Z magistrom Vladimirjem Potočnikom, akademskim slikarjem, me je povezovalo več kot 40- letno sodelovanje med njim kot likovnim umetnikom, in mano kot vodjem Razstavnega paviljona arh. Franca Novaka, predhodnikom današnje Galerije Murska Sobota. Združevati so naju začele prve skupinske in samostojne razstave v poznih 70. letih 20. stoletja, in njegovo članstvo v programskem svetu paviljona, katerega predsednik je bil pozneje vrsto let. Neizmerljiv je njegov prispevek k ustanovitvi Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije leta 1992, ki je povezalo likovne ustvarjalce z obeh bregov reke Mure. Vrsto let je bil gonilna sila aktiva likovnih pedagogov Pomurja, s katerimi si je sam kot likovni pedagog prizadeval za dvig ravni likovne vzgoje in z njo same likovne umetnosti.
S svojo avtoriteto uveljavljenega slikarja in človeka visokih moralnih načel, poštenosti, čuta za socialno pravičnost in vere v moč znanstvenih dosežkov tudi na področju kulture, posebej likovne ustvarjalnosti, je marsikje oral ledino za boljše medčloveške odnose in z njimi skupnega sodelovanja pri izgradnji in širitvi likovno galerijske dejavnosti v Pomurju.
Njegova prizadevanja so med drugim privedla tudi do nastanka nove galerije v Ljutomeru, in z njo širokega razvoja likovne ustvarjalnosti in prvih zametkov lastnega programa razstav, med njimi posebej uspešnega bienala slike malega formata, ki je na stežaj odprl prostor likovnim ustvarjalcem iz celotne Slovenije.
Slikarskemu opusu mag. Vladimirja Potočnika pripada ekskluzivno mesto med slikarji - raziskovalci krajine v sodobni slovenski likovni umetnosti. V delih sledimo njegovemu razvoju od ekspresivnega zgodnjega dinamizma, preko zrelega intimno doživetega lirizma, do poznega sublimno občutenega izraza krajine. Pri tem je ostal zvest svojemu iskrenemu, slikarsko dovršenemu likovnemu, kot je sam zapisal intimnemu doživljanju Prlekije kot ožjega bivanjskega prostora, ki ima svoj poseben obraz v sklopu slovenskih lepot. Le-to je zarezalo v njegovo zavest in podzavest neizbrisne zapise, ki so se vračali in vrivali v strukturo slik kot projekcije, kot »avtoportreti«, obogateni s simboli časa, ki so mu pripadali in so bili občečloveški.
Vztrajanje pri oblikovanju lastnega izraza, lastne poetike o svetu, o krajini, o ljudeh, pa tudi o ustvarjalnem procesu, ki osmišlja njegovo bit, je bila temeljna predpostavka njegovega slikarstva. Pretehtana in elegantna, dinamično učinkujoča slikarska poteza, je povezana z značilnostmi evropskega informela in ameriškega abstraktnega ekspresionizma. Znotraj njiju se neposredno vizualiziranim, notranje doživetim duhovnim stanjem pridružujejo estetske, dostikrat podzavestne, za evropsko umetnost značilne zahteve krajine, izoblikovane v tradiciji od renesanse naprej, kakršnih ameriška umetnost ni zmogla. Tu mislim predvsem na Potočnikovo avtorsko motiviko predmetnosti, ki jo je razvijal od samih začetkov.
Med njimi izstopajo koli, stopnice, terase, platforme, človeški liki, podobe »putarjev«, ljudska arhitektura cimprač, linija reke Mure ..., ki se kot intimna slikarjeva, realnost sublimirajo v likovno poetiko duhovnosti sveta. Široki barvni nanosi, črtni zapisi, krogi različnih simbolnih sporočil, tragika življenjskih konfliktov, stopnjevana ekološka ogroženost in tudi intimne teme postanejo zanimive likovne forme in hvaležne vsebine Potočnikovega likovnega izraza.
Od ameriškega abstraktnega ekspresionizma ga je najbolj navdihovala njegova ezoterična magičnost posvečenega dogodka, objektiviziranega skozi zavestne in intuitivne vzpodbude.
Njihova vizualizacija temelji na čutnosti in intelektualnem razmišljanju, ki ju je znal iz realnega sveta prenesti v abstraktne pokrajine, kontemplativne kompozicije, osebno mitologijo in v temelje filozofije, s katero je izražal dematerializacijo življenja in sveta. Otipljiv mojster barve pa si je v svojem subjektivnem iskanju vendarle prizadeval za oblikovanje vsebinskih razsežnosti predmetne snovi v povezavi z univerzalnim pomenom, ki bi se ga dalo primerjati s težnjo brezmejnega bivanja in smisla humanizacije človeštva.
Dragi prijatelj Vlado, počivaj v miru, ohranil te bom v lepem spominu in v tvoji barviti podobi Prlekije. Spoštovani družini pa izrekam globoko sožalje.
Z magistrom Vladimirjem Potočnikom, akademskim slikarjem, me je povezovalo več kot 40- letno sodelovanje med njim kot likovnim umetnikom, in mano kot vodjem Razstavnega paviljona arh. Franca Novaka, predhodnikom današnje Galerije Murska Sobota. Združevati so naju začele prve skupinske in samostojne razstave v poznih 70. letih 20. stoletja, in njegovo članstvo v programskem svetu paviljona, katerega predsednik je bil pozneje vrsto let. Neizmerljiv je njegov prispevek k ustanovitvi Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije leta 1992, ki je povezalo likovne ustvarjalce z obeh bregov reke Mure. Vrsto let je bil gonilna sila aktiva likovnih pedagogov Pomurja, s katerimi si je sam kot likovni pedagog prizadeval za dvig ravni likovne vzgoje in z njo same likovne umetnosti.
S svojo avtoriteto uveljavljenega slikarja in človeka visokih moralnih načel, poštenosti, čuta za socialno pravičnost in vere v moč znanstvenih dosežkov tudi na področju kulture, posebej likovne ustvarjalnosti, je marsikje oral ledino za boljše medčloveške odnose in z njimi skupnega sodelovanja pri izgradnji in širitvi likovno galerijske dejavnosti v Pomurju.
Njegova prizadevanja so med drugim privedla tudi do nastanka nove galerije v Ljutomeru, in z njo širokega razvoja likovne ustvarjalnosti in prvih zametkov lastnega programa razstav, med njimi posebej uspešnega bienala slike malega formata, ki je na stežaj odprl prostor likovnim ustvarjalcem iz celotne Slovenije.
Slikarskemu opusu mag. Vladimirja Potočnika pripada ekskluzivno mesto med slikarji - raziskovalci krajine v sodobni slovenski likovni umetnosti. V delih sledimo njegovemu razvoju od ekspresivnega zgodnjega dinamizma, preko zrelega intimno doživetega lirizma, do poznega sublimno občutenega izraza krajine. Pri tem je ostal zvest svojemu iskrenemu, slikarsko dovršenemu likovnemu, kot je sam zapisal intimnemu doživljanju Prlekije kot ožjega bivanjskega prostora, ki ima svoj poseben obraz v sklopu slovenskih lepot. Le-to je zarezalo v njegovo zavest in podzavest neizbrisne zapise, ki so se vračali in vrivali v strukturo slik kot projekcije, kot »avtoportreti«, obogateni s simboli časa, ki so mu pripadali in so bili občečloveški.
Vztrajanje pri oblikovanju lastnega izraza, lastne poetike o svetu, o krajini, o ljudeh, pa tudi o ustvarjalnem procesu, ki osmišlja njegovo bit, je bila temeljna predpostavka njegovega slikarstva. Pretehtana in elegantna, dinamično učinkujoča slikarska poteza, je povezana z značilnostmi evropskega informela in ameriškega abstraktnega ekspresionizma. Znotraj njiju se neposredno vizualiziranim, notranje doživetim duhovnim stanjem pridružujejo estetske, dostikrat podzavestne, za evropsko umetnost značilne zahteve krajine, izoblikovane v tradiciji od renesanse naprej, kakršnih ameriška umetnost ni zmogla. Tu mislim predvsem na Potočnikovo avtorsko motiviko predmetnosti, ki jo je razvijal od samih začetkov.
Med njimi izstopajo koli, stopnice, terase, platforme, človeški liki, podobe »putarjev«, ljudska arhitektura cimprač, linija reke Mure ..., ki se kot intimna slikarjeva, realnost sublimirajo v likovno poetiko duhovnosti sveta. Široki barvni nanosi, črtni zapisi, krogi različnih simbolnih sporočil, tragika življenjskih konfliktov, stopnjevana ekološka ogroženost in tudi intimne teme postanejo zanimive likovne forme in hvaležne vsebine Potočnikovega likovnega izraza.
Od ameriškega abstraktnega ekspresionizma ga je najbolj navdihovala njegova ezoterična magičnost posvečenega dogodka, objektiviziranega skozi zavestne in intuitivne vzpodbude.
Njihova vizualizacija temelji na čutnosti in intelektualnem razmišljanju, ki ju je znal iz realnega sveta prenesti v abstraktne pokrajine, kontemplativne kompozicije, osebno mitologijo in v temelje filozofije, s katero je izražal dematerializacijo življenja in sveta. Otipljiv mojster barve pa si je v svojem subjektivnem iskanju vendarle prizadeval za oblikovanje vsebinskih razsežnosti predmetne snovi v povezavi z univerzalnim pomenom, ki bi se ga dalo primerjati s težnjo brezmejnega bivanja in smisla humanizacije človeštva.
Dragi prijatelj Vlado, počivaj v miru, ohranil te bom v lepem spominu in v tvoji barviti podobi Prlekije. Spoštovani družini pa izrekam globoko sožalje.
