Domovje predrago jo mojo veselje,
Bogastvo edino — nezmerni zaklad;
Središče je vsega, ki strinja vse žélje,
Zatorej zapojem na slavo mu rad.
Ljubézen do njega, nebéška cvetica,
Globoko vsajena mi v sèrcu tiči;
Ve, pésmice mile! ste njena rosica,
Naj solnce svobodno vas vedno krepi!
Krepkeje, serčneje se vedno glasite,
Nosite glasove čez hribe, goré,
Čemeče vse brate iz spanja budíte,
Na delo peljite, jim grejte sercé!
Bog.
Tebe, Stvarnik, vredno postaviti,
Danes usta moje so željné,
Al’ besed ne morejò dobiti,
Va-nje zlit’, kar greje mi sercé.
Pred Taboj, Neskončni! v svétem straha
Stvar nevredna, slaba trepetam;
Pred Taboj sem reven červič v prahu,
To očitno, Večni! Ti spoznam !
Tvoja rôka je zemljo stvarila,
Ki Si v stanovanje nam jo dalj
Solncu, luni, zvezdam brez Števila
Ti na nébu prostor si izbral,
Vrelcem, rekam, morjem ték naznanil,
Jim postavil stanoviten jéz , —
Ker pa si jim toke Ti zabranil,
Zliti se nikdar ne smejo čez.
Lev rujove strašno po puščavi,
Kedar glad nemili ga morí,
Glas njegov se čuje po planjavi;
Ali kdo nasiti ga, ko Ti?
Ti poživljaš cédre velikanske,
Kedar suša upogne jim glavó,
Ti zvenéle cvetke pomladanske
Zopet s hladno spojiš rosó!
Vsa narava jasno mi spričuje,
Da nebés in zêmlje si Gospod!
Vsaka bíl mi živo oznanuje,
Da mogočnosti je Tvoje plod !
Najbolj pa mi priča sèrce vérno,
Ki Ti zvésto bije noč in dan,
Da Si bitje svéto, neizmérno,
Dóbročinec in sodnik strašán!
Žar ljubézni Tvoje me obséva,
Kakor zlato solnce zemlje krog;
Sèrce moje grelno se ogréva
Tvoje milosti, neskončni Bog!
Na-Te, večna zvezda se oziram,
K udar brije me nadlog vihár,
Sladki nádi sèrce jaz odpiram:
Da pozabil me ne boš nikdár !
Vém, da stvar le grešna res sem Tvoja,
Prenevrédna vsega, kar prejmè;
Al’, Gospod, Tvoj dih je dnia moja,
Pravega Očeta kličem Te.
Smiluj se me, Oče vse dobrote!
Mar mi zmiraj Tvojih bo postáv,
Dokler v dom nebéške se lepôte
Duh preséli moj z zemljé nižav! —
Molitev.
Ozri, Neskončni! s stola svitle slave
Se ná-me, slabo in ubogo stvar,
Prižgi mi v umu luč resnice prave,
Pomiri v sercu strasti vsak vihár!
Daril mi um, sercé daril Si blago;
Da pripeljale pač ti dve močí
Kedaj bi v Tvoje me domovje drago,
Kjer čast se Tebi z veka v vek glasi 1
Neznani Ti, Vsevédni! niso bôji,
Ki s sercem je nemilo bije um;
Se reč se s trudom vklanja volji Tvoji,
In um mi vhaja v derzovit pogum.
Pa sej spoznám, da sad pregrehe ’zvirne
V oboje grenek je zasadil strup,
Da um v prepade sili le preširne,
In sèrce slabo mi podira up.
Zedini torej, Žar resníce svéte!
Močí sovražne v eno blago moč,
Ker rajski mir le tam poganja cvéte,
Kjer nima vlade černih dvomov noč!
Ozrl, Neskončni! s stola svitle slave
Se ná-me, slabo in ubogo stvar,
Prižgì mi v umu luč resnice prave,
Pomiri v sèrcu strasti vsak vihár!
Zvon.
Kedar čujem glase tvoje,
Čudno bije mi sercé,
Zbirajo se misli moje,
Rajsko čutje mi budé.
Duh povzdigne se v višave,
Sveti ga objame mir;
Britke zabi vse težave,
Večni ga napaja vir.
Ta mu pravo je zdravilo,
Oživí ga, pokrepčá:
čutil ker oblíčje milo
Je Očeta Večnega.
Utrinek.
Kjer blagóst je, tam je čédnost,
Kjer je čédnost, je modrost,
Pri modrosti je omika,
Sestra njena je radóst.
V krogu teh sestrá petérih
Naj ljubézen žêzlo imá,
Ki pod vére rajskim plaščem
Je po zemlji naj peljá.
Kamor koli je pripélje,
Blagoslov in mir delé,
Kjer one se vstánovijo,
Serčne himne zadoné.
Pozdrav in priséga.
Posvečena visokočislani gospé
Luizi Pesjak-ovi.
21. junija 1866.
Najpred začni pozdrav moj, domovina,
Zvestó ga pošlje sinovsko sercé!
Sprejmi ga ti, prekrasna in edina,
Ki v sebi braniš drage vse željé!
Ti si svetinjà dragega spomina,
In biser najkrsenejši vse zemljé,
Sprejmi tedaj ga, mila majka Slava,
Naj hrani Bog te — živila in zdrava!
Ko mi pomlád napočila življenja,
Obétala je žlahtni cvet in sad;
Sercé nemirno bílo hrepenenja,
Navdajal ga nebeški čut in slad;
Al’ boj mogočni bíti strast ne jenja,
Rodí še marveč mnogoverstnih nad.
Kar mi v obzorji jasnem tù zasije
Naenkrat žarek rajske poezije.
Sercé, ogreto čudne zdaj toplote,
Začuti v sebi prej neznano moč;
Izdramljen rahle, blage te gorkote ,
Zbudí se v hipu plamen, prej spijoč,
Planiti s sèrca, skrivne išče pote,
Potok ognjeni, siloma deroč,
Zdaj najde jo — plamena moč in sila,
Vse združi skupaj se — nastane pésem mila!
Donéla pervo je Da tvojo slavo,
Predragi, meni ljubi, krasni dom!
Spoznam tedaj veselo to postavo,
Spozabil jaz se nikdar je ne bom!
Poklic je moj in poslo moje pravo,
Slaviti tube, veličastni dom!
Spolniti čem ga — torej naj razléga
Po vsem domovji moja se priséga!
Ne vabi slava me, ki vence spléta,
In pevce drage v gróbu še častí,
Da moja pésem, bratom razodéta,
Njih sèrca vnema, délu je budí:
To čina slavnega je želja svéta,
Ki v pérsih vedno zvesto mi gori!
Zdaj dôni pa prisega krepka logom,
Goràrn in rekam vsem domačim — z Bogom!
Domovini.
Draga mati domovina,
Slučaj prošnjo svoj’ga sina.
Ki pred tabo zdaj solzí!
Prosim te za svoj’ga brata.
Ki mu dôba tvoja zlata
Ni odperla še oči.
Le za tuje ima hvalo,
Tebe, draga, čísla malo,
Nima za-te kaj solzá.
Ljuba mati, al’ pustila
Boš ga, in mu ne zdramila
Samo enkrat še sercá?
Sej naročje tvoje milo
Ga je skerbno odgojilo,
Bilo tvoje za-nj sercé.
Torej smem se že nadjati,
Da mi ljubljena ti mati
Boš obrisala solzé.
Modrost.
Iskra nebéška naj lepša — modrost,
Sréčen ju, ki ga tvoj žarek obsije!
V sèrce tolažbo in rádost mu lije —
Lehko pozabi on zemsko britkost.
Blagor mu, ki te ljubico imá!
Dolgo življenje dar tvoje desnice,
Čast in bogastvo je tvoje levíce;
Ktera prijatlica boljšega dá? —
Torej prijatlico tebe sem zbral,
Zvesta mi vedno ti drúžica bodi,
Duh vsemogočni le tvoj naj me vodi,
Da ne omréži me zemska derhál!
Žêlja.
Kedar davno že pokrila
Tiha bode me gomila,
Naj še pesem ta pričuje,
Vnukom poznim oznanuje:
Da sem ljubil domovino
S sèrcem zvéstim le edino,
In za mater to preblago
Dal bi bil življenje drago.
Vse vladarja sem goréče
Vedno za njo prosil sréče:
»Ti Neskončni jo obvarji
Pred nemilimi viharji!«*
Pomladančica.
Pómlad prišla jo premila ,
Vir radósti odklenila;
Vse, kar diha in živi,
Se življenja veseli.
Cvétje novo je pognala
Spet domača lipa zala;
In z dišečega verhá ,
Pésem vabi stavčeva.
Naj na úho bratom bíje
Glas presladke melodíje ,
Da se vendar prebudé,
Si ogrejejo sercé.
V tihi noči.
Rádosten gledam večerno nebó —
Zlátih zvezd čéde tam gori bliščíjo,
Bitja neskončnemu v slavo goríjo;
Sèrce mladostno mi bije gorkó.
Lóti duhá se ognjeni nemir,
Vroča zbudijo se v njem hrepenjenja:
Rod bi se znébil kar péze življenja —
Rad dokončal bi pozémski svoj tir.
V svoje domovje duh priti želí,
Ondi prepevati himne veséle,
Plêsti si vence, nikdár usahnele —
Srečo vživeti, ki tam se rodí.
Gospodova molitev.
(Ex voto.)
Kot otroci nežni zaupljivo
K Tebi, Večni! »e obračamo ,
Ker le Ti nam daješ dobrotljivo
Vse, kar Te v molitvah prosimo.
Tebe naše usta le častíjo,
Sèrca naša Tebi vsa gorijo,
Ti nam le sušiš solzé v očésih,
Oče naš Ti, kteri si v nebesih!
Tvoja je ljubezen neizmerna,
Ž njo napolnil Si vesoljni svet,
To spoznava vsaka duša vérna,
In ne jenja Tebi hvale pet’.
Ali, kakor naši deželani,
Sini »o tud’ Tvoji vsi zemljani,
Torej pri naródih vse zemljé
Posvečeno bodi Tvoje imé!
Naj bi ljudstva zemlje vse spoznale,
Da le Ti njih pravi Oče si!
Sèrca naj bi s platnom se jim vžgale
Za-Te, čegar slava ne miní!
Spolniti je Tebi vse mogoče,
Tedij spolni tud’ te žêlje vroče:
Prosi kristijansko Te občestvo:
Pridi, Oče! Tvoje k nam kraljestvo!
Tamkej gori v sveti domovini
Vse pokorno Tvoji volji je,
Urno Kerubini, Serafini
Veršijo željé Ti radi vse.
To v posnetno in Ugled nam bodi,
Ino k dobremu nas zvesto vnemlji
Ter tak’ kot o nebésih svetih godi
Tvoja volja tudi se na zemlji!
Vémo, da je slaba volja naša,
Žálimo Te dostikrat hudó,
Al’ zato naj serd Tvoj ne naraša,
In ne têpi s močno nas rokó.
Daj, da nam bo polje obrodilo,
Vari ga pred hude ure silo!
Uho nagni Svoje na posluh:
Daj nam danes naš vsakdanji kruh!
Mnogokrat pozabi človek na-Te,
Akoravno Tvoje smo stvarí,
Sèrce čisla le malike zlate,
Ino jezik grešno govori;
Al’ kar grešno misli kdo, izusti,
Slabim za vse žal stvarém je Tvojim;
Torej dolge naše nam odpusti,
Kakor tud’ je mi dolžnikom svojim!
Je resnično naše prizadétje
Hoditi pravice ozko pot,
Ali noga slaba nam spodlét’je,
Neprevidoma smo v brezdnu zmot.
Ti pa, Oče! nam pokaži pravo
Stezo, ki derží tje do nebá —
Ne. Vpeljúj nas slabih v skušnjavo,
Temuč reši nas od hudega!
Amen.
Iskrica.
Kar v sèrcu mojem zbudil »e
Ljubezni svete plamen je —
Za dom ljubezni svetu žar,
Sercé postalo je oltár.
Nebeška moč na njem svitlí,
Ki plamen vroči mi živí;
In strastni pil, če bolj divjá,
Le huje mi oživlja ga.
Oj plami, plami, sveti žar!
Ne ugasni v meni ti nikdár!
Trositi da bi mogel te,
Še v bratovske zaveze vse!
Prijatelju v spoménik.
Naj mu glavo krona venca,
Al’ mu čèlo laver kiti,
Daleč je zašel od »reče,
Kdor ne úme moder biti.
Ne osoda, Ti edino
Vstvariš lepo si bodočnost,
Ak’ ceníti veš trenutke,
Ki je ima pričujočnost.
Opomin k veselju.
(Poslovenjeno.)
Ko se življenje resno ti pričnè,
Nikár veselju sèrca ne zapiraj I
Imélo raj odpert ne bode zmiraj,
Ko se življenje resno ti pričnè.
Tim ljubše sprejmi mile cvetke vse,
Čim bolj poredkoma cveté ti zmiraj.
Ko se življenje resno ti pričnè,
Nikár veselja sèrca ne zapiraj!
Odhodnica.
Kedar slovésa ura
Prihaja blizo že,
Pobratim zadnjič brata
Pritiska na sercé,
Oj takrat se solzijo,
Djal bi, še rožice,
In za oblake sive
Tud’ solne« skriva se.
Preživo jaz občutil
Sern tudi žc enkrat,
Kakó je, kedar loči
Se ljubi serčni brat.
To je bolést velika,
Da skorej veče ni,
Kedar prijatel »z Bogom!«
Poslednjič govorí!
Kdor je v življenju svojem
Do zdaj tak’ srečen bil,
Da se zarad’ slovésa
Ni nikdar žalostil,
Oj ta goréče prósi
Naj večnega Bogá,
Da mu grenkóst ločitve
Okúsiti ne dá!
Slovo od dóma.
Rojstna hiša, hiša mala,
Kjer »cm pervič vgledal svet,
Kjer me mati je zibala,
In učila me je pet’,
Dánes jaz od tebe iti
Moram v daljni tuji kraj,
In Bog vé, če dano priti
Bo mi k tebi še kedàj?
Draga lipa ti dišéča,
Ki pred hišo mi stojíš,
Dóma varhinja cvetéča,
Danes zadnjič me hladíš!
Gledala me déte malo
Kdaj igrat’ si pod saboj,
Danes sprejmi pa zahvalo,
In poslednji pózdrav moj 1
Tudi tebe, vert ljubljeni,
Jaz za dolgo zapustím,
Délal si veselje meni,
Zdaj te drugim izročím.
Moje rôke zalivale,
Krasne rože, zdaj so vas,
Tuje vas oskerbovale
Bodo pa prihodnji čas.
Gozd pri gôri tam samotni,
V kterem sem sprehajal »e,
Vir tù bistri in tihotni,
Vas obá pozdravljam še!
Vse je za-me pomenljivo,
Kar zagledajo očí,
Vse me opominja živo
Zlatih ur, ki več jih ni.
Lépi dnevi res sto bili,
Ki ste tékli kdaj mi tu,
Al’, mladostni Časi mili,
Zdaj od vas ni več sledú;
Zginjali ste kakor zôra,
Ko odpíra solncu tir —
Z Bogom hiša, lipa, gôra,
Ljubi vert in gozd in vir!
Domovje predrago jo mojo veselje,
Bogastvo edino — nezmerni zaklad;
Središče je vsega, ki strinja vse žélje,
Zatorej zapojem na slavo mu rad.
Ljubézen do njega, nebéška cvetica,
Globoko vsajena mi v sèrcu tiči;
Ve, pésmice mile! ste njena rosica,
Naj solnce svobodno vas vedno krepi!
Krepkeje, serčneje se vedno glasite,
Nosite glasove čez hribe, goré,
Čemeče vse brate iz spanja budíte,
Na delo peljite, jim grejte sercé!
Bog.
Tebe, Stvarnik, vredno postaviti,
Danes usta moje so željné,
Al’ besed ne morejò dobiti,
Va-nje zlit’, kar greje mi sercé.
Pred Taboj, Neskončni! v svétem straha
Stvar nevredna, slaba trepetam;
Pred Taboj sem reven červič v prahu,
To očitno, Večni! Ti spoznam !
Tvoja rôka je zemljo stvarila,
Ki Si v stanovanje nam jo dalj
Solncu, luni, zvezdam brez Števila
Ti na nébu prostor si izbral,
Vrelcem, rekam, morjem ték naznanil,
Jim postavil stanoviten jéz , —
Ker pa si jim toke Ti zabranil,
Zliti se nikdar ne smejo čez.
Lev rujove strašno po puščavi,
Kedar glad nemili ga morí,
Glas njegov se čuje po planjavi;
Ali kdo nasiti ga, ko Ti?
Ti poživljaš cédre velikanske,
Kedar suša upogne jim glavó,
Ti zvenéle cvetke pomladanske
Zopet s hladno spojiš rosó!
Vsa narava jasno mi spričuje,
Da nebés in zêmlje si Gospod!
Vsaka bíl mi živo oznanuje,
Da mogočnosti je Tvoje plod !
Najbolj pa mi priča sèrce vérno,
Ki Ti zvésto bije noč in dan,
Da Si bitje svéto, neizmérno,
Dóbročinec in sodnik strašán!
Žar ljubézni Tvoje me obséva,
Kakor zlato solnce zemlje krog;
Sèrce moje grelno se ogréva
Tvoje milosti, neskončni Bog!
Na-Te, večna zvezda se oziram,
K udar brije me nadlog vihár,
Sladki nádi sèrce jaz odpiram:
Da pozabil me ne boš nikdár !
Vém, da stvar le grešna res sem Tvoja,
Prenevrédna vsega, kar prejmè;
Al’, Gospod, Tvoj dih je dnia moja,
Pravega Očeta kličem Te.
Smiluj se me, Oče vse dobrote!
Mar mi zmiraj Tvojih bo postáv,
Dokler v dom nebéške se lepôte
Duh preséli moj z zemljé nižav! —
Molitev.
Ozri, Neskončni! s stola svitle slave
Se ná-me, slabo in ubogo stvar,
Prižgi mi v umu luč resnice prave,
Pomiri v sercu strasti vsak vihár!
Daril mi um, sercé daril Si blago;
Da pripeljale pač ti dve močí
Kedaj bi v Tvoje me domovje drago,
Kjer čast se Tebi z veka v vek glasi 1
Neznani Ti, Vsevédni! niso bôji,
Ki s sercem je nemilo bije um;
Se reč se s trudom vklanja volji Tvoji,
In um mi vhaja v derzovit pogum.
Pa sej spoznám, da sad pregrehe ’zvirne
V oboje grenek je zasadil strup,
Da um v prepade sili le preširne,
In sèrce slabo mi podira up.
Zedini torej, Žar resníce svéte!
Močí sovražne v eno blago moč,
Ker rajski mir le tam poganja cvéte,
Kjer nima vlade černih dvomov noč!
Ozrl, Neskončni! s stola svitle slave
Se ná-me, slabo in ubogo stvar,
Prižgì mi v umu luč resnice prave,
Pomiri v sèrcu strasti vsak vihár!
Zvon.
Kedar čujem glase tvoje,
Čudno bije mi sercé,
Zbirajo se misli moje,
Rajsko čutje mi budé.
Duh povzdigne se v višave,
Sveti ga objame mir;
Britke zabi vse težave,
Večni ga napaja vir.
Ta mu pravo je zdravilo,
Oživí ga, pokrepčá:
čutil ker oblíčje milo
Je Očeta Večnega.
Utrinek.
Kjer blagóst je, tam je čédnost,
Kjer je čédnost, je modrost,
Pri modrosti je omika,
Sestra njena je radóst.
V krogu teh sestrá petérih
Naj ljubézen žêzlo imá,
Ki pod vére rajskim plaščem
Je po zemlji naj peljá.
Kamor koli je pripélje,
Blagoslov in mir delé,
Kjer one se vstánovijo,
Serčne himne zadoné.
Pozdrav in priséga.
Posvečena visokočislani gospé
Luizi Pesjak-ovi.
21. junija 1866.
Najpred začni pozdrav moj, domovina,
Zvestó ga pošlje sinovsko sercé!
Sprejmi ga ti, prekrasna in edina,
Ki v sebi braniš drage vse željé!
Ti si svetinjà dragega spomina,
In biser najkrsenejši vse zemljé,
Sprejmi tedaj ga, mila majka Slava,
Naj hrani Bog te — živila in zdrava!
Ko mi pomlád napočila življenja,
Obétala je žlahtni cvet in sad;
Sercé nemirno bílo hrepenenja,
Navdajal ga nebeški čut in slad;
Al’ boj mogočni bíti strast ne jenja,
Rodí še marveč mnogoverstnih nad.
Kar mi v obzorji jasnem tù zasije
Naenkrat žarek rajske poezije.
Sercé, ogreto čudne zdaj toplote,
Začuti v sebi prej neznano moč;
Izdramljen rahle, blage te gorkote ,
Zbudí se v hipu plamen, prej spijoč,
Planiti s sèrca, skrivne išče pote,
Potok ognjeni, siloma deroč,
Zdaj najde jo — plamena moč in sila,
Vse združi skupaj se — nastane pésem mila!
Donéla pervo je Da tvojo slavo,
Predragi, meni ljubi, krasni dom!
Spoznam tedaj veselo to postavo,
Spozabil jaz se nikdar je ne bom!
Poklic je moj in poslo moje pravo,
Slaviti tube, veličastni dom!
Spolniti čem ga — torej naj razléga
Po vsem domovji moja se priséga!
Ne vabi slava me, ki vence spléta,
In pevce drage v gróbu še častí,
Da moja pésem, bratom razodéta,
Njih sèrca vnema, délu je budí:
To čina slavnega je želja svéta,
Ki v pérsih vedno zvesto mi gori!
Zdaj dôni pa prisega krepka logom,
Goràrn in rekam vsem domačim — z Bogom!
Domovini.
Draga mati domovina,
Slučaj prošnjo svoj’ga sina.
Ki pred tabo zdaj solzí!
Prosim te za svoj’ga brata.
Ki mu dôba tvoja zlata
Ni odperla še oči.
Le za tuje ima hvalo,
Tebe, draga, čísla malo,
Nima za-te kaj solzá.
Ljuba mati, al’ pustila
Boš ga, in mu ne zdramila
Samo enkrat še sercá?
Sej naročje tvoje milo
Ga je skerbno odgojilo,
Bilo tvoje za-nj sercé.
Torej smem se že nadjati,
Da mi ljubljena ti mati
Boš obrisala solzé.
Modrost.
Iskra nebéška naj lepša — modrost,
Sréčen ju, ki ga tvoj žarek obsije!
V sèrce tolažbo in rádost mu lije —
Lehko pozabi on zemsko britkost.
Blagor mu, ki te ljubico imá!
Dolgo življenje dar tvoje desnice,
Čast in bogastvo je tvoje levíce;
Ktera prijatlica boljšega dá? —
Torej prijatlico tebe sem zbral,
Zvesta mi vedno ti drúžica bodi,
Duh vsemogočni le tvoj naj me vodi,
Da ne omréži me zemska derhál!
Žêlja.
Kedar davno že pokrila
Tiha bode me gomila,
Naj še pesem ta pričuje,
Vnukom poznim oznanuje:
Da sem ljubil domovino
S sèrcem zvéstim le edino,
In za mater to preblago
Dal bi bil življenje drago.
Vse vladarja sem goréče
Vedno za njo prosil sréče:
»Ti Neskončni jo obvarji
Pred nemilimi viharji!«*
Pomladančica.
Pómlad prišla jo premila ,
Vir radósti odklenila;
Vse, kar diha in živi,
Se življenja veseli.
Cvétje novo je pognala
Spet domača lipa zala;
In z dišečega verhá ,
Pésem vabi stavčeva.
Naj na úho bratom bíje
Glas presladke melodíje ,
Da se vendar prebudé,
Si ogrejejo sercé.
V tihi noči.
Rádosten gledam večerno nebó —
Zlátih zvezd čéde tam gori bliščíjo,
Bitja neskončnemu v slavo goríjo;
Sèrce mladostno mi bije gorkó.
Lóti duhá se ognjeni nemir,
Vroča zbudijo se v njem hrepenjenja:
Rod bi se znébil kar péze življenja —
Rad dokončal bi pozémski svoj tir.
V svoje domovje duh priti želí,
Ondi prepevati himne veséle,
Plêsti si vence, nikdár usahnele —
Srečo vživeti, ki tam se rodí.
Gospodova molitev.
(Ex voto.)
Kot otroci nežni zaupljivo
K Tebi, Večni! »e obračamo ,
Ker le Ti nam daješ dobrotljivo
Vse, kar Te v molitvah prosimo.
Tebe naše usta le častíjo,
Sèrca naša Tebi vsa gorijo,
Ti nam le sušiš solzé v očésih,
Oče naš Ti, kteri si v nebesih!
Tvoja je ljubezen neizmerna,
Ž njo napolnil Si vesoljni svet,
To spoznava vsaka duša vérna,
In ne jenja Tebi hvale pet’.
Ali, kakor naši deželani,
Sini »o tud’ Tvoji vsi zemljani,
Torej pri naródih vse zemljé
Posvečeno bodi Tvoje imé!
Naj bi ljudstva zemlje vse spoznale,
Da le Ti njih pravi Oče si!
Sèrca naj bi s platnom se jim vžgale
Za-Te, čegar slava ne miní!
Spolniti je Tebi vse mogoče,
Tedij spolni tud’ te žêlje vroče:
Prosi kristijansko Te občestvo:
Pridi, Oče! Tvoje k nam kraljestvo!
Tamkej gori v sveti domovini
Vse pokorno Tvoji volji je,
Urno Kerubini, Serafini
Veršijo željé Ti radi vse.
To v posnetno in Ugled nam bodi,
Ino k dobremu nas zvesto vnemlji
Ter tak’ kot o nebésih svetih godi
Tvoja volja tudi se na zemlji!
Vémo, da je slaba volja naša,
Žálimo Te dostikrat hudó,
Al’ zato naj serd Tvoj ne naraša,
In ne têpi s močno nas rokó.
Daj, da nam bo polje obrodilo,
Vari ga pred hude ure silo!
Uho nagni Svoje na posluh:
Daj nam danes naš vsakdanji kruh!
Mnogokrat pozabi človek na-Te,
Akoravno Tvoje smo stvarí,
Sèrce čisla le malike zlate,
Ino jezik grešno govori;
Al’ kar grešno misli kdo, izusti,
Slabim za vse žal stvarém je Tvojim;
Torej dolge naše nam odpusti,
Kakor tud’ je mi dolžnikom svojim!
Je resnično naše prizadétje
Hoditi pravice ozko pot,
Ali noga slaba nam spodlét’je,
Neprevidoma smo v brezdnu zmot.
Ti pa, Oče! nam pokaži pravo
Stezo, ki derží tje do nebá —
Ne. Vpeljúj nas slabih v skušnjavo,
Temuč reši nas od hudega!
Amen.
Iskrica.
Kar v sèrcu mojem zbudil »e
Ljubezni svete plamen je —
Za dom ljubezni svetu žar,
Sercé postalo je oltár.
Nebeška moč na njem svitlí,
Ki plamen vroči mi živí;
In strastni pil, če bolj divjá,
Le huje mi oživlja ga.
Oj plami, plami, sveti žar!
Ne ugasni v meni ti nikdár!
Trositi da bi mogel te,
Še v bratovske zaveze vse!
Prijatelju v spoménik.
Naj mu glavo krona venca,
Al’ mu čèlo laver kiti,
Daleč je zašel od »reče,
Kdor ne úme moder biti.
Ne osoda, Ti edino
Vstvariš lepo si bodočnost,
Ak’ ceníti veš trenutke,
Ki je ima pričujočnost.
Opomin k veselju.
(Poslovenjeno.)
Ko se življenje resno ti pričnè,
Nikár veselju sèrca ne zapiraj I
Imélo raj odpert ne bode zmiraj,
Ko se življenje resno ti pričnè.
Tim ljubše sprejmi mile cvetke vse,
Čim bolj poredkoma cveté ti zmiraj.
Ko se življenje resno ti pričnè,
Nikár veselja sèrca ne zapiraj!
Odhodnica.
Kedar slovésa ura
Prihaja blizo že,
Pobratim zadnjič brata
Pritiska na sercé,
Oj takrat se solzijo,
Djal bi, še rožice,
In za oblake sive
Tud’ solne« skriva se.
Preživo jaz občutil
Sern tudi žc enkrat,
Kakó je, kedar loči
Se ljubi serčni brat.
To je bolést velika,
Da skorej veče ni,
Kedar prijatel »z Bogom!«
Poslednjič govorí!
Kdor je v življenju svojem
Do zdaj tak’ srečen bil,
Da se zarad’ slovésa
Ni nikdar žalostil,
Oj ta goréče prósi
Naj večnega Bogá,
Da mu grenkóst ločitve
Okúsiti ne dá!
Slovo od dóma.
Rojstna hiša, hiša mala,
Kjer »cm pervič vgledal svet,
Kjer me mati je zibala,
In učila me je pet’,
Dánes jaz od tebe iti
Moram v daljni tuji kraj,
In Bog vé, če dano priti
Bo mi k tebi še kedàj?
Draga lipa ti dišéča,
Ki pred hišo mi stojíš,
Dóma varhinja cvetéča,
Danes zadnjič me hladíš!
Gledala me déte malo
Kdaj igrat’ si pod saboj,
Danes sprejmi pa zahvalo,
In poslednji pózdrav moj 1
Tudi tebe, vert ljubljeni,
Jaz za dolgo zapustím,
Délal si veselje meni,
Zdaj te drugim izročím.
Moje rôke zalivale,
Krasne rože, zdaj so vas,
Tuje vas oskerbovale
Bodo pa prihodnji čas.
Gozd pri gôri tam samotni,
V kterem sem sprehajal »e,
Vir tù bistri in tihotni,
Vas obá pozdravljam še!
Vse je za-me pomenljivo,
Kar zagledajo očí,
Vse me opominja živo
Zlatih ur, ki več jih ni.
Lépi dnevi res sto bili,
Ki ste tékli kdaj mi tu,
Al’, mladostni Časi mili,
Zdaj od vas ni več sledú;
Zginjali ste kakor zôra,
Ko odpíra solncu tir —
Z Bogom hiša, lipa, gôra,
Ljubi vert in gozd in vir!
