Blagodejni terapevtski pes, zlati prinašalec
s srečnim otroštvom!
Blagodejna njegova dlaka, dihanje,
najblažje oči! Njegov tek riše zanke
po prostranstvih sveta. Njegova vdanost je zdravilna!
Iz kamnitega površja lune me bo prinesel nazaj s svojo čarobno močjo!
Naj poliže moje rane! Naj pove, kako prazni so naši strahovi. Naj pove primer!
Kako se je tretjina belcev pred 50 leti bala, da niso morda homoseksualno usmerjeni,
kako so se moški bali Boga, pisnih izpitov, posledic masturbacije.
In se zdaj bojijo dolgočasja in nepriljubljenosti,
da bodo pozabljeni ali napadeni.
In za vsemi temi banalnimi strahovi?
Naši strahovi so naše zgodbe.
Naši strahovi so globoka,
pregloboka emotivna jezera, vse prihaja od tam!
Noben strah ni prazen! Vsak lahko sesuje kemijo.
Terapevtski pes mimo besed vstopa v zgodbe, v njihov kemični korelat!
Pregloboka emotivna jezera. Globoka besedila strahu.
Blagodejni terapevtski pes usmeri moj pogled! Umiri moj pogled!
Spremljaj me skozi noč, do plamenčkov tulipanov.
Pokaži, kako se nad tulipani dviguje dim iz cigarete mojega sina Jašija,
nihče drug več ne kadi.
Odpelji me do antidepresivnih vrtnic!
Naj brezkonca voham njihov antidepresivni vonj!
RABIM STARO PESTUNJO
Rabim staro pestunjo
da bi me privila k sebi in brez besed tolažila:
Je že dobro.
Ve, da nočem, da me pomiluje : Sirotka moja mila.
Rabim staro pestunjo z velikanskim naročjem.
Staro pestunjo, ki ima navlečen
sivo moder pulover čez veliko oprsje.
Z majhnimi rjavimi dlanmi naj stopnjuje mojo varnost.
Naj mi da piti protistrup,
posadi naj me v svoje prostrano naročje, iz katerega ni mogoče pasti.
Od spodaj naj gledam njen osvetljeni obraz
in počivam v senci.
Ni važno, kaj je v mojem ali njenem srcu,
njena zanesljivost in stabilnost izvirata iz razmerja:
Petkrat težja je od mene.
In kako blizu
mi je njen predpasnik!
Samo staro pestunjo,
brez prej in potem.
Tolaži naj me v nedogled, ni neučakana.
Včasih zapoje: Glej zvezdice božje ali
Poslušajte vsi ljudje.
Le pripoveduje, ne dramatizira.
Prepovedi ne izreka z besedami.
»Ne« reče ponavadi tako,
da nežno dvigne svojo desno roko
in jo za par sekund zadrži v višini svojega srca
in tako nakaže, naj se zadržim.
SMRT, POT IZ VESOLJA
Smrt je skrivnostna kot zebra,
bolj skrivnostna celo kot žirafa.
Njenega zagonetnega vzorca ne prepoznajo niti njeni mladiči.
Njena snov bolj skrivnostna kot albini,
kot njihove bele trepalnice,
je vzvišena.
Sveta.
Ne moreš videti vanjo
kot močno zrcalo oceana je
ki se pekoče blešči.
Brezmejna je. Brez pasti.
Kot planet Zemlja je
za astronavte, ki se vračajo iz črnega vesolja.
Šele ko se vesoljska ladja zarije v ocean,
se pokaže njeno obličje,
čarobno
kot zagonetni vzorci smrek.
Šepeta:
Novorojenčki, posušite si lase,
pot je bila polna pasti.
LEVINJA
V času, ko se je rojevala civilizacija,
se je v Mezopotamiji religiozno talentiranemu pastirju
prikazala levinja v podobi stoječega človeka.
V tednu, ki je sledil,
jo je upodobil v osem centimetrski umetnini,
ki je čez 5000 let nekega bogatega Britanca tako navdušila,
da je bil zanjo pripravljen odšteti 57 milijonov dolarjev.
Kadarkoli bi jo Britanec pogledal,
je spremenila njegov pogled v meditativno zrenje
in preplavila njegove možganske mreže s serotoninom
in potem se je razjasnil njegov obraz.
Kot v zrcalu se je na njem prikazala podoba levinje,
ki se ozira preko leve rame,
s šapami, sklenjenimi na mišičastih prsih.
Levinja, ki moli, ne vedoč,
da ljudje tako povezujejo levo in desno polovico možganov,
da tako povežejo vse.
Da tako povežejo vse,
kot je, kot pred Velikim pokom, v pogledu levinje vse povezano.
POGOVOR Z MLADIM KOSOM
V nekem kempu, kamor se se pred morjem in skalami zatekla tudi drevesa
kot čreda ovc zelenih,
je moj sin Jaša govoril z mladim kosom.
Najprej sta skupaj pojedla zajtrk, kruh in sir, kupljena v zanikrni trgovini
Nato je kos pokazal, da bi pil še vodo,
ki je izvirala iz bledozelenega plastičnega kontejnerja.
Istega dne zvečer je prižgal svečo in ko je hotel upihniti vžigalico,
je upihnil obe, tudi svečo.
In takrat je nad njim začel krožiti netopir.
Pogovor z netopirjem je bil pravo razodetje:
Boji se samo zato, ker misli, da ko bo umrl njegov pritlikavi zajec,
bo umrl tudi on.
To pa ni res.
OPRAVIČILO DRAGIJU
Ko je bil Dragi otrok, se ni znal igrati z vrstniki.
Mama ga je oblačila v plašč z dvojnimi gumbi in zelo svetle čevlje
Mogoče bele.
Njegova mama je na glavi nosila pisan turban in se je zdelo,
da ko obeša perilo, ko pospravlja stanovanje, da čaka Dragija.
Ni hodil ven, razen v šolo.
Ko sva odrasla sem ga srečevala na cesti, preživljal se je s petjem v zboru.
In tam si je našel ljubimca in ko sem to izvedela,
me je nekaj trdosrčnega obsedlo in ga nisem več hotela pozdravljati.
Zdaj je to postalo neka bedasta navada. Namesto da bi prvič ko ga srečam,
stopila k njemu in mu rekla sori Dragi,,
Rada bi te spet pozdravljala.
PRED NEVIHTO
Še pred nevihto bi ženska rada razvozlala Joyceovo pesem,
še pred nevihto bi rada pobrala perilo.
Ki se še tik pred nevihto na vrtu suši.
Potem bo nastala zmeda. Čevlji v veži bodo podivjali. Prva pomladna nevihta
ji bo srce napolnila s tako radostjo, da se bo hotelo z bliskom pretrgati.
Morala bo zadržati dih.
Koledar se bo s sunki hotel strgati s stene, čeprav bo ostalo v sobi
tudi med nevihto suho.
Otroci bodo kot blazni dirjali okoli hiše, prah jim bo neslo v oči,
nebo bo z vso silo pritisnilo morje ob tla,
v vseh odtenkih bo zavladala svinčeno siva.
Tudi na trgu, čez katerega bo stekel otrok za žogo,
ki se bo zatekla v cerkev.
Ženska bo stekla za njim.
Na pragu se bo za hip ustavila, grobna tišina.
Ne bosta se ustrašila smrti iz preddverja tiste cerkve. Ustrašila se bosta šele,
ko bosta zaslišala svoje dihanje.
In potem bo otrok zaprosil žensko za roko.
SKALNI VRT
Skalni vrt vrt iz skal je moje srce,
skalni vrt negiben kot speči debeluh.
Njegove otečene noge v pretesnih supergah
Težek, bolj težek kot otroška travma.
V grlu se solze zbirajo
kot kaplje v izviru Soče.
Če še kdaj hočem videti svoje srce,
moram iti k izviru Soče.
Iz skalne votline sije svetloba
njegovih nevidnih
modrih prekatov.
ŽREBIČEK
Parki so polni globokoumnih pogovorov vran.
Kdo ve, če bi bile tako zgovorne tudi na podeželju,
kjer bi jim morda dih zastal
ob pogledu na žrebička, ki spi v senci svojih staršev.
Nastala bo huda vročina in sence bo pogoltnila zemlja.
Pravi trenutek, da na plan prilezejo največje skrivnosti
Kot recimo, zakaj jemo živali.
Zakaj se one žrejo med sabo.
Čeprav žrebiček samo počiva.
In nad njim plava spokojni
edini dobri brezbrižni prastari odgovor:
Živali bog in človek so eno.
DAR GOVORA, TISOČE BESEDI V DARU JEZIKA
Po kom imam dar govora,
ki mi ga je pripisovala teta Justa?
Morda po blagem pradedku,
ki se sklanja nad košaro kostanjev,
v gozdu obiskuje vodo,
ki priteče iz kapelice,
izdeluje čevlje z živo veverico v žepu predpasnika?
Morda po silovitem dedku,
ki je bil prepričan
da mora sam uravnavati svet, ki je s tečajev?
Morda pa moj dar govora
izvira kar direktno iz Svetega pisma.
Iz Duha
ki daje vsakomur, kakor hoče.
Ki je že davno tega razdelil darove
za vse vnaprejšnje prebivalce planeta?
TERAPEVTSKI PES
Blagodejni terapevtski pes, zlati prinašalec
s srečnim otroštvom!
Blagodejna njegova dlaka, dihanje,
najblažje oči! Njegov tek riše zanke
po prostranstvih sveta. Njegova vdanost je zdravilna!
Iz kamnitega površja lune me bo prinesel nazaj s svojo čarobno močjo!
Naj poliže moje rane! Naj pove, kako prazni so naši strahovi. Naj pove primer!
Kako se je tretjina belcev pred 50 leti bala, da niso morda homoseksualno usmerjeni,
kako so se moški bali Boga, pisnih izpitov, posledic masturbacije.
In se zdaj bojijo dolgočasja in nepriljubljenosti,
da bodo pozabljeni ali napadeni.
In za vsemi temi banalnimi strahovi?
Naši strahovi so naše zgodbe.
Naši strahovi so globoka,
pregloboka emotivna jezera, vse prihaja od tam!
Noben strah ni prazen! Vsak lahko sesuje kemijo.
Terapevtski pes mimo besed vstopa v zgodbe, v njihov kemični korelat!
Pregloboka emotivna jezera. Globoka besedila strahu.
Blagodejni terapevtski pes usmeri moj pogled! Umiri moj pogled!
Spremljaj me skozi noč, do plamenčkov tulipanov.
Pokaži, kako se nad tulipani dviguje dim iz cigarete mojega sina Jašija,
nihče drug več ne kadi.
Odpelji me do antidepresivnih vrtnic!
Naj brezkonca voham njihov antidepresivni vonj!
RABIM STARO PESTUNJO
Rabim staro pestunjo
da bi me privila k sebi in brez besed tolažila:
Je že dobro.
Ve, da nočem, da me pomiluje : Sirotka moja mila.
Rabim staro pestunjo z velikanskim naročjem.
Staro pestunjo, ki ima navlečen
sivo moder pulover čez veliko oprsje.
Z majhnimi rjavimi dlanmi naj stopnjuje mojo varnost.
Naj mi da piti protistrup,
posadi naj me v svoje prostrano naročje, iz katerega ni mogoče pasti.
Od spodaj naj gledam njen osvetljeni obraz
in počivam v senci.
Ni važno, kaj je v mojem ali njenem srcu,
njena zanesljivost in stabilnost izvirata iz razmerja:
Petkrat težja je od mene.
In kako blizu
mi je njen predpasnik!
Samo staro pestunjo,
brez prej in potem.
Tolaži naj me v nedogled, ni neučakana.
Včasih zapoje: Glej zvezdice božje ali
Poslušajte vsi ljudje.
Le pripoveduje, ne dramatizira.
Prepovedi ne izreka z besedami.
»Ne« reče ponavadi tako,
da nežno dvigne svojo desno roko
in jo za par sekund zadrži v višini svojega srca
in tako nakaže, naj se zadržim.
SMRT, POT IZ VESOLJA
Smrt je skrivnostna kot zebra,
bolj skrivnostna celo kot žirafa.
Njenega zagonetnega vzorca ne prepoznajo niti njeni mladiči.
Njena snov bolj skrivnostna kot albini,
kot njihove bele trepalnice,
je vzvišena.
Sveta.
Ne moreš videti vanjo
kot močno zrcalo oceana je
ki se pekoče blešči.
Brezmejna je. Brez pasti.
Kot planet Zemlja je
za astronavte, ki se vračajo iz črnega vesolja.
Šele ko se vesoljska ladja zarije v ocean,
se pokaže njeno obličje,
čarobno
kot zagonetni vzorci smrek.
Šepeta:
Novorojenčki, posušite si lase,
pot je bila polna pasti.
LEVINJA
V času, ko se je rojevala civilizacija,
se je v Mezopotamiji religiozno talentiranemu pastirju
prikazala levinja v podobi stoječega človeka.
V tednu, ki je sledil,
jo je upodobil v osem centimetrski umetnini,
ki je čez 5000 let nekega bogatega Britanca tako navdušila,
da je bil zanjo pripravljen odšteti 57 milijonov dolarjev.
Kadarkoli bi jo Britanec pogledal,
je spremenila njegov pogled v meditativno zrenje
in preplavila njegove možganske mreže s serotoninom
in potem se je razjasnil njegov obraz.
Kot v zrcalu se je na njem prikazala podoba levinje,
ki se ozira preko leve rame,
s šapami, sklenjenimi na mišičastih prsih.
Levinja, ki moli, ne vedoč,
da ljudje tako povezujejo levo in desno polovico možganov,
da tako povežejo vse.
Da tako povežejo vse,
kot je, kot pred Velikim pokom, v pogledu levinje vse povezano.
POGOVOR Z MLADIM KOSOM
V nekem kempu, kamor se se pred morjem in skalami zatekla tudi drevesa
kot čreda ovc zelenih,
je moj sin Jaša govoril z mladim kosom.
Najprej sta skupaj pojedla zajtrk, kruh in sir, kupljena v zanikrni trgovini
Nato je kos pokazal, da bi pil še vodo,
ki je izvirala iz bledozelenega plastičnega kontejnerja.
Istega dne zvečer je prižgal svečo in ko je hotel upihniti vžigalico,
je upihnil obe, tudi svečo.
In takrat je nad njim začel krožiti netopir.
Pogovor z netopirjem je bil pravo razodetje:
Boji se samo zato, ker misli, da ko bo umrl njegov pritlikavi zajec,
bo umrl tudi on.
To pa ni res.
OPRAVIČILO DRAGIJU
Ko je bil Dragi otrok, se ni znal igrati z vrstniki.
Mama ga je oblačila v plašč z dvojnimi gumbi in zelo svetle čevlje
Mogoče bele.
Njegova mama je na glavi nosila pisan turban in se je zdelo,
da ko obeša perilo, ko pospravlja stanovanje, da čaka Dragija.
Ni hodil ven, razen v šolo.
Ko sva odrasla sem ga srečevala na cesti, preživljal se je s petjem v zboru.
In tam si je našel ljubimca in ko sem to izvedela,
me je nekaj trdosrčnega obsedlo in ga nisem več hotela pozdravljati.
Zdaj je to postalo neka bedasta navada. Namesto da bi prvič ko ga srečam,
stopila k njemu in mu rekla sori Dragi,,
Rada bi te spet pozdravljala.
PRED NEVIHTO
Še pred nevihto bi ženska rada razvozlala Joyceovo pesem,
še pred nevihto bi rada pobrala perilo.
Ki se še tik pred nevihto na vrtu suši.
Potem bo nastala zmeda. Čevlji v veži bodo podivjali. Prva pomladna nevihta
ji bo srce napolnila s tako radostjo, da se bo hotelo z bliskom pretrgati.
Morala bo zadržati dih.
Koledar se bo s sunki hotel strgati s stene, čeprav bo ostalo v sobi
tudi med nevihto suho.
Otroci bodo kot blazni dirjali okoli hiše, prah jim bo neslo v oči,
nebo bo z vso silo pritisnilo morje ob tla,
v vseh odtenkih bo zavladala svinčeno siva.
Tudi na trgu, čez katerega bo stekel otrok za žogo,
ki se bo zatekla v cerkev.
Ženska bo stekla za njim.
Na pragu se bo za hip ustavila, grobna tišina.
Ne bosta se ustrašila smrti iz preddverja tiste cerkve. Ustrašila se bosta šele,
ko bosta zaslišala svoje dihanje.
In potem bo otrok zaprosil žensko za roko.
SKALNI VRT
Skalni vrt vrt iz skal je moje srce,
skalni vrt negiben kot speči debeluh.
Njegove otečene noge v pretesnih supergah
Težek, bolj težek kot otroška travma.
V grlu se solze zbirajo
kot kaplje v izviru Soče.
Če še kdaj hočem videti svoje srce,
moram iti k izviru Soče.
Iz skalne votline sije svetloba
njegovih nevidnih
modrih prekatov.
ŽREBIČEK
Parki so polni globokoumnih pogovorov vran.
Kdo ve, če bi bile tako zgovorne tudi na podeželju,
kjer bi jim morda dih zastal
ob pogledu na žrebička, ki spi v senci svojih staršev.
Nastala bo huda vročina in sence bo pogoltnila zemlja.
Pravi trenutek, da na plan prilezejo največje skrivnosti
Kot recimo, zakaj jemo živali.
Zakaj se one žrejo med sabo.
Čeprav žrebiček samo počiva.
In nad njim plava spokojni
edini dobri brezbrižni prastari odgovor:
Živali bog in človek so eno.
DAR GOVORA, TISOČE BESEDI V DARU JEZIKA
Po kom imam dar govora,
ki mi ga je pripisovala teta Justa?
Morda po blagem pradedku,
ki se sklanja nad košaro kostanjev,
v gozdu obiskuje vodo,
ki priteče iz kapelice,
izdeluje čevlje z živo veverico v žepu predpasnika?
Morda po silovitem dedku,
ki je bil prepričan
da mora sam uravnavati svet, ki je s tečajev?
Morda pa moj dar govora
izvira kar direktno iz Svetega pisma.
Iz Duha
ki daje vsakomur, kakor hoče.
Ki je že davno tega razdelil darove
za vse vnaprejšnje prebivalce planeta?
