Po luknjasti cesti pričakovanj, je odločno stopal moški srednjih let. Iza ovinka skušnjave, se je pritajeno širil mamljivo lepljivi vonj po sladkem. Nosnice prežete z vonjem cedre in vanilije, so obljubljale cvetlično puhasto sladkobo sadkorne pene. Cirkus. Kot mogočna nepremagljiva trdnjava, je bil videti veliki šotor vsega, kar je obljubljal program. »Ste prvi v čakalni vrsti, ste prvi v čakalni vrsti … Pomikajte se naprej, prosim. Stopite hitreje. Vstopnic bo kmalu zmanjkalo!« odzvanja trpko rezek ženski glas iz nekega časa cirkuškega zvočnika, nekje visoko v zraku. Vrsta je dolga. Pomešani obrazi neučakano rinejo do kioska s vstopnicami. Med njimi so različni profili usode. Pisatelji sreče, udarjeni umetniki, matematični preračunljivci, učitelji telesne vzgoje, igralci drame, mentorji besed, fotografi obrazov, računalničarji, slikarji trenutkov, glasbeniki, fičfiriči, poeti, filozofski sodelavci, priložnostni sprehajalci psov, boemi, guruji duha, poklicni šoferji, kmeti in umetniki. Najde se tudi kak ženski obraz možate sestre in negovalke lepih nasmehov … Vsi si želijo le eno, da bodo prvi v čakalni vrsti, ki se vije v nedogled. Kupili bodo svojo vstopnico sreče in jo najbrž preplačali vsaj nekajkrat. Komu mar denar, ko pa je v igri bleščeča točka življenja. Za to se z lahkoto odpoveš marsičemu, le da še tega ne veš.
Metalka Nožev Naklonjenosti. Mistična, v črnino odeta moderna amazonka, razklane duše. Meč usode ji je zaznamoval življenje že v ranem otroštvu. Presekal jo je na pol. Od takrat je odločeno neodločna za vedno. Izgubljena v lastnem svetu notranjih bojev in strahov. Lakota po očetu in njegova odsotnost, sta morda krivi za njeno večno iskanje zunanjih virov samozavesti, s katerimi hrani svoj narcizem.
»Metanje nožev - to sem jaz. Moja strast. Eni imajo cigaret, drugi TV, tretji slikanje. Vsak ima nekaj, kar ga Prebudi iz Otopelosti. Moj moto je - Ne boj se Smrti, boj se Neizživetega življenja. Da ko bom stara mamika, si bom rekla. Naredila sem veliko napak, velikokrat sem padla, a jebemti, živela sem! Poznam polno strahopetcev, ki samo jamrajo in nič ne spremenijo. In duhovne lenobe ali ker so vezani na materialno. Sama nimam televizije, zato ne gledam poročil. Si lahko misliš kakšno olajšanje je to! Jaz sem Svobodna v Duši, a cena za to je zame bila velika.«, se predstavi Metalka nožev, sloneč ob vhodu v cirkuški šotor.
Silhueta najstniškega telesa dekleta, zapeljive postave in uff (pre)dolgih nog … nato valoviti rjavi lasje in žalostni pogled nekoga, ki najbrž že gre proti 50–im . Tudi tukaj kontrasti in boj. Telo najstnice, vso brstečo in v rasti, oči in pogled pa … pove veliko preveč, da bi nas lahko ukanile črne Allstarke in prekratko krilo. Oči so lahko tudi nemi pripovedovalci najtemnejših zgodb. Tudi če žarijo in se smejijo, se da iz njih razbrati žalost, razočaranje in strah. Zato si jih je še pred nastopom vedno prevezala s prosojno tančico resnice in zlaganega nasmeha.
Moški so se prerivali v vrsti, pred njo. Mistično zapeljiva, nedolžno privlačnega telesa in magnetičen nasmeh iz vsakega kotička njenih ustnic. Utelešenje moških sanj. Tako si je mislila vsaj sama – Kraljica, ko je klicala množici naproti: »Si prvi v čakalni vrsti, za mano je vrsta čakajočih užitkov …!« A v resnici je vlekel vse te nesrečne moške le nepotešen spolni nagon. Prav nobene romantike ali kakšnega spoštovanja. Kaj šele skrb za njeno varnost ali udobje. Zgolj gola potreba po preživetju in tistih par minut naslade. Nič več!
Za pasom kratkega krila, so bili zataknjeni sijoči noži naklonjenosti, ki jih je Metalka metala v izbrano tarčo pred seboj. Hladno rezilo in ostrina. Kogar je zadela, ta je bil deležen njenih pet minut pozornosti. Nič več, ker ona je v »show biznisu« in prav vsaka minuta pozornosti popolnega neznanca šteje največ.
Nobena predanost, zvestoba ali telesna bližina, ji ne pomeni toliko, kot čustveni adrenalin besednega vzburjanja popolnih neznancev.
Vprašanje, če ji lahko tudi poslušen spolni suženj nadomesti to drogo, čustvenega zadovoljevanja v komunikaciji s tujci. Metalka nožev je bila res svojevrsten primer? Primerek.
Bil je to čuden moment. Medtem, ko je sama videla, kakšna vrsta je pred njo, zaradi njenih kvalitet. Je več ali manj, vsak čakajoči videl le svoj cilj. Tistih par minut bližine in telesne potešitve. Nobene romantike ali čustev. Zgolj gola potreba po razbremenitvi ščemeče teže nekje v mošnji.
Ja, res čuden je ta svet. Kako ga vidi vsak s svojimi očmi in pogledom. Kdo ima prav? Težko je reči … a dolga vrsta čakajoče prepotrebnih neznancev? Najbrž se je Metalka nožev lastne usode izgubila nekje v letih svojega življenja. Verjetno je spregledala kak odcep zdrave presoje in zato je sedaj v napačni percepciji resnice.
Prepozno bo najbrž tudi za psihoterapevta, ker je sama zgodba medtem že izgubila ves svoj namen in pomen. Pa ona? Vztrajna in močna, še kar kriči in vabi. Vabi vse te moške, kot da ji nikoli ne bi bilo dovolj te njene čustvene hrane, ki jo v resnici dela zgolj samo lačno in nič več. Vse skupaj je en sam vrtiljak poželenja. Le da je težko reči, kdo si kaj želi in kdo kaj dobi.
Moški hiter seks, Metalka nožev pa vso pozornost?
Najbrž.
Tako bi naj vsaj bilo. A večinoma ostane zgolj pri pozornosti. Hrani Kraljice in njenega nepotešenega Ega.
...
Nekje, iz ovinka časa se sliši hrup in trušč ... Cirkus čustev. Predramim se. Sanje? Vsega preveč. Misli, nereda, zmešnjave ...
Kot da (do)živel bi že vse to sam …
Misli, besede, dejanja … zmešnjava časa sredi noči. Nekje globoko, iz še ne tako preteklega časa, mi prihajajo naproti stavki nekoga: »Vse ali nič. Vidim okoli sebe nemalo partnerskih odnosov kr’ neki, v katerem vegetirajo ali živijo že dolgo en ob drugem v gnilem kompromisu... Ni čuden, ljudje so preleni, da bi se premaknili iz cone udobja.«
»Premakni se!«
»Kam?«
»Premakni se u 3 pm … samo blefiraj mi več ne. Nikoli. Ne tu in ne v sanjah. Ne glumi glive! Bodi to kar si, pa če tudi si nič ali približek temu. Bo veliko bolje in lepše, kot vso to polepševalno sranje, zavito v bleščeč papir in polno samohvale. En kup dreka.«
Obrišem rit in potegnem vodo.
Edina svetla točka zaključka zgodbe je wc račka.
Zakaj?
Zato, ker vidim, da vas zanima veliko bolj, kot Metalka nožev sama. Bravo!
PRED ODKRITJEM ŽE ODKRITEGA …
Ob 530-letnici odkritja Amerike - 12. oktober
Občasno je na obale Porto Santa morje naplavilo debla še neznanih drevesnih vrst, mogočno trsje ali celo truplo tu neznanega človeškega rodu. Nezavedajoč se, kako obsežna je celina zemlje, je Colon v teh znamenjih videl potrditev starih piscev – Aristotela, Seneke, Plinija … da Indija leži na drugi strani … Da se lahko iz Cadiza pripluje tja v nekaj dneh.
25. december leta gospodovega 1492, je skupaj s svojimi prijatelji mornarji in admiralom, iz Santa Marie stopil prvič na obalo Haitija. Ali je bil to čudež ali zgolj božja volja, je težko reči. Dejstvo je, da je ladja Santa Maria nasedla na čereh pred obalo in so jih domačini prijateljsko sprejeli. Dobrodošlica je bila tako zelo prijazna, da je admiral celo pustil na otoku devetintrideset mornarjev. Le ti so zgradilo novo naselbino in se poročili z domačinkami plemena Taiono.
La Navidad.
Bere se zelo romantično in nadvse prijazno, a resnica je bila žal malo drugačna.
Na svojem prvem potovanju je Kolumb obplul otok Hispaniola. Bil je božični večer leta 1492. Morski tok je eno od njegovih ladij zanesel proti kopnemu, kjer je nasedla na čereh, se nevarno nagnila in potopila. Je bila to nesreča? Posledica močnih morskih tokov. Ali zgolj premišljena poteza njenega navigatorja Juana de la Cosa. Ki je že naveličan predolge poti in nevzdržnih razmer med nasilnimi in trmastimi andaluzijskimi mornarji, želel samo pospešiti vrnitev domov … in ladjo namerno potopil?
Ko je Kolumb od enega izmed petih lokalnih poglavarjev Guacanagarija izvedel, da je na otoku veliko zlata, se je odločil, da bo del posadke potopljene ladje Santa Marie pustil na otoku.Kjer bodo zbrali vso obljubljeno zlato. Ladjo je ukazal razstaviti, da bi lahko iz tako pridobljenega materiala naredili majhno trdnjavo.
V svoj dnevnik je zapisal.
»Ukazal sem zgraditi stolp in trdnjavo ter veliko klet, ne zato, ker menim, da je to potrebno zaradi domačinov. Prepričan sem, da bi ljudje, ki jih imam s seboj, lahko podredili ves ta otok... saj je prebivalstvo golo in brez orožja ter zelo strahopetno.«
Pristanišče poimenuje Puerto de la Navidad (»božično pristanišče«) na dan, ko je tam pristal. Za upravljanje trdnjave šestintridesetih mož imenuje Diega de Arana, glavnega stražarja flote in sina Rodriga de Arana. Bratranca Beatriz Enriquez de Arana, ki je bila ljubica Krištofa Kolumba in mati njegovega drugo rojenega nezakonskega sina Ferdinanda. Ob njem še postavi zvestega Rodriga de Escobeda, zapisnikarja odprave. Ki mu ne uide prav nobeden trenutek časa, ki ga ne bi skrbno si zapisal. Med šestintridesetimi možmi so mizar, kovač, zdravnik, krojač in strelec. Klet trdnjave so napolnili z živili in trgovskim blagom. Trdnjavo pa zavarovali z orožjem in s topovi, pobranimi iz potopljene Santa Marie.
Ko se je Kolumb 27. novembra 1493 leta gospodovega, na svojem drugem potovanju v Novi svet vrnil v Navidad. Je zgrožen ugotovil, da je požgan do tal …
Nikogar ni bilo v bližini. Na bližnjih poljih je odkril trupla osmih nekdanjih mornarjev, ki jih je pustil pred slabim letom na otoku. Kasneje je ugotovil, da so se možje, kmalu po njegovem odhodu, začeli prepirati med seboj. Vsak si je vzel toliko domačink in zlata, kolikor je zmogel. Vsesplošen razvrat in želja po zlatu in prevladi moči, je povsem zaslepila može. Gutiérrez in Escobedo sta skupaj z devetimi drugimi ženskami odšla proti rudnikom zlata. Tu pa jih je »gospodar rudnikov« ustavil in pobil. V želji po maščevanju za kruto ravnanje španskih priseljencev in izkoriščanje domačinov, je Caonabo svojo pot nadaljeval proti Navidadu. Branila ga je le peščica zvestih Aranu in Guacanagari, ki je videl močnejšega zaveznika v Špancih, kot pa v preostalih štirih rivalskih plemenih z otoka. Poglavar Caonabo je zažgal trdnjavo, hiše. Špance pa pregnal v morje, kjer so se utopili. Trije so bili ubiti že na kopnem …
...
Bil je spet eden tistih poletnih dnevov, ko je vročina pomešana z dolgočasjem napol praznih ulic, plavala nekje nad glavami zamišljenih obrazov. Počasnih korakov sem stopal proti vogalu Slovenske in Grajskega trga. Vsi ti sedeči obrazi po gostinskih vrtovih, so kot kulise časa. Smeh, klepet … tu in tam kakšen zamišljen obraz. Nemo se vtisi zapisujejo na moj trak spominov, čeprav me to sploh ne zanima. Ne iščem ničesar ali nikogar. Tako ali tako moj vid in dioptrija naredita svoje. Že na razdalji nekaj metrov izgubim jasno sliko in potem sem v megli. Zato plavam skozi vso to množico obrazov in občutij. Zaprtih oči, čeprav gledam. Ne vidim ničesar. Zgolj slepo sledim vzorcu granitnega tlakovanja na trgu. Na vogalu, pod razvratnim Bacchusom, ki veselo razkrečenih nog sedi na prepolnem sodu vina in razvrata, se ustavim kot povprečno čisto navaden baksuz. Nobenega razvrata ali pohote ni v meni. Niti prave žeje ne, kar bi bilo za Štajerca najbrž normalno, glede na uro in poletni čas. Zgolj odsotnost vsega in misel. »Ali bo tam?«
Zavijem na levo. Kar nekaj pogledov iz bližnjega gostinskega vrta me poskenira, kot pločevinko gavrilovičeve paštete na blagajni samopostrežne. »Ko jih … boli me...«, so napol glasne misli,nekje za čelom in mojim pogledom. Naprej. Sam samo hodim. Čeprav delujem tako brezciljno, imam svoj cilj. Počasi oddrsim mimo izložb in … nekje sredi Slovenske se ustavim.
»Kaj je sedaj to?«, mi prešine skozi misli poletno zdolgočasene glave in uma. »Čemu stojim?« Kot, da bi nekdo izklopil vse moje vitalne in žvljenjske funkcije, sem obstal nekje na pol poti, do cilja. Po navadi se ne oziram po ulici in iščem neznanih obrazov. Briga me. A tokrat … ? Me neka magnetična in silna energija pritegne, da obrnem svoje misli na stran in pogledam naproti … Čajnice Čajek?
»Kaj res?«, le kaj se to dogaja z mano.
Saj ne rečem, Slaščičarna Ilich. Prijetna kavica in okusen kos slastne tortice. Prijeten klepet majhne družbe vsakdanjih gostov, a ...
Pomislim najprej. »Kakšen Čajek?«
Čaja ne maram preveč. Najbrž bo to posledica mojega otroštva in zavračanja kravjega mleka. Zato sem pil pač … čajek. Verjetno si znaš predstavljati … koliko čaja sem popil vso svoje otroštvo … in potem mi še naj samo kdo omeni … čajek.
A sam še kar stojim. V sebi čutim neki dvom. Mar naj glavo obrnem na desno in pogledam na vrt čajnice? Vse te misli … o čaju, ljudjeh, ki pijejo čaj in meni. Imam pač svojvrsten odpor do čaja. Pa čeprav ga lahko tu in tam popijem brez kakršnekoli težave. Le tako, nazven mi pa ni najboj pri srcu. Odkrito povedano.
Počasi le pogledam na vrt čajnice. Bilo je nekaj po štirinajsti uri. Kdo pa bo sedel ob tej uri na čaju? In res … vrt je bil prazen. Skoraj prazen. Za mizo ob zidu je sedela drobna silhueta z ženskim obrazom. V figo speti temni lasje. V belino odeta poletna obleka. Posuta s cvetočim cvetjem rdečega maka. Svetlejša polt. Prekrižane noge. Sandali. V rokah pa knjiga.
Ženska srednjih let je sedela za mizo, ob čaju. Brala je svojo knjigo. Brala je tako zavzeto, da sploh ni opazila popolnega tujca, ki se je ustavil samo njej v čast in jo opazoval. Sicer tega še sam ni vedel, zakaj to počne … a je kar stal in gledal.
Sam sem imel občutek, da je pred mano oseba, ki bo na nek način zaznamovala moje življenje. Čeprav nisem vedel še kako. Nekdo bi morda rekel: »Vesolje je tako hotelo ali namenilo.« A sam sem zagovornik tega, da smo sami del vesolja. Da smo kot del božanske stvaritve tudi sami del boga. Torej je vse samo v naših rokah. Prav nobenega če … in višje sile nekoga, ki bo tako vplival na nas. Samo mi smo tisti, ki si krojimo lastno usodo.
Kot neki silen vrtinec privlačnosti je mojo pozornost pritegnila ta osebo. V sebi sem iskal neko logično razlago … »Zakaj?« A odgovora preprosto ni bilo. Kot, da sem padel v časovno luknjo. Sem samo stal in jo bral. Čeprav sem se še tako trudil prebrati vsaj stavek ali dva. Nisem razumel ničesar, kot da berem v popolnoma tujem jeziku. Ves trud zaman. A sam sem še kar stal …
Potopljen v razburkano morje pričakovanja, sem iskal varen pristan. Da bi se lahko zasidral nekje v zavetju sence spominov, se umiril. Misli so valovale gor in dol. Valovi časa in zvoki galebov so odzvanjali tam nekje daleč. Ves ta hrup je pričaral svojevrstno kuliso pristanišča ... življenja. Ali si prišel na cilj, ali pa se šele odpravljaš, nekam v neznano. Pot je vedno zavita v tančico skrivnosti noči. In vedno je tako, da nekdo pač pride, nekdo pa gre … Neumorni in zgarani mornarji preklinjajo žgoče sonce, ki jim žge razgaljena ramena. Tovorijo vreče bremena življenja, ki vsakemu od nas prinese svojevrsten tovor. Tu in tam pade včasih tudi kakšna vreča na tla in takrat se kot ognjemet občutij raztrešči vse, kar je bilo v njej. Po hrapavih tleh zlizano obrabljenih kamnov, se razletijo vsi ti koščki hotenja, drobci veselja in skomine suhih kosti. Vonj prepotenih teles in poceni ruma, je v zraku kot gosta megla nizko nad močvirjem. Vse skupaj izgleda kot nekje daleč v prihodnosti. Trenutek časa, ki je bil in že ga več ni. Ko veš kaj šele bo in je že hkrati bilo – davno to.
Čeprav sam sploh nisem razumel in ne vedel, zakaj tam stojim in gledam, sem čutil, da ima to nek globlji pomen. Le da ga sam pač ne razumem. Še ne poznam, morda … Bil je to trenutek dveh oseb v času. Ena je brala knjigo, druga pa njo. A prav nobena ni začutila tedaj, kaj (še) bo.
Na nek podzavesten način so me pritegnili vsi ti njeni demoni in strahovi v njej. Navzven umirjeno mirna. Ne izgled, kot vrtinec me je pritegnilo vse, kar se je vrtelo v njeni glavi. Silna energija neviht in žarečih strel. Čeprav je bila privlačna na pogled. Na svojevrsten način, je bilo to, kar je nosila v sebi … strašno? Začutil sem toliko notranjih strahov, bolečine, demonov predolgih noči … kot vrtinec žalosti in groze, da sem se zdrznil že ob sami misli na njo. A navzven je delovala umirjeno kot idiličen potoček. Diskreten nasmešek na obrazu in zamišljen pogled v knjigo. Telo sproščeno in umirjeno. Preveč mirno, glede na vse to, kar je švigalo v njej sami, v njenih mislih. Čudno in skrivnostno. In prav to me je vleklo ...
Težko je reči. Čas je relativen. Ali je bila to zgolj minuta ali več. Sam nisem vedel, kaj naj. Osebe za mizo nisem poznal. Sam sploh nisem razumel, zakaj in kaj je sploh pritegnilo mojo pozornost. Vsi zunanji faktorji so kazali na to, da sploh ni moj tip. Pa tudi iskal sploh nisem nikogar. Zato mi logičen preblisk v mislih pravi. »Boš pristopil k mizi in jo ogovoril? Najbrž ne. Zato brez smisla sedaj tu stojiš. Pojdi. Pojdi naprej ...« In sem šel … do svojega cilja ... pred mano.
Tisti dan se nikakor nisem mogel otresti misli na neznanko s knjigo v roki. Le kaj mi je hotela sporočiti? Čeprav sam ljudi dokaj dobro berem in jih tudi preberem, je ostala zame čista in popolna neznanka.
…
V zraku je bil soparno dolgočasen dan. Eden tistih, ki kar kličejo po tem, da ga moraš pregnati s kakšnim krajšim potepom. Saj ni važno kam. Samo da greš nekam in prekineš ta pritisk poletne vročine. »Kaj si naj oblečem?«, mi pravi njen glas. »Veni je najbrž prekleto vroče, za hlače ne bo.«, nadaljuje. »Obleči si nekaj lahkotnega, kakšno oblekco,« ji odvrnem. »OK, velja. Počakaj ti pokažem.« In njena roka je držala pred mano poletno belo obleko ... z rdečim cvetjem maka.
Preprosta bela tkanina, okrašena z rdečimi cvetovi, je bila osnova njene obleke. Rokavi okrašeni z volančki, kot da bi bili to čisto neki drugi časi. Nekje na obalah španskega morja, daleč vstran, spomini ...
Dvajsetega maja 1506 leta gospodovega je v mestu Valladolid umrl Krištof. Ob smrti še ni vedel, da je odkril novo celino, Ameriko. Svet je tako zapustil v zmotnem prepričanju, da je odkril vzhodno obalo Indije in njena otočja …
V spomin in opomin vsem nam, kaj vse lahko prinese odkritje … že odkritega.
PREKLETSTVO LJUBEZNI
1 Korinčanom 13
1. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.
2. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.
3. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
4. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje.
5. Ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.
6. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.
7. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
8. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo.
9. Kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo.
10. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.
11. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.
12. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
13. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.
Ponedeljek, dan kot vsak dan v tednu. Trušč življenja in kletvice v hebrejskem jeziku. Med domače ožganimi obrazi, se meša nepopisna množica tujih obrazov. V mesto jih je prignala zgolj želja po darovanju in pot do svojega Boga. Odrešenika, da usliša njihove prošnje. Svojevrstna trgovina usode je zaznamovala ta kraj. Obcestni prodajalci vsega mogočega, so zapolnili prav vsak prazen kotiček mesta. Sveže pečen kruh, prijetno dišeč in še topel na otip, zraven pa lesene kletke z golobi, kokošmi … Bradati starec prodaja snežno bele koze, ki kot da bi slutile svojo neizbežno usodo, otožno beketajo, da se njihov zvok raztega kot žalosten krik usode čez ves ta hrup in trušč mesta.
Nekje od daleč prihaja ves ta šum človeških glasov. Navdušenje, ogorčenje, vzkliki, ki kot val prihaja vedno bliže in bliže … Nekje na začetku ulice, pri mestnih vratih, se vidi človeška postava. Kot smešen jezdec jezdi na živali in se počasi premika. Za njim pa nepopisna množica glasov. Takšnih in drugačnih. Vse se ustavi. Življenje ulice, kot da zamrzne v počasnem posnetku trenutka. Postava na drobnem oslu jezdi mimo in za sabo vleče silno energijo. Kot da bi vlekel barve čez ves ta črno beli svet enoumja in krute usode. Vsi strmijo vanj, vse je obstalo. On pa mirno in na nek čuden vzvišen način jezdi mimo. Odzdravlja množici na vsaki strani prašne ceste. Ljudje njemu v čast polagajo svoja vrhnja oblačila na cesto in zelene veje iz bližnjih dreves in grmovja. Sprejmejo ga kot kralja. Iz množice navdušenih obrazov se slišijo stavki upanja: »Priskrbi rešitev, prosimo! Blagoslovljen tisti, ki prihaja v Jehovovem imenu! Blagoslovljeno prihajajoče kraljestvo našega očeta Davida!«
V vsej tej nepopisni evforiji občutkov, se od nekod iz gneče prikaže dvoje kot dateljni temnih oči in skuštranih las. Drobne otroške roke, ki so lačne bolj kot suha usta, ki že nekaj dni niso jedla nič dobrega. Vse to je kazalo tudi telo, zavito le v umazano in strgano tkanino, kdo ve od kod se je vzelo le to. Kot duh se je pojavila pred s sveže pečenim in prijetno dišečim kruhom. S prijetnim vonjem je tako mamljivo vabil lačna usta iz obcestne mize starega peka. Bil je le trenutek, ki je pretehtal vse. Tudi to, da lahko strejo surovi udarci palice sestradano telo. Lakota. Bila je enostavno prevelika in vonj sveže pečenega kruha tako vabljiv. Naokrog pa vsi kot v transu. Strmeli so v nekoga, ki je bil popoln tujec in vzklikali so: »Hozana!« Drobna roka se je stegnila čez mizo, suhi dolgi prsti so zagrabili v puhasto mečico hlebčka. Oči so zasijale kot dvoje sonc. »Hrana!« V trenutku to veselje pretrga hripav glas starega peka: »Držite ga, tatu! Ukradel je kruh!« Iz množice obrazov skoči moški srednjih let. Po obleki sodeč se je videlo, da ima denar. Bil je prodajalec živali, ki so jih romarji kupovali za obredno žrtvovanje … »Kam, nesnaga mala!«, so bile njegove besede in že je držal ubogo deklico za njene skuštrane, nikoli počesane lase. V njenih očeh se je videl strah grozot, ki jo čakajo sedaj. Kazen.
V vsej tej zmedi gneče se pojavi še ena drobna postava. Temen deček iz ulice. Še eden lačnih ust in prestrašenih oči. Kot blisk se postavi pred obema. Pred srditim prodajalcem in ubogim sestradanim otrokom. Brez pomisleka ga brcne v koleno in z roko udari nekje v mednožje. Mož v bolečini zakriči in izpusti lase ubogega dekleta. Fant jo pograbi za roko in oba zbežita. V vsej tej zmedi trenutka, je večina ljudi še vedno fokusirana na moškega na oslu. Za hlebec kruha? Komu mar, oni svojega že imajo, nekje v svoji malhi. Fantič in dekle pa tečeta. Tečeta svoj križev pot bosih nog, čez kamnito cesto nekam v varno zavetje. Oba prestrašena in srce jima bije kot vojaški boben. Šele nekje na koncu mesta se ustavita. Na vogalu zapuščene hiše. Zadihana gledata drug drugega. Njune prestrašene oči govorijo namesto besed … Bilo je to davno, leta gospodovega 30.
Tako se je začela zgodba dveh nesmrtnih duš, ki se prepletata skozi stoletja. Spoznala sta se ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Splet čudnih, a za tiste čase dokaj normalnih okoliščin, ju je zbližal. Dvoje parov rok je naredilo veliko več, kot samo en par. In imela sta le … drug drugega. Kot zapuščena otroka obrobja mesta, nista imela nikogar drugega, ki bi jima bil bolj blizu. Sčasoma je njuna bratska ljubezen prerasla v nekaj več. Postala sta mož in žena, čeprav zaradi svoje usode in porekla tega nista mogla častno potrditi. Se poročiti. Živela sta v grehu, tako kot sta živela že od svojega prvega dne, vsak zase. V sebi sta nosila tisti čuden občutek, kot da se poznata že celo večnost. Kot da sta že živela svoje življenje. Skupaj. Glede na njuno usodo, bi lahko bila tudi Adam in Lilith. Dva grešnika, nekje na obrobju izgubljenega raja, družbe. A navkljub vsemu sta se imela neizmerno rada,. Saj sta imela le vsak drug drugega. Okolica ju je prezirala. Tako je pač takrat bilo. Pa njiju to ni nič motilo. Vse dokler ni hlad jekla ostrega meča, nekega rimskega legionarja izpustil življenja enega izmed njiju. Krik nemoči in žalosti še nekje odmeva. Kot prakrik vse bolečine, ki ne izgine niti skozi čas. Se vije in išče drug drugega. Stoletja.
Na silo se je končalo nekaj, kar naj bi trajalo, živelo - večno. Zato se najdeta, vsakih toliko časa. Enkrat ženska, drugič moški. Saj sploh ni pomembno. Najdeta se. Vedno znova, drug drugega in nadaljujeta to, kar je bilo prekinjeno že davno. V želji drug po drugem hrepenita v življenju in pri tem ne izbirata sredstev. Gorita. Zato je njuna dušna rast in usoda, tako žalostna in kruta. Namesto, da bi živela novi krog lepo in srečno. Se dogaja, da vedno znova pride nekaj vmes in ne moreta in zmoreta ... zaključiti svoje poti skupaj. V miru. Zlepljena kot dvoje listov, se upirata sama sebi v vetru časa in vsemu, kar jima pride naproti.
Zato delata kroge. Prvi, drugi, tretji, četrti, peti … In še kar tukaj, na vratih dušnega parka. Oba čakata na primeren trenutek, da spet vskočita na svojo pot in novi krog. Skupaj. Prekletstvo ali ljubezen? Težko je reči. Po vsem tem trudu, volji, žalosti in jezi … je v zraku še vedno želja po sreči? Ali gre tu zgolj za njun prizadeti ego. Češ, »ne boš ti meni … jaz bom …« Njuni čisti duši sta se navlekli marsičesa skozi čas. Težko je reči, kdo je kdo. Tako ali tako se vsaki krog morda zamenjata tudi njuni vlogi, moža in žene. A vse skupaj je že davno izgubilo tisto pristno rdečo nit, iskrene in preproste ljubezni dvoje otroških oči. Lačnih topline in življenja. Nekje na obrobju Jeruzalema.
...
Po besedah astrologinje Ane Malenice. »To kar ni zapisano v simboliki planetov, niti v horoskopskih znamenjih, je šepet iz Duše, ki ga vsak od nas sliši vsaj enkrat v življenju. Šepet, ki ti pove, da je to resnico že nekoč slišal ali doživel, ne ve pa kdaj se je zgodilo.« Se človek zamisli. Šepet duše? Usodna ljubezen ali Karma?
V sebi iščeš vse tiste logične odgovore in pojasnila, ki jih preprosto ni. To je problem trenutka. »Jeba.« Vsa ta vprašanja, ki te preganjajo kot najstrašnejši strahovi sredi noči. Odgovori? Jih ni. Vsaj tistih preprostih ni. Prvi odgovor, ki ga ne dobiš nikoli, je odgovor na vprašanje »Zakaj?« Enostavno, tega pojasnila ni nikjer. Zato, pač greš naprej. Zakoplješ se v vse te objave, besedila, študije. Na koncu imaš občutek, kot da je to tvoje življenjsko poslanstvo, priti tej resnici do dna. A navkljub vsem tem tezam, domnevam, anamnezam … še vedno nekje tavaš, med dvomom in strahom.
Zgolj usodna ljubezen ali nekaj več - karma?
Ni vsaka ljubezen usodna in prav tako še ni vsaka usodna ljubezen karmična ljubezen. Naša življenja so kot odprte knjige, v katere vpisujemo svoja dejanja. Z njimi lahko poplačujemo naše dolgove prejšnjih življenj ali pa jih sproti tudi ustvarjamo. Je pa karmična ljubezen specifična po tem, da ji manjka normalna in kvalitetna komunikacija med partnerjema. Trpljenje. V takšnem odnosu bo ena stran vedno pripravljena manj dajati in vlagati v odnos. Prav nedajanje ljubezni je torej eden večjih grehov karmične ljubezni. To je lahko posledica ponosa ali pa želje po dominaciji, prevladi. S samo sprejemanjem in nič dajanja, si takšna oseba samo ustvarja nov karmični dolg. Kateri bo spet terjal svoje poplačilo.
Čista ljubezen ki jo ima prav vsak od nas v sebi, je nekaj kar se izključno in brezpogojno … samo daje.
Vsakršno skoparjenje ali manipuliranje z ljubeznijo je greh, ne samo do partnerja ki našo ljubezen potrebuje, predvsem je to greh do samega sebe.
V takšnih zvezah se vedno pojavlja vzorec naših preteklih odnosov. Občutek imamo, da bo to nekaj izjemno globokega, močnega in fatalnega. Že ob prvem srečanju s karmičnem partnerjem imamo občutek že doživetega. Vse nam je znano, čeprav se vidimo prvč
Karmični odnosi so lahko destruktivni ali konstruktivni. Ni nujno, da so že vnaprej usojeni na propad in žalost.
Ob srečanju dveh sorodnih duš, si ne bosta znala predstavljati življenja drug brez drugega. V sebi nimata nobene potrebe po spreminjanju drug drugega ali ga kako drugače popravljati. Enostavno se počutita drug ob drugem dobro in ne potrebujeta karkoli drugega za skupno srečo. V takšnem ozdravitvenem odnosu ni ljubosumja ali tesnobe. Zaupata vsak vase in popolnoma drug v drugega. Zato je njun odnos umirjeno svoboden. Drug drugega dopolnjujeta in sobivata v neskončni harmoniji. Nikoli nista odvisna drug od drugega. Najbrž bosta tako živela skupaj srečno do konca svojih dni.
Popolnoma drugače pa je videti destruktivni karmični odnos. V takšnem odnosu je glavni cilj osvoboditi se ljubezni drug do drugega. Odnos prežet z bolečino in trpljenjem, navkljub temu pa se partnerja ne moreta ločiti in osvoboditi. Usoda ju je namreč združila prav zaradi tega, da jih osvobodi drug od drugega in s tem izničili svojo karmično nalogo in povezavo.
Glasne in turbolentne ljubezni so običajno posledica dolga, ki nam ga namenja karma. Notranji močan nagon lahko pride namreč na površje samo takrat, ko srečamo pravo osebo. Oseba, ki lahko prodre do emotivne plasti avre izbranega. Zato se velike in strastno karmične ljubezni pogosto zgodijo kar tako, ko se to najmanj pričakuje. Ob nepričakovanem srečanju se pojavi močna fizična privlačnost, ki se občuti kot usoda. Včasih se lahko pojavi tudi strah, odpor. Oseba poskuša ubežati bližini določene fatalne osebe.
Lahko smo popolnoma brezskrbni in še tako močno fokusirani na trenutnega partnerja, da enostavno sploh ne zaznamo usodne priložnosti z nekom drugim. Pa vendar, je ta oseba vedno naključno nekje v naši bližini. Čisto »slučajno« nam priskoči na pomoč, ko le to najbolj potrebujemo. Sčasoma postane naša duša lačna in shirana zaradi pomanjkanja ljubezni. Emotivna plast avre je odprta za sprejemanje ljubezni. Oseba, kateri smo všeč, a se sami tega še ne zavedamo, plete tiho okoli nas svojo pajkovo mrežo. Kot pajek, preden ulovi svojo žrtev.
Čeprav se morda sami tega sploh še ne zavedamo, smo že na svoji karmični poti. Vsekakor je edina naloga »žrtve«, da se ne odpove pozornosti in ljubezni, ki se ji ponuja. Zato izstopi iz vloge žrtve in sprejme ponujeno ljubezen. Lahko bo to pot dolga obeh ali samo enega. Ni nujno namreč, da istočasno odplačujeta oba svoj dolg svoji karmi. Vsaka duša tako išče svojega (m)učitelja. Največkrat bo naš (m)učitelj na prvi pogled prečudovita oseba. A nekje od zadaj bo lahko tudi arogantno hladen in nedostopen. Večja kot bo torej naša naloga, težja bo ta naša karmična veza in pot, ki jo bomo morali prehodit. Hoteli ali ne. Na en strani globoka in velika ljubezen, na drugi strani pa odklanjanje le te in zapiranje v njegov svet.
Morda sta bila celo oba v preteklih vezah preveč samovšečna in nespoštljiva, drug do drugega.
Pretiran ponos in samovšečnost, poigravanje z občutki in čustvi partnerja, potreba po dominaciji in nadzoru. Kakor tudi velika potreba po pozornosti in brezpogojni oboževanosti, toleranci … Vse to so žal zahteve, ki onemogočajo izravnavo in poplačilo karmičnega dolga. Vse že omenjeno samo blokira kanale ljubezni.
Del duše, ki išče in si želi izkusiti ljubezen, je nastanjen v emotivni plasti avre vsakega posameznika. Osebe, ki so v partnerskem odnosu srečne, sijejo in žarijo. Medtem, ko so nesrečni v ljubezni in partnerstvu videti sivi in megleni. Pogosto rečemo, da je oseba čisto uvenela in izžeta.
…
Za mizo. Nekje v senci, ob zvokih zdolgočasenega škržata in popoldanske sopare. Sedita dva. Ona in on. Z žlico v roki in začudenim pogledom, kot da bi se to zgodilo čez noč, ga ona vpraša: »Srce moje, kaj je to s tabo, ti si čisto osivel, Skoraj si že ves bel …« In on, kot da se ga to sploh ne bi dotaknilo. Poje tisti požirek mlačne juhe, ki je obstal medtem na žlici in ji odgovori: »Kaj misliš … le zakaj? Res je. V enem letu sem skoraj popolnoma osivel. Najbrž bo vse to le zaradi tebe, draga moja …!«
LUNAPARK VZDIHLJAJEV
Po luknjasti cesti pričakovanj, je odločno stopal moški srednjih let. Iza ovinka skušnjave, se je pritajeno širil mamljivo lepljivi vonj po sladkem. Nosnice prežete z vonjem cedre in vanilije, so obljubljale cvetlično puhasto sladkobo sadkorne pene. Cirkus. Kot mogočna nepremagljiva trdnjava, je bil videti veliki šotor vsega, kar je obljubljal program. »Ste prvi v čakalni vrsti, ste prvi v čakalni vrsti … Pomikajte se naprej, prosim. Stopite hitreje. Vstopnic bo kmalu zmanjkalo!« odzvanja trpko rezek ženski glas iz nekega časa cirkuškega zvočnika, nekje visoko v zraku. Vrsta je dolga. Pomešani obrazi neučakano rinejo do kioska s vstopnicami. Med njimi so različni profili usode. Pisatelji sreče, udarjeni umetniki, matematični preračunljivci, učitelji telesne vzgoje, igralci drame, mentorji besed, fotografi obrazov, računalničarji, slikarji trenutkov, glasbeniki, fičfiriči, poeti, filozofski sodelavci, priložnostni sprehajalci psov, boemi, guruji duha, poklicni šoferji, kmeti in umetniki. Najde se tudi kak ženski obraz možate sestre in negovalke lepih nasmehov … Vsi si želijo le eno, da bodo prvi v čakalni vrsti, ki se vije v nedogled. Kupili bodo svojo vstopnico sreče in jo najbrž preplačali vsaj nekajkrat. Komu mar denar, ko pa je v igri bleščeča točka življenja. Za to se z lahkoto odpoveš marsičemu, le da še tega ne veš.
Metalka Nožev Naklonjenosti. Mistična, v črnino odeta moderna amazonka, razklane duše. Meč usode ji je zaznamoval življenje že v ranem otroštvu. Presekal jo je na pol. Od takrat je odločeno neodločna za vedno. Izgubljena v lastnem svetu notranjih bojev in strahov. Lakota po očetu in njegova odsotnost, sta morda krivi za njeno večno iskanje zunanjih virov samozavesti, s katerimi hrani svoj narcizem.
»Metanje nožev - to sem jaz. Moja strast. Eni imajo cigaret, drugi TV, tretji slikanje. Vsak ima nekaj, kar ga Prebudi iz Otopelosti. Moj moto je - Ne boj se Smrti, boj se Neizživetega življenja. Da ko bom stara mamika, si bom rekla. Naredila sem veliko napak, velikokrat sem padla, a jebemti, živela sem! Poznam polno strahopetcev, ki samo jamrajo in nič ne spremenijo. In duhovne lenobe ali ker so vezani na materialno. Sama nimam televizije, zato ne gledam poročil. Si lahko misliš kakšno olajšanje je to! Jaz sem Svobodna v Duši, a cena za to je zame bila velika.«, se predstavi Metalka nožev, sloneč ob vhodu v cirkuški šotor.
Silhueta najstniškega telesa dekleta, zapeljive postave in uff (pre)dolgih nog … nato valoviti rjavi lasje in žalostni pogled nekoga, ki najbrž že gre proti 50–im . Tudi tukaj kontrasti in boj. Telo najstnice, vso brstečo in v rasti, oči in pogled pa … pove veliko preveč, da bi nas lahko ukanile črne Allstarke in prekratko krilo. Oči so lahko tudi nemi pripovedovalci najtemnejših zgodb. Tudi če žarijo in se smejijo, se da iz njih razbrati žalost, razočaranje in strah. Zato si jih je še pred nastopom vedno prevezala s prosojno tančico resnice in zlaganega nasmeha.
Moški so se prerivali v vrsti, pred njo. Mistično zapeljiva, nedolžno privlačnega telesa in magnetičen nasmeh iz vsakega kotička njenih ustnic. Utelešenje moških sanj. Tako si je mislila vsaj sama – Kraljica, ko je klicala množici naproti: »Si prvi v čakalni vrsti, za mano je vrsta čakajočih užitkov …!« A v resnici je vlekel vse te nesrečne moške le nepotešen spolni nagon. Prav nobene romantike ali kakšnega spoštovanja. Kaj šele skrb za njeno varnost ali udobje. Zgolj gola potreba po preživetju in tistih par minut naslade. Nič več!
Za pasom kratkega krila, so bili zataknjeni sijoči noži naklonjenosti, ki jih je Metalka metala v izbrano tarčo pred seboj. Hladno rezilo in ostrina. Kogar je zadela, ta je bil deležen njenih pet minut pozornosti. Nič več, ker ona je v »show biznisu« in prav vsaka minuta pozornosti popolnega neznanca šteje največ.
Nobena predanost, zvestoba ali telesna bližina, ji ne pomeni toliko, kot čustveni adrenalin besednega vzburjanja popolnih neznancev.
Vprašanje, če ji lahko tudi poslušen spolni suženj nadomesti to drogo, čustvenega zadovoljevanja v komunikaciji s tujci. Metalka nožev je bila res svojevrsten primer? Primerek.
Bil je to čuden moment. Medtem, ko je sama videla, kakšna vrsta je pred njo, zaradi njenih kvalitet. Je več ali manj, vsak čakajoči videl le svoj cilj. Tistih par minut bližine in telesne potešitve. Nobene romantike ali čustev. Zgolj gola potreba po razbremenitvi ščemeče teže nekje v mošnji.
Ja, res čuden je ta svet. Kako ga vidi vsak s svojimi očmi in pogledom. Kdo ima prav? Težko je reči … a dolga vrsta čakajoče prepotrebnih neznancev? Najbrž se je Metalka nožev lastne usode izgubila nekje v letih svojega življenja. Verjetno je spregledala kak odcep zdrave presoje in zato je sedaj v napačni percepciji resnice.
Prepozno bo najbrž tudi za psihoterapevta, ker je sama zgodba medtem že izgubila ves svoj namen in pomen. Pa ona? Vztrajna in močna, še kar kriči in vabi. Vabi vse te moške, kot da ji nikoli ne bi bilo dovolj te njene čustvene hrane, ki jo v resnici dela zgolj samo lačno in nič več. Vse skupaj je en sam vrtiljak poželenja. Le da je težko reči, kdo si kaj želi in kdo kaj dobi.
Moški hiter seks, Metalka nožev pa vso pozornost?
Najbrž.
Tako bi naj vsaj bilo. A večinoma ostane zgolj pri pozornosti. Hrani Kraljice in njenega nepotešenega Ega.
...
Nekje, iz ovinka časa se sliši hrup in trušč ... Cirkus čustev. Predramim se. Sanje? Vsega preveč. Misli, nereda, zmešnjave ...
Kot da (do)živel bi že vse to sam …
Misli, besede, dejanja … zmešnjava časa sredi noči. Nekje globoko, iz še ne tako preteklega časa, mi prihajajo naproti stavki nekoga: »Vse ali nič. Vidim okoli sebe nemalo partnerskih odnosov kr’ neki, v katerem vegetirajo ali živijo že dolgo en ob drugem v gnilem kompromisu... Ni čuden, ljudje so preleni, da bi se premaknili iz cone udobja.«
»Premakni se!«
»Kam?«
»Premakni se u 3 pm … samo blefiraj mi več ne. Nikoli. Ne tu in ne v sanjah. Ne glumi glive! Bodi to kar si, pa če tudi si nič ali približek temu. Bo veliko bolje in lepše, kot vso to polepševalno sranje, zavito v bleščeč papir in polno samohvale. En kup dreka.«
Obrišem rit in potegnem vodo.
Edina svetla točka zaključka zgodbe je wc račka.
Zakaj?
Zato, ker vidim, da vas zanima veliko bolj, kot Metalka nožev sama. Bravo!
PRED ODKRITJEM ŽE ODKRITEGA …
Ob 530-letnici odkritja Amerike - 12. oktober
Občasno je na obale Porto Santa morje naplavilo debla še neznanih drevesnih vrst, mogočno trsje ali celo truplo tu neznanega človeškega rodu. Nezavedajoč se, kako obsežna je celina zemlje, je Colon v teh znamenjih videl potrditev starih piscev – Aristotela, Seneke, Plinija … da Indija leži na drugi strani … Da se lahko iz Cadiza pripluje tja v nekaj dneh.
25. december leta gospodovega 1492, je skupaj s svojimi prijatelji mornarji in admiralom, iz Santa Marie stopil prvič na obalo Haitija. Ali je bil to čudež ali zgolj božja volja, je težko reči. Dejstvo je, da je ladja Santa Maria nasedla na čereh pred obalo in so jih domačini prijateljsko sprejeli. Dobrodošlica je bila tako zelo prijazna, da je admiral celo pustil na otoku devetintrideset mornarjev. Le ti so zgradilo novo naselbino in se poročili z domačinkami plemena Taiono.
La Navidad.
Bere se zelo romantično in nadvse prijazno, a resnica je bila žal malo drugačna.
Na svojem prvem potovanju je Kolumb obplul otok Hispaniola. Bil je božični večer leta 1492. Morski tok je eno od njegovih ladij zanesel proti kopnemu, kjer je nasedla na čereh, se nevarno nagnila in potopila. Je bila to nesreča? Posledica močnih morskih tokov. Ali zgolj premišljena poteza njenega navigatorja Juana de la Cosa. Ki je že naveličan predolge poti in nevzdržnih razmer med nasilnimi in trmastimi andaluzijskimi mornarji, želel samo pospešiti vrnitev domov … in ladjo namerno potopil?
Ko je Kolumb od enega izmed petih lokalnih poglavarjev Guacanagarija izvedel, da je na otoku veliko zlata, se je odločil, da bo del posadke potopljene ladje Santa Marie pustil na otoku.Kjer bodo zbrali vso obljubljeno zlato. Ladjo je ukazal razstaviti, da bi lahko iz tako pridobljenega materiala naredili majhno trdnjavo.
V svoj dnevnik je zapisal.
»Ukazal sem zgraditi stolp in trdnjavo ter veliko klet, ne zato, ker menim, da je to potrebno zaradi domačinov. Prepričan sem, da bi ljudje, ki jih imam s seboj, lahko podredili ves ta otok... saj je prebivalstvo golo in brez orožja ter zelo strahopetno.«
Pristanišče poimenuje Puerto de la Navidad (»božično pristanišče«) na dan, ko je tam pristal. Za upravljanje trdnjave šestintridesetih mož imenuje Diega de Arana, glavnega stražarja flote in sina Rodriga de Arana. Bratranca Beatriz Enriquez de Arana, ki je bila ljubica Krištofa Kolumba in mati njegovega drugo rojenega nezakonskega sina Ferdinanda. Ob njem še postavi zvestega Rodriga de Escobeda, zapisnikarja odprave. Ki mu ne uide prav nobeden trenutek časa, ki ga ne bi skrbno si zapisal. Med šestintridesetimi možmi so mizar, kovač, zdravnik, krojač in strelec. Klet trdnjave so napolnili z živili in trgovskim blagom. Trdnjavo pa zavarovali z orožjem in s topovi, pobranimi iz potopljene Santa Marie.
Ko se je Kolumb 27. novembra 1493 leta gospodovega, na svojem drugem potovanju v Novi svet vrnil v Navidad. Je zgrožen ugotovil, da je požgan do tal …
Nikogar ni bilo v bližini. Na bližnjih poljih je odkril trupla osmih nekdanjih mornarjev, ki jih je pustil pred slabim letom na otoku. Kasneje je ugotovil, da so se možje, kmalu po njegovem odhodu, začeli prepirati med seboj. Vsak si je vzel toliko domačink in zlata, kolikor je zmogel. Vsesplošen razvrat in želja po zlatu in prevladi moči, je povsem zaslepila može. Gutiérrez in Escobedo sta skupaj z devetimi drugimi ženskami odšla proti rudnikom zlata. Tu pa jih je »gospodar rudnikov« ustavil in pobil. V želji po maščevanju za kruto ravnanje španskih priseljencev in izkoriščanje domačinov, je Caonabo svojo pot nadaljeval proti Navidadu. Branila ga je le peščica zvestih Aranu in Guacanagari, ki je videl močnejšega zaveznika v Špancih, kot pa v preostalih štirih rivalskih plemenih z otoka. Poglavar Caonabo je zažgal trdnjavo, hiše. Špance pa pregnal v morje, kjer so se utopili. Trije so bili ubiti že na kopnem …
...
Bil je spet eden tistih poletnih dnevov, ko je vročina pomešana z dolgočasjem napol praznih ulic, plavala nekje nad glavami zamišljenih obrazov. Počasnih korakov sem stopal proti vogalu Slovenske in Grajskega trga. Vsi ti sedeči obrazi po gostinskih vrtovih, so kot kulise časa. Smeh, klepet … tu in tam kakšen zamišljen obraz. Nemo se vtisi zapisujejo na moj trak spominov, čeprav me to sploh ne zanima. Ne iščem ničesar ali nikogar. Tako ali tako moj vid in dioptrija naredita svoje. Že na razdalji nekaj metrov izgubim jasno sliko in potem sem v megli. Zato plavam skozi vso to množico obrazov in občutij. Zaprtih oči, čeprav gledam. Ne vidim ničesar. Zgolj slepo sledim vzorcu granitnega tlakovanja na trgu. Na vogalu, pod razvratnim Bacchusom, ki veselo razkrečenih nog sedi na prepolnem sodu vina in razvrata, se ustavim kot povprečno čisto navaden baksuz. Nobenega razvrata ali pohote ni v meni. Niti prave žeje ne, kar bi bilo za Štajerca najbrž normalno, glede na uro in poletni čas. Zgolj odsotnost vsega in misel. »Ali bo tam?«
Zavijem na levo. Kar nekaj pogledov iz bližnjega gostinskega vrta me poskenira, kot pločevinko gavrilovičeve paštete na blagajni samopostrežne. »Ko jih … boli me...«, so napol glasne misli,nekje za čelom in mojim pogledom. Naprej. Sam samo hodim. Čeprav delujem tako brezciljno, imam svoj cilj. Počasi oddrsim mimo izložb in … nekje sredi Slovenske se ustavim.
»Kaj je sedaj to?«, mi prešine skozi misli poletno zdolgočasene glave in uma. »Čemu stojim?« Kot, da bi nekdo izklopil vse moje vitalne in žvljenjske funkcije, sem obstal nekje na pol poti, do cilja. Po navadi se ne oziram po ulici in iščem neznanih obrazov. Briga me. A tokrat … ? Me neka magnetična in silna energija pritegne, da obrnem svoje misli na stran in pogledam naproti … Čajnice Čajek?
»Kaj res?«, le kaj se to dogaja z mano.
Saj ne rečem, Slaščičarna Ilich. Prijetna kavica in okusen kos slastne tortice. Prijeten klepet majhne družbe vsakdanjih gostov, a ...
Pomislim najprej. »Kakšen Čajek?«
Čaja ne maram preveč. Najbrž bo to posledica mojega otroštva in zavračanja kravjega mleka. Zato sem pil pač … čajek. Verjetno si znaš predstavljati … koliko čaja sem popil vso svoje otroštvo … in potem mi še naj samo kdo omeni … čajek.
A sam še kar stojim. V sebi čutim neki dvom. Mar naj glavo obrnem na desno in pogledam na vrt čajnice? Vse te misli … o čaju, ljudjeh, ki pijejo čaj in meni. Imam pač svojvrsten odpor do čaja. Pa čeprav ga lahko tu in tam popijem brez kakršnekoli težave. Le tako, nazven mi pa ni najboj pri srcu. Odkrito povedano.
Počasi le pogledam na vrt čajnice. Bilo je nekaj po štirinajsti uri. Kdo pa bo sedel ob tej uri na čaju? In res … vrt je bil prazen. Skoraj prazen. Za mizo ob zidu je sedela drobna silhueta z ženskim obrazom. V figo speti temni lasje. V belino odeta poletna obleka. Posuta s cvetočim cvetjem rdečega maka. Svetlejša polt. Prekrižane noge. Sandali. V rokah pa knjiga.
Ženska srednjih let je sedela za mizo, ob čaju. Brala je svojo knjigo. Brala je tako zavzeto, da sploh ni opazila popolnega tujca, ki se je ustavil samo njej v čast in jo opazoval. Sicer tega še sam ni vedel, zakaj to počne … a je kar stal in gledal.
Sam sem imel občutek, da je pred mano oseba, ki bo na nek način zaznamovala moje življenje. Čeprav nisem vedel še kako. Nekdo bi morda rekel: »Vesolje je tako hotelo ali namenilo.« A sam sem zagovornik tega, da smo sami del vesolja. Da smo kot del božanske stvaritve tudi sami del boga. Torej je vse samo v naših rokah. Prav nobenega če … in višje sile nekoga, ki bo tako vplival na nas. Samo mi smo tisti, ki si krojimo lastno usodo.
Kot neki silen vrtinec privlačnosti je mojo pozornost pritegnila ta osebo. V sebi sem iskal neko logično razlago … »Zakaj?« A odgovora preprosto ni bilo. Kot, da sem padel v časovno luknjo. Sem samo stal in jo bral. Čeprav sem se še tako trudil prebrati vsaj stavek ali dva. Nisem razumel ničesar, kot da berem v popolnoma tujem jeziku. Ves trud zaman. A sam sem še kar stal …
Potopljen v razburkano morje pričakovanja, sem iskal varen pristan. Da bi se lahko zasidral nekje v zavetju sence spominov, se umiril. Misli so valovale gor in dol. Valovi časa in zvoki galebov so odzvanjali tam nekje daleč. Ves ta hrup je pričaral svojevrstno kuliso pristanišča ... življenja. Ali si prišel na cilj, ali pa se šele odpravljaš, nekam v neznano. Pot je vedno zavita v tančico skrivnosti noči. In vedno je tako, da nekdo pač pride, nekdo pa gre … Neumorni in zgarani mornarji preklinjajo žgoče sonce, ki jim žge razgaljena ramena. Tovorijo vreče bremena življenja, ki vsakemu od nas prinese svojevrsten tovor. Tu in tam pade včasih tudi kakšna vreča na tla in takrat se kot ognjemet občutij raztrešči vse, kar je bilo v njej. Po hrapavih tleh zlizano obrabljenih kamnov, se razletijo vsi ti koščki hotenja, drobci veselja in skomine suhih kosti. Vonj prepotenih teles in poceni ruma, je v zraku kot gosta megla nizko nad močvirjem. Vse skupaj izgleda kot nekje daleč v prihodnosti. Trenutek časa, ki je bil in že ga več ni. Ko veš kaj šele bo in je že hkrati bilo – davno to.
Čeprav sam sploh nisem razumel in ne vedel, zakaj tam stojim in gledam, sem čutil, da ima to nek globlji pomen. Le da ga sam pač ne razumem. Še ne poznam, morda … Bil je to trenutek dveh oseb v času. Ena je brala knjigo, druga pa njo. A prav nobena ni začutila tedaj, kaj (še) bo.
Na nek podzavesten način so me pritegnili vsi ti njeni demoni in strahovi v njej. Navzven umirjeno mirna. Ne izgled, kot vrtinec me je pritegnilo vse, kar se je vrtelo v njeni glavi. Silna energija neviht in žarečih strel. Čeprav je bila privlačna na pogled. Na svojevrsten način, je bilo to, kar je nosila v sebi … strašno? Začutil sem toliko notranjih strahov, bolečine, demonov predolgih noči … kot vrtinec žalosti in groze, da sem se zdrznil že ob sami misli na njo. A navzven je delovala umirjeno kot idiličen potoček. Diskreten nasmešek na obrazu in zamišljen pogled v knjigo. Telo sproščeno in umirjeno. Preveč mirno, glede na vse to, kar je švigalo v njej sami, v njenih mislih. Čudno in skrivnostno. In prav to me je vleklo ...
Težko je reči. Čas je relativen. Ali je bila to zgolj minuta ali več. Sam nisem vedel, kaj naj. Osebe za mizo nisem poznal. Sam sploh nisem razumel, zakaj in kaj je sploh pritegnilo mojo pozornost. Vsi zunanji faktorji so kazali na to, da sploh ni moj tip. Pa tudi iskal sploh nisem nikogar. Zato mi logičen preblisk v mislih pravi. »Boš pristopil k mizi in jo ogovoril? Najbrž ne. Zato brez smisla sedaj tu stojiš. Pojdi. Pojdi naprej ...« In sem šel … do svojega cilja ... pred mano.
Tisti dan se nikakor nisem mogel otresti misli na neznanko s knjigo v roki. Le kaj mi je hotela sporočiti? Čeprav sam ljudi dokaj dobro berem in jih tudi preberem, je ostala zame čista in popolna neznanka.
…
V zraku je bil soparno dolgočasen dan. Eden tistih, ki kar kličejo po tem, da ga moraš pregnati s kakšnim krajšim potepom. Saj ni važno kam. Samo da greš nekam in prekineš ta pritisk poletne vročine. »Kaj si naj oblečem?«, mi pravi njen glas. »Veni je najbrž prekleto vroče, za hlače ne bo.«, nadaljuje. »Obleči si nekaj lahkotnega, kakšno oblekco,« ji odvrnem. »OK, velja. Počakaj ti pokažem.« In njena roka je držala pred mano poletno belo obleko ... z rdečim cvetjem maka.
Preprosta bela tkanina, okrašena z rdečimi cvetovi, je bila osnova njene obleke. Rokavi okrašeni z volančki, kot da bi bili to čisto neki drugi časi. Nekje na obalah španskega morja, daleč vstran, spomini ...
Dvajsetega maja 1506 leta gospodovega je v mestu Valladolid umrl Krištof. Ob smrti še ni vedel, da je odkril novo celino, Ameriko. Svet je tako zapustil v zmotnem prepričanju, da je odkril vzhodno obalo Indije in njena otočja …
V spomin in opomin vsem nam, kaj vse lahko prinese odkritje … že odkritega.
PREKLETSTVO LJUBEZNI
1 Korinčanom 13
1. Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.
2. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.
3. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
4. Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje.
5. Ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.
6. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.
7. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
8. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo.
9. Kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo.
10. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.
11. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.
12. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
13. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.
Ponedeljek, dan kot vsak dan v tednu. Trušč življenja in kletvice v hebrejskem jeziku. Med domače ožganimi obrazi, se meša nepopisna množica tujih obrazov. V mesto jih je prignala zgolj želja po darovanju in pot do svojega Boga. Odrešenika, da usliša njihove prošnje. Svojevrstna trgovina usode je zaznamovala ta kraj. Obcestni prodajalci vsega mogočega, so zapolnili prav vsak prazen kotiček mesta. Sveže pečen kruh, prijetno dišeč in še topel na otip, zraven pa lesene kletke z golobi, kokošmi … Bradati starec prodaja snežno bele koze, ki kot da bi slutile svojo neizbežno usodo, otožno beketajo, da se njihov zvok raztega kot žalosten krik usode čez ves ta hrup in trušč mesta.
Nekje od daleč prihaja ves ta šum človeških glasov. Navdušenje, ogorčenje, vzkliki, ki kot val prihaja vedno bliže in bliže … Nekje na začetku ulice, pri mestnih vratih, se vidi človeška postava. Kot smešen jezdec jezdi na živali in se počasi premika. Za njim pa nepopisna množica glasov. Takšnih in drugačnih. Vse se ustavi. Življenje ulice, kot da zamrzne v počasnem posnetku trenutka. Postava na drobnem oslu jezdi mimo in za sabo vleče silno energijo. Kot da bi vlekel barve čez ves ta črno beli svet enoumja in krute usode. Vsi strmijo vanj, vse je obstalo. On pa mirno in na nek čuden vzvišen način jezdi mimo. Odzdravlja množici na vsaki strani prašne ceste. Ljudje njemu v čast polagajo svoja vrhnja oblačila na cesto in zelene veje iz bližnjih dreves in grmovja. Sprejmejo ga kot kralja. Iz množice navdušenih obrazov se slišijo stavki upanja: »Priskrbi rešitev, prosimo! Blagoslovljen tisti, ki prihaja v Jehovovem imenu! Blagoslovljeno prihajajoče kraljestvo našega očeta Davida!«
V vsej tej nepopisni evforiji občutkov, se od nekod iz gneče prikaže dvoje kot dateljni temnih oči in skuštranih las. Drobne otroške roke, ki so lačne bolj kot suha usta, ki že nekaj dni niso jedla nič dobrega. Vse to je kazalo tudi telo, zavito le v umazano in strgano tkanino, kdo ve od kod se je vzelo le to. Kot duh se je pojavila pred s sveže pečenim in prijetno dišečim kruhom. S prijetnim vonjem je tako mamljivo vabil lačna usta iz obcestne mize starega peka. Bil je le trenutek, ki je pretehtal vse. Tudi to, da lahko strejo surovi udarci palice sestradano telo. Lakota. Bila je enostavno prevelika in vonj sveže pečenega kruha tako vabljiv. Naokrog pa vsi kot v transu. Strmeli so v nekoga, ki je bil popoln tujec in vzklikali so: »Hozana!« Drobna roka se je stegnila čez mizo, suhi dolgi prsti so zagrabili v puhasto mečico hlebčka. Oči so zasijale kot dvoje sonc. »Hrana!« V trenutku to veselje pretrga hripav glas starega peka: »Držite ga, tatu! Ukradel je kruh!« Iz množice obrazov skoči moški srednjih let. Po obleki sodeč se je videlo, da ima denar. Bil je prodajalec živali, ki so jih romarji kupovali za obredno žrtvovanje … »Kam, nesnaga mala!«, so bile njegove besede in že je držal ubogo deklico za njene skuštrane, nikoli počesane lase. V njenih očeh se je videl strah grozot, ki jo čakajo sedaj. Kazen.
V vsej tej zmedi gneče se pojavi še ena drobna postava. Temen deček iz ulice. Še eden lačnih ust in prestrašenih oči. Kot blisk se postavi pred obema. Pred srditim prodajalcem in ubogim sestradanim otrokom. Brez pomisleka ga brcne v koleno in z roko udari nekje v mednožje. Mož v bolečini zakriči in izpusti lase ubogega dekleta. Fant jo pograbi za roko in oba zbežita. V vsej tej zmedi trenutka, je večina ljudi še vedno fokusirana na moškega na oslu. Za hlebec kruha? Komu mar, oni svojega že imajo, nekje v svoji malhi. Fantič in dekle pa tečeta. Tečeta svoj križev pot bosih nog, čez kamnito cesto nekam v varno zavetje. Oba prestrašena in srce jima bije kot vojaški boben. Šele nekje na koncu mesta se ustavita. Na vogalu zapuščene hiše. Zadihana gledata drug drugega. Njune prestrašene oči govorijo namesto besed … Bilo je to davno, leta gospodovega 30.
Tako se je začela zgodba dveh nesmrtnih duš, ki se prepletata skozi stoletja. Spoznala sta se ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Splet čudnih, a za tiste čase dokaj normalnih okoliščin, ju je zbližal. Dvoje parov rok je naredilo veliko več, kot samo en par. In imela sta le … drug drugega. Kot zapuščena otroka obrobja mesta, nista imela nikogar drugega, ki bi jima bil bolj blizu. Sčasoma je njuna bratska ljubezen prerasla v nekaj več. Postala sta mož in žena, čeprav zaradi svoje usode in porekla tega nista mogla častno potrditi. Se poročiti. Živela sta v grehu, tako kot sta živela že od svojega prvega dne, vsak zase. V sebi sta nosila tisti čuden občutek, kot da se poznata že celo večnost. Kot da sta že živela svoje življenje. Skupaj. Glede na njuno usodo, bi lahko bila tudi Adam in Lilith. Dva grešnika, nekje na obrobju izgubljenega raja, družbe. A navkljub vsemu sta se imela neizmerno rada,. Saj sta imela le vsak drug drugega. Okolica ju je prezirala. Tako je pač takrat bilo. Pa njiju to ni nič motilo. Vse dokler ni hlad jekla ostrega meča, nekega rimskega legionarja izpustil življenja enega izmed njiju. Krik nemoči in žalosti še nekje odmeva. Kot prakrik vse bolečine, ki ne izgine niti skozi čas. Se vije in išče drug drugega. Stoletja.
Na silo se je končalo nekaj, kar naj bi trajalo, živelo - večno. Zato se najdeta, vsakih toliko časa. Enkrat ženska, drugič moški. Saj sploh ni pomembno. Najdeta se. Vedno znova, drug drugega in nadaljujeta to, kar je bilo prekinjeno že davno. V želji drug po drugem hrepenita v življenju in pri tem ne izbirata sredstev. Gorita. Zato je njuna dušna rast in usoda, tako žalostna in kruta. Namesto, da bi živela novi krog lepo in srečno. Se dogaja, da vedno znova pride nekaj vmes in ne moreta in zmoreta ... zaključiti svoje poti skupaj. V miru. Zlepljena kot dvoje listov, se upirata sama sebi v vetru časa in vsemu, kar jima pride naproti.
Zato delata kroge. Prvi, drugi, tretji, četrti, peti … In še kar tukaj, na vratih dušnega parka. Oba čakata na primeren trenutek, da spet vskočita na svojo pot in novi krog. Skupaj. Prekletstvo ali ljubezen? Težko je reči. Po vsem tem trudu, volji, žalosti in jezi … je v zraku še vedno želja po sreči? Ali gre tu zgolj za njun prizadeti ego. Češ, »ne boš ti meni … jaz bom …« Njuni čisti duši sta se navlekli marsičesa skozi čas. Težko je reči, kdo je kdo. Tako ali tako se vsaki krog morda zamenjata tudi njuni vlogi, moža in žene. A vse skupaj je že davno izgubilo tisto pristno rdečo nit, iskrene in preproste ljubezni dvoje otroških oči. Lačnih topline in življenja. Nekje na obrobju Jeruzalema.
...
Po besedah astrologinje Ane Malenice. »To kar ni zapisano v simboliki planetov, niti v horoskopskih znamenjih, je šepet iz Duše, ki ga vsak od nas sliši vsaj enkrat v življenju. Šepet, ki ti pove, da je to resnico že nekoč slišal ali doživel, ne ve pa kdaj se je zgodilo.« Se človek zamisli. Šepet duše? Usodna ljubezen ali Karma?
V sebi iščeš vse tiste logične odgovore in pojasnila, ki jih preprosto ni. To je problem trenutka. »Jeba.« Vsa ta vprašanja, ki te preganjajo kot najstrašnejši strahovi sredi noči. Odgovori? Jih ni. Vsaj tistih preprostih ni. Prvi odgovor, ki ga ne dobiš nikoli, je odgovor na vprašanje »Zakaj?« Enostavno, tega pojasnila ni nikjer. Zato, pač greš naprej. Zakoplješ se v vse te objave, besedila, študije. Na koncu imaš občutek, kot da je to tvoje življenjsko poslanstvo, priti tej resnici do dna. A navkljub vsem tem tezam, domnevam, anamnezam … še vedno nekje tavaš, med dvomom in strahom.
Zgolj usodna ljubezen ali nekaj več - karma?
Ni vsaka ljubezen usodna in prav tako še ni vsaka usodna ljubezen karmična ljubezen. Naša življenja so kot odprte knjige, v katere vpisujemo svoja dejanja. Z njimi lahko poplačujemo naše dolgove prejšnjih življenj ali pa jih sproti tudi ustvarjamo. Je pa karmična ljubezen specifična po tem, da ji manjka normalna in kvalitetna komunikacija med partnerjema. Trpljenje. V takšnem odnosu bo ena stran vedno pripravljena manj dajati in vlagati v odnos. Prav nedajanje ljubezni je torej eden večjih grehov karmične ljubezni. To je lahko posledica ponosa ali pa želje po dominaciji, prevladi. S samo sprejemanjem in nič dajanja, si takšna oseba samo ustvarja nov karmični dolg. Kateri bo spet terjal svoje poplačilo.
Čista ljubezen ki jo ima prav vsak od nas v sebi, je nekaj kar se izključno in brezpogojno … samo daje.
Vsakršno skoparjenje ali manipuliranje z ljubeznijo je greh, ne samo do partnerja ki našo ljubezen potrebuje, predvsem je to greh do samega sebe.
V takšnih zvezah se vedno pojavlja vzorec naših preteklih odnosov. Občutek imamo, da bo to nekaj izjemno globokega, močnega in fatalnega. Že ob prvem srečanju s karmičnem partnerjem imamo občutek že doživetega. Vse nam je znano, čeprav se vidimo prvč
Karmični odnosi so lahko destruktivni ali konstruktivni. Ni nujno, da so že vnaprej usojeni na propad in žalost.
Ob srečanju dveh sorodnih duš, si ne bosta znala predstavljati življenja drug brez drugega. V sebi nimata nobene potrebe po spreminjanju drug drugega ali ga kako drugače popravljati. Enostavno se počutita drug ob drugem dobro in ne potrebujeta karkoli drugega za skupno srečo. V takšnem ozdravitvenem odnosu ni ljubosumja ali tesnobe. Zaupata vsak vase in popolnoma drug v drugega. Zato je njun odnos umirjeno svoboden. Drug drugega dopolnjujeta in sobivata v neskončni harmoniji. Nikoli nista odvisna drug od drugega. Najbrž bosta tako živela skupaj srečno do konca svojih dni.
Popolnoma drugače pa je videti destruktivni karmični odnos. V takšnem odnosu je glavni cilj osvoboditi se ljubezni drug do drugega. Odnos prežet z bolečino in trpljenjem, navkljub temu pa se partnerja ne moreta ločiti in osvoboditi. Usoda ju je namreč združila prav zaradi tega, da jih osvobodi drug od drugega in s tem izničili svojo karmično nalogo in povezavo.
Glasne in turbolentne ljubezni so običajno posledica dolga, ki nam ga namenja karma. Notranji močan nagon lahko pride namreč na površje samo takrat, ko srečamo pravo osebo. Oseba, ki lahko prodre do emotivne plasti avre izbranega. Zato se velike in strastno karmične ljubezni pogosto zgodijo kar tako, ko se to najmanj pričakuje. Ob nepričakovanem srečanju se pojavi močna fizična privlačnost, ki se občuti kot usoda. Včasih se lahko pojavi tudi strah, odpor. Oseba poskuša ubežati bližini določene fatalne osebe.
Lahko smo popolnoma brezskrbni in še tako močno fokusirani na trenutnega partnerja, da enostavno sploh ne zaznamo usodne priložnosti z nekom drugim. Pa vendar, je ta oseba vedno naključno nekje v naši bližini. Čisto »slučajno« nam priskoči na pomoč, ko le to najbolj potrebujemo. Sčasoma postane naša duša lačna in shirana zaradi pomanjkanja ljubezni. Emotivna plast avre je odprta za sprejemanje ljubezni. Oseba, kateri smo všeč, a se sami tega še ne zavedamo, plete tiho okoli nas svojo pajkovo mrežo. Kot pajek, preden ulovi svojo žrtev.
Čeprav se morda sami tega sploh še ne zavedamo, smo že na svoji karmični poti. Vsekakor je edina naloga »žrtve«, da se ne odpove pozornosti in ljubezni, ki se ji ponuja. Zato izstopi iz vloge žrtve in sprejme ponujeno ljubezen. Lahko bo to pot dolga obeh ali samo enega. Ni nujno namreč, da istočasno odplačujeta oba svoj dolg svoji karmi. Vsaka duša tako išče svojega (m)učitelja. Največkrat bo naš (m)učitelj na prvi pogled prečudovita oseba. A nekje od zadaj bo lahko tudi arogantno hladen in nedostopen. Večja kot bo torej naša naloga, težja bo ta naša karmična veza in pot, ki jo bomo morali prehodit. Hoteli ali ne. Na en strani globoka in velika ljubezen, na drugi strani pa odklanjanje le te in zapiranje v njegov svet.
Morda sta bila celo oba v preteklih vezah preveč samovšečna in nespoštljiva, drug do drugega.
Pretiran ponos in samovšečnost, poigravanje z občutki in čustvi partnerja, potreba po dominaciji in nadzoru. Kakor tudi velika potreba po pozornosti in brezpogojni oboževanosti, toleranci … Vse to so žal zahteve, ki onemogočajo izravnavo in poplačilo karmičnega dolga. Vse že omenjeno samo blokira kanale ljubezni.
Del duše, ki išče in si želi izkusiti ljubezen, je nastanjen v emotivni plasti avre vsakega posameznika. Osebe, ki so v partnerskem odnosu srečne, sijejo in žarijo. Medtem, ko so nesrečni v ljubezni in partnerstvu videti sivi in megleni. Pogosto rečemo, da je oseba čisto uvenela in izžeta.
…
Za mizo. Nekje v senci, ob zvokih zdolgočasenega škržata in popoldanske sopare. Sedita dva. Ona in on. Z žlico v roki in začudenim pogledom, kot da bi se to zgodilo čez noč, ga ona vpraša: »Srce moje, kaj je to s tabo, ti si čisto osivel, Skoraj si že ves bel …« In on, kot da se ga to sploh ne bi dotaknilo. Poje tisti požirek mlačne juhe, ki je obstal medtem na žlici in ji odgovori: »Kaj misliš … le zakaj? Res je. V enem letu sem skoraj popolnoma osivel. Najbrž bo vse to le zaradi tebe, draga moja …!«
