Jagoda Kljaić: SA DRUGE STRANE ŠTREKE, Društvo za afirmaciju kulture Presing, Mladenovac 2018
Edinstvenost pesniške zbirke Sa druge strane štreke zelo natančno profilira značaj in poetiko kot pristnost ustvarjalnega laboratorija. Jagoda Kljaić jе avtorica poezije, kratke proze, najljubša izrazna oblika/izražanje je pesem, ki v novem ustvarjalnem izzivu za bralce in kritiko ponuja svojo, novo, drugačno dimenzijo od znane in brane. Označeno s svojim imenom. Delo predstavlja sto pesmi, ki so nastale/pojejo v ljudskem govoru pravoslavnega prebivalstva na Baniji, Kordunu, Liki, govor, ki izginja/izumira in koliko stvari v življenju nekega dne ne bo in kot da nikoli ne bi obstajal. Enakopraven partner poezije je slovar okoli tisoč leksikografskih enot, brez katerih je skoraj nemogoče brati.
Seveda je treba posebej poudariti, da si ta rezultat Kljaičeve zasluži veliko spoštovanje in hvaležnost. Da in kako se lahko drevo izkaže za drevo, če nima listov? Za potrditev, da je življenje življenje in literatura je literatura. Avtorica poetično in prepričljivo odgovarja na vprašanje v predgovoru, v katerem sestavlja sveto trojstvo med človekom, besedo in časom. I narod ostaviti trag bez razigranih drhtavih usjajenih većih zaobljenih šiljastih mekanih bodljikavih sigurnih neprebrojevih listova - riječi? Hoće li se možda riječi pobuniti zato što su nanizane u najraskošniju ogrlicu - grotulju, bez početka i kraja, poklonjenu proljetnom danu, ogrlicu – jezik. Pot je varna, ker je cilj strogo določen. Lahko pa so stvari postavljene tudi obratno, vendar je rezultat enak, kot kaže likovna rešitev na naslovnici knjige. Simbol ali metafora je železnica, ki vodi v neskončnost prostora in odločno kaže na etične in estetske vrednote grafike Jagode Kljaić.
V sodobni poeziji sveta in v današnjih obrnjenih in zlih časih je prava redkost uporaba narečij, govorov s strogo omejenih geografskih območij, kar pomeni, da prihaja/teče pospešeno njihovo izumrtje. Je avtorica, ki izvirni jezik umešča v lastni boj v avtohtono poetiko, ki maksimalno izkorišča izkušnje brezimnega ljudskega pesniškega genija, s katerim se je literatura ali natančneje lepota rodila najprej za govorjeno/izgovorjeno in nato za pisano besedo. kot posameznik / umetniški.
Motivi in teme so vzeti iz vsakdanjega življenja v najljubšem podeželskem okolju in iz življenja malega, navadnega človeka, ki je tako kot drugi subjekti smrtno bitje. Gre preprosto za lirično zgodovino oziroma liriko z univerzalnimi, univerzalnimi človeškimi pomeni in razsežnostmi, tako da ima pesniško branje Kljaićeve svojo literarno vrednost. Delo je skupek različnih razpoloženj in razmer, dogodkov, dogajanj in manifestacij. Spreminjajo se s hitrimi filmi veselja, žalosti, bolečine, osamljenosti, odtujenosti, izgube, brezupnosti, ljubezni, vere in upanja, pa tudi vzpona in poraza, spoštovanja in zaupanja, razumevanja in prijateljstva, pa tudi bolezni in virusov, okužbe in porazov. V nasprotju s pogosto poudarjenim poukom in podukom je treba poudariti vsiljeno poanto, seveda optimizem in vero avtorice v življenje in v človeka. Vsa črnina kot objektivna realnost se dviga na piedestal lepega in vzvišenega. To se doseže s postopkom, v katerem je nenehno soočenje med subjektom, posameznikom na eni strani in kolektivom, ljudmi na drugi strani. Obstoj se spontano odraža v značilnih dimenzijah minljivosti, nesmiselnosti, absurda in paradoksa.
Uporaba oblike »jaz« lahko kaže na misel o avtobiografskem značaju pesmi, a menim, da je lahko skrita/prikrita tendenca, vendar ni umetniškega dela brez težnje, zaradi verodostojnosti ustvarjalnega zapisa. Za ilustracijo vzamemo nekaj verzov pesmi Badža bez dima, ki nas pripeljejo do nekaterih drugih značilnosti/posebnosti poustvarjanja življenja v poeziji. Nema jutroske dima / iz kuće prvije komšija / vrance s juče upregli / kod zave u babne ošli / pustili anjgiru na volju / nek poćera koblu / dugo s bili sapeti / kad znaju kuda će / lako će odrediti kako će. Čas teče, ljudje odhajajo in nič ni tako, kot je bilo nekoč. Žalost se je kopičila in stopnjevala z leti, mladostjo, življenjem (Bremza za godine) in za odprte rane ni zdravila/balzama. Ljudska modrost je kot podtekst uporabljena v besedilih, ki jih je avtorica poustvarila v svojih objavljenih delih (Ljubavna, Ocoprana progala, Prdavac, Đedova tuga, Sa čijanja, Brez matere, Bakinja želja). Sama se mi vsiljuje misel našega makedonskega dedka Marka Cepenkova iz druge polovice devetnajstega stoletja, ki je slišane ljudske pripovedi poustvarjal v lastnih delih, katerih vrhunec je zagotovo štorklja Siljan.
V tematskih krogih posveča Kljaić posebno pozornost in spoštovanje domu in družini kot enkratnim in vzvišenim oblikam in vsebinam človeštva in sveta. Ni drevesa brez korenin in listov, tako kot ni sveta in starosti brez lastnega sadja in semena. Podeželski ambient dopolnjuje oziroma oplemeniti najbolj življenjsko popkovino z zemljo. Iz nje izhajamo in v njej preminemo, ona nas hrani in ohranja pri življenju, nas navdaja z vero v lepšo in bolj človeško prihodnost (Ne ustaj na lijevu nogu). Nevsiljivo se je pred bralci odprlo veliko epsko platno za eno in edino kratko človeško življenje, križano na lesenem križu med rojstvom in smrtjo.
Krajinska lirika je potrditev bolj avtorskega daru, ki ustvarja čudovite tapiserije za lepote letnih časov, izražene ali natančneje poslikane/vezene z vsemi njihovimi barvami, okusi in vonji. Okvir obrazca je poln, pogosto napolnjen z vsebino številnih informacij, pripomb, komentarjev, recenzij, potopisov in reportažnih fragmentov, ki odražajo novinarski živec, poklicne izkušnje, ki zapolnjujejo delovno življenje Kljaićeve. In se lahko zastavi vprašanje, kaj ostane po človeku in življenju! Mnogi bodo hiteli in odgovorili, da ni več nič. Modri bodo mislili in poslušali. In imajo pravi odgovor, ki vsebuje misel, da literatura izvira in neposredno odseva življenje, a je vedno bila in ostaja nekaj več kot življenje samo. Seveda z ustrezno pomočjo jezika ali natančneje z izumrlim ljudskim govorom, tukaj pa nam ga Jagoda Kljaić z odgovornostjo pred pisano besedo ponuja v branje v pesniški zbirki Sa druge strane štreke. Vsekakor v zadovoljstvo bralcev in kritikov.
Jagoda Kljaić: SA DRUGE STRANE ŠTREKE, Društvo za afirmaciju kulture Presing, Mladenovac 2018
Edinstvenost pesniške zbirke Sa druge strane štreke zelo natančno profilira značaj in poetiko kot pristnost ustvarjalnega laboratorija. Jagoda Kljaić jе avtorica poezije, kratke proze, najljubša izrazna oblika/izražanje je pesem, ki v novem ustvarjalnem izzivu za bralce in kritiko ponuja svojo, novo, drugačno dimenzijo od znane in brane. Označeno s svojim imenom. Delo predstavlja sto pesmi, ki so nastale/pojejo v ljudskem govoru pravoslavnega prebivalstva na Baniji, Kordunu, Liki, govor, ki izginja/izumira in koliko stvari v življenju nekega dne ne bo in kot da nikoli ne bi obstajal. Enakopraven partner poezije je slovar okoli tisoč leksikografskih enot, brez katerih je skoraj nemogoče brati.
Seveda je treba posebej poudariti, da si ta rezultat Kljaičeve zasluži veliko spoštovanje in hvaležnost. Da in kako se lahko drevo izkaže za drevo, če nima listov? Za potrditev, da je življenje življenje in literatura je literatura. Avtorica poetično in prepričljivo odgovarja na vprašanje v predgovoru, v katerem sestavlja sveto trojstvo med človekom, besedo in časom. I narod ostaviti trag bez razigranih drhtavih usjajenih većih zaobljenih šiljastih mekanih bodljikavih sigurnih neprebrojevih listova - riječi? Hoće li se možda riječi pobuniti zato što su nanizane u najraskošniju ogrlicu - grotulju, bez početka i kraja, poklonjenu proljetnom danu, ogrlicu – jezik. Pot je varna, ker je cilj strogo določen. Lahko pa so stvari postavljene tudi obratno, vendar je rezultat enak, kot kaže likovna rešitev na naslovnici knjige. Simbol ali metafora je železnica, ki vodi v neskončnost prostora in odločno kaže na etične in estetske vrednote grafike Jagode Kljaić.
V sodobni poeziji sveta in v današnjih obrnjenih in zlih časih je prava redkost uporaba narečij, govorov s strogo omejenih geografskih območij, kar pomeni, da prihaja/teče pospešeno njihovo izumrtje. Je avtorica, ki izvirni jezik umešča v lastni boj v avtohtono poetiko, ki maksimalno izkorišča izkušnje brezimnega ljudskega pesniškega genija, s katerim se je literatura ali natančneje lepota rodila najprej za govorjeno/izgovorjeno in nato za pisano besedo. kot posameznik / umetniški.
Motivi in teme so vzeti iz vsakdanjega življenja v najljubšem podeželskem okolju in iz življenja malega, navadnega človeka, ki je tako kot drugi subjekti smrtno bitje. Gre preprosto za lirično zgodovino oziroma liriko z univerzalnimi, univerzalnimi človeškimi pomeni in razsežnostmi, tako da ima pesniško branje Kljaićeve svojo literarno vrednost. Delo je skupek različnih razpoloženj in razmer, dogodkov, dogajanj in manifestacij. Spreminjajo se s hitrimi filmi veselja, žalosti, bolečine, osamljenosti, odtujenosti, izgube, brezupnosti, ljubezni, vere in upanja, pa tudi vzpona in poraza, spoštovanja in zaupanja, razumevanja in prijateljstva, pa tudi bolezni in virusov, okužbe in porazov. V nasprotju s pogosto poudarjenim poukom in podukom je treba poudariti vsiljeno poanto, seveda optimizem in vero avtorice v življenje in v človeka. Vsa črnina kot objektivna realnost se dviga na piedestal lepega in vzvišenega. To se doseže s postopkom, v katerem je nenehno soočenje med subjektom, posameznikom na eni strani in kolektivom, ljudmi na drugi strani. Obstoj se spontano odraža v značilnih dimenzijah minljivosti, nesmiselnosti, absurda in paradoksa.
Uporaba oblike »jaz« lahko kaže na misel o avtobiografskem značaju pesmi, a menim, da je lahko skrita/prikrita tendenca, vendar ni umetniškega dela brez težnje, zaradi verodostojnosti ustvarjalnega zapisa. Za ilustracijo vzamemo nekaj verzov pesmi Badža bez dima, ki nas pripeljejo do nekaterih drugih značilnosti/posebnosti poustvarjanja življenja v poeziji. Nema jutroske dima / iz kuće prvije komšija / vrance s juče upregli / kod zave u babne ošli / pustili anjgiru na volju / nek poćera koblu / dugo s bili sapeti / kad znaju kuda će / lako će odrediti kako će. Čas teče, ljudje odhajajo in nič ni tako, kot je bilo nekoč. Žalost se je kopičila in stopnjevala z leti, mladostjo, življenjem (Bremza za godine) in za odprte rane ni zdravila/balzama. Ljudska modrost je kot podtekst uporabljena v besedilih, ki jih je avtorica poustvarila v svojih objavljenih delih (Ljubavna, Ocoprana progala, Prdavac, Đedova tuga, Sa čijanja, Brez matere, Bakinja želja). Sama se mi vsiljuje misel našega makedonskega dedka Marka Cepenkova iz druge polovice devetnajstega stoletja, ki je slišane ljudske pripovedi poustvarjal v lastnih delih, katerih vrhunec je zagotovo štorklja Siljan.
V tematskih krogih posveča Kljaić posebno pozornost in spoštovanje domu in družini kot enkratnim in vzvišenim oblikam in vsebinam človeštva in sveta. Ni drevesa brez korenin in listov, tako kot ni sveta in starosti brez lastnega sadja in semena. Podeželski ambient dopolnjuje oziroma oplemeniti najbolj življenjsko popkovino z zemljo. Iz nje izhajamo in v njej preminemo, ona nas hrani in ohranja pri življenju, nas navdaja z vero v lepšo in bolj človeško prihodnost (Ne ustaj na lijevu nogu). Nevsiljivo se je pred bralci odprlo veliko epsko platno za eno in edino kratko človeško življenje, križano na lesenem križu med rojstvom in smrtjo.
Krajinska lirika je potrditev bolj avtorskega daru, ki ustvarja čudovite tapiserije za lepote letnih časov, izražene ali natančneje poslikane/vezene z vsemi njihovimi barvami, okusi in vonji. Okvir obrazca je poln, pogosto napolnjen z vsebino številnih informacij, pripomb, komentarjev, recenzij, potopisov in reportažnih fragmentov, ki odražajo novinarski živec, poklicne izkušnje, ki zapolnjujejo delovno življenje Kljaićeve. In se lahko zastavi vprašanje, kaj ostane po človeku in življenju! Mnogi bodo hiteli in odgovorili, da ni več nič. Modri bodo mislili in poslušali. In imajo pravi odgovor, ki vsebuje misel, da literatura izvira in neposredno odseva življenje, a je vedno bila in ostaja nekaj več kot življenje samo. Seveda z ustrezno pomočjo jezika ali natančneje z izumrlim ljudskim govorom, tukaj pa nam ga Jagoda Kljaić z odgovornostjo pred pisano besedo ponuja v branje v pesniški zbirki Sa druge strane štreke. Vsekakor v zadovoljstvo bralcev in kritikov.
