NIKOLA PILIPOVIĆ IN MARIJA VAUDA V DEVETDESETIH LETIH
Biti aktivni udeleženec beograjske, srbske, jugoslovanske umetniške scene devetdesetih – kakor sta to bila Nikola Pilipović in Marija Vauda – je pomenilo z drugimi umetniki tega prostora deliti izjemno težke profesionalne pogoje dela in razstavljanja, da ne govorimo o nič manj težkih pogojih vsakdanjega življenja. Toda vsi, ki so spremljali in poznajo dogajanja na tukajšnji umetniški sceni devetdesetih, neodvisno od razlik v lastnih preferencah, se strinjajo v ugotovitvi, da se je kljub vsem navedenim pogojem v Beogradu v devetdesetih letih odvijala in ohranila zelo intenzivna umetniška atmosfera, v tej atmosferi je nastala v svojem jedru zelo kvalitetna umetniška produkcija, ki pa ji je na žalost manjkalo pogostejših kontaktov in spodbudnih izmenjav z umetniki in umetnostjo drugih okolij, da bi prišla do potrditve o svoji kvaliteti. V izolaciji od zunanjega sveta in v destrukciji notranjih struktur »zaprte družbe« in »družbe nevarnosti«, s kakršnimi je označena srbska družba kriznih devetdesetih let, upirajoč se na lokalnem antimodernizmu, ki je zlasti na začetku prejšnjega desetletja bil naravnost pogojen in podpiran od takrat vladajočih političnih razmer, je zrastla umetnost izrazito sodobnih izraznih značilnosti in po svoji ideološki opredelitvi kozmopolitskega značaja, umetnosti, ki je po senzibiliteti in idejah ohranjala korak z mednarodnimi umetniškimi dogajanji, in v tokovih prav take umetnosti sta Nikola Pilipović in Marija Vauda Avtorja, ki zasedata prepoznavno in v prvih zgodovinskih pregledih domače umetnosti tega obdobja priznano mesto.
Takšen svoj poudarjeni status je Nikola Pilipović dokazal kot udeleženec vrste tematskih, problemskih in avtorskih razstav (Projekt Mondrian, Zgodnja devetdeseta: jugoslovanska umetniška scena, Na izkušnjah spomina, O formalizmih – postformalizmi, Tendence devetdesetih: hiati modernima in postmodernizma, Primeri abstraktne umetnosti – neka radikalna zgodovina, Memorial Nadežde Petrović, Retorične figure devetdesetih, Prestopniške oblike devetdesetih), na katerih so se očitno pokazale in potrdile posamezne ideje, bistvene za razumevanje dojemanja značaja in vloge umetnosti v pogojih prejšnjega desetletja. Ena od ključnih umetniških usmeritev tega obdobja, katere nosilec in protagonist je Pilipović, je ponovno osredotočenje pozornosti na konkretne materialne energetske lastnosti in potenciale umetniškega dela kot obnovljenih pridobitev postavangardistične antiforme in siromašne umetnosti šestdesetih in sedemdesetih, namesto sklicevanja na postopke simulacij in citatnosti kot tipičnih postmodernističnih strategij osemdesetih. Celo kadar se je na začetku devetdesetih skliceval na Mondrianov vzor, Pilipović tega ni delal zaradi ponavljanja z razlikami nekega zgodovinskega (v tem primeru neoplasticističnega) formalnega obrazca, temveč zaradi poudarjanja etičnih vrednosti, ki jih v dediščini tega velikega pionirja abstrakcije ima za spodbudne za sebe, in to prav v okoliščinah, ko nastajajo slike v sklopu tega cikla. Sam umetnik v nekem tekstu poudarja, da sta zanj v umetnosti dvajsetega stoletja bistvena dva toka in dve izkušnji: to sta ideja geometrije v koncipiranju in uporabi različnih materialov in energij v realizaciji umetniškega dela. Naravni in industrijsko obdelani materiali, podrejeni strogi geometrijski organizaciji in strukturi – to je osnovni operativni in konceptualni poseg, izdelan v Pilipovićevem delu v njegovih doslej verjetno najpomembnejših uresničitvah iz začetka in sredine devetdesetih. Prav zaradi takega pojmovanja dela je Pilipović pokazal, kako v času velike zgodovinske krize umetnost na tako stanje reagira do skrajnosti ažurno, občutljivo, odgovorno, na svoj način angažirano, reagira torej izrazito in izrecno eksistencialno, pa vendar pri tem ne zapostavlja sebe kot medijske emancipirane in ideološko radikalne umetnosti, ker ima in mora spoštovati lasne imanentne jezikovne zakonitosti in zahteve.
Razen z dvema opaženima samostojnima razstavama (1994 v Galeriji Doma mladine, 1995 v Galeriji Študentskega kulturnega centra, kjer je pred tem priredila dva performansa), je mesto Marije Vauda na domači umetniški sceni prejšnjega desetletja utrjeno s sodelovanjem na številnih razstavah, ki smo jih navedli v zvezi s Pilipovićevimi nastopi (O formalizmu – postformalizmi, Tendence devetdesetih . hiati modernizma in postmodernizma, Tendence devetdesetih: hiati modernima in postmodernizma, Primeri abstraktne umetnosti – neka radikalna zgodovina, Memorial Nadežde Petrović, Retorične figure devetdesetih, Prestopniške oblike devetdesetih). Že ta podatek nakazuje, da med njunim delom od sredine devetdesetih dalje obstajajo določene sorodnosti, ki izhajajo iz skupnih razmišljanj o naravi umetnosti, dogovarjanj in priprav za razstavljanje, kakor tudi iz nagibanja k podobnim operativnim postopkom, čeprav seveda realiziranim v različnih izraznih, medijskih in vsebinskih rešitvah. Kritika je ob delu Marije Vauda pokazala na posebnosti preizkušanja in prevrednotenja posameznih pridobitev antiformne in siromašne umetnosti šestdesetih in sedemdesetih, uporabljenih na način, kakor ustreza aktualnemu duhu časa in razpoloženjem devetdesetih. Tako je večina njegovih del iz sredine desetletja neobstojna, vendar so ti z lastnostmi različnih materialov v medsebojnem odnosu istočasnega prilagajanja/odbijanja so z močno energijo nabiti fizični sklopi v prostoru prej instalacije kot fiksni objekti, situacije, izpeljane prej po principu dekonstrukcije kakor konstrukcije, neka vrsta sceničnega dogodka v realizaciji z najdenim v razpoložljivem galerijskem ambientu. Kadar pa se v ta dogajanja uvede direktno (kot v performansu) ali indirektno (v fotografiji in videu) navzoče telo umetnice same, tedaj njena umetnost dobiva intonacijo čisto posebnih eksistencialnih sporočil. Taka umetnost postaja vprašanje o nekaterih temeljnih pogojih obstajanja, ki si jih Marija Vauda zastavlja tako kot umetnica, kot žena, kakor tudi kot družbeno bitje. Nastajajoče iz takih psiholoških stanj in pobud, je delo Vaudove eden od možnih odgovorov na ta vprašanja, odgovor, ki je izključno individualen in subjektiven, ker samo takšen more biti zavestna posamična opredelitev umetnika danes, v času neprestanih sprememb pojavnih oblik, praks, medijev in jezika sodobne nepregledne umetniške produkcije.
Biti aktivni udeleženec beograjske, srbske, jugoslovanske umetniške scene devetdesetih – kakor sta to bila Nikola Pilipović in Marija Vauda – je pomenilo z drugimi umetniki tega prostora deliti izjemno težke profesionalne pogoje dela in razstavljanja, da ne govorimo o nič manj težkih pogojih vsakdanjega življenja. Toda vsi, ki so spremljali in poznajo dogajanja na tukajšnji umetniški sceni devetdesetih, neodvisno od razlik v lastnih preferencah, se strinjajo v ugotovitvi, da se je kljub vsem navedenim pogojem v Beogradu v devetdesetih letih odvijala in ohranila zelo intenzivna umetniška atmosfera, v tej atmosferi je nastala v svojem jedru zelo kvalitetna umetniška produkcija, ki pa ji je na žalost manjkalo pogostejših kontaktov in spodbudnih izmenjav z umetniki in umetnostjo drugih okolij, da bi prišla do potrditve o svoji kvaliteti. V izolaciji od zunanjega sveta in v destrukciji notranjih struktur »zaprte družbe« in »družbe nevarnosti«, s kakršnimi je označena srbska družba kriznih devetdesetih let, upirajoč se na lokalnem antimodernizmu, ki je zlasti na začetku prejšnjega desetletja bil naravnost pogojen in podpiran od takrat vladajočih političnih razmer, je zrastla umetnost izrazito sodobnih izraznih značilnosti in po svoji ideološki opredelitvi kozmopolitskega značaja, umetnosti, ki je po senzibiliteti in idejah ohranjala korak z mednarodnimi umetniškimi dogajanji, in v tokovih prav take umetnosti sta Nikola Pilipović in Marija Vauda Avtorja, ki zasedata prepoznavno in v prvih zgodovinskih pregledih domače umetnosti tega obdobja priznano mesto.
Takšen svoj poudarjeni status je Nikola Pilipović dokazal kot udeleženec vrste tematskih, problemskih in avtorskih razstav (Projekt Mondrian, Zgodnja devetdeseta: jugoslovanska umetniška scena, Na izkušnjah spomina, O formalizmih – postformalizmi, Tendence devetdesetih: hiati modernima in postmodernizma, Primeri abstraktne umetnosti – neka radikalna zgodovina, Memorial Nadežde Petrović, Retorične figure devetdesetih, Prestopniške oblike devetdesetih), na katerih so se očitno pokazale in potrdile posamezne ideje, bistvene za razumevanje dojemanja značaja in vloge umetnosti v pogojih prejšnjega desetletja. Ena od ključnih umetniških usmeritev tega obdobja, katere nosilec in protagonist je Pilipović, je ponovno osredotočenje pozornosti na konkretne materialne energetske lastnosti in potenciale umetniškega dela kot obnovljenih pridobitev postavangardistične antiforme in siromašne umetnosti šestdesetih in sedemdesetih, namesto sklicevanja na postopke simulacij in citatnosti kot tipičnih postmodernističnih strategij osemdesetih. Celo kadar se je na začetku devetdesetih skliceval na Mondrianov vzor, Pilipović tega ni delal zaradi ponavljanja z razlikami nekega zgodovinskega (v tem primeru neoplasticističnega) formalnega obrazca, temveč zaradi poudarjanja etičnih vrednosti, ki jih v dediščini tega velikega pionirja abstrakcije ima za spodbudne za sebe, in to prav v okoliščinah, ko nastajajo slike v sklopu tega cikla. Sam umetnik v nekem tekstu poudarja, da sta zanj v umetnosti dvajsetega stoletja bistvena dva toka in dve izkušnji: to sta ideja geometrije v koncipiranju in uporabi različnih materialov in energij v realizaciji umetniškega dela. Naravni in industrijsko obdelani materiali, podrejeni strogi geometrijski organizaciji in strukturi – to je osnovni operativni in konceptualni poseg, izdelan v Pilipovićevem delu v njegovih doslej verjetno najpomembnejših uresničitvah iz začetka in sredine devetdesetih. Prav zaradi takega pojmovanja dela je Pilipović pokazal, kako v času velike zgodovinske krize umetnost na tako stanje reagira do skrajnosti ažurno, občutljivo, odgovorno, na svoj način angažirano, reagira torej izrazito in izrecno eksistencialno, pa vendar pri tem ne zapostavlja sebe kot medijske emancipirane in ideološko radikalne umetnosti, ker ima in mora spoštovati lasne imanentne jezikovne zakonitosti in zahteve.
Razen z dvema opaženima samostojnima razstavama (1994 v Galeriji Doma mladine, 1995 v Galeriji Študentskega kulturnega centra, kjer je pred tem priredila dva performansa), je mesto Marije Vauda na domači umetniški sceni prejšnjega desetletja utrjeno s sodelovanjem na številnih razstavah, ki smo jih navedli v zvezi s Pilipovićevimi nastopi (O formalizmu – postformalizmi, Tendence devetdesetih . hiati modernizma in postmodernizma, Tendence devetdesetih: hiati modernima in postmodernizma, Primeri abstraktne umetnosti – neka radikalna zgodovina, Memorial Nadežde Petrović, Retorične figure devetdesetih, Prestopniške oblike devetdesetih). Že ta podatek nakazuje, da med njunim delom od sredine devetdesetih dalje obstajajo določene sorodnosti, ki izhajajo iz skupnih razmišljanj o naravi umetnosti, dogovarjanj in priprav za razstavljanje, kakor tudi iz nagibanja k podobnim operativnim postopkom, čeprav seveda realiziranim v različnih izraznih, medijskih in vsebinskih rešitvah. Kritika je ob delu Marije Vauda pokazala na posebnosti preizkušanja in prevrednotenja posameznih pridobitev antiformne in siromašne umetnosti šestdesetih in sedemdesetih, uporabljenih na način, kakor ustreza aktualnemu duhu časa in razpoloženjem devetdesetih. Tako je večina njegovih del iz sredine desetletja neobstojna, vendar so ti z lastnostmi različnih materialov v medsebojnem odnosu istočasnega prilagajanja/odbijanja so z močno energijo nabiti fizični sklopi v prostoru prej instalacije kot fiksni objekti, situacije, izpeljane prej po principu dekonstrukcije kakor konstrukcije, neka vrsta sceničnega dogodka v realizaciji z najdenim v razpoložljivem galerijskem ambientu. Kadar pa se v ta dogajanja uvede direktno (kot v performansu) ali indirektno (v fotografiji in videu) navzoče telo umetnice same, tedaj njena umetnost dobiva intonacijo čisto posebnih eksistencialnih sporočil. Taka umetnost postaja vprašanje o nekaterih temeljnih pogojih obstajanja, ki si jih Marija Vauda zastavlja tako kot umetnica, kot žena, kakor tudi kot družbeno bitje. Nastajajoče iz takih psiholoških stanj in pobud, je delo Vaudove eden od možnih odgovorov na ta vprašanja, odgovor, ki je izključno individualen in subjektiven, ker samo takšen more biti zavestna posamična opredelitev umetnika danes, v času neprestanih sprememb pojavnih oblik, praks, medijev in jezika sodobne nepregledne umetniške produkcije.
