JOŽE ŠMIT – STOLETNICA ROJSTVA

(01. 02. 1922 Tlake pri Rogatcu – 07. 02. 2004 Ljubljana), pesnik, prevajalec, urednik, lektor, novinar

Tone Pavček je o Jožetu Šmitu napisal: »Bil je mil človek in nežen pesnik. « (Hiša Cankarjeve zaveze, Cankarjeva založba, 2005)

Rodil se je v vasici Tlake pri Rogatcu v številni kmečki družini. Od dvanajst otrok je ostalo živih devet otrok, ki so bili med seboj vse življenje tesno povezani.

Osnovno šolo je obiskoval pod Donačko goro, kjer so učitelji zgodaj prepoznali njegovo nadarjenost in pesniški talent. Zato je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. To je bilo odločilno za njegovo nadaljnje življenje zaradi odličnih učiteljev in sošolcev, kasnejših pesnikov, literatov, slikarjev, režiserjev, pevcev, skladateljev in filozofov. Kot dijak je pričel objavljati svoje pesmi v glasilih Mentor, Mladika, Dom in svet. Maturiral je leta 1941.

Da bi se izognil prisilni mobilizaciji v nemško vojsko, je leta 1942 in 1943 študiral gozdarstvo na Dunaju. Bolnega so Nemci prisilno mobilizirali in poslali v Normandijo, kjer je tretji dan po invaziji prebegnil k Angležem, ki so ga poslali v Anglijo, na Škotsko in v Italijo (1944). V domovino se je vrnil s peto prekomorsko partizansko brigado, kjer je bil v kulturniški skupini. Osvoboditev je dočakal 9. maja 1945 v Ljubljani, vendar so ga demobilizirali šele leta 1946.

Po vojni je v Ljubljani študiral slavistiko in primerjalno književnost. Od leta 1947 do 1964 je bil novinar pri »Kmečkem glasu« in urednik pri »Socialističnem kmetijstvu in gozdarstvu«.

Od leta 1964 do 1976 je delal pri Mladinski knjigi. Najprej je bil lektor, nato direktor vseh publikacij za mladino (Ciciban, Pionirski list, Pionir, Mladina, Otrok in družina, Proteus), zadnjih pet let pa je bil urednik Cicibana. Uredništvo Cicibana in Cicidoja je objavilo, da bo leto 2022 v znamenju Jožeta Šmita. V januarskem Cicibanu so objavili njegove uganke, v januarskem Cicidoju pa njegove pesmi za otroke iz zbirke Kdo živi v tej hišici. Objavljal je tudi v reviji Barčica in Kurirček.

Prve pesmi je objavil v reviji Mentor leta 1938. Po vojni je objavljal v vseh pomembnejših slovenskih revijah, pisal pa je tudi književne kritike, kratko prozo in kratko mladinsko prozo.

Jože Šmit je prejel Levstikovo nagrado za pesniško zbirko Kako bomo umirali, dve Kajuhovi nagradi za pesniško zbirko Lirika časa in pesnitev Koleselj iz cedilike in nagrado vstaje slovenskega naroda za pesnitev Koleselj iz cedilike.

Rojstno hišo Jožeta Šmita so prenesli iz Tlak v Rogatec. Postala je začetek in nato osrednji objekt pri nas največjega Muzeja na prostem Rogatec in so ga razglasili za spomenik državnega pomena. Leta 2021 je muzej praznoval 40-letnico ustanovitve.

Jože Šmit je častni občan Občine Rogatec. V počastitev 100-letnice njegovega rojstva in 40-letnice muzeja bosta občina in muzej počastila njegov spomin s številnimi kulturnimi dogodki, ki bodo potekali vse leto. Spomin nanj ohranjajo tudi na Črnem vrhu nad Idrijo, kjer je preživljal čas po upokojitvi, in v Litiji, kjer je živel pred preselitvijo v Ljubljano in je tam tudi pokopan.

O njegovih knjigah in življenjskih jubilejih je bilo v slovenskih časopisih objavljenih veliko člankov in intervjujev. Povabili so ga na številne slovenske šole, kjer se je srečeval z otroki. Zanje je napisal pesmi in uganke, ki so bile objavljene v samostojnih knjigah in v publikacijah za otroke in mladino. Ko je bil urednik Cicibana, je nadaljeval delo Kristine Brenkove in Branke Jurca in je pritegnil k sodelovanju najboljše pisateljice in pisatelje ter ilustratorke in ilustratorje.

Bil je član Društva slovenskih pisateljev in v prijateljskih stikih z vsemi slovenskimi pesniki in pisatelji svojega časa.

Dela Jožeta Šmita:

Pesniške zbirke:

Pesmi za otroke – knjige:

Pesniški prevodi – izbori, sodelovanje:

Prozni prevodi:

Pesniški prevodi – knjige:

Prevodi iz latinščine - knjige

Tone Pavček, ki je uredil zadnjo pesniško zbirko Jožeta Šmita z naslovom »Izbrana lirika« (MK 2002), je napisal, da je bil Jože Šmit: »pesnik stišane pesniške besede, mila osebnost prvega povojnega pesniškega rodu, že od vsega začetka do danes na intimni srčni strani pesnjenja …«.

Viri:

(01. 02. 1922 Tlake pri Rogatcu – 07. 02. 2004 Ljubljana), pesnik, prevajalec, urednik, lektor, novinar

Tone Pavček je o Jožetu Šmitu napisal: »Bil je mil človek in nežen pesnik. « (Hiša Cankarjeve zaveze, Cankarjeva založba, 2005)

Rodil se je v vasici Tlake pri Rogatcu v številni kmečki družini. Od dvanajst otrok je ostalo živih devet otrok, ki so bili med seboj vse življenje tesno povezani.

Osnovno šolo je obiskoval pod Donačko goro, kjer so učitelji zgodaj prepoznali njegovo nadarjenost in pesniški talent. Zato je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. To je bilo odločilno za njegovo nadaljnje življenje zaradi odličnih učiteljev in sošolcev, kasnejših pesnikov, literatov, slikarjev, režiserjev, pevcev, skladateljev in filozofov. Kot dijak je pričel objavljati svoje pesmi v glasilih Mentor, Mladika, Dom in svet. Maturiral je leta 1941.

Da bi se izognil prisilni mobilizaciji v nemško vojsko, je leta 1942 in 1943 študiral gozdarstvo na Dunaju. Bolnega so Nemci prisilno mobilizirali in poslali v Normandijo, kjer je tretji dan po invaziji prebegnil k Angležem, ki so ga poslali v Anglijo, na Škotsko in v Italijo (1944). V domovino se je vrnil s peto prekomorsko partizansko brigado, kjer je bil v kulturniški skupini. Osvoboditev je dočakal 9. maja 1945 v Ljubljani, vendar so ga demobilizirali šele leta 1946.

Po vojni je v Ljubljani študiral slavistiko in primerjalno književnost. Od leta 1947 do 1964 je bil novinar pri »Kmečkem glasu« in urednik pri »Socialističnem kmetijstvu in gozdarstvu«.

Od leta 1964 do 1976 je delal pri Mladinski knjigi. Najprej je bil lektor, nato direktor vseh publikacij za mladino (Ciciban, Pionirski list, Pionir, Mladina, Otrok in družina, Proteus), zadnjih pet let pa je bil urednik Cicibana. Uredništvo Cicibana in Cicidoja je objavilo, da bo leto 2022 v znamenju Jožeta Šmita. V januarskem Cicibanu so objavili njegove uganke, v januarskem Cicidoju pa njegove pesmi za otroke iz zbirke Kdo živi v tej hišici. Objavljal je tudi v reviji Barčica in Kurirček.

Prve pesmi je objavil v reviji Mentor leta 1938. Po vojni je objavljal v vseh pomembnejših slovenskih revijah, pisal pa je tudi književne kritike, kratko prozo in kratko mladinsko prozo.

Jože Šmit je prejel Levstikovo nagrado za pesniško zbirko Kako bomo umirali, dve Kajuhovi nagradi za pesniško zbirko Lirika časa in pesnitev Koleselj iz cedilike in nagrado vstaje slovenskega naroda za pesnitev Koleselj iz cedilike.

Rojstno hišo Jožeta Šmita so prenesli iz Tlak v Rogatec. Postala je začetek in nato osrednji objekt pri nas največjega Muzeja na prostem Rogatec in so ga razglasili za spomenik državnega pomena. Leta 2021 je muzej praznoval 40-letnico ustanovitve.

Jože Šmit je častni občan Občine Rogatec. V počastitev 100-letnice njegovega rojstva in 40-letnice muzeja bosta občina in muzej počastila njegov spomin s številnimi kulturnimi dogodki, ki bodo potekali vse leto. Spomin nanj ohranjajo tudi na Črnem vrhu nad Idrijo, kjer je preživljal čas po upokojitvi, in v Litiji, kjer je živel pred preselitvijo v Ljubljano in je tam tudi pokopan.

O njegovih knjigah in življenjskih jubilejih je bilo v slovenskih časopisih objavljenih veliko člankov in intervjujev. Povabili so ga na številne slovenske šole, kjer se je srečeval z otroki. Zanje je napisal pesmi in uganke, ki so bile objavljene v samostojnih knjigah in v publikacijah za otroke in mladino. Ko je bil urednik Cicibana, je nadaljeval delo Kristine Brenkove in Branke Jurca in je pritegnil k sodelovanju najboljše pisateljice in pisatelje ter ilustratorke in ilustratorje.

Bil je član Društva slovenskih pisateljev in v prijateljskih stikih z vsemi slovenskimi pesniki in pisatelji svojega časa.

Dela Jožeta Šmita:

Pesniške zbirke:

Pesmi za otroke – knjige:

Pesniški prevodi – izbori, sodelovanje:

Prozni prevodi:

Pesniški prevodi – knjige:

Prevodi iz latinščine - knjige

Tone Pavček, ki je uredil zadnjo pesniško zbirko Jožeta Šmita z naslovom »Izbrana lirika« (MK 2002), je napisal, da je bil Jože Šmit: »pesnik stišane pesniške besede, mila osebnost prvega povojnega pesniškega rodu, že od vsega začetka do danes na intimni srčni strani pesnjenja …«.

Viri: