Drugega februarja leta 2022 smo se zbrali na pokopališču v Križevcih pri Ljutomeru številni ljubitelji likovne umetnosti, svojci, sorodniki, prijatelj in znanci, da se poslovimo od Vladimirja Potočnika st., akademskega slikarja specialista - umetnika, humanista, zaljubljenca v krajino Prlekije in prekmurskih ravnic.
Prav tu v Križevcih pri Ljutomeru je bilo njegovo prvo službeno mesto učitelja likovnega pouka. Kajti po končanem študiju slikarstva v Ljubljani, ob povratku v Maribor (1967) takrat ni bilo prostega delovnega mesta.
Tu je tudi spoznal svojo bodočo ženo Margareto Kristino Sukič z ljubkima dvojčicama Nives in Ingrid. Po poroki so se preselili v Ljutomer. V zakonu se jima je rodil še sin Vlado, tudi slikar in trener juda.
Že v času obiskovanja osnovne šole so pedagogi opazili nadarjenost dečka, ki je z veseljem dobro risal in slikal. Npr. za novo leto je opremil šolsko risalnico s slikami živali in nepozabne zgodbe Disneyjevega Bambija.
Za slikarstvo se je navduševal v ateljeju sorodnika Toša Primožiča (1900-1985), telovadca olimpionika, scenografa v operi in gledališču Maribor, slikarja amaterja, z izrednim čutom za barve in portrete. Užival je v njegovem ateljeju, ker so bile povsod barve, slike, palete, okvirji , slikarsko stojalo, vse vrste čopičev, vonj po oljnih barvah. T. Primožič je nedvomno vplival na mladega »povzpetneža«.
V dijaških, gimnazijskih letih (1957-1961) na i. gimnaziji v Mariboru je ustvarjal v likovnem krožku. Tu so nastali prvi portreti. Krožek sta vodila profesorja akademska slikarja Branko Zinauer in Ivan Kos. Maturo je opravil z odličnim uspehom z maturitetno nalogo o slovenskem impresionizmu. Za svoje slike v oljni tehniki je prejel gimnazijsko Prešernovo nagrado.
Z 18. Leti je opravil sprejemni izpit na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in v jeseni 1ETA 1961 je bil najmlajši bruc na akademiji. Užival je na odličnih, nepozabnih predavanjih tedanjih profesorjev: Franceta Miheliča, Maksima Sedeja, Nikolaja Omersa, Gabriela Stupice, Rika Debenjaka, Špele Čopič in drugih. Bil je dober študent, zato se je po diplomi vpisal še na specialko pri prof. M. Sedeju in jo zaključil v rednem roku.
Izpostaviti je treba Vladimirjevo 36. Letno izjemno bogato vzgojno izobraževalno in pedagoško poslanstvo na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Ljutomeru. En mandat je čopič celo zamenjal za ravnateljevanje. Povedal je, da je delo z učenci prijetno in uspešno, ustvarjalno.
Kar nekaj deklet in dečkov se je odločilo za likovno ustvarjalne poklice. Učenci likovnega krožka so sodelovali na raznih natečajih in prejeli tudi več nagrad. Poleg kulturnega delovanja in poučevanja je organiziral in postavil 67 samostojnih razstav. Leta 2009 se je s svojo živo barvno paleto uspešno preizkusil kot ilustrator pravljice Zajček v vesolju. Izšla je pri Mariborski literarni družbi v zbirki Palačinka. V zrelih letih je izdelal keramični mozaik, s katerim je zažarelo kopališče BIO terme v Mali Nedelji.
Nedvomno sta Potočniku dar in čut za pedagoško delo in slikanje bila položena že v zibelko.
Umetnikova mama , prof. Nada Potočnik je bila slavistka na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru. Izhajala je iz znane učiteljske družine Elizabete in Vekoslava From, oče Vladimir pa je bil profesor francoskega jezika na 1. Gimnaziji v Mariboru. Tudi babica Terezija in dedek Ljudevit Potočnik sta bila znana učitelja, nazadnje na Bizeljskem.
Dobra volja in veselje nad življenjem sta polnila Vladkov vsakdan. Z ženo Margareto sta se veselila mladih družin, vnuka Jake, vnukinj Nuše, Vite in Nastje ter pravnuka Eliasa.
Vladko je rad izjavil, daje življenje pisana paleta barv, kot mavrica, katere začetka ne moremo ujeti in tudi konca ne. Nekje nad tlemi se začne, se dviga v nebo nad pokrajino in pade nazaj na zemljo, nekje.
Od raziskovalca Prleške krajine in prekmurskih ravnic se je poslovil tudi mag. Franc Obal, umetnostni zgodovinar, ki je Vladkov umetniški opus strnil v naslednjem besedilu.
Drugega februarja leta 2022 smo se zbrali na pokopališču v Križevcih pri Ljutomeru številni ljubitelji likovne umetnosti, svojci, sorodniki, prijatelj in znanci, da se poslovimo od Vladimirja Potočnika st., akademskega slikarja specialista - umetnika, humanista, zaljubljenca v krajino Prlekije in prekmurskih ravnic.
Prav tu v Križevcih pri Ljutomeru je bilo njegovo prvo službeno mesto učitelja likovnega pouka. Kajti po končanem študiju slikarstva v Ljubljani, ob povratku v Maribor (1967) takrat ni bilo prostega delovnega mesta.
Tu je tudi spoznal svojo bodočo ženo Margareto Kristino Sukič z ljubkima dvojčicama Nives in Ingrid. Po poroki so se preselili v Ljutomer. V zakonu se jima je rodil še sin Vlado, tudi slikar in trener juda.
Že v času obiskovanja osnovne šole so pedagogi opazili nadarjenost dečka, ki je z veseljem dobro risal in slikal. Npr. za novo leto je opremil šolsko risalnico s slikami živali in nepozabne zgodbe Disneyjevega Bambija.
Za slikarstvo se je navduševal v ateljeju sorodnika Toša Primožiča (1900-1985), telovadca olimpionika, scenografa v operi in gledališču Maribor, slikarja amaterja, z izrednim čutom za barve in portrete. Užival je v njegovem ateljeju, ker so bile povsod barve, slike, palete, okvirji , slikarsko stojalo, vse vrste čopičev, vonj po oljnih barvah. T. Primožič je nedvomno vplival na mladega »povzpetneža«.
V dijaških, gimnazijskih letih (1957-1961) na i. gimnaziji v Mariboru je ustvarjal v likovnem krožku. Tu so nastali prvi portreti. Krožek sta vodila profesorja akademska slikarja Branko Zinauer in Ivan Kos. Maturo je opravil z odličnim uspehom z maturitetno nalogo o slovenskem impresionizmu. Za svoje slike v oljni tehniki je prejel gimnazijsko Prešernovo nagrado.
Z 18. Leti je opravil sprejemni izpit na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in v jeseni 1ETA 1961 je bil najmlajši bruc na akademiji. Užival je na odličnih, nepozabnih predavanjih tedanjih profesorjev: Franceta Miheliča, Maksima Sedeja, Nikolaja Omersa, Gabriela Stupice, Rika Debenjaka, Špele Čopič in drugih. Bil je dober študent, zato se je po diplomi vpisal še na specialko pri prof. M. Sedeju in jo zaključil v rednem roku.
Izpostaviti je treba Vladimirjevo 36. Letno izjemno bogato vzgojno izobraževalno in pedagoško poslanstvo na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Ljutomeru. En mandat je čopič celo zamenjal za ravnateljevanje. Povedal je, da je delo z učenci prijetno in uspešno, ustvarjalno.
Kar nekaj deklet in dečkov se je odločilo za likovno ustvarjalne poklice. Učenci likovnega krožka so sodelovali na raznih natečajih in prejeli tudi več nagrad. Poleg kulturnega delovanja in poučevanja je organiziral in postavil 67 samostojnih razstav. Leta 2009 se je s svojo živo barvno paleto uspešno preizkusil kot ilustrator pravljice Zajček v vesolju. Izšla je pri Mariborski literarni družbi v zbirki Palačinka. V zrelih letih je izdelal keramični mozaik, s katerim je zažarelo kopališče BIO terme v Mali Nedelji.
Nedvomno sta Potočniku dar in čut za pedagoško delo in slikanje bila položena že v zibelko.
Umetnikova mama , prof. Nada Potočnik je bila slavistka na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru. Izhajala je iz znane učiteljske družine Elizabete in Vekoslava From, oče Vladimir pa je bil profesor francoskega jezika na 1. Gimnaziji v Mariboru. Tudi babica Terezija in dedek Ljudevit Potočnik sta bila znana učitelja, nazadnje na Bizeljskem.
Dobra volja in veselje nad življenjem sta polnila Vladkov vsakdan. Z ženo Margareto sta se veselila mladih družin, vnuka Jake, vnukinj Nuše, Vite in Nastje ter pravnuka Eliasa.
Vladko je rad izjavil, daje življenje pisana paleta barv, kot mavrica, katere začetka ne moremo ujeti in tudi konca ne. Nekje nad tlemi se začne, se dviga v nebo nad pokrajino in pade nazaj na zemljo, nekje.
Od raziskovalca Prleške krajine in prekmurskih ravnic se je poslovil tudi mag. Franc Obal, umetnostni zgodovinar, ki je Vladkov umetniški opus strnil v naslednjem besedilu.
