Ne, ko ležiš ob meni,
ko me utripajoč želiš
in vročina puhti iz tvojih por,
Ne, ko se ob meni prebujaš,
ko tvoj pogled potemni
in tvoje roke segajo po meni.
Takrat,
ko se sprehajam med travami,
ki mi nežno božajo meča,
ko mi metulj sede na dlan,
ko se zaziram med oblake,
ko mi sonce poljublja lica;
ob prvem brstenju in prvem cvetenju,
ob prvem preletu lastovk spomladi,
ob prvem barvanju češenj,
ob prvi sočni sladki jagodi;
ko vročina puhti iz zemlje,
ko žejna usta iščejo hladen požirek
in kaplja vode zdrsi čez vroče nedrje,
ko telo želi potop v modrino;
ko jesen obarva listje,
in veter kuštra zoreče žito
v katerem mak poljublja plavico,
ko zagrizem v breskve sredico;
ko v zraku zadiši po snegu
in prvo snežinko ujamem v dlan,
ko se dolga noč prebuja v kratek dan,
vidiš, takrat mislim nate!
VEŠ, EN TAK TRENUTEK ME JE NAŠEL
Veš, en tak trenutek me je našel,
ko se srečava na vsake toliko časa Pablo Neruda in jaz.
Saj veš, tisto o počasnem umiranju, o sužnju navad, o omejitvah,
ki si jih vsak dan postavljamo,
o bežanju pred strastmi, zaradi katerih se svetijo oči
in znova oživijo osamljena srca.
Veš, en tak trenutek me je našel,
ko mi eden ni dovolj,
ko se v mojem času in prostoru srečata dva, Neruda in Minatti.
Saj veš, tisto, tisto da moraš nekoga imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen.
Da mora obstajati rama zate, zame, za vse nas.
Da moraš z nekom v korak, v isto sled.
A kaj takrat, ko korak zaostaja,
ko ni več sledi?
Veš, en tak trenutek me je našel,
ko sta mi premalo dva,
ko pogrešam še njega, Pavčka, mojega poeta,
ki zna pobožati, in zaboleti,
ki še kako ve, da ni vse tako
kot se zdi brezskrbno, veselo,
ker so včasih daleč poti,
da roka v roko ne seže.
Pa vendar, saj veš, ko pravi,
da vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu,
vsak tiho zori počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti.
Ko začneš hoditi, se ne ustavljaj, pojdi, pojdi zmeraj do konca.
A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega krova,
poskusi vnovič in zopet in znova.
Kaj naj ti rečem,
v trenutku, ki me je našel,
ko smo skupaj Neruda, Minatti, Pavček in jaz, se od nekod zasliši še Menartov glas: In zdi, kot da vse, kar je bilo, se zdi, da znova bo; in vse, kar bo, se zdi, kot da je že bilo.
SVOBODNA PTICA
Priletela sem, svobodna ptica,
čez polja, gozdove, izpod oblakov,
da s teboj si spletem gnezdo,
da razširim perutnice,
zapojem pesem svobodne ptice.
Priletela sem, svobodna ptica
v kletko iz bodeče žice,
pokril si jo s kopreno črno,
pristrigel si mi perutnice,
pesem v grlu je zamrla.
Si mar mislil, ko si pristrigel mi peruti,
da ne bom več poletela,
si mar mislil, ko si jemal mi glas,
da ne bom več pela,
da več ne bom svobodna ptica?
Bil si v globoki zmoti.
Postala sem orlica!
SANJAM O TISTI TVOJI VDOLBIN
i
med ramo in vratom,
kjer tako rada
zakopljem svoj obraz.
Sanjam tisti tvoj mehki prostor
kjer se te dotikam z ustnicami
in ožgem z jezikom.
Sanjam tisti tvoj košček tebe,
ki mi tako zelo paše,
tisto tvojo mehko vdolbino,
kjer se najdeva ti in jaz.
MISLIM NATE
Ne, ko ležiš ob meni,
ko me utripajoč želiš
in vročina puhti iz tvojih por,
Ne, ko se ob meni prebujaš,
ko tvoj pogled potemni
in tvoje roke segajo po meni.
Takrat,
ko se sprehajam med travami,
ki mi nežno božajo meča,
ko mi metulj sede na dlan,
ko se zaziram med oblake,
ko mi sonce poljublja lica;
ob prvem brstenju in prvem cvetenju,
ob prvem preletu lastovk spomladi,
ob prvem barvanju češenj,
ob prvi sočni sladki jagodi;
ko vročina puhti iz zemlje,
ko žejna usta iščejo hladen požirek
in kaplja vode zdrsi čez vroče nedrje,
ko telo želi potop v modrino;
ko jesen obarva listje,
in veter kuštra zoreče žito
v katerem mak poljublja plavico,
ko zagrizem v breskve sredico;
ko v zraku zadiši po snegu
in prvo snežinko ujamem v dlan,
ko se dolga noč prebuja v kratek dan,
vidiš, takrat mislim nate!
VEŠ, EN TAK TRENUTEK ME JE NAŠEL
Veš, en tak trenutek me je našel,
ko se srečava na vsake toliko časa Pablo Neruda in jaz.
Saj veš, tisto o počasnem umiranju, o sužnju navad, o omejitvah,
ki si jih vsak dan postavljamo,
o bežanju pred strastmi, zaradi katerih se svetijo oči
in znova oživijo osamljena srca.
Veš, en tak trenutek me je našel,
ko mi eden ni dovolj,
ko se v mojem času in prostoru srečata dva, Neruda in Minatti.
Saj veš, tisto, tisto da moraš nekoga imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen.
Da mora obstajati rama zate, zame, za vse nas.
Da moraš z nekom v korak, v isto sled.
A kaj takrat, ko korak zaostaja,
ko ni več sledi?
Veš, en tak trenutek me je našel,
ko sta mi premalo dva,
ko pogrešam še njega, Pavčka, mojega poeta,
ki zna pobožati, in zaboleti,
ki še kako ve, da ni vse tako
kot se zdi brezskrbno, veselo,
ker so včasih daleč poti,
da roka v roko ne seže.
Pa vendar, saj veš, ko pravi,
da vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu,
vsak tiho zori počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti.
Ko začneš hoditi, se ne ustavljaj, pojdi, pojdi zmeraj do konca.
A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega krova,
poskusi vnovič in zopet in znova.
Kaj naj ti rečem,
v trenutku, ki me je našel,
ko smo skupaj Neruda, Minatti, Pavček in jaz, se od nekod zasliši še Menartov glas: In zdi, kot da vse, kar je bilo, se zdi, da znova bo; in vse, kar bo, se zdi, kot da je že bilo.
SVOBODNA PTICA
Priletela sem, svobodna ptica,
čez polja, gozdove, izpod oblakov,
da s teboj si spletem gnezdo,
da razširim perutnice,
zapojem pesem svobodne ptice.
Priletela sem, svobodna ptica
v kletko iz bodeče žice,
pokril si jo s kopreno črno,
pristrigel si mi perutnice,
pesem v grlu je zamrla.
Si mar mislil, ko si pristrigel mi peruti,
da ne bom več poletela,
si mar mislil, ko si jemal mi glas,
da ne bom več pela,
da več ne bom svobodna ptica?
Bil si v globoki zmoti.
Postala sem orlica!
SANJAM O TISTI TVOJI VDOLBIN
i
med ramo in vratom,
kjer tako rada
zakopljem svoj obraz.
Sanjam tisti tvoj mehki prostor
kjer se te dotikam z ustnicami
in ožgem z jezikom.
Sanjam tisti tvoj košček tebe,
ki mi tako zelo paše,
tisto tvojo mehko vdolbino,
kjer se najdeva ti in jaz.
