HUGO WOLF (od 13. marca 1860 do 22. februarja 1903) Veliki nemški glasbenik
Slavni angleški pesnik Oscar Wilde je nekoč dejal:
»Kritik sploh ne more biti pravičen v običajnem pomenu besede. Nepristranska sodba je brez vrednosti. Kdor vidi obe strani zadeve, ne vidi ničesar. Samo aukcionar lahko nepristransko in enako občuduje vse umetniške šole!«
Tudi Hugo Wolf je ta načela upošteval, ko je leta 1884, star komaj štiriindvajset let, prevzel mesto glasbenega kritika pri časopisu »Wiener Salonblatt«. Ni poznal kompromisov in je ravnal v skladu z besedami: »Nima smisla prižigati dimnika pred greznico - treba jo je izsušiti!«
Tako se je odkrito vključil v bitko slogov, ki je v tistem času divjala na Dunaju, in še posebej so mu zamerili, da se je boril proti Brahmsu in branil Brucknerja, ne pa obratno, kot je bilo v navadi. Za Brucknerjem se je boril wagnerjanski svet z Lisztom in Berliozom ter še nerojenim delom Huga Wolfa, za Brahmsom pa sta stala vsemogočna glasbena kritika Hanslick in Kalbeck ter ves »avtoritativni« Dunaj.
Hugu Wolfu ni prišlo na misel, da bi v svojih recenzijah ohranil običajni nežni ton »Salon-blatta«. Nasprotno, zadnje strani tega časopisa, namenjenega zgornjim desetim tisočem dunajske družbe, so zaradi Wolfovega nenavadnega načina, kako stvari predstaviti na povsem neprizanesljiv in neprizanesljiv način, kmalu pridobile »žaljiv« sloves. Ni ga bilo strah obtožiti zlorab v zelo posvečenih ustanovah, kot sta Dunajska dvorna opera ali Filharmonija, in je brez dlake na jeziku povedal resnico tudi slavnim skladateljem, pevcem, dirigentom itd. To je bilo seveda čisto samopomilovanje. Seveda pa je bil napad na nečimrnost malikov, ki so imeli moč, da se maščujejo, ko se jim ponudi priložnost, čisti samomor; in maščevanje ni trajalo dolgo!
Odkar se je Hugo Wolf pred šestimi leti vrnil na Dunaj iz rojstnega mesta Slovenj Gradec (Windischgraz) na Štajerskem, kjer je obiskoval konservatorij, je živel bedno življenje mladega glasbenika, ki se je v največjem pomanjkanju trudil, da bi se preživel. Osamljen, reven, neznan in nepriznan se je moral preživljati najprej kot učitelj glasbe s 36 do 38 goldinarjii, nato kot glasbeni kritik s 60 goldinarji na mesec. Ta težak, obupen boj za golo preživetje, fizično pomanjkanje v kombinaciji s pretiranim duševnim naporom tistega časa so zagotovo vzročno povezani tudi z zgodnjim zlomom njegovega celotnega živčnega sistema. Božično pismo njegovemu svaku Strasserju prikazuje grozljivo sliko njegove takratne revščine. V njem je navedeno:
»Z veseljem bi obogatil božično drevo vaših otrok, a sem tako reven, da me niti hudič ne bi hotel vzeti. Moja duša! Že dolgo nisem bil v tako slabem stanju! Ker živim samo od svojega peresa in nimam skoraj nobenega dodatnega zaslužka, sem nesrečen ...«
Leta 1883 je spoznal mladega, takrat že spoštovanega Hermanna Bahra in se z njim ter še enim prijateljem preselil v podstrešno stanovanje v središču Dunaja. Wolfovo sobo, glasbeno sobo, je od sobe drugih, »plebejcev z golimi tlemi«, ločevala le preproga. V zbirki Gesammelten Aufsätzen (Zbrani eseji) Bahr pripoveduje o prizoru iz tega ciganskega obdobja, ki se zdi kot sanjski nočni prizor:
»Takrat je le malokdo slutil, kaj bo Wolf kmalu postal za nas; večina ga je imela za norca. S prijateljem sem živel precej študentsko, v menzah ali gostilnah, veselo v noč do zore. Ko smo končno prišli domov, je bilo običajno okoli petih. Težki od pitja in silnega navdušenja mladih smo želeli ležati. Nato so se odprla vrata in iz druge sobe se nam je prikazal Hugo Wolf v dolgi, dolgi srajci, s svečo in knjigo v roki, zelo bled, čuden na pogled v sivi, zamegljeni svetlobi, z zmedenimi, včasih bizarnimi, včasih slovesnimi gestami. Strašno se je smejal in se norčeval iz nas. Nato je stopil na sredino, zamahnil s svečo in nam, medtem ko smo se oblačili, začel brati, večinoma iz »Penthesileje«. Toda to je imelo takšno moč, da smo utihnili in se nismo več upali premakniti, tako velik je bil, ko je govoril. Besede so se kot ogromne črne ptice pognale iz njegovih bledih ust in zdelo se je, da so se še povečale, tako da je bil ves prostor napolnjen z njihovimi strašno živimi sencami. Nenadoma se je spet zasmejal in se nam posmehoval ter v svoji dolgi, dolgi srajci, z utripajočo svečo v iztegnjeni roki, počasi spet izginil skozi vrata. Ko se je svitalo, smo dolgo sedeli pokonci in čutili, kako skrivnostno piha okoli nas, ter vedeli, da je bilo z nami veliko bitje.«
Takrat je Hugo Wolf spoznal tudi častitljivega Antona Brucknerja, s katerim sta se pozneje tesno povezala zaradi skupne ljubezni do Wagnerja. Bruckner ga je klical »Wolferl« in še posebej mu je bil všeč Wolfov akord, ki je zvenel tako zavidljivo nenavadno:
»Hudič, od kod ti to?« je pogosto začudeno vprašal mladega glasbenika, ko mu je igral svoje skladbe.
Vsi ti prijatelji in drugi so si dolgo obupno prizadevali najti založnika za Wolfove skladbe, za njegove Jugendlieder, godalni kvartet, simfonično pesnitev »Penthesilea«, vendar so bila vsa prizadevanja zaman. Schott je zavrnil, Breitkopf & Härtel je zavrnil, Simrock je zavrnil, drugi založniki so prelomili besedo. Celotna žalost nad tem neverjetnim nerazumevanjem vzhajajočega genija je izražena v Wolfovem pismu Mottlu:
»Tolažim se z Berliozovimi besedami: ‘Dvignimo se nad bedo življenja, odpovejmo se vsem črnim mislim in z lahkotnim glasom zapojemo znani, živahni refren: Dies irae, dies illa ’...«
Žal pa to ni bil edini trenutek v njegovem življenju, ki ga je zaznamovala najgloblja tragedija, ko je moral zapeti ali bolje rečeno vzdihniti: »Dies irae - Dan mrtvih«. Njegovo delo kritika mu je dalo še več hudobnih priložnosti za to.
Svoj Godalni kvartet v d-molu, napisan leta 1879 z motom »Entbehren sollst du, sollst entbehren!«, je najprej predložil takrat znanemu kvartetnemu združenju članov Dunajskih filharmonikov. Gospodje so ga poznali le po njegovih »spiessige Kritiken« in niso imeli pojma o njegovem nenavadnem talentu. Ker so delo zavrnili, ne da bi ga natančneje preučili, se je zgodilo, da ubogi skladatelj svojega kvarteta ni slišal vse življenje: prvič so ga igrali šele po njegovi smrti, leta 1903. A takrat je bilo že prepozno, saj je eden od kritikov dejal:
»Delo je mestoma prežeto s pristnim beethovnovskim duhom in je tako prijetno, polno idej in lepo zveneče, da bi lahko skladatelja, če bi ga izvedli prej, z enim samim zamahom uvrstili v prvo vrsto sodobnih tonskih pesnikov!«
Hugo Wolf je bil zaradi tega neuspeha zelo prizadet:
»Verjetno ni ničesar bolj žalostnega, kot je neizpolnjena želja, pa naj bo še tako skromna; a nič ne vznemirja človeka tako zelo kot skrb ali prepričanje, da se bodo njegove želje in upi izpolnili. Človek zaradi tega postane bedak, pijanec, mizantrop, astrolog, zvezdoslovec, iskalec zakladov, prodajalec hudiča, lirski pesnik, potepuh, nesrečni ljubimec, celo recenzent (kot na primer jaz) ...«
V grenkem sovraštvu do samega sebe se je skušal potolažiti z »ne« Združenja kvartetov:
»Gospodje! Usmilite se nas, ubogih skladateljev! Bodite vljudni in blagi! Čebulo si dajte v žepe krila...«
To se je zgodilo leta 1885. Še hujše pa je doživel naslednje leto s svojim drugim otrokom bolečine, simfonično pesnitev »Penthesilea«, ki jo je najprej zaman poskušal izvesti v Münchnu, nato pa jo je predal Dunajskim filharmonikom. Čeprav je bilo delo sprejeto na vajo, ga je prevevala slaba slutnja, ki pa jo je realnost še zdaleč presegla.
Vaja je bila predvidena za 15. oktober, saj je filharmonija Svobodne države vedno sama odločala o sprejetju ali zavrnitvi predloženih novih del. Hugo Wolf se je vaje udeležil v stranski loži, kjer ga glasbeniki niso videli. Orkester je začel igrati - toda to, kar so igrali, ni bila Wolfova »Penthesilea«, temveč - kot je sam kasneje poročal - »pesem norega, norca, šaljivca«. Zaslišala se je nepopisno razdvojena popačena podoba, dirigent pa je, ne da bi prekinil peklenskega Breughela, ritmiziral. Vsak je sam ustvarjal glasbo, ne da bi imel o vsem skupaj pojma, in se zabaval, ko je zvenela vse bolj fantastično, dokler ni končno nastala prava mačja glasba, katere hudičevo piskanje in praskanje se je mešalo z glasnim smehom, v katerega je na koncu izbruhnil filharmonični orkester ... . .
Ko se je zlobni smeh glasbenikov nekoliko umiril, je dirigent nagovoril orkester:
»Gospodje, ne bi pustil, da se skladba konča, toda želel sem si ogledati človeka, ki si upa tako kričati o mojstru Brahmsu!«
Krvoločni skladatelj, ki je moral na ta način plačati za delo svojega kritika, se je razjezil in zavrel od jeze. Noči je preživljal v divjih vročičnih sanjah: njegova podoba boga je bila uničena, Penthesilea je bila zlorabljena, njen čudežni zvok zlorabljen, sam je bil javno izpostavljen in obsojen! Globoko razžaljen je v pismu zapisal:
»Kako vam je všeč nauk te zgodbe? Ha, ha! Precej smešno, kajne? Prekleto smešno! Ko sem slišal dirigentove besede, sem mu najprej poslal izziv. Prisotni prijatelji so me prepričali o nesmiselnosti takšne poteze in me od nje odvrnili. Toda pisanje bom izpustil, da bo sam hudič bledel...«
S tem spisom, grobim pamfletom, se je želel maščevati, vendar se mu to ni posrečilo. Maščeval se je na način, ki je bil primerno njegovemu umetniškemu poslanstvu: z dejanjem, z objavo svojih prvih zrelih pesmi!
Nekaj njegovih zvestih prijateljev, ki so z njim delili trpljenje, je na Dunaju ustanovilo majhno založbo, ki je v zameno za povračilo stroškov tiska prevzela nalogo izdajanja pesmi; stroški tiska so bili delno zagotovljeni v gotovini, delno pa z obveznostjo, da vsak od prijateljev jamči za nakup določenega števila zvezkov. Od dvanajstih pesmi jih je šest posvetil spominu na svojega nedavno umrlega očeta, šest pa svoji materi.
Po tem dogodku je Hugo Wolf opustil svoje delo kritika: za »Wiener Salonblatt« ni več ničesar napisal. Zdaj ga je namreč zajel čudež zrelosti!
Z objavo dveh tankih knjižic pesmi se je šele zavedel, kaj je njegova prava usoda. Prejšnjih deset let z vsemi krizami in izgredi, poskusi in napakami je pozneje označil za »počasen, mučen samomor«, zdaj pa se je odločil, da se bo v celoti posvetil skladanju Lieder; vendar ne posameznih pesmi, temveč celotne pesniške zbirke določenih pesnikov, ki naj bi jih uglasbil.
Ko se je v začetku leta 1888 odpravil v Perchtoldsdorf pri Dunaju, kjer mu je prijatelj Heinrich Werner za zimo dal na razpolago svojo hišo, so se pesmi Mörike začele iz njega izlivati kot dolgo zadrževan poplavni val. Za teh 53 čudovitih pesmi je potreboval največ 42 dni! V radostnih pismih iz tistega časa je razvidno njegovo globoko začudenje, celo groza ob tem nenadnem izbruhu njegove ustvarjalne dejavnosti. Tako je nekoč zapisal:
»Pravkar sem zapisal novo pesem. Pesem bogov, vam povem! Popolnoma božansko! Čudovito! Kako daleč želite, da grem? Strah me je pomisliti. Nimam poguma, da bi napisal opero, ker se bojim potrebnih idej. Ideje, dragi prijatelj, so grozne. To čutim. Moja lica žarijo od navdušenja kot stopljeno železo in to stanje navdiha je zame čudovita muka, ne čista sreča! ... Kaj me čaka v prihodnosti? To vprašanje me muči, straši in zaposluje v budnosti in sanjah. Ali sem poklican? Ali sem na koncu sploh izbran? Bog ne daj, da bi bilo slednje! To bi bilo zame lepo presenečenje...«
Poleti se je Hugo Wolf s svojim svakom Strasserjem odpravil na pohod po Zgornji Štajerski in Koroški. Ko je naletel na čudovit skalni grad Hoch-Osterwitz pri Glandorfu in se sprehajal po širokih praznih hodnikih, je nenadoma zaslišal čudne akorde, kot da bi nekdo v daljavi igral na klavir. Med hojo se je oziral v vse smeri in na oknu zadnje sobe odkril eolsko harfo. V globokem začudenju se je obrnil k svojemu svaku:
»To je čudovito! Do tega trenutka še nikoli v življenju nisem slišal eolske harfe. In zveni natanko tako, kot je v moji pesmi! To je čudno!«
Nato se je usedel in zapisal nekaj taktov svoje čudovite pesmi Mörike »An eine Aeols-harfe«, ki jo je dokončal aprila prej, da bi jo dokazal svojemu svaku.
Po kratkem bivanju v Münchnu se je Wolf vrnil na Dunaj in nato nekaj mesecev preživel v Unterachu v Salzkammergutu. Tam je po večmesečnem premoru dokončal Mörike-Lieder, teh 53 čudovitih ljubezenskih in ljubezenskih pesmi, molitev in hvalnic, balad in pravljičnih slik, vse zaprte v skrivnostni sorodni dih. Najbolj nenavadno je, da je med delom na pesmih Mörike uspel uglasbiti tudi Eichendorffove pesmi, ki imajo povsem drugačno razpoloženje.
11. oktobra 1888 je v Unterachu dokončal zadnjo pesem Mörike, 27. oktobra pa je na Dunaju zapisal prvo Goethejevo pesem. 50 Goethejevih pesmi, ki so sledile, je uglasbil šele v treh mesecih in pol, kar je bil neprimerljivo večji podvig! Ko je februarja 1889 dokončal Goethejev zvezek, je imel za seboj najbolj blagoslovljeno in srečno obdobje svojega sicer žalostnega življenja.
Tako kot pri Schubertu je tudi pri Hugu Wolfu prvi javni nastop predstavljal krog zvestih prijateljev. Sedel je za klavirjem, pel in igral ter pobožne poslušalce zasipal z obilico svojih novonastalih pesmi kot s potokom. To so bili nepozabni trenutki, v katerih jih je omamljal in navduševal. Tudi tam je bil poln neustavljive sreče. Zasmejal se je:
»Torej vam je všeč? To sem že hotel zažgati!«
Julija 1889 je bil Hugo Wolf na festivalu v Bayreuthu in se je nekoč na dan odmora v družbi prijateljev in znancev odpravil v klavirsko dvorano Steingräber, kjer so hitro pripravili majhen improviziran koncert. Slavni baritonist Blauwaert je zapel na pogled, Wolf pa ga je spremljal. Ko so igrali Goethejevo »Epifanijo« in prišli do odlomka, v katerem piše: »Ker zdaj tukaj vidimo lepe gospode in gospe, a ne volov in oslov. . .« Wolf se je pomenljivo ozrl po gledalstvu in jih humorno pogledal, kot da bi se želel prepričati tudi o tem, da ....
Najbolj presenetljiva značilnost nesmrtnih pesmi Huga Wolfa je občutljivost glasbe za besedilo, ki je doslej še nihče ni opazil v tolikšni meri. »Skrivnost Wolfovega edinstvenega dosežka,« pravi Newman v svojih Hugo Wolf- Werke, ki jih je prevedel Dr. Hermann von Hase, »je v tem, da je prodrl v samo srce vsake pesmi, kar je v posameznih primerih uspelo le redkim skladateljem in v toliko različnih primerih še nobenemu. Pustil je pesniku, da je do najmanjše podrobnosti določil celotno zasnovo in barvo pesmi.«
Dolgo po smrti Huga Wolfa se je neki glasbeni pisec pritoževal, da »sedanji način komponiranja pesmi, ki se strogo drži danega besedila in ne ponavlja besed, ruši ves prejšnji nauk o obliki glasbe«, očitno zato, ker če Händel na primer ne bi ponavljal besed, ne bi imeli handlovskih zborov. Bruckner, veliki simfonični skladatelj, je bil podobne narave. Kot tako imenovani čisti glasbenik, kot zgolj glasbenik, je bil pri svojem umetniškem delu popolnoma nasproten svojemu sodobniku in sočloveku Hugu Wolfu. Ko je pesnik nekega zbora želel Brucknerju očitati, da prepogosto ponavlja zadnje verze zbora, je ostareli skladatelj izrekel besedo, ki je postala slavna:
»Was — wiederholt? — Viechkerl, hätten S’ mehr dicht‘t!«
V Brucknerjevem primeru naj bi se pesnikovi verzi skladali s polnostjo njegove glasbe. Pri Wolfu pa je bilo ravno obratno; ne zato, ker bi bilo v njem premalo glasbe, temveč zato, ker je imel na voljo tako neskončno bogastvo glasbe, da je lahko izrazil vsa pesnikova čustva in hkrati ustvarjal s takšno lahkoto kot skoraj noben drug skladatelj.
»Še ena pomembna točka,« pravi Newman-v. Hase, »je, da Wolf obogati svojo izraznost tako, da klavirsko spremljavo povzdigne do pomena, kakršnega v zgodovini Lied še ni bilo. Njegove pesmi v resnici niso napisane ‘za pevski glas s klavirsko spremljavo’; že naslovne strani izražajo, da so napisane ‘za pevski glas in klavir’: Wolf je dejansko vedel, kako ju združiti v eno. Bil je eden najboljših umov moderne dobe, nadarjenih za kontrapunkt. Kontrapunkt je živel in se prepletal v njem; težko si je zamislil melodijo, ne da bi se ji same od sebe pridružile druge melodije, povezane z njo.
Tako imajo pesmi Huga Wolfa to redko lastnost, da izpolnjujejo vse zahteve tako glede glasbenega posluha kot tudi glede prilagodljivosti pesniškemu razpoloženju poezije. In vse se dogaja tako preprosto, brez občutka preračunljivosti, s tako naravnim učinkom, da se sprva komaj zavedamo, da gre za vrhunsko umetnost. Ko pa jo v celoti dojamemo in začnemo analizirati, se začudimo enotnemu umetniškemu delu, v katerega so se zlili poezija, melodična linija, fraza, poudarki, harmonije in klavirski gib.«
O izjemnih umetniških dosežkih Huga Wolfa v njegovih pesmih ne daje nič boljšega in nazornejšega vtisa kot opis Hermanna Bahra o Wolfovih nočnih predavanjih v njegovi mladosti, ki smo ga delno že navedli zgoraj. V nadaljevanju piše:
»Še nikoli v življenju nisem slišal takšnega branja. Ni ga mogoče opisati. Lahko rečem le, da so besede, ko jih je izgovarjal, dobile izjemno resnico, dobile so telo, resnično smo imeli občutek, kot da je njegovo telo nenadoma postalo meso besed, kot da te roke, ki smo jih videli, kako se lesketajo v temi, niso več pripadale človeku, ampak besedam, ki smo jih slišali! Z vsem telesom se je tako rekoč prelevil v pesnikovo besedo. Ta je stal pred nami, naš prijatelj je izginil.
Potem sem se potikal po Evropi in več let nisem slišal ničesar o njem, dokler niso prišle njegove Goethe-Lieder. Zadele so me najgloblje. In potem sem se nenadoma spomnil. Da, bilo je enako! Enako kot tiste noči. Tako kot se je takrat pred nami potopil, da bi bil v obstoju vsake besede, tako da so se njegove roke, ki smo jih videli, kako da se lesketale, in njegove oči, ki smo jih videli svareče, se niso več zdele njegove, temveč roke in oči teh besed, ki jih nismo opazili, tako tudi glasbe ni mogel nihče dodati, temveč je bila naravna glasba njihovih verzov. Imeli smo le slaba ušesa, sicer bi jo morali vedno slišati: saj je to lastna glasba teh verzov, živi v njih, vedno je morala biti z njimi, on jo je le pustil h glasu!«
Toda Hugo Wolf je združil tudi svetove svojih pesnikov: zvezek Mörike, zvezek Goetheja, zvezek Španskih pesmi itd. in vsakemu zvezku dal razpoloženje, ki je ustrezalo le tistemu pesniku. Nobena vrstica iz enega zvezka ne more biti v nobenem od drugih zvezkov. Zato je pozneje bil v večnem boju z založniki, ki so želeli zvezke raztrgati in jih izdati v knjižicah s šestimi do osmimi naključno izbranimi pesmimi, ne da bi upoštevali splošno razpoloženje.
Hugo Wolf je v neznansko kratkem času, v komaj treh letih, ustvaril največji del svojega liričnega dela. V tistem času je bilo v njegovem opusu devet valov navdušenja: 53 Mörike-Lieder, 1. del (od februarja do maja 1888), 17 Eichendorff Lieder (september 1888), Mörike-Lieder, 2. del (od oktobra do novembra 1888), 51 Goethe-Lieder (od oktobra 1888 do februarja 1889), 44 Spanische Lieder, 1. del (od oktobra 1889 do januarja 1889), 2. del (od marca do aprila 1890), 6 Gottfried Keller Lieder (maj 1890), 22 Italienische Lieder, 1. del (od maja do novembra 1890 in od novembra do decembra 1891). V tem ustvarjalnem obdobju je ustvaril tudi svoja veličastna zborovska dela »Christnacht«, »Elfenlied« in »Feuerreiter« ter glasbo za Ibsenov »Fest auf Solhaug«.
Hugo Wolf ni mogel delati počasi in enakomerno, temveč je lahko ustvarjal, tako kot Grillparzer, le v nenadni naglici. In njegovo življenje je bilo podobno ustvarjanju njegovih pesmi: po kratkem, dramatičnem preludiju je vrhunec prišel takoj v nezaslišanem vzponu, ki mu je takoj zatem sledil nenaden zlom ...
V začetku leta 1890 so v javnosti izšli prvi trije veliki zvezki pesmi, vendar jih vodilni kupci niso kupovali, vodilni pevci jih niso peli, vodilni časopisi jih niso recenzirali. Wiener Wagner-Verein je organiziral koncerte Huga Wolfa, vendar se vodilni kritiki niso pojavili.
Toda ko je postala čudovita nova umetniška podoba pesmi Huga Wolfa vse bolj znana, so jo končno morali komentirati tudi novinarji. Govorilo se je o »orgijah v Wagnerjevi družbi«, o »tulečih derviših«, o »klavirskih etudah s hudomušno vokalno spremljavo« in beseda »Wolfsschlucht« se je pojavila z zlonamerno zabavo. V dunajskem časopisu »Vaterland« je kritik zapisal:
»Pesmi Huga Wolfa je v svet poneslo Wagnerjevo društvo. V njih nikoli nismo mogli najti pravega talenta, temveč le arogantno prizadevanje, da bi v melodičnih in harmonskih inovacijah čim prej prehiteli Richarda Wagnerja. Temu se ne reče komponiranje!«
Dunajski časnik »Abendpost« je zapisal:
»Lokalno Wagnerjevo društvo, ki Wagnerja sploh ne goji več, ampak pod to zastavo vodi najrazličnejše stvari, je za prvega tekstopisca razglasilo Huga Wolfa. Schubertov »Erlkönig« je bil napoved karakterizacije, ki je v Wolfovih pesmih tako bleščeče dozorela do najvišje popolnosti. Ta in druge nebesno modre stvari so izrazite!«
Vendar pa so se tudi v Wagnerjevem društvu pojavljale težave in Wolf se je zgrozil nad »druščino«, ki je skušala »celo največjo stvar spremeniti v malomeščanstvo«. Šele Josef Schalk je s svojim esejem »Ueber das Musikmachen im Wagner-Verein«, v katerem je na koncu postavil vprašanje, končal vse spore:
»Katero čuteče bitje se ne bi napolnilo s pravo osvežitvijo, ko celo področje najbolj subjektivne lirike, ki tako zelo pripada nemškemu umu, po mračnem sploščenju ponovno pridobi svežo vitalnost in se v pesmih Huga Wolfa razcveti z nepredstavljivo polnostjo?«
Medtem so kritike nerazumevajočih, zlonamernih in sovražnih postajale vse bolj množične. V eni od Wochenblatte je kritik o Hugu Wolfu zapisal:
»V preteklosti naj bi pisal glasbene kritike, ki niso imele najboljšega slovesa. Navsezadnje je prav on nekoč dejal, da ima raje Lisztov boben kot celotno Brahmsovo simfonijo. Komponiral je tudi pesmi, za kar je prejel prijazen nasvet, naj se vrne k pisanju kritik ...«
Znani kritik časopisa »Wiener Tagblatt« Max Kalbeck je pred tem pisal o vrsti najlepših pesmi Huga Wolfa:
»Otročje, pločevinaste stvari, pustolovsko banalne melodije in smešni harmonski krči, ki bi jih radi imeli za čustva duha. Gospod Hugo Wolf, ki je na klavirju spremljal zelo veliko z lastnimi rokami in ni prizanesel ne instrumentu ne pevcu, je v prejšnjih časih kot novinar z nekaterimi primeri svojega sloga in okusa povzročil neprostovoljno veselost v glasbenih krogih. Svetovali so mu, naj se osredotoči na skladanje. Najnovejši izdelki njegove muze so pokazali, da je bil ta dobronamerni nasvet zgrešen. Moral bi se vrniti k pisanju kritik!
Drug kritik je na Wolfa skorajda poklical policijo. Obtožil ga je istega »moralnega prekrška«, ki ga je eden od njegovih kolegov sto let prej očital Mozartu: »Pretirava v izrazu!« In dodal:
»Ton, v katerem skladatelj pušča, da lovec nagovarja dekle, je strašljivo surov, kot piskanje divje živali. Pravični Bog, na klavirju je izstreljen celo top najtežjega kalibra...«
Še en »strokovnjak« v Wolfovih pesmih ne najde niti sledu o melodiji(!):
»V »Peregrini« in »Anakreonovem grobu« sta pomanjkanje invencije in jalovo prizadevanje, da bi to pomanjkljivost nadomestili z razpoloženjem, jasno razvidna. Ves čas, razpoloženje in nič glasbene misli!«
Detlev von Liliencron, ki se je oktobra 1890 v Münchnu srečal s Hugom Wolfom, je vsem tem zlonamernim ali nerazumevajočim pisunom in njihovim priveskom v svoji pesmi, v kateri maha z zastavo in izliva gnev, izrekel odličen ukor:
Hugu Wolfu
Se spomniš dneva:
Za tabo sva sedela
Conrad, Velikan, in jaz.
Zapel si nam
svojih triinpetdeset,
tri - in - pet - petdeset
Pesmi Mörike,
in svoje neštete čudeže
iz Goetheja in Eichendorffa.
Kako novo je bilo vse to!
Novo do otrpnjenja!
Na sprednji strani zvezka Mörike,
na prvi strani,
si imel, ponižni,
pesnikovo sliko spoštljivo postavljeno.
Kateri skladatelj je to kdaj storil?
In medtem ko si vneto peli,
so zunaj šli mimo Nemci.
V svojih žepih so nosili
vstopnice za »Mamzell Nitouche«1.
In rdečica mi je šla v obraz
za naše rojake,
da te niso poslušali:
Da ne poznajo svojega velikega
pesnika Mörike.
Vstali smo.
na cesti
Conrad, Velikan, te je vzel
na svoja atletska ramena
In te je ponesel skozi množico,
kot je nekoč sveti Krištof nosil dojenčka Jezusa
skozi bučanje divje vode.
Pri trgovki z igračami
kupil sem majhno zastavo,
In zastavica je hitro rasla
v mogočno, veličastno zastavo.
Pomahal sem flavtistu,
ki je v krogu otrok pihal osamljen,
prišel je in odšel z mano:
Didldidlum, didldidlum.
Pomahal sem kornetistu
iz ulične godbe,
prišel je in odšel z nami.
Tatara ta, Tatara ta.
Pomahal sem činelistu,
ki je stal z medvedarjem,
prišel je in odšel z nami.
Čingdada, čingdada.
Med igranjem so vsi trije delali velike korake,
In plesali kot pijani derviši.
Pred sprevodom sem pomahal
z mogočno zastavo sem in tja.
In zakričal sem:
Naredite pot, naredite pot, reveži,
Kralj prihaja!
In Nemci
so v grozi segli v žepe
in se dotaknili vstopnic
za »Mam’zell Nitouche«
in hitro so tekli
na »Mam’zell Nitouche«!
Pesnik je tako Nemce seznanil s Hugom Wolfom bolj, kot bi jih lahko ducat pesniških recitalov!
Genialnost Huga Wolfa je ponovno dosegla nenaden vrhunec: v začetku maja 1895 je začel pisati opero »Der Corregidor«. 16. maja je z delom v vročični naglici nadaljeval v mirni lovski koči sredi baročnega grajskega parka Lipperheide v Matznu. 24. maja sta bila končana prvo in drugo ter 16. junija tretje dejanje, 6. julija pa je avtorica besedila, gospa Rosa Mayreder, prejela veselo sporočilo:
»Finis coronat opus - vale - lupus - Konec krona delo - bodi pozdravljen - Wolf.«
Njegovo radostno vznemirjenje ob izvoru melodij, ki so se na novo in svetlo utrinjale, ga je spodbudilo prisiliti celotno opero, da bi naenkrat zapela kot pesem!
Velika glasbena prizorišča na Dunaju, v Pragi, Berlinu itd. so ga ponovno zavrnila, tako da je bil »Corregidor« premierno izveden 7. junija 1896 v Mannheimu. Gospa Mayreder je po drugem dejanju poiskala Wolfa na galeriji, kjer je sedel v poltemi in bil povsem zatopljen vase. Ko jo je opazil, je vstal, jo tiho pogledal in ji padel okoli vratu:
»In te solze so bile tako silovite, da je vse mimoidoče prevzelo globoko čustvo in ni ostalo nobeno oko suho.«
Čeprav je bila opera v Mannheimu toplo sprejeta, je ob ponovni predložitvi na Dunaju spet niso sprejeli. Wolf je videl, da je bilo njegovo življenjsko delo zavrnjeno v korist povsem javnih in utilitarnih oper, poleg vseh pretresov pa je sledilo še zadnje razočaranje, »poraz pred predstavo«, kot se je grenko izrazil.
In potem je Wolf doživel še 13. oktober 1896, ko je želel iti na pogrebno mašo za Antona Brucknerja in ga je policija izločila iz cerkve, ker »ne sodi vanjo«! Ugotovljeno je bilo, da edini umetniški sopotnik umrlega mojstra tja ne spada! O hvaležni soljudje Huga Wolfa!
Že leta 1894 je Hugo Wolf napisal čudovito lepo »Italijansko serenado« za mali orkester ali godalni kvartet, zdaj, leta 1896, pa je kot nadaljevanje prvega dela 22 italijanskih pesmi, ki jih je uglasbil pred šestimi leti, v enem mesecu ustvaril še 24 pesmi drugega dela. Marca 1897 je napisal svoje zadnje pesmi, tri od sveta in zemlje utrujene Michelangelove pesmi. Tisti, ki poznajo ta veličastna dela, občutijo tudi najgloblje obžalovanje zaradi neizčrpnega sveta čustev, ki je takrat še vedno živel v genialnem umetniku, in zaradi čudovitih darov, ki bi nam jih še vedno dal, če mu usoda ne bi iztrgala kozarca iz roke, ravno ko je segel po njem ...
Druga opera, »Manuel Venegas«, ki jo je začel pisati leta 1897, je ostala le fragment; »Pomladni zbor« iz nje je izjemno lep.
Jeseni leta 1897 je Hugo Wolf zbolel za hudimi možganskimi motnjami. Bolezen je morda izbruhnila zaradi čustvenih pretresov, ki jih je povzročila zavrnitev njegovega »Corregidorja« v Dunajski dvorni operi, vendar je vzrok zanjo veliko globlji in ga je po zdravniškem mnenju treba iskati tam, kjer se vedno razvije paraliza.
20. septembra 1897 so ga sprejeli v sanatorij, 24. januarja 1898 so ga odpustili kot »zdravega«, a šest mesecev pozneje so ga morali za stalno prepeljati v Spodnjeavstrijski državni azil za norce na Dunaju. Tam je počasi umiral. Tam sta njegov svet sestavljala le postelja in stražar, njegovi stalni spremljevalci pa so bili strašni, ponavljajoči se krči in paralize. Njegovo bedno blebetanje in dremanje sta boleče prizadela srca njegovih zvestih prijateljev, ki ga niso nehali obiskovati. A kljub temu je moral ta ubogi človek več kot štiri leta trpeti okrutne muke, ki so se na koncu stopnjevale do grozljivih mučenj, dokler ni 22. februarja 1903 k še ne triinštiridesetletniku prišla smrt kot prijazna in usmiljena rešiteljica.
Pokopan je bil 24. februarja 1903. V pustnem vrvežu dunajskih ulic so ubogega umetnika, ki so ga vse življenje zasmehovali in preganjali, odnesli v Votivkirche na veličastno pogrebno slovesnost. Zdaj je naenkrat začutil vso »ljubezen in čaščenje«, ki ju v svojem življenju še ni doživel.
Na odprtem grobu je prijatelj Huga Wolfa Dr. Haberlandt iz globoko ganjenega srca izrekel besede slovesa njega in vseh prijateljev. Zaključili so z ganljivimi verzi Justina Kernerja, ki jih je pokojni uglasbil v eno svojih najlepših in najbolj prisrčnih pesmi:
K počitku, k počitku
utrujeni udi!
Tesno se zaprite,
veke!
Sam sem,
Zemlje ni več;
noč mora biti,
da me svetloba lahko doseže.
Vodi me vsega
vaša notranja moč,
tja k sijaju
najglobljih noči!
Daleč od prostora
zemeljskih bolečin
skozi noč in sanje
k materinemu srcu!
Iz: Tragik- und schöpferischer Mensch, Gyr-Verlag, Baden, 1952
1 Louis-Auguste Florimond Ronger (psevdonim Hervé): Mam’zelle Nitouche, vaudeville opereta v treh dejanjih.
Slavni angleški pesnik Oscar Wilde je nekoč dejal:
»Kritik sploh ne more biti pravičen v običajnem pomenu besede. Nepristranska sodba je brez vrednosti. Kdor vidi obe strani zadeve, ne vidi ničesar. Samo aukcionar lahko nepristransko in enako občuduje vse umetniške šole!«
Tudi Hugo Wolf je ta načela upošteval, ko je leta 1884, star komaj štiriindvajset let, prevzel mesto glasbenega kritika pri časopisu »Wiener Salonblatt«. Ni poznal kompromisov in je ravnal v skladu z besedami: »Nima smisla prižigati dimnika pred greznico - treba jo je izsušiti!«
Tako se je odkrito vključil v bitko slogov, ki je v tistem času divjala na Dunaju, in še posebej so mu zamerili, da se je boril proti Brahmsu in branil Brucknerja, ne pa obratno, kot je bilo v navadi. Za Brucknerjem se je boril wagnerjanski svet z Lisztom in Berliozom ter še nerojenim delom Huga Wolfa, za Brahmsom pa sta stala vsemogočna glasbena kritika Hanslick in Kalbeck ter ves »avtoritativni« Dunaj.
Hugu Wolfu ni prišlo na misel, da bi v svojih recenzijah ohranil običajni nežni ton »Salon-blatta«. Nasprotno, zadnje strani tega časopisa, namenjenega zgornjim desetim tisočem dunajske družbe, so zaradi Wolfovega nenavadnega načina, kako stvari predstaviti na povsem neprizanesljiv in neprizanesljiv način, kmalu pridobile »žaljiv« sloves. Ni ga bilo strah obtožiti zlorab v zelo posvečenih ustanovah, kot sta Dunajska dvorna opera ali Filharmonija, in je brez dlake na jeziku povedal resnico tudi slavnim skladateljem, pevcem, dirigentom itd. To je bilo seveda čisto samopomilovanje. Seveda pa je bil napad na nečimrnost malikov, ki so imeli moč, da se maščujejo, ko se jim ponudi priložnost, čisti samomor; in maščevanje ni trajalo dolgo!
Odkar se je Hugo Wolf pred šestimi leti vrnil na Dunaj iz rojstnega mesta Slovenj Gradec (Windischgraz) na Štajerskem, kjer je obiskoval konservatorij, je živel bedno življenje mladega glasbenika, ki se je v največjem pomanjkanju trudil, da bi se preživel. Osamljen, reven, neznan in nepriznan se je moral preživljati najprej kot učitelj glasbe s 36 do 38 goldinarjii, nato kot glasbeni kritik s 60 goldinarji na mesec. Ta težak, obupen boj za golo preživetje, fizično pomanjkanje v kombinaciji s pretiranim duševnim naporom tistega časa so zagotovo vzročno povezani tudi z zgodnjim zlomom njegovega celotnega živčnega sistema. Božično pismo njegovemu svaku Strasserju prikazuje grozljivo sliko njegove takratne revščine. V njem je navedeno:
»Z veseljem bi obogatil božično drevo vaših otrok, a sem tako reven, da me niti hudič ne bi hotel vzeti. Moja duša! Že dolgo nisem bil v tako slabem stanju! Ker živim samo od svojega peresa in nimam skoraj nobenega dodatnega zaslužka, sem nesrečen ...«
Leta 1883 je spoznal mladega, takrat že spoštovanega Hermanna Bahra in se z njim ter še enim prijateljem preselil v podstrešno stanovanje v središču Dunaja. Wolfovo sobo, glasbeno sobo, je od sobe drugih, »plebejcev z golimi tlemi«, ločevala le preproga. V zbirki Gesammelten Aufsätzen (Zbrani eseji) Bahr pripoveduje o prizoru iz tega ciganskega obdobja, ki se zdi kot sanjski nočni prizor:
»Takrat je le malokdo slutil, kaj bo Wolf kmalu postal za nas; večina ga je imela za norca. S prijateljem sem živel precej študentsko, v menzah ali gostilnah, veselo v noč do zore. Ko smo končno prišli domov, je bilo običajno okoli petih. Težki od pitja in silnega navdušenja mladih smo želeli ležati. Nato so se odprla vrata in iz druge sobe se nam je prikazal Hugo Wolf v dolgi, dolgi srajci, s svečo in knjigo v roki, zelo bled, čuden na pogled v sivi, zamegljeni svetlobi, z zmedenimi, včasih bizarnimi, včasih slovesnimi gestami. Strašno se je smejal in se norčeval iz nas. Nato je stopil na sredino, zamahnil s svečo in nam, medtem ko smo se oblačili, začel brati, večinoma iz »Penthesileje«. Toda to je imelo takšno moč, da smo utihnili in se nismo več upali premakniti, tako velik je bil, ko je govoril. Besede so se kot ogromne črne ptice pognale iz njegovih bledih ust in zdelo se je, da so se še povečale, tako da je bil ves prostor napolnjen z njihovimi strašno živimi sencami. Nenadoma se je spet zasmejal in se nam posmehoval ter v svoji dolgi, dolgi srajci, z utripajočo svečo v iztegnjeni roki, počasi spet izginil skozi vrata. Ko se je svitalo, smo dolgo sedeli pokonci in čutili, kako skrivnostno piha okoli nas, ter vedeli, da je bilo z nami veliko bitje.«
Takrat je Hugo Wolf spoznal tudi častitljivega Antona Brucknerja, s katerim sta se pozneje tesno povezala zaradi skupne ljubezni do Wagnerja. Bruckner ga je klical »Wolferl« in še posebej mu je bil všeč Wolfov akord, ki je zvenel tako zavidljivo nenavadno:
»Hudič, od kod ti to?« je pogosto začudeno vprašal mladega glasbenika, ko mu je igral svoje skladbe.
Vsi ti prijatelji in drugi so si dolgo obupno prizadevali najti založnika za Wolfove skladbe, za njegove Jugendlieder, godalni kvartet, simfonično pesnitev »Penthesilea«, vendar so bila vsa prizadevanja zaman. Schott je zavrnil, Breitkopf & Härtel je zavrnil, Simrock je zavrnil, drugi založniki so prelomili besedo. Celotna žalost nad tem neverjetnim nerazumevanjem vzhajajočega genija je izražena v Wolfovem pismu Mottlu:
»Tolažim se z Berliozovimi besedami: ‘Dvignimo se nad bedo življenja, odpovejmo se vsem črnim mislim in z lahkotnim glasom zapojemo znani, živahni refren: Dies irae, dies illa ’...«
Žal pa to ni bil edini trenutek v njegovem življenju, ki ga je zaznamovala najgloblja tragedija, ko je moral zapeti ali bolje rečeno vzdihniti: »Dies irae - Dan mrtvih«. Njegovo delo kritika mu je dalo še več hudobnih priložnosti za to.
Svoj Godalni kvartet v d-molu, napisan leta 1879 z motom »Entbehren sollst du, sollst entbehren!«, je najprej predložil takrat znanemu kvartetnemu združenju članov Dunajskih filharmonikov. Gospodje so ga poznali le po njegovih »spiessige Kritiken« in niso imeli pojma o njegovem nenavadnem talentu. Ker so delo zavrnili, ne da bi ga natančneje preučili, se je zgodilo, da ubogi skladatelj svojega kvarteta ni slišal vse življenje: prvič so ga igrali šele po njegovi smrti, leta 1903. A takrat je bilo že prepozno, saj je eden od kritikov dejal:
»Delo je mestoma prežeto s pristnim beethovnovskim duhom in je tako prijetno, polno idej in lepo zveneče, da bi lahko skladatelja, če bi ga izvedli prej, z enim samim zamahom uvrstili v prvo vrsto sodobnih tonskih pesnikov!«
Hugo Wolf je bil zaradi tega neuspeha zelo prizadet:
»Verjetno ni ničesar bolj žalostnega, kot je neizpolnjena želja, pa naj bo še tako skromna; a nič ne vznemirja človeka tako zelo kot skrb ali prepričanje, da se bodo njegove želje in upi izpolnili. Človek zaradi tega postane bedak, pijanec, mizantrop, astrolog, zvezdoslovec, iskalec zakladov, prodajalec hudiča, lirski pesnik, potepuh, nesrečni ljubimec, celo recenzent (kot na primer jaz) ...«
V grenkem sovraštvu do samega sebe se je skušal potolažiti z »ne« Združenja kvartetov:
»Gospodje! Usmilite se nas, ubogih skladateljev! Bodite vljudni in blagi! Čebulo si dajte v žepe krila...«
To se je zgodilo leta 1885. Še hujše pa je doživel naslednje leto s svojim drugim otrokom bolečine, simfonično pesnitev »Penthesilea«, ki jo je najprej zaman poskušal izvesti v Münchnu, nato pa jo je predal Dunajskim filharmonikom. Čeprav je bilo delo sprejeto na vajo, ga je prevevala slaba slutnja, ki pa jo je realnost še zdaleč presegla.
Vaja je bila predvidena za 15. oktober, saj je filharmonija Svobodne države vedno sama odločala o sprejetju ali zavrnitvi predloženih novih del. Hugo Wolf se je vaje udeležil v stranski loži, kjer ga glasbeniki niso videli. Orkester je začel igrati - toda to, kar so igrali, ni bila Wolfova »Penthesilea«, temveč - kot je sam kasneje poročal - »pesem norega, norca, šaljivca«. Zaslišala se je nepopisno razdvojena popačena podoba, dirigent pa je, ne da bi prekinil peklenskega Breughela, ritmiziral. Vsak je sam ustvarjal glasbo, ne da bi imel o vsem skupaj pojma, in se zabaval, ko je zvenela vse bolj fantastično, dokler ni končno nastala prava mačja glasba, katere hudičevo piskanje in praskanje se je mešalo z glasnim smehom, v katerega je na koncu izbruhnil filharmonični orkester ... . .
Ko se je zlobni smeh glasbenikov nekoliko umiril, je dirigent nagovoril orkester:
»Gospodje, ne bi pustil, da se skladba konča, toda želel sem si ogledati človeka, ki si upa tako kričati o mojstru Brahmsu!«
Krvoločni skladatelj, ki je moral na ta način plačati za delo svojega kritika, se je razjezil in zavrel od jeze. Noči je preživljal v divjih vročičnih sanjah: njegova podoba boga je bila uničena, Penthesilea je bila zlorabljena, njen čudežni zvok zlorabljen, sam je bil javno izpostavljen in obsojen! Globoko razžaljen je v pismu zapisal:
»Kako vam je všeč nauk te zgodbe? Ha, ha! Precej smešno, kajne? Prekleto smešno! Ko sem slišal dirigentove besede, sem mu najprej poslal izziv. Prisotni prijatelji so me prepričali o nesmiselnosti takšne poteze in me od nje odvrnili. Toda pisanje bom izpustil, da bo sam hudič bledel...«
S tem spisom, grobim pamfletom, se je želel maščevati, vendar se mu to ni posrečilo. Maščeval se je na način, ki je bil primerno njegovemu umetniškemu poslanstvu: z dejanjem, z objavo svojih prvih zrelih pesmi!
Nekaj njegovih zvestih prijateljev, ki so z njim delili trpljenje, je na Dunaju ustanovilo majhno založbo, ki je v zameno za povračilo stroškov tiska prevzela nalogo izdajanja pesmi; stroški tiska so bili delno zagotovljeni v gotovini, delno pa z obveznostjo, da vsak od prijateljev jamči za nakup določenega števila zvezkov. Od dvanajstih pesmi jih je šest posvetil spominu na svojega nedavno umrlega očeta, šest pa svoji materi.
Po tem dogodku je Hugo Wolf opustil svoje delo kritika: za »Wiener Salonblatt« ni več ničesar napisal. Zdaj ga je namreč zajel čudež zrelosti!
Z objavo dveh tankih knjižic pesmi se je šele zavedel, kaj je njegova prava usoda. Prejšnjih deset let z vsemi krizami in izgredi, poskusi in napakami je pozneje označil za »počasen, mučen samomor«, zdaj pa se je odločil, da se bo v celoti posvetil skladanju Lieder; vendar ne posameznih pesmi, temveč celotne pesniške zbirke določenih pesnikov, ki naj bi jih uglasbil.
Ko se je v začetku leta 1888 odpravil v Perchtoldsdorf pri Dunaju, kjer mu je prijatelj Heinrich Werner za zimo dal na razpolago svojo hišo, so se pesmi Mörike začele iz njega izlivati kot dolgo zadrževan poplavni val. Za teh 53 čudovitih pesmi je potreboval največ 42 dni! V radostnih pismih iz tistega časa je razvidno njegovo globoko začudenje, celo groza ob tem nenadnem izbruhu njegove ustvarjalne dejavnosti. Tako je nekoč zapisal:
»Pravkar sem zapisal novo pesem. Pesem bogov, vam povem! Popolnoma božansko! Čudovito! Kako daleč želite, da grem? Strah me je pomisliti. Nimam poguma, da bi napisal opero, ker se bojim potrebnih idej. Ideje, dragi prijatelj, so grozne. To čutim. Moja lica žarijo od navdušenja kot stopljeno železo in to stanje navdiha je zame čudovita muka, ne čista sreča! ... Kaj me čaka v prihodnosti? To vprašanje me muči, straši in zaposluje v budnosti in sanjah. Ali sem poklican? Ali sem na koncu sploh izbran? Bog ne daj, da bi bilo slednje! To bi bilo zame lepo presenečenje...«
Poleti se je Hugo Wolf s svojim svakom Strasserjem odpravil na pohod po Zgornji Štajerski in Koroški. Ko je naletel na čudovit skalni grad Hoch-Osterwitz pri Glandorfu in se sprehajal po širokih praznih hodnikih, je nenadoma zaslišal čudne akorde, kot da bi nekdo v daljavi igral na klavir. Med hojo se je oziral v vse smeri in na oknu zadnje sobe odkril eolsko harfo. V globokem začudenju se je obrnil k svojemu svaku:
»To je čudovito! Do tega trenutka še nikoli v življenju nisem slišal eolske harfe. In zveni natanko tako, kot je v moji pesmi! To je čudno!«
Nato se je usedel in zapisal nekaj taktov svoje čudovite pesmi Mörike »An eine Aeols-harfe«, ki jo je dokončal aprila prej, da bi jo dokazal svojemu svaku.
Po kratkem bivanju v Münchnu se je Wolf vrnil na Dunaj in nato nekaj mesecev preživel v Unterachu v Salzkammergutu. Tam je po večmesečnem premoru dokončal Mörike-Lieder, teh 53 čudovitih ljubezenskih in ljubezenskih pesmi, molitev in hvalnic, balad in pravljičnih slik, vse zaprte v skrivnostni sorodni dih. Najbolj nenavadno je, da je med delom na pesmih Mörike uspel uglasbiti tudi Eichendorffove pesmi, ki imajo povsem drugačno razpoloženje.
11. oktobra 1888 je v Unterachu dokončal zadnjo pesem Mörike, 27. oktobra pa je na Dunaju zapisal prvo Goethejevo pesem. 50 Goethejevih pesmi, ki so sledile, je uglasbil šele v treh mesecih in pol, kar je bil neprimerljivo večji podvig! Ko je februarja 1889 dokončal Goethejev zvezek, je imel za seboj najbolj blagoslovljeno in srečno obdobje svojega sicer žalostnega življenja.
Tako kot pri Schubertu je tudi pri Hugu Wolfu prvi javni nastop predstavljal krog zvestih prijateljev. Sedel je za klavirjem, pel in igral ter pobožne poslušalce zasipal z obilico svojih novonastalih pesmi kot s potokom. To so bili nepozabni trenutki, v katerih jih je omamljal in navduševal. Tudi tam je bil poln neustavljive sreče. Zasmejal se je:
»Torej vam je všeč? To sem že hotel zažgati!«
Julija 1889 je bil Hugo Wolf na festivalu v Bayreuthu in se je nekoč na dan odmora v družbi prijateljev in znancev odpravil v klavirsko dvorano Steingräber, kjer so hitro pripravili majhen improviziran koncert. Slavni baritonist Blauwaert je zapel na pogled, Wolf pa ga je spremljal. Ko so igrali Goethejevo »Epifanijo« in prišli do odlomka, v katerem piše: »Ker zdaj tukaj vidimo lepe gospode in gospe, a ne volov in oslov. . .« Wolf se je pomenljivo ozrl po gledalstvu in jih humorno pogledal, kot da bi se želel prepričati tudi o tem, da ....
Najbolj presenetljiva značilnost nesmrtnih pesmi Huga Wolfa je občutljivost glasbe za besedilo, ki je doslej še nihče ni opazil v tolikšni meri. »Skrivnost Wolfovega edinstvenega dosežka,« pravi Newman v svojih Hugo Wolf- Werke, ki jih je prevedel Dr. Hermann von Hase, »je v tem, da je prodrl v samo srce vsake pesmi, kar je v posameznih primerih uspelo le redkim skladateljem in v toliko različnih primerih še nobenemu. Pustil je pesniku, da je do najmanjše podrobnosti določil celotno zasnovo in barvo pesmi.«
Dolgo po smrti Huga Wolfa se je neki glasbeni pisec pritoževal, da »sedanji način komponiranja pesmi, ki se strogo drži danega besedila in ne ponavlja besed, ruši ves prejšnji nauk o obliki glasbe«, očitno zato, ker če Händel na primer ne bi ponavljal besed, ne bi imeli handlovskih zborov. Bruckner, veliki simfonični skladatelj, je bil podobne narave. Kot tako imenovani čisti glasbenik, kot zgolj glasbenik, je bil pri svojem umetniškem delu popolnoma nasproten svojemu sodobniku in sočloveku Hugu Wolfu. Ko je pesnik nekega zbora želel Brucknerju očitati, da prepogosto ponavlja zadnje verze zbora, je ostareli skladatelj izrekel besedo, ki je postala slavna:
»Was — wiederholt? — Viechkerl, hätten S’ mehr dicht‘t!«
V Brucknerjevem primeru naj bi se pesnikovi verzi skladali s polnostjo njegove glasbe. Pri Wolfu pa je bilo ravno obratno; ne zato, ker bi bilo v njem premalo glasbe, temveč zato, ker je imel na voljo tako neskončno bogastvo glasbe, da je lahko izrazil vsa pesnikova čustva in hkrati ustvarjal s takšno lahkoto kot skoraj noben drug skladatelj.
»Še ena pomembna točka,« pravi Newman-v. Hase, »je, da Wolf obogati svojo izraznost tako, da klavirsko spremljavo povzdigne do pomena, kakršnega v zgodovini Lied še ni bilo. Njegove pesmi v resnici niso napisane ‘za pevski glas s klavirsko spremljavo’; že naslovne strani izražajo, da so napisane ‘za pevski glas in klavir’: Wolf je dejansko vedel, kako ju združiti v eno. Bil je eden najboljših umov moderne dobe, nadarjenih za kontrapunkt. Kontrapunkt je živel in se prepletal v njem; težko si je zamislil melodijo, ne da bi se ji same od sebe pridružile druge melodije, povezane z njo.
Tako imajo pesmi Huga Wolfa to redko lastnost, da izpolnjujejo vse zahteve tako glede glasbenega posluha kot tudi glede prilagodljivosti pesniškemu razpoloženju poezije. In vse se dogaja tako preprosto, brez občutka preračunljivosti, s tako naravnim učinkom, da se sprva komaj zavedamo, da gre za vrhunsko umetnost. Ko pa jo v celoti dojamemo in začnemo analizirati, se začudimo enotnemu umetniškemu delu, v katerega so se zlili poezija, melodična linija, fraza, poudarki, harmonije in klavirski gib.«
O izjemnih umetniških dosežkih Huga Wolfa v njegovih pesmih ne daje nič boljšega in nazornejšega vtisa kot opis Hermanna Bahra o Wolfovih nočnih predavanjih v njegovi mladosti, ki smo ga delno že navedli zgoraj. V nadaljevanju piše:
»Še nikoli v življenju nisem slišal takšnega branja. Ni ga mogoče opisati. Lahko rečem le, da so besede, ko jih je izgovarjal, dobile izjemno resnico, dobile so telo, resnično smo imeli občutek, kot da je njegovo telo nenadoma postalo meso besed, kot da te roke, ki smo jih videli, kako se lesketajo v temi, niso več pripadale človeku, ampak besedam, ki smo jih slišali! Z vsem telesom se je tako rekoč prelevil v pesnikovo besedo. Ta je stal pred nami, naš prijatelj je izginil.
Potem sem se potikal po Evropi in več let nisem slišal ničesar o njem, dokler niso prišle njegove Goethe-Lieder. Zadele so me najgloblje. In potem sem se nenadoma spomnil. Da, bilo je enako! Enako kot tiste noči. Tako kot se je takrat pred nami potopil, da bi bil v obstoju vsake besede, tako da so se njegove roke, ki smo jih videli, kako da se lesketale, in njegove oči, ki smo jih videli svareče, se niso več zdele njegove, temveč roke in oči teh besed, ki jih nismo opazili, tako tudi glasbe ni mogel nihče dodati, temveč je bila naravna glasba njihovih verzov. Imeli smo le slaba ušesa, sicer bi jo morali vedno slišati: saj je to lastna glasba teh verzov, živi v njih, vedno je morala biti z njimi, on jo je le pustil h glasu!«
Toda Hugo Wolf je združil tudi svetove svojih pesnikov: zvezek Mörike, zvezek Goetheja, zvezek Španskih pesmi itd. in vsakemu zvezku dal razpoloženje, ki je ustrezalo le tistemu pesniku. Nobena vrstica iz enega zvezka ne more biti v nobenem od drugih zvezkov. Zato je pozneje bil v večnem boju z založniki, ki so želeli zvezke raztrgati in jih izdati v knjižicah s šestimi do osmimi naključno izbranimi pesmimi, ne da bi upoštevali splošno razpoloženje.
Hugo Wolf je v neznansko kratkem času, v komaj treh letih, ustvaril največji del svojega liričnega dela. V tistem času je bilo v njegovem opusu devet valov navdušenja: 53 Mörike-Lieder, 1. del (od februarja do maja 1888), 17 Eichendorff Lieder (september 1888), Mörike-Lieder, 2. del (od oktobra do novembra 1888), 51 Goethe-Lieder (od oktobra 1888 do februarja 1889), 44 Spanische Lieder, 1. del (od oktobra 1889 do januarja 1889), 2. del (od marca do aprila 1890), 6 Gottfried Keller Lieder (maj 1890), 22 Italienische Lieder, 1. del (od maja do novembra 1890 in od novembra do decembra 1891). V tem ustvarjalnem obdobju je ustvaril tudi svoja veličastna zborovska dela »Christnacht«, »Elfenlied« in »Feuerreiter« ter glasbo za Ibsenov »Fest auf Solhaug«.
Hugo Wolf ni mogel delati počasi in enakomerno, temveč je lahko ustvarjal, tako kot Grillparzer, le v nenadni naglici. In njegovo življenje je bilo podobno ustvarjanju njegovih pesmi: po kratkem, dramatičnem preludiju je vrhunec prišel takoj v nezaslišanem vzponu, ki mu je takoj zatem sledil nenaden zlom ...
V začetku leta 1890 so v javnosti izšli prvi trije veliki zvezki pesmi, vendar jih vodilni kupci niso kupovali, vodilni pevci jih niso peli, vodilni časopisi jih niso recenzirali. Wiener Wagner-Verein je organiziral koncerte Huga Wolfa, vendar se vodilni kritiki niso pojavili.
Toda ko je postala čudovita nova umetniška podoba pesmi Huga Wolfa vse bolj znana, so jo končno morali komentirati tudi novinarji. Govorilo se je o »orgijah v Wagnerjevi družbi«, o »tulečih derviših«, o »klavirskih etudah s hudomušno vokalno spremljavo« in beseda »Wolfsschlucht« se je pojavila z zlonamerno zabavo. V dunajskem časopisu »Vaterland« je kritik zapisal:
»Pesmi Huga Wolfa je v svet poneslo Wagnerjevo društvo. V njih nikoli nismo mogli najti pravega talenta, temveč le arogantno prizadevanje, da bi v melodičnih in harmonskih inovacijah čim prej prehiteli Richarda Wagnerja. Temu se ne reče komponiranje!«
Dunajski časnik »Abendpost« je zapisal:
»Lokalno Wagnerjevo društvo, ki Wagnerja sploh ne goji več, ampak pod to zastavo vodi najrazličnejše stvari, je za prvega tekstopisca razglasilo Huga Wolfa. Schubertov »Erlkönig« je bil napoved karakterizacije, ki je v Wolfovih pesmih tako bleščeče dozorela do najvišje popolnosti. Ta in druge nebesno modre stvari so izrazite!«
Vendar pa so se tudi v Wagnerjevem društvu pojavljale težave in Wolf se je zgrozil nad »druščino«, ki je skušala »celo največjo stvar spremeniti v malomeščanstvo«. Šele Josef Schalk je s svojim esejem »Ueber das Musikmachen im Wagner-Verein«, v katerem je na koncu postavil vprašanje, končal vse spore:
»Katero čuteče bitje se ne bi napolnilo s pravo osvežitvijo, ko celo področje najbolj subjektivne lirike, ki tako zelo pripada nemškemu umu, po mračnem sploščenju ponovno pridobi svežo vitalnost in se v pesmih Huga Wolfa razcveti z nepredstavljivo polnostjo?«
Medtem so kritike nerazumevajočih, zlonamernih in sovražnih postajale vse bolj množične. V eni od Wochenblatte je kritik o Hugu Wolfu zapisal:
»V preteklosti naj bi pisal glasbene kritike, ki niso imele najboljšega slovesa. Navsezadnje je prav on nekoč dejal, da ima raje Lisztov boben kot celotno Brahmsovo simfonijo. Komponiral je tudi pesmi, za kar je prejel prijazen nasvet, naj se vrne k pisanju kritik ...«
Znani kritik časopisa »Wiener Tagblatt« Max Kalbeck je pred tem pisal o vrsti najlepših pesmi Huga Wolfa:
»Otročje, pločevinaste stvari, pustolovsko banalne melodije in smešni harmonski krči, ki bi jih radi imeli za čustva duha. Gospod Hugo Wolf, ki je na klavirju spremljal zelo veliko z lastnimi rokami in ni prizanesel ne instrumentu ne pevcu, je v prejšnjih časih kot novinar z nekaterimi primeri svojega sloga in okusa povzročil neprostovoljno veselost v glasbenih krogih. Svetovali so mu, naj se osredotoči na skladanje. Najnovejši izdelki njegove muze so pokazali, da je bil ta dobronamerni nasvet zgrešen. Moral bi se vrniti k pisanju kritik!
Drug kritik je na Wolfa skorajda poklical policijo. Obtožil ga je istega »moralnega prekrška«, ki ga je eden od njegovih kolegov sto let prej očital Mozartu: »Pretirava v izrazu!« In dodal:
»Ton, v katerem skladatelj pušča, da lovec nagovarja dekle, je strašljivo surov, kot piskanje divje živali. Pravični Bog, na klavirju je izstreljen celo top najtežjega kalibra...«
Še en »strokovnjak« v Wolfovih pesmih ne najde niti sledu o melodiji(!):
»V »Peregrini« in »Anakreonovem grobu« sta pomanjkanje invencije in jalovo prizadevanje, da bi to pomanjkljivost nadomestili z razpoloženjem, jasno razvidna. Ves čas, razpoloženje in nič glasbene misli!«
Detlev von Liliencron, ki se je oktobra 1890 v Münchnu srečal s Hugom Wolfom, je vsem tem zlonamernim ali nerazumevajočim pisunom in njihovim priveskom v svoji pesmi, v kateri maha z zastavo in izliva gnev, izrekel odličen ukor:
Hugu Wolfu
Se spomniš dneva:
Za tabo sva sedela
Conrad, Velikan, in jaz.
Zapel si nam
svojih triinpetdeset,
tri - in - pet - petdeset
Pesmi Mörike,
in svoje neštete čudeže
iz Goetheja in Eichendorffa.
Kako novo je bilo vse to!
Novo do otrpnjenja!
Na sprednji strani zvezka Mörike,
na prvi strani,
si imel, ponižni,
pesnikovo sliko spoštljivo postavljeno.
Kateri skladatelj je to kdaj storil?
In medtem ko si vneto peli,
so zunaj šli mimo Nemci.
V svojih žepih so nosili
vstopnice za »Mamzell Nitouche«1.
In rdečica mi je šla v obraz
za naše rojake,
da te niso poslušali:
Da ne poznajo svojega velikega
pesnika Mörike.
Vstali smo.
na cesti
Conrad, Velikan, te je vzel
na svoja atletska ramena
In te je ponesel skozi množico,
kot je nekoč sveti Krištof nosil dojenčka Jezusa
skozi bučanje divje vode.
Pri trgovki z igračami
kupil sem majhno zastavo,
In zastavica je hitro rasla
v mogočno, veličastno zastavo.
Pomahal sem flavtistu,
ki je v krogu otrok pihal osamljen,
prišel je in odšel z mano:
Didldidlum, didldidlum.
Pomahal sem kornetistu
iz ulične godbe,
prišel je in odšel z nami.
Tatara ta, Tatara ta.
Pomahal sem činelistu,
ki je stal z medvedarjem,
prišel je in odšel z nami.
Čingdada, čingdada.
Med igranjem so vsi trije delali velike korake,
In plesali kot pijani derviši.
Pred sprevodom sem pomahal
z mogočno zastavo sem in tja.
In zakričal sem:
Naredite pot, naredite pot, reveži,
Kralj prihaja!
In Nemci
so v grozi segli v žepe
in se dotaknili vstopnic
za »Mam’zell Nitouche«
in hitro so tekli
na »Mam’zell Nitouche«!
Pesnik je tako Nemce seznanil s Hugom Wolfom bolj, kot bi jih lahko ducat pesniških recitalov!
Genialnost Huga Wolfa je ponovno dosegla nenaden vrhunec: v začetku maja 1895 je začel pisati opero »Der Corregidor«. 16. maja je z delom v vročični naglici nadaljeval v mirni lovski koči sredi baročnega grajskega parka Lipperheide v Matznu. 24. maja sta bila končana prvo in drugo ter 16. junija tretje dejanje, 6. julija pa je avtorica besedila, gospa Rosa Mayreder, prejela veselo sporočilo:
»Finis coronat opus - vale - lupus - Konec krona delo - bodi pozdravljen - Wolf.«
Njegovo radostno vznemirjenje ob izvoru melodij, ki so se na novo in svetlo utrinjale, ga je spodbudilo prisiliti celotno opero, da bi naenkrat zapela kot pesem!
Velika glasbena prizorišča na Dunaju, v Pragi, Berlinu itd. so ga ponovno zavrnila, tako da je bil »Corregidor« premierno izveden 7. junija 1896 v Mannheimu. Gospa Mayreder je po drugem dejanju poiskala Wolfa na galeriji, kjer je sedel v poltemi in bil povsem zatopljen vase. Ko jo je opazil, je vstal, jo tiho pogledal in ji padel okoli vratu:
»In te solze so bile tako silovite, da je vse mimoidoče prevzelo globoko čustvo in ni ostalo nobeno oko suho.«
Čeprav je bila opera v Mannheimu toplo sprejeta, je ob ponovni predložitvi na Dunaju spet niso sprejeli. Wolf je videl, da je bilo njegovo življenjsko delo zavrnjeno v korist povsem javnih in utilitarnih oper, poleg vseh pretresov pa je sledilo še zadnje razočaranje, »poraz pred predstavo«, kot se je grenko izrazil.
In potem je Wolf doživel še 13. oktober 1896, ko je želel iti na pogrebno mašo za Antona Brucknerja in ga je policija izločila iz cerkve, ker »ne sodi vanjo«! Ugotovljeno je bilo, da edini umetniški sopotnik umrlega mojstra tja ne spada! O hvaležni soljudje Huga Wolfa!
Že leta 1894 je Hugo Wolf napisal čudovito lepo »Italijansko serenado« za mali orkester ali godalni kvartet, zdaj, leta 1896, pa je kot nadaljevanje prvega dela 22 italijanskih pesmi, ki jih je uglasbil pred šestimi leti, v enem mesecu ustvaril še 24 pesmi drugega dela. Marca 1897 je napisal svoje zadnje pesmi, tri od sveta in zemlje utrujene Michelangelove pesmi. Tisti, ki poznajo ta veličastna dela, občutijo tudi najgloblje obžalovanje zaradi neizčrpnega sveta čustev, ki je takrat še vedno živel v genialnem umetniku, in zaradi čudovitih darov, ki bi nam jih še vedno dal, če mu usoda ne bi iztrgala kozarca iz roke, ravno ko je segel po njem ...
Druga opera, »Manuel Venegas«, ki jo je začel pisati leta 1897, je ostala le fragment; »Pomladni zbor« iz nje je izjemno lep.
Jeseni leta 1897 je Hugo Wolf zbolel za hudimi možganskimi motnjami. Bolezen je morda izbruhnila zaradi čustvenih pretresov, ki jih je povzročila zavrnitev njegovega »Corregidorja« v Dunajski dvorni operi, vendar je vzrok zanjo veliko globlji in ga je po zdravniškem mnenju treba iskati tam, kjer se vedno razvije paraliza.
20. septembra 1897 so ga sprejeli v sanatorij, 24. januarja 1898 so ga odpustili kot »zdravega«, a šest mesecev pozneje so ga morali za stalno prepeljati v Spodnjeavstrijski državni azil za norce na Dunaju. Tam je počasi umiral. Tam sta njegov svet sestavljala le postelja in stražar, njegovi stalni spremljevalci pa so bili strašni, ponavljajoči se krči in paralize. Njegovo bedno blebetanje in dremanje sta boleče prizadela srca njegovih zvestih prijateljev, ki ga niso nehali obiskovati. A kljub temu je moral ta ubogi človek več kot štiri leta trpeti okrutne muke, ki so se na koncu stopnjevale do grozljivih mučenj, dokler ni 22. februarja 1903 k še ne triinštiridesetletniku prišla smrt kot prijazna in usmiljena rešiteljica.
Pokopan je bil 24. februarja 1903. V pustnem vrvežu dunajskih ulic so ubogega umetnika, ki so ga vse življenje zasmehovali in preganjali, odnesli v Votivkirche na veličastno pogrebno slovesnost. Zdaj je naenkrat začutil vso »ljubezen in čaščenje«, ki ju v svojem življenju še ni doživel.
Na odprtem grobu je prijatelj Huga Wolfa Dr. Haberlandt iz globoko ganjenega srca izrekel besede slovesa njega in vseh prijateljev. Zaključili so z ganljivimi verzi Justina Kernerja, ki jih je pokojni uglasbil v eno svojih najlepših in najbolj prisrčnih pesmi:
K počitku, k počitku
utrujeni udi!
Tesno se zaprite,
veke!
Sam sem,
Zemlje ni več;
noč mora biti,
da me svetloba lahko doseže.
Vodi me vsega
vaša notranja moč,
tja k sijaju
najglobljih noči!
Daleč od prostora
zemeljskih bolečin
skozi noč in sanje
k materinemu srcu!
Iz: Tragik- und schöpferischer Mensch, Gyr-Verlag, Baden, 1952
1 Louis-Auguste Florimond Ronger (psevdonim Hervé): Mam’zelle Nitouche, vaudeville opereta v treh dejanjih.
