ima nos še posebej ojšterza take stvari,« ga je pohvalil gospod Šmid v selniškem narečju.
»To pa je priden fant!« je pritrdila Klara in ga potrepljala po glavi.
»Ste doma tukaj blizu?« je postavila naslednje vprašanje.
»Ja, kuj tu. Kakih petsto metrov vstran.«
»Ali ste morda v zadnjih dneh opazili kaj nenavadnega? Se je Bruno morda nenavadno obnašal?« je nadaljevala z vprašanji Klara.
»Ne. Nič kaj takega nisem opazo.«
»Prav. Če bomo potrebovali še kakšne podatke, vas bomo kontaktirali. Hvala za vaš čas,« je zabrundal Likar. Trojica se je po razhojenem snegu odpravila proti truplu. Prek polja je pihal leden veter z rahlimi sunki, ki so dvigovali vodne kristale s snežne podlage.
Na prizorišču je bila že ekipa forenzikov, ki se je pravkar začela pripravljati na izkopavanje trupla. Dva okrajna policista sta s policijskim trakom brezglavo tacala okoli območja trupla. Ob tem sta se na glas režala in kramljala o včerajšnjih športnih dogodkih. Brez spoštovanja do trupla, ki je bilo še vedno zakopano pod zemljo. Klara je bila zgrožena. Eden izmed njiju jo je opazil in brez premisleka bleknil:
»Kaj je, ljubica, si prvič videla truplo?« Klara je takoj ocenila, da gre za enega izmed tistih moških, ki morajo konstantno dokazovati svoj alfa status v družbi.
»Ne, sploh ne. Presenečena sem nad tem, kako profesionalno postavljata ta trak. Celoten kraj zločina bo kontaminiran od vajinih stopinj. Upajta, da se vajine stopinje ne znajdejo med dokaznim materialom, ker se bom pritožila pri vajinem šefu in mu predlagala, da za vaju priredi nazoren tečaj o postavljanju policijskega traku.« Policista sta ob Klarini izjavi ostala brez besed. Tudi Sašo in Bor sta se spogledala ter se čudila, kakšno kačo jima je poslal Kos.
»Smo se razumeli, gospod Sivec in gospod Jurič?« Tako ju je postavila na svoje mesto, ko je prebrala priimke z njunih našitkov. Poklapana policista sta samo prikimala.
»Tale je pa opasna!« je Bor ves navdušen dregnil Likarja, ki je pravkar hotel pozdraviti forenzika, ki je bil prepoznaven po očalih z debelim okvirjem. Ta je še tuhtal, kako bi se lotil dela.
»Zdravo, Ema. Kaj imamo?« Po načinu nagovora je bilo očitno, da sta prijatelja.
»Ne vem še. Zaradi zamrznjene zemlje bomo truplo težje odkopali. Težko bo tudi določiti časovne elemente preiskave. To bo še veselo.«
»Zakaj bi kdo koga zakopal ravno tukaj?« je na glas vprašal Likar. Klara je stopila bliže k mestu, kjer je bilo truplo zakopano. Opazila je zrnasto strukturo zemlje.
»To je sam gramoz,« je dejala.
»Da. Če boste šli tja do roba gozda, boste videli gramoznico,« je rekel Bor.
»Spomnim se gramoznice, a nisem vedela, da se je v nekaj letih tako razširila.« Odšla je do gozdnega roba, ki je bil na drugi strani že zelo spodkopan in je vodil v prepad, v gramoznico. Videla je bagre in ostalo težko »mašinerijo«, ki so bili prekriti s snegom. V tem času so ti stroji bolj kot ne mirovali. Bor je pricapljal za njo in rekel:
»Mislite, da imajo lastniki gramoznice kaj s tem? Morda kdo ni hotel prodati tega dela zemlje, da bi se lahko širili. Podoben primer je bil tukaj pred leti, mislim da v osemdesetih ali devetdesetih, z umorjeno starko, ki ni hotela prodati zemljišča, ki je bilo na območju gramoznice.«
»Ne vem. A mislim, da trupla ne bi zakopali tu,« je dodala.
»To res ne bi bilo smiselno …« je pritrdil.
Klara je nato v roke vzela fotoaparat in začela fotografirati. Vzela si je čas. Slikala je vse, od mesta zločina do gozdnega roba, nakar je opazila lovsko opazovalnico, ki je bila skrita med dvema smrekama. Tudi njo je poslikala, in če je že imela priložnost, se je povzpela nanjo in od tam napravila sliko, v katero je zajela celoten kraj preiskave. Nato se je vrnila h kolegoma.
Forenzik Emeršič oziroma Ema, kot ga je klical Likar, je medtem skupaj s svojo skupino že odkopal del trupla. Iz zemlje sta gledala leva roka in del prsnega koša, po katerem se je videlo, da je žrtev ženskega spola.
»Glede na stanje ostankov sklepam, da je bila zakopana kmalu po njeni smrti. Truplo je zelo dobro ohranjeno,« je rekel Emeršič, medtem ko je z žlici podobno pripravo odstranjeval gramoz. Bor je beležil njegove izjave. Nadaljeval je:
»Glede na položaj trupla, ki leži poševno, delno na boku, menim, da je bila zakopana na hitro. Storilcu se je mudilo.« Poleg trupla je imel zložene vrečke, v katere je dajal številne forenzične dokaze. Do zdaj je imel le vlakna, nekaj živalske dlake in več las, ki so bili pobarvani na črno. Emeršič je ponovno spregovoril:
»Naša žrtev je stara med 18 in 23 let.«
Ravno takrat je Emeršič od trupla odkrušil večji kos strjenega gramoza in tako razkril njeno glavo oziroma to, kar je ostalo od nje. Prizor je šokiral celo forenzike. Truplu je manjkal zgornji del glave, ki je bil odrezan na višini ust. Žrtvinega vratu se je tako držala le še spodnja čeljust, viden je bil tudi jezik. Vse ostalo je manjkalo. Na sredini spodnje ustnice je žrtev imela kovinski pirsing črne barve. Klara je naredila fotografijo in rekla:
»Mislim, da je čas, da prelistamo seznam pogrešanih oseb.«
V
Okrog 13. ure se je trojica vrnila na policijsko postajo na Vošnjakovi ulici. Izkopavanje trupla je medtem še vedno potekalo, a so imeli dovolj dokaznega gradiva, da identificirajo žrtev.
Ob vhodu na policijsko postajo so naleteli na tri policiste, ki so poskušali ukrotiti razjarjeno violo. Človek bi si mislil, da bi trije odrasli moški, ki so poleg tega še možje postave, morali biti kos enemu »dvometražu« s stopetdesetimi kilogrami, a v tem primeru jim je povzročal kar nekaj preglavic. Izgledalo je dobesedno tako, kot da se viola igra s tremi otroki. Ko je Likar videl, kako nesposobne ljudi ima, se je razjezil in sam vskočil v akcijo. Huligana je zgrabil za grlo in ga pritisnil ob steno. Ko je viola zagledala človeka na svoji višini, se je začela malce drugače obnašati. Poskusila je izmakniti roko, a je že dobila od Likarja silovit udarec s pestjo v spodnji del reber, na mesto poleg jeter. Nepridiprav se je od bolečin zvil in šele takrat so ga policisti uspeli vkleniti. Klara je bila osupla nad starčevo močjo.
»Fuknitega v kletko!« je povzdignil glas Likar, nato pa so nadaljevali pot proti stopnišču.
Ko so se povzpeli do kriminalističnega oddelka v tretjem nadstropju, so tam Klaro najprej sprejeli začudeni pogledi. Bilo je malce nenavadno. Zdelo se je, kot da bi prišla v kakšen odročen bar, kamor moški hodijo gledat natakarice. Edina ženska na tem oddelku je verjetno bila Likarjeva tajnica Magda, ki je bila tik pred pokojem.
»Prav. Obdukcija bo tako ali tako šele jutri na vrsti, ko se truplo odtali. Vidva lahko medtem ugotovita, kdo je naša žrtev. Poglejta v mapo s pogrešanimi osebami. No, saj vesta, kako to gre!« jima je naročil Likar in nato nadaljeval:
»Klara, kar za Borom pojdite. Pri njem boste imeli pisarno. Jaz moram dalje.« Bor je na sredini hodnika zavil na levo.
»Dobrodošla! Počutite se kot doma, je rekel Bor, medtem ko je odpiral vrata.« Vstopila sta v majhno pisarno z mizo v obliki črke T, ki si jo bosta odslej delila. Na njeni strani je bil kup kartonov, polnih dokumentacije in podobnih zadev, za povrh pa še dve umazani steklenici za šejke, medtem ko je bila Borova stran dokaj urejena.
»Oprostite, pozabil sem pospraviti mizo,« je rekel Bor in začel panično grabiti papirologijo na mizi.
»Saj me ni treba vikati,« je rekla Klara in se zopet začela razgledovati po pisarni. Na Borovi strani mize ni bilo nič kaj nenavadnega. Nekaj spominkov z raznih dopustov, slik ni bilo. Na steni je bilo priznanje policijske akademije, iz katerega je končno razbrala tudi Borov priimek. Eržen namreč. Izkazalo se je tudi, da je njegovo ime Bor zgolj krajšava za Borut. Na steni je prav tako imel izobešeno diplomsko listino s fakultete za varnostne vede in priznanje za magistrsko nalogo s področja kriminalistike. Očitno Bor ni bil kar tako.
»OK, miza je pospravljena. Računalnik dobiš jutri, je rekel Luka, naš informatik.«
»Prav,« je rekla Klara in se usedla na prazno mizo.
»Boš prišla z mano, da vidiš, kje imamo datoteko o pogrešanih osebah?« je predlagal Bor. Klara ga je nejevoljno pogledala, tako da je takoj vedel, koliko je ura, in je sam odšel po datoteko, ne da bi še karkoli rekel. Klara je medtem izrabila priložnost in pogledala skozi okno, od koder je imela razgled na zapor na drugi strani ceste. Bor se je vrnil z datoteko, jo vrgel na pisarniško mizo in vprašal:
»Bi morda kavico?«
»Vidiš, se že učiš,« mu je odvrnila Klara in si ga tako malo privoščila. Bor je zavil z očmi in odšel po eliksir življenja. Mapa je nato pristala v Klarinih rokah. Nadela si je očala, ki so izostrila njen vid, hkrati pa je z njimi izgledala, kot da je naredila že dva doktorata, zato jih ni stalno nosila. Iz mape je nato vzela cel kup profilov pogrešanih oseb in jih postavila na mizo. Seveda so bili nerazvrščeni. Nekateri profili, ki so že postali rumenkaste, barve so bili od oseb, ki so bile pogrešane že od osemdesetih ali devetdesetih let. Pri novejših profilih je bil papir še bele barve, zato je najprej pregledala te in ostale izločila. Kmalu je naletela na profil Jasmine Marković, pogrešane mladenke s pirsingom na spodnji ustnici. Pogrešana je bila šele tri mesece. Klara se je prijavila v svoj izmišljeni profil na Facebooku, pravega tako ali tako ni imela. Poiskala je Jasminin profil in začela pregledovati njen zid, ki je bil preplavljen s sporočili ljudi, ki so jo pogrešali in upali na njeno vrnitev.
»Z mlekom ali brez?« S tem vprašanjem je Bor vdrl v pisarno.
»Mleko,« je z eno besedo odgovorila Klara. Medtem je začela prečesavati Jasminine slike, ki so bile objavljene na njenem profilu. Prišla je do slike z naslovom Nov Pirs. Šlo je za izjemno podrobno fotografijo pirsinga črne barve, ki je točno po sredini prebadal njeno polno spodnjo ustnico. Primerjala jo je s sliko žrtve. Pirsinga sta nedvomno bila ista. Zagotovo je bila ona. Bor je vstopil s kavo in rekel:
»Evo, sveže skuhana kava z mlekom!«
»Evo, naša žrtev!« je odvrnila Klara in položila profil Jasmine Marković na pisalno mizo.
VI.
»Ženska je nenormalna. V petih minutah je iz mape pogrešanih izbrskala profil žrtve. Meni je medtem uspelo skuhati le kavo!« je kriminalistoma pred policijsko postajo ves razburjen razlagal Bor. V tem trenutku je Klara prišla skozi vrata.
»Adijo, Klara. Se vidimo jutri,« se je oglasil Bor in takoj zamenjal temo pogovora.
»Adijo,« se je z nasmeškom poslovila Klara. Tako ali tako je vedela, koliko je ura, a ji je bilo vseeno. Trojica jo je s pogledi spremljala, dokler ni izginila za vogalom sodišča, nato pa so lahko varno nadaljevali pogovor o trenutno najbolj vroči zadevi.
Ura je bila okrog 16.15. Ob 16.30 je bila Klara dogovorjena z zelo dobro prijateljico Majo, s katero je vsa ta leta obdržala stike. Tako je odšla po rahlo zasneženi Sodni ulici vse do podhoda, ki je bil speljan pod Titovo cesto, nato proti Trgu Leona Štuklja, ki je že bil v decembrski božični preobleki, kjer je zavila desno na Vetrinjsko ulico in nadaljevala pot do kavarne Astoria, kjer je bila dogovorjena z Majo.
Vstopila je v lokal, ki je bil nekdaj središče mariborskega družabnega življenja. Sprehodila se je po prostoru, nakar je nekoliko v ozadju lokala zagledala mizo, za katero je sedela vitka elegantno oblečena rjavolaska – lahko bi rekli, da je bila zelo vpadljiva za moške oči. To je bila Maja.
»Zdravo!« se je vsa navdušena oglasila Maja in skočila Klari v objem. Usedli sta se. Marljiv natakar se je hitro oglasil pri njuni mizi.
»Kaj vam lahko prinesem?« je vprašal Klaro.
»Eno podaljšano z mlekom in kos sirove torte, prosim.« Ko je natakar odšel, jo je najprej nagovorila Maja:
»Jebenti! Kaj pa delaš? Nič se nisi spremenila. Kje imaš gubice?«
»Ne vem. Dosti stresa in tablete za spanje. Pa tu pa tam kakšna kremica!« je v smehu odvrnila Klara.
»Izvrstno izgledaš.«
»Hvala, ti tudi.«
»In prvi dan v novi službi? Kako je bilo?«
»V bistvu čudno. Kakšna je verjetnost, da ravno na današnji dan najdejo truplo? In to v Selnici! Zdi se mi, kot da me nekdo preizkuša.«
»Resno? V Selnici?!« je bila začudena Maja.
»Da, ampak saj veš, nič nisi slišala. Niti mediji niso še ničesar zavohali. Vsaj upam!« je negotovo pribila Klara.
»Seveda, brez skrbi. Ne bom.«
»Revica je bila stara komaj dvajset let. Ničesar še ni izkusila,« je dodala Klara.
»Pustiva zdaj službo, raje povej, kakšni so občutki, ko si se vrnila domov. Se počutiš kaj boljše?« je vprašala Maja.
»Ko sem prvič stopila na ameriška tla, sem takoj pogrešala Slovenijo. A tam sem živela petnajst let. Sedaj je zadeva ravno obratna, ponovno se moram najti tukaj.«
»Ponovno se moraš zaljubiti … To je problem!« je kar ustrelila Maja. Vedela je, kaj se dogaja v njenem zasebnem življenju.
»Po trinajstletni zvezi to ni tako lahko, veš ...«
»Kako da ne? Jonathan te je prevaral, šla sta narazen. Svobodna si!« Vskočil je natakar, ki je prinesel pijačo in torto. Delal se je, da ne sliši, kar sta se pogovarjali.
»Najina zveza je škripala že nekaj časa. Preveč sem se osredotočila na delo. Bilo je samo vprašanje časa.«
»Nisi ti kriva. Zamenjal te je za jebenoabsolventko! Nekatere ženske pri nas v takšnem primeru moške stožijo tako, da ostanejo brez vsega. Škoda, da nista bila poročena.«
Ko si je v kavico umešala žličko sladkorja, je Klara srknila požirek zvarka in nato žalostno dodala:
»Res je. Toda ta jebenaabsolventka mu je rodila otroka, ki mu ga jaz nisem mogla.« Maja jo je prijela za roko in jo potolažila:
»Klarica moja, saj nisi ti kriva, da so te ustrelili ravno »tja« …« Klara je med drugim preživela strel šibrovke, ki jo je na žalost obsodil na življenje brez lastnih otrok. Po drugi strani je ta poškodba zanjo predstavljala eno življenjsko prelomnico. Postavljena pred dejstvo, da ne bo nikdar mogla biti mama, je v življenju začela iskati drugačen smisel kot večina žensk v njenih letih. Od takrat dalje je namreč začela svojo službo oziroma kariero pogosteje postavljati na prvo mesto, vse dokler ni ta postala njeno bistvo. Nezmožnost materinstva, ki je predstavljala eno veliko praznino v njenem življenju, je zapolnila z uspehi in podvigi s področja službe. Seveda je zaradi tega razmerje z Jonathanom trpelo in na koncu je tudi to prispevalo k temu, da sta šla narazen. Tako je malce tudi sebe krivila, da njuno razmerje ni uspelo.
»Ah, brez veze je o tem razpravljati. Ni bil pravi zame. Ko sva se spoznala, mi to ni bilo jasno, sedaj to vem. Veš, čeprav sem za nekatere stvari nadpovprečno sposobna, se mi zdi, da sem na ljubezenskem področju čisto izgubljena.« Maja je srkala svoj čaj, medtem ko je Klara govorila.
»Morala bi ostati v Sloveniji, si najti enega perspektivnega moškega, postati gospodinja in nato roditi otroka, dva ali tri. Imela bi družino. Koliko lažje bi bilo moje življenje!« je trdila Klara.
»Tega nikdar ne veš. Poznam mnogo takšnih, ki so noge dale narazen samo zato, da bi lahko imele prestižno življenje. Večini se načrt ni izšel. Sicer pa sama veš, da to nisi ti. Tebe bi malokdo ukrotil.«
»Ne vem … Za zdaj se v prihodnosti vidim kot zmešana starka, ki bo v svojem petdesetkvadratnem stanovanju imela dvajset mačk.«
»Imaš kakšnega čednega sodelavca?« je vprašala Maja. Klara se je ugriznila v ustnico in rekla:
»Slabo kaže. Zjutraj sem imela spoznavni razgovor z Marjanom Kosom. Se ga spomniš? Pankrt, za katerim je v Selnici norela večina kur.«
»Da, Kos. Nikdar ga nisem mogla prebaviti. Da take cepce sploh pustijo delati na policiji!«
»Lepo se je postaral, a se mi zdi, da je še vedno isti bedak. Moj šef Likar pa me spominja na mroža,« se je zahihitala Klara in nadaljevala:
»Vidi se, da je bil, ko je bil mlajši, postaven, a je sedaj že dobil dodatne kilograme. Ta tretji, s katerim sem skupaj v pisarni, deluje kot mamin sinček, pa še mlajši je. Mislim, da je star nekje okrog trideset let.«
»Ne obupaj, Klara. Tvoj vitez na belem konju bo še prišel, pri nekaterih pač traja bolj dolgo, preden se najdejo,« jo je tolažila Maja.
Tako sta klepetali o takšnih in drugačnih trivialnih zadevah še vsaj eno uro. Ko sta se odpravili z Astorie, se je že čisto stemnilo. Svetlobo na trgu je tvorila zmes uličnih luči in praznične razsvetljave. Poslovili sta se in vsaka je odšla v svojo smer.
Klara se je odpravila domov. Bila je najemnica stanovanja na Greenwichu. To je urbani predel mestne četrti Pobrežje, ki je večinoma posejan z bloki in betonom, a se tam najde tudi nekaj zelenega. Stanovala je v dvanajstnadstropnem bloku na začetku Ceste XIV. divizije. Njeno stanovanje je bilo ravno na vrhu, od koder je imela lep razgled nad nekaterimi deli Maribora.
Ko je stopila v stanovanje, sta jo napadla njena mačja otročička, Coco in Bibi. Obema je najprej morala dati dozo crkljanja in napolniti posodice s hrano, šele nato se je lahko odpravila pod zasluženo prho. Oblekla se je v udobnejša oblačila, se odpravila v dnevno sobo in se usedla na usnjeni kavč, na katerem sta njeni mačji sostanovalki že pustili nekaj prask. Prižgala je televizijo in program prestavila na SLO1. Bil je ravno čas Dnevnika.
»Na tej lokaciji so danes zjutraj našli zakopano truplo … Po podatkih policije gre za žensko, staro med 15 in 20 let,« je poročala novinarka, ki so jo posneli v neposredni bližini mesta izkopa. V ozadju sta bila še vedno dva policista, ki sta skrbela, da novinarji in drugi radovedneži niso prestopili zapore kraja zločina.
»Prekleti mrhovinarji, vse izvohajo!« se je razjezila Klara. Prezirala je novinarje, posebej te, ki so se vtikali v takšne primere, ki so gledanost prispevka dosegali zgolj zaradi trpljenja drugih. Konec koncev se smrt med ljudmi odlično prodaja. Klara jo je poznala v drugačni luči in ne prek televizijskih ekranov, kot so jo predstavljali novinarji. Prav zaradi tega je imela do njih tako kritičen odnos.
»Policija natančnejših pojasnil v zvezi s primerom še ni podala. Preiskava je še vedno v teku …«
Klara je ugasnila televizijo.
VII
Medtem ko se je Klara zjutraj pripravljala za službo, ji je nenadoma zazvonil telefon. Tako zgodaj že nekaj časa ni prejela klica, zato je bila malce presenečena. Bil je Likar. Dvignila je.
»Jutro, Klara.« Njegov glas je prek telefona zvenel, kot da bi imela na drugi strani Darth Vaderja.
»Jutro, Sašo.«
»Poslušaj, danes ti ni treba hoditi na policijsko postajo. Pojdi najprej na obdukcijo v UKC. Pričakujejo te ob desetih. Saj boš zmogla sama, ne?«
»Seveda,« je samozavestno odvrnila.
»Super, hvala ti!« je zahreščal in odložil.
Dobila je vtis, da Likar nima trebuha za obdukcije ali pa ima kakšne druge posle. Jutro se ji je tako malce podaljšalo, a nič zato. Njej je ugajalo. Nadela si je nekaj ličil, kontaktne leče, elegantno obleko in to je bilo to.
Kot dogovorjeno, je bila Klara okrog desete ure v UKC-ju. Podala se je v kletne prostore, kjer je bila mrtvašnica. Klet je bila sestavljena iz prepleta dolgih hodnikov, s PVC-talno oblogo rumene barve. Vsepovsod so bili nastavljeni vozički z umazanimi posteljnimi prevlekami in sanitetnimi odpadki. V podzemnem labirintu UKC-ja se ni znašla, zato je mimoidočega vzdrževalca vprašala za smer. Šla je dalje po hodniku, nakar je mimo nje šel starejši par. Ženska je bila vsa objokana in vidno na koncu z živci, moški jo je spremljal v objemu. Imel je mrk izraz na obrazu. To sta zagotovo starša, je pomislila Klara.
Po nekaj metrih je prišla do pravega naslova. Nasproti ji je prišel poslovno oblečen moški s sivimi kodrastimi lasmi. Klari se je zdelo, da ga je že nekje videla. Pomolil ji je roko in se ji predstavil:
»Pozdrav. Janko Hartman. Preiskovalni.«
»Klara Kavon. Policija. Krvni in spolni. Ali kako naj bi se predstavila?« Janka je nasmejala.
»Slišal sem, da ste kar nekaj dali skozi. Amerika, FBI. Lepa kariera, marsikdo bi bil zavisten.«
»Oh, sedaj pa mi že laskate. V bistvu nič kaj posebnega, ampak hvala.«
»Včeraj sem zamudil ekskavacijo. Bil sem na sodišču. Zagotovo ste slišali za hčerki, ki sta pred dvema mesecema dobesedno zaklali svojo mater.«
»Saj res, zdaj vem, zakaj ste mi znani! Videla sem vas po poročilih.«
»Da, tole je bil še kar odmeven primer. In? Ste včeraj našli kaj posebnega?«
»Nič kaj, kar bi nam izrecno pomagalo pri preiskavi,« je odgovorila Klara. Njun pogovor je prekinil možakar, ki je odprl vrata mrtvašnice:
»Pozdravljena! Kar stopita naprej.« Oblečen je bil v kirurško haljo.
»Stane Rezar,« se je na hitro predstavil Klari. Bil je majhen, plešast in verjetno je že drsel proti svojim šestdesetim. Ravno nasprotno kot zgovorni Hartman je ta izražal toliko entuziazma kot prostor, v katerem je delal. A kdo bi ga obsojal. Tudi Klara se je na hitro predstavila.
»Ravnokar sem imel tukaj starša. Potrdila sta, da je to Jasmina Marković. No, pa začnimo z obdukcijo.«
»Prav, dajmo,« je odvrnila Klara. Njeno navdušenje je bilo zaigrano. Stopili so do mize, na kateri je ležalo truplo, prekrito s ponjavo iz svetlozelenega blaga. Pod mizo je bilo vedro s tekočino škrlatno rdečega odtenka, v katero je še vedno vsake toliko časa z odtočnega kanala mize kapnila voda, pomešana s krvjo, ki je nastala kot produkt odtajanja. Iz ozadja je nek praktikant, ki je bil verjetno še na začetku svoje patološke kariere, do mize pripeljal voziček z instrumenti, ki so bili standardni pri obdukciji.
»Od včeraj smo truplo pustili tako, da se odtaja … Ogromno kamenčkov in peska se je zamrznilo na telo. Vse od šeste do osme ure sem zgolj čistil truplo, da je bilo vsaj kolikor toliko reprezentativno za starše. Ubožca si tega prizora zagotovo lep čas ne bosta izbila iz glave.« Rezar je odkril ponjavo s trupla, medtem ko je razlagal. Hartmanov izraz na obrazu se je v sekundi spremenil. Stopil je korak nazaj in truplo raje opazoval iz daljave. Tudi Klara je bila presenečena nad truplom, ko ga je videla v celoti. Poleg odrezanega zgornjega dela glave sta truplu manjkala še spodnji del noge in spodnji del roke. Prav tako nenavaden je bil rez prek trebuha, ki je bil zašit z debelim črnim sukancem.
»Kje naj začnem?« se je vprašal Rezar in nato nadaljeval:
»Primer je dokaj nenavaden. Česa takšnega v vseh svojih letih še nisem videl.« Klara je stopila bliže in si ogledala mesti, kjer sta bili odrezani roka in noga. Obe rani sta bili zašiti.
»Nekdo ji je amputiral roko in nogo,« je rekla Klara.
»Tako je. Dekle je bilo po teh amputacijah še nekaj časa živo, saj so se ji te rane do neke mere še zacelile. Drugače moram reči, da je to opravil nekdo, ki se verjetno spozna na prakso. Če bi to delal nek amater, ti šivi ne bi bili tako lepi. To so leta izkušenj. Dodal bi še, da uda nista bili istočasno odstranjena. Roka je bila vsekakor amputirana kak mesec kasneje.«
»Zakaj bi kdo počel kaj takega?« je iz ozadja vprašal Hartman.
»Verjetno kak psihotičen kurbin sin!« se je v pogovor na šaljiv način vključil praktikant, ki se je vživel v vlogo nekakšnega črnskega raperja/igralca.
»Sprva sem mislil, da bo čas smrti nemogoče določiti, ker je bilo truplo kmalu po nastopu smrti zakopano in tako takoj zamrznjeno. Potem sem začel malo kalkulirati. Dekle je bilo pogrešana približno tri mesce. Nekje v tem času so ji odrezali nogo, to je bilo nekje sredi oktobra. Sredi novembra je izgubila še roko, ki pa se je celila vsaj dva tedna. Nekje na začetku decembra so žrtev verjetno ubili in zakopali. To me pripelje do naslednje ugotovitve.« Praktikant je medtem truplu odstranil pirsing iz ustnice. Rezar je nadaljeval:
»Ker na truplu ne vidim drugih znakov nasilja, predvidevam, da je smrt nastopila ob odrezu zgornjega dela glave ali pa ob rezu, ki je zašit in se razteza čez trebuh. Rez glave je potekal prek stranskega dela leve čeljusti, skozi prvo vreteno in se na desni strani končal na istem oziroma zrcalnem mestu. Ta rez je bil po vsej verjetnosti izveden s kakšno žago, ki je posebej namenjena za rezanje kosti. V mislih imam kaj takšnega, kot uporabljajo v klavnicah. Če podrobneje pogledamo rano, lahko na tkivu vidimo nekaj drobcev kosti, ki so se odkrušili z zatilnega dela lobanje. Poleg tega je rez izjemno natančen, in kot kaže, je bil narejen v enem potegu. Žrtvina glava je verjetno bila med postopkom na nekaj pričvrščena. Zanimivo je, da je jezik ostal nepoškodovan, verjetno ga je z neko pripravo pridržal oziroma zaščitil med rezanjem.«
»To vse ste lahko ugotovili zgolj s preprostim pregledom žrtve? Dobri ste!« je rekla Klara.
»Veste, ko tako dolgo opravljaš ta poklic, se začnejo trupla pogovarjati s tabo. Včasih jih morda celo bolje razumem kot žive ljudi,« se je nasmehnil Rezar. A brez dvoma je bil mojster na svojem področju. Nadaljeval je z obdukcijo.
»Na tem mestu bi običajno začel s skalpiranjem in kraniotomijo, a v tem primeru je to brezpredmetno. Zato bom nadaljeval kar z rezom Y.« Rezar je v roko vzel skalpel. Najprej je prerezal črn sukanec, ki je skupaj držal rez čez trebuh, in ga spravil v poseben plastičen kozarec, ki je namenjen za dokazni material. Z nekaj potegi je truplu odrl kožo s prsnega koša in jo zavihal navzven. Nato je vzel škarje, ki so bile posebej prirejene za rezanje reber. Ob tem je nastal neprijeten škrtajoč zvok. V roku nekaj minut je bilo truplo odprto. S svojo notranjostjo je presenetilo prisotne. Bilo je polno kamenja.
»Zanimivo … Zato je truplo bilo tako težko,« je bil fasciniran Rezar. Že tako nedišeč prostor se je še dodatno napolnil z neprijetnim vonjem. Hartman se je vedno bolj začel ozirati po prostoru, vidni stik z operacijsko mizo je le s težavo vzpostavil, za razliko od Rezarja, ki je bil v svojem elementu.
»Kot kaže, je nekdo odstranil notranje organe in jih zamenjal s kamenjem. Na pamet mi ne pride nobena razlaga, zakaj bi to kdo storil, a izgleda, da bom čistil to truplo še kar nekaj časa.« Rezar je stopil korak vstran od mize in si snel gumijaste rokavice. Nadaljeval je:
»To je v bistvu to. Več bomo vedeli po toksikoloških izvidih. Na dokumentacijo vam ni treba čakati. Vama jo bom poslal po mailu, takoj ko bo končana. Po ostale dokaze pa bodo verjetno prišli vaši fantje iz laboratorija.«
»Hvala za vaš vpogled v zadevo. Stvari, ki ste jih ugotovili, nam bodo zagotovo pomagale pri preiskavi,« je rekla Klara.
»Morda izgleda, kot da mi je vseeno, ko tako brez čustev opravljam svoje delo, a mi ni. V zameno ujemite pošast, ki je temu dekletu predčasno vzela življenje.«
»Brez skrbi. Dobila ga bom,« je pritrdila Klara. Praktikant se je lotil jemanja vzorcev za biopsijo, Rezar pa je odšel v svojo pisarno. Hartmanu se je mudilo iz mrtvašnice, a je čakal, da lahko Klari po džentelmensko odpre vrata.
»Nujno potrebujem vdih svežega zraka,« je zajamral Hartman, ko je izstopil iz mrtvašnice. S spretno potezo, ki je delovala kot naučena, je Klari izročil svojo vizitko.
»Če ste kdaj pri volji za kakšno pijačo, me kar pokličite,« je rekel in stavek končal z osvajalskim mežikom. Klara je vedela, kaj v bistvu ta pijača pomeni, a je ostala profesionalna. Vzela je vizitko, se zahvalila in se odpravila na pot. Če Hartman ne bi bil preiskovalni sodnik, bi ta vizitka zagotovo končala v najbližjem košu za smeti.
VIII
Nekaj minut kasneje je Klara prispela na policijsko postajo. Preden ji je uspelo priti do svoje pisarne, jo je prestregla Magda, Likarjeva tajnica:
»Pozdravljeni, gospa Kavon. Gospod Kos in gospod Likar vaju čakata v pisarni. Sestanek imate.«
»Nič nisem vedela o tem. Pravkar sem prišla z obdukcije,« je presenečeno rekla Klara.
»Brez skrbi. Verjetno se boste pogovorili o primeru,« ji je obrazložila Magda.
»Prav, hvala,« je odvrnila Klara in se odpravila naravnost proti Likarjevi pisarni. Kos, Likar in Bor so bili sredi pogovora, ko je vstopila.
»Zdravo, Klara. Kar usedi se,« jo je nagovoril Likar. Usedla se je zraven Bora.
»Kako je bilo na obdukciji?« je vprašal Kos. Bil je lepo urejen, tako kot vedno.
»V redu. Rezar je odkril kar nekaj stvari, ki bi lahko pomagale pri preiskavi. Znal je določiti približen čas smrti in trdi, da je truplo bilo zakopano približno dva tedna,« je obrazložila Klara.
»Lahko bi šli preverjat posnetke iz obcestnih kamer, katera vozila so se vozila tam okoli v tem času. Morda imamo celo kje postavljeno kakšno dobro kamero,« ji je v besedo vskočil Bor.
»To še ni vse. Truplo je imelo amputirano tudi roko in nogo. Po Rezarjevem mnenju je to moral opraviti nekdo, ki ima že nekaj kilometrine v medicini oziroma pri tem posegu,« je pojasnila Klara.
»Torej moramo iskati nekoga z medicinskim ozadjem?« je vprašal Bor.
»Po vsej verjetnosti, res …« je dodala Klara.
»Bor je v bistvu že bil seznanjen s tem, zakaj smo vaju poklicali na sestanek. S Kosom sva se namreč odločila, da bosta vidva vodila preiskavo v primeru Marković, kot smo ga poimenovali,« je obrazložil Likar, nato pa je besedo prevzel Kos:
»Skupaj smo vaju dali zato, ker z Likarjem misliva, da se bosta dobro dopolnjevala. Gospod Eržen je vešč tradicionalnega pristopa preiskave, kjer mu boste lahko pokazali nekaj trikov, ki ste se jih naučili v Ameriki, po drugi strani pa vas bo on lahko malce brzdal, kadar boste preveč zajadrali v profilerske vode.«
»Torej je dogovor takšen, da me boste imeli na povodcu in ga zategovali vsakič, ko bom hotela kaj rešiti po svoje?«
»Poglejte, Klara, nihče ni rekel, da vas bomo zategovali. Včeraj sem vam lepo povedal, da enostavno nočemo zapravljati časa z vašimi metodami. Zato smo se domislili, da bo vaš kolega deloval kot varovalo, da ne speljete preiskave v nekakšno jalovo početje,« je Kos ponovno razložil svojo odločitev. Boru je bilo v tej situaciji vidno neprijetno.
»Mislim, da bi potem raje dvignila roke od tega sranja!« se je razburila Klara.
»Zmenjeno. Prometniki mi zmeraj prav pridejo!« je arogantno pripomnil Kos. Takrat se je oglasil Likar:
»Klara, že od začetka primera vem, da ne gre za navaden umor, kakršnih smo jih vajeni v Sloveniji. Potrebovali bomo vašo pomoč. Pomislite na Jasmino. Na njena starša.«
»Prav, potem pa mi pustite, da vam pomagam.«
»No, Klara, povejte mi, kaj bi storili v tem primeru, če bi bili v Ameriki?« je nestrpno zasikal Kos.
»Prav. Imamo približno določen čas smrti, zato bi lahko tako, kot je že omenil Bor, šli preverit, ali imamo na razpolago dokazno gradivo videonadzornih sistemov. Po drugi strani pa sumim, da je naš morilec lovec oziroma da se giba v teh krogih.«
»Zakaj pa to mislite?« jo je nenadoma preglasil Kos.
»Zraven kraja, kjer so izkopali truplo, je opazovalnica. Domnevam, da je oseba na tem mestu prebila veliko časa, tako da točno ve, kakšen je pretok ljudi, avtomobilov in drugih stvari, posledično tudi ve, kdaj je bilo najvarneje, da zakoplje truplo. Zato menim …« V tem trenutku ji je Kos nenadoma skočil v besedo:
»Ne, ne, ne … Bomo sedaj šli vsakemu zdravniku in lovcu v Selnici ob Dravi trkat na vrata? Opozarjam vas, da hočem čisto preiskavo, ki temelji na dokaznem gradivu, da se razumemo!« se je razburil. Nato je nadaljeval:
»Ampak saj nisem tega rekla!« se je razjezila Klara in pokazala, da ima tudi ona roge.
»Poslušajte, nimam časa za to, da z vami razpravljam v nedogled, čakajo me še druge pomembne stvari. Vi ste kriminalisti, rešite to zadevo tako, kot ste jih do zdaj!« je rekel v ukazovalnem tonu, se nato vstal in odkorakal skozi vrata. Očitno je razprava postala zanj prevroča. Klara, Likar in Bor so ostali sami v pisarni.
»Ne obremenjujte se preveč s Kosom, včasih ga je treba jemati z rezervo. Poleg tega nima pojma, kako poteka naše delo. Tako da če imate kakšno slutnjo, jo kar delite z nami,« je Likar poskušal pomiriti Klaro. Nato je nadaljeval:
»Vseeno pa mislim, da bi za zdaj morala raziskava potekati po smernicah dokaznega gradiva, tako da do jutri poskusita ugotoviti, kje vse so kamere, ki bi morda lahko posnele našega morilca. Mislim, da kaj dosti trenutno niti ne moremo storiti.«
»Gospod Likar, v Ameriki sem videla ogromno sranja in to truplo, ta primer, je trenutno na moji lestvici pod pravo zjebano sranje, če veste, kaj vam hočem povedati. Imela sem več podobnih primerov in običajno pri takšnih ni bilo samo ene žrtve. Da vam obrazložim, zakaj ne morem iz svoje kože in hočem posegati po svojih metodah: se je sploh že kdo vprašal, če je to edina žrtev? Ali ima ta psihopat kje zaprto še kakšno dekle?« Za trenutek je Klara umolknila in nato nadaljevala:
»Vidite, to mene skrbi. Rada bi preprečila najslabše, to, da še kdo nastrada. Če smo že pri tem: tam nekje v pisarni imamo tisto debelo mapo s pogrešanimi osebami in sprašujem se, koliko je takšnih, ki ustrezajo profilu Jasmine.« Uspelo ji je priti do poante. Likarju in Boru se je naježila koža ob njeni izjavi.
»Prav imaš, Klara. Ogromno dela imava. Najbolje, da se ga kar lotiva,« je rekel Bor. Sestanka je bilo konec. Preostanek dneva sta bolj kot ne preživela v pisarni in načrtovala potek preiskave.
IX
Naslednji dan je pot Klaro in Bora že navsezgodaj peljala v Selnico ob Dravi. Ta dan je bil pravi snežni metež. Medtem ko je Bor vozil, je spregovoril:
»Poslušaj … kar se tiče Kosa in njegove ideje, da naj bi jaz pazil na postopke preiskave … pozabi na to … Enostavno poslušaj svoj profilerski instinkt. Za poročilo si bomo že kaj izmislili. Tudi v mojem interesu je, da tega morilca čim prej dobimo. To sem ti hotel že prej povedati, a sem čakal, da bova nekje na samem.«
»Kakorkoli že, za zdaj res nimamo dosti sledi, zato bo morda potrebne nekaj improvizacije. Hvala za podporo.«
»Ne zameri Likarju. Starec je OK, toda Kos mu resno teži. Zagotovo ima kup prijateljčkov, ki bi prevzeli Likarjevo mesto, a ga brez razloga ne more kar tako odpisati. Tako da če morda misliš, da si sama v tej godlji … nisi. Kos že lep čas čaka, da Likarju nekaj spodleti, da namesto njega nastavi svojega človeka. Morda je tudi to en razlog, da je tebe poslal na postajo.«
»Govoriš o tem, da bi z mano sabotiral Likarja?«
»Da, saj veš, kako stvari potekajo v Sloveniji, deželi korupcije. Tako je zakoreninjena v našo DNK, da niti ne moreš več biti jezen, če ti nek direktorjev sinček mazneslužbo. Za naše standardne je to nekaj normalnega,« je izjavil Bor.
»Dobro, da si mi to povedal. Se bom posebej potrudila, da se to ne bo zgodilo,« je dodala Klara.
Bolj kot sta se oddaljevala od mesta, slabše je bila cesta splužena, a sta se vendarle varno pripeljala do prve črpalke. Bila je Molova črpalka, ki je stala nasproti pokopališča.
Vstopila sta in obrazložila svoje namene. Vodja izmene ju je nato spustil v sobo, kjer so imeli videonadzorni sistem. Ko sta ga na hitro pregledala, sta videla, da je le ena kamera s kotičkom ujela del glavne ceste. Nista izgubljala časa. Vzela sta posnetek in se odpravila še do Petrolove črpalke, ki je bila malo naprej po glavni cesti. Zopet isti postopek. Ženska, ki je bila vodja izmene, jima je pokazala videonadzorni sistem, a tukaj nista imela sreče s kamerami. Niti ena ni ujela glavne ceste. Sledil je obisk občine. Odgovornega za infrastrukturo sta povprašala o nadzornih kamerah, ki so raztresene po cestah Selnice. Ena je bila pred občino, a so bili njeni posnetki neuporabni. Dve predpotopni pa sta bili nameščeni na cesti, ena pri prehodih za pešce pri lokalnem Mercatorju in druga pri semaforjih blizu osnovne šole. Ti kameri sta sproti brisali vse posnetke, ki so bili starejši od dveh tednov, tako da je bilo malo upanja, da bi na njunih posnetkih našli kaj pomembnega.
Ura je bila okrog dvanajstih. Z vsem zbranim gradivom sta se usedla v službenega Citroëna in se napotila proti Mariboru.
»Nisem si mislil, da bo tako slabo s kamerami …« je bil razočaran Bor.
»Res je. Kaj praviš na kavo?« ga je vprašala Klara.
»Seveda, z veseljem,« je pritrdil Bor. Med vožnjo mu je Klara naročila, naj ustavi pri gostilni Kobanka. Ko sta vstopila, se je z barskega stola zamajal gospod v delavskem kombinezonu. Izgledalo je, kot da je v zimski službi. Ploščice na tleh so bile mokre in umazane zaradi preobilice snega, ki se je posledično prek obutve prenesel v notranjost, razen tega pa je lokalček deloval še kar prikupno v svojem retro stilu. V levem kotu gostilne je za mizo sedel zanemarjen starec s praznim kozarcem za žganje in prelistaval Večer. Klara in Bor sta se usedla za mizo blizu šanka. Tam so sedeli trije moški in se na ves glas pogovarjali, tako da si jih lahko slišal čez celo gostilno. Izgledali so kot običajni delavci, z zaostalo mentaliteto, ki delajo v tovarnah, ki so ostale še iz stare Jugoslavije in hodijo domov pretepat žene. Pred njimi je bilo kar nekaj praznih kozarcev, pijača pa je seveda bila brizganec.
»Monika, daj še eno rundo!« se je zadrl eden izmed njih. Mlada, verjetno še neizkušena natakarica je v hipu začela nalivati pijačo, pri trojici pa se je razvnela debata.
»Ja pa ne vejo, kdo je bil?«
»Ne … Stanko je reko, da je vido, kak so babo vun potegnili.«
»Nene ga seri. Kaj zaj mamo »ripera« tu v Selnici? To je še falilo!«
»Kdaj pa je te blo to?«
»Predvčerajšnjim! Ki si te bil ti? Kaj nič ne gleaš cajtngov?!«
»Čuješ, Seba, jaz sem ziher, da je bil stari Vanč. Glej ga, kak gleda tam z onega kota. Ko neki psihopat!«Trojica se je začela smejati. Seveda je to letelo na starca, ki je sedel za mizo v levem kotu gostilne, a ta se ni zmenil zanje.
»Kaj vam lahko prinesem?« je kar prek šanka vljudno vprašala rahlo zmedena natakarica.
»Eno podaljšano z mlekom,« je naročila Klara.
»Dvakrat,« je z eno besedo potrdil naročilo Bor. Nato je rekel:
»Izgleda, da je najdba trupla postala prava senzacija.«
»Nič čudnega! Zadnja razburljiva stvar, ki se je zgodila v Selnici, je verjetno bila ta, da so dobili semaforizirano križišče,« je dodala Klara. Bor se je ozrl po lokalu in postavil vprašanje:
»Kako je dekle, ki prihaja iz tako ruralnega območja, postalo tako prvovrstna preiskovalka?«
»Oh, ta Selnica. Moje otroštvo ni bilo ravno lahko. To mi je dal ta kraj. Utrdil me je,« je Klara ponosno obrazložila.
»Kaj zaj mala? Te nič ni strah, ko mamo razparača? Lahko grem zvečer s tebo dumo, če češ!« je eden izmed trojice opolzko nagovarjal natakarico. Tedaj je v gostilno nenadoma zopet vstopil možakar z zimske službe. Trojica se je takoj umirila. Očitno so imeli rešpektpred možakarjem. Natakarica je pravkar postregla Klari in Boru.
»Kaj je naslednji korak, če s posnetki ne bomo uspešni?« je vprašal Bor.
»Jaz bi se oglasila pri lovskem društvu in poskušala ugotoviti, od koga je opazovalnica. Morda se nam kaj odpre.«
»Bi lahko to uredila danes?«
»Dvomim, da je danes v tem snegu kdo izmed njih v pripravljenosti. Poleg tega je verjetno cesta do tja precej slaba. Lovski dom je namreč na Boču.«
»Najbolje bo, da se za danes zabubiva v pisarno in začneva gledati posnetke,« je predlagal Bor. Klara temu ni oporekala. Kavo sta spila in se podala na zasneženo magistralko, ki je še vedno bila v katastrofalnem stanju.
X
Teden je bil hitro naokoli. Bil je ponedeljek, 23. Decembra, tik pred božičnimi prazniki. Raziskava ni napredovala. Klara in Bor sta pisarno spremenila v temen prostor, da sta se lahko osredotočila na posnetke videokamer. Čeprav sta si ves četrtek in petek napenjala oči ob slikovnih posnetkih, so bili ti do zdaj zgolj neuporabni. Na steni sta imela zemljevid selniške dobrave, ki je prikazoval preplet poti, po katerih je bilo možno priti do kraja zločina, ne glede na to, ali si z glavne ceste zapeljal v Selnici, Črešnjevcu ali Fali. Takšnih poti je bilo možnih deset različnih, ki so na mapi bile označene z markerjem. Rešitev s pomočjo videokamer se je zdela vedno bolj nemogoča.
Med raziskavo je Klara Bora nekoliko bolje spoznala. O njem je sedaj že izvedela določene stvari, kot na primer, da zjutraj vedno spije vsaj dva beljakovinska šejka, da izven službe dosti telovadi, da ima rad orožje, posebej pištole, da rad posluša slovensko glasbo in da je njegov najljubši film eden izmed Batmanov, ki je bil pred kratkim ustvarjen, ter da ima raje pse kot mačke, a trenutno nima hišnih ljubljenčkov. Razen rekreacije tako nista imela niti ene skupne točke.
Ker s kamerami ni bilo sreče, se je Klara hotela čim prej srečati z Jankom Lešnikom, glavnim predstavnikom Lovske družine Boč na Kozjaku, a ga nikakor ni mogla dobiti prek telefona. Poleg tega so ravno prispeli toksikološki izvidi in rezultati dodatnih preiskav iz patologije. Klara jih je začela prebirati kar sredi hodnika. Rezultati niso kazali na kaj nenormalnega, tudi znakov posilstva ni bilo. Dlake so bile od Bruna. Najdenih je bilo nekaj temnih vlaken, ki so bila po vsej verjetnosti od prtljažnika. Pomena kamenja v trebušni votlini še vedno niso znali obrazložiti. Po poročilu sodeč, Sivec in Jurič nista kontaminirala prizorišča. Takrat je Bor nenadoma zmotil Klaro med prebiranjem poročila:
»Mislim, da imam nekaj!« je rekel in odkorakal nazaj v pisarno. Klara mu je sledila. Bor je predvajal posnetek, kjer je opazil sumljiv avto.
»Poglej tole,« je rekel in začel komentirati posnetek.
»Okrog 00.00 je kamera pri črpalki ob pokopališču posnela to vozilo. Takoj zatem je na kameri pri prehodu blizu Mercatorja vidno, kako avto zavije na ulico Čez polje, po kateri prideš naravnost do kraja zločina. To pa še ni vse … Čez dobri dve uri se je isto vozilo pripeljalo nazaj po isti poti in na glavni cesti zavilo v smeri Maribora, kjer sta ga obe kameri ponovno posneli.«
»Ali lahko dobimo tablice od tega vozila?« je vprašala Klara.
»Sem že poskrbel za retuširanje slike.« Ob izjavi je delovalo tako, kot da je Bor sam sebe malce potrepljal po ramenih. Na računalniku je razširil sliko, na kateri je bila registracija lepo vidna.
»Obdelavo slik tudi obvladaš? Lepo!« je izjavila Klara, a Bor ni znal oceniti, ali je njena izjava sarkastična, zato je kar nadaljeval:
»Tablice MB H6-88D pripadajo sivemu BMW M4, letniku 2014, katerega lastnik je Zlatko Potočnik. Mislim, da imamo sled. Kaj praviš?«
»Da. Tole bi vsekakor lahko šla preverit,« se je strinjala Klara in že sta odšla na teren.
Ura je bila okrog 15.00, ko sta se oglasila na domu Zlatka Potočnika. Uspešen podjetnik, ki se je ukvarjal z izdelavo polimernih materialov, je stanoval v razkošni hiši na idilični lokaciji na obrobju Bresternice. Klara in Bor sta pozvonila pri vratih. Odprl jih je sam Potočnik, vitek in velik možakar v petdesetih, z izumirajočim lasiščem. Na sebi je še vedno imel poslovno obleko, ki jo je po vsej verjetnosti nosil za službo.
»Dober dan. Želite?« je vidno zbegan vprašal Potočnik.
»Zlatko Potočnik?« je pogovor začel Bor.
»Da.«
»Midva sva s policije. Imava nekaj vprašanj,« je dodal. Istočasno sta pokazala svoje službene izkaznice.
»Prav. Povejte!« je odločno rekel Potočnik, kakor da nima nič za skrivati.
»Nam morda lahko poveste, kje ste bili v torek, 3. Decembra, ob 00.00, se pravi na sredo, 4. decembra?«
»Hmm ... To je dva tedna nazaj, toda mislim, da sem bil ob takem času doma.«
»Ali ima kdo drug dostop do vašega avtomobila?« je vprašal Bor.
»Da. Žena, sin … Za kaj pa gre?« je vprašal Potočnik. Sedaj je bil že vidno zaskrbljen.
»Vaš avto smo zasledili na mestu, ki je v neposredni povezavi s kaznivim dejanjem, ki ga preiskujemo. Samo nekaj vprašanj bi vam zastavili, to je vse,« je obrazložil Bor.
»Prav … Glede na to, da je bilo med tednom ob takšnem času, ga je zagotovo imel moj sin.«
»Ali lahko govorimo z njim?«
»Seveda, v svoji sobi je. Kar naprej!«
Klara in Bor sta vstopila v ogromno predsobo ter sledila Potočniku po stopnicah navzgor, od koder se je že slišala metalska glasba.
»Oprostita zaradi hrupa, upam, da je le začasna faza,« se je opravičil Potočnik. Potrkal je na vrata svojega sina Reneja. Metalska glasba se je ojačala, ko je skozi priprta vrata pokukal temnolas fant, ki je bil podoben svojemu očetu. Le nekaj obraznih pirsingov bi moral odmisliti.
»Kaj se dogaja?« je vprašal Rene.
»Rene, to sta dva policista. Nekaj vprašanj bi ti rada zastavila.« Mladeniča sta ujela, čisto nepripravljenega. V trenutku ga je oblil pot, postal je paničen. Zaloputnil je vrata in se umaknil.
»Rene!« je zavpil Potočnik. Poskušal je odpreti vrata, a so bila zaklenjena.
»Na balkon je šel,« je rekel Potočnik. Klara in Bor sta hitro stekla s hiše in začela zasledovati Reneja, ki se je kar v copatih pognal po zasneženi cesti. Ravno zaradi slabe obutve ga je Bor takoj dohitel. Ko ga je poskusil ustaviti, je Rene padel na tla. S stranskega žepa jopice mu je padla prozorna vrečka z zeleno vsebino. Bor jo je pobral in rekel:
»Marihuana … Zaradi tega torej takšna panika. Pa sploh nisva prišla zaradi tega!« Ubogi fant je bil ves prestrašen. Bor ga je dvignil iz snega in ga peljal nazaj proti hiši. Nasproti sta jima prišla Klara in Potočnik. Bor jima je pomahal z vrečko.
»Rene … Jebenti!« je le izustil Potočnik, ki je bil vidno razočaran nad svojim sinom.
»Poslušaj, Rene … Pozabimo za zdaj na to vrečko. Trenutno naju zanimajo pomembnejše stvari,« ga je poskušala pomiriti Klara. Nato je nadaljevala:
»Lahko se pogovorimo tukaj, lahko pa tudi na policijski postaji. Izbira je vaša.«
»Prav, dajmo se tukaj,« je začel sodelovati Rene.
Situacija se je umirila. Vsi skupaj so vstopili v jedilni prostor in se usedli za mizo. Klara je začela z zasliševanjem.
»OK. Rene, koliko si star?«
»20.«
»Še hodiš v šolo, na faks?«
»Da, na faks.«
»Kateri faks pa obiskuješ?«
»Strojni, Fakulteta za strojništvo,« je še povedal s celim imenom. Nihče se ni zavzel, a to so bila testna vprašanja, pri katerih je Klara opazovala vsak gib na Renejevem obrazu. Glede na njegov čustveni odziv na vprašanje si je Klara sposobna v glavi ustvariti sliko, ali nekdo laže ali govori resnico. Sledilo je naslednje vprašanje, ki se je bolj navezovalo na preiskavo.
»Torej … Poskusi se spomniti, kje si bil v torek, 3. decembra, približno tri tedne nazaj.« Rene je pogledal v mizo. Začel je tuhtati. Klara je analizirala njegovo mimiko.
»Študentski žur je bil, vsaj mislim …« je negotovo odgovoril.
»Si morda ta dan bil kaj v Selnici ob Dravi? V večernih urah?« Ob tem vprašanju je fantu postalo vidno nelagodno.
»Da,« je odgovoril. Pogled je zopet usmeril proti mizi, a ga tokrat ni več dvignil.
»Kaj si pa počel v Selnici?« Ob tem vprašanju je Rene začenjal zardevati. Na čelu so se mu pojavile kapljice znoja. Pogledal je očeta in pogled zopet povesil k mizi. Bilo ga je sram, a je vendarle iz sebe iztisnil svojo zgodbo.
»Na žuru sem spoznal dekle. Peljala sva se v Selnico k sadovnjakom. Vas zanimajo podrobnosti?« Klara je v bistvu že prej sumila, da je fant nedolžen, a na tej točki je bila prepričana. Kljub temu mu je zastavila še eno vprašanje:
»Pomislite … Ste morda opazili kaj nenavadnega? Karkoli?« Rene je malce pomislil, nato pa z eno besedo prepričljivo odgovoril:
»Ne.«
»Hvala za vaš trud, to bo vse,« je rekla Klara. Takrat se je Potočnik razburil:
»To nima nobenega smisla! Kaj bi nama povedali, za kaj gre?«
»Preiskujemo umor v Selnici. Vaše vozilo so ujele kamere, ko je vaš sin zapeljal k sadovnjakom …« je obrazložila Klara.
»Umor?! Poglejte ga! Vam izgleda kot morilec?« je Potočnik nenadoma začel braniti svojega sina.
»Brez skrbi, gospod Potočnik, ne izgleda. Je pa na dobri poti, da postane razpečevalec trave, kar bi vas morda moralo bolj skrbeti,« mu je ostro odvrnila Klara.
»Tole s travo bomo za zdaj prezrli, a v prihodnje pazite, kaj počnete,« je še rekel Bor, preden sta odšla, in tako v bistvu Potočniku šel na roko.
Tako sta Klara in Bor zopet ostala brez odgovorov. Usedla sta se v avto in se vrnila na postajo. Bor je na poti vprašal:
»Kako veš, da mali ni lagal?«
»Govorica telesa,« je kratko odvrnila. Ob neuspešni preiskavi sta oba bila slabe volje. Zatopila sta se v svoje misli in tuhtala o naslednjem koraku preiskave. Preostanek poti sta zaradi tega oba bila bolj nekomunikativna, a je tišino presekalo zvonjenje mobitela. Bor se je oglasil. Dobil je resen izraz na obrazu.
