Za očetom pa je prišla kazen za nezakonito prodajo lesa na hrvaško. Izdal ga je njegov zelo podkupljiv poslovni partner, ko je že sedel v zaporu, za milejšo kazen seveda. Ta uslužbenec je po prestani kazni odšel v Nemčijo. Oče je moral iti v zapor v Rogozo pri Mariboru in to je bilo leta 1956. Prvo je šel za tri mesece in to spomladi ko so sadili krompir. Čez poletje je lahko delal doma za družino. V jeseni pa je šel spet v zapor za devet mesecev. Za mlado žensko zelo naporno obdobje, posebej še, če ostaneš popolnoma brez denarja. Premajhen sem bil, približno star tri leta in pol, da bi se spominjal tega časa, mati pa pravi, da je bila to grenka izkušnja. Sama je morala poskrbeti za vse. Redno ga je hodila obiskovati v zapor. Oče je v zaporu, dobil zaposlitev in to obrezovanje dreves v sadovnjaku. Tako mu je čas hitreje mineval. Nekega dne na njivi v zaporu ni hotel delati, pa se je skril v slamo. So ga iskali, misleč, da je pobegnil.
Z mamo sva se odselila na viničarijo v Gradiško, saj ni hotela biti sama na žagi, kjer tudi ni bilo blizu njiv, ki pa so bile nujne za najino preživetje. Kupila je teličke, saj preživljanje z vinogradništvom ni prineslo denarja, ker je bila trta še premajhna. Imeli pa smo tudi eno kravico. Dajala je mleko, da saj s tem nisva imela težav.
Nekega dne, ko sva bila z mamo sama doma, je prišla k nama Tinka in je rekla, če bi nama lahko kaj pomagala. Tako jo je mama vzela za služkinjo. Tinka pa je bila pridna in delavna, krmila je kravo in jo zjutraj pomolzla, dobila je denar za mleko, ki ga je prodala v zbiralnici na državnem kmetijskem posestvu Lepi dol. Tisti denar, ki ga je dobila za mleko je bila njena plača.Za sproti hrano in ozimnico se je pridelalo doma, hrane za teličke pa ni bilo dovolj, bili so shirani. Nekaj kur in zajcev je zadostovalo za meso ob nedeljah. Tinka je bila je tudi varuška, ki je mene čuvala, saj se je mati razdajala na vse strani, delala je kot črna živina. Zelo rada je bila pri moji mami in tudi mene je imela rad. Tinka je bila pri nas samo tisti čas, ko je oče bil v zaporu. Spomnim se je le po njenem materinem znamenju, imela je veliko temno rjavo znamenje na obrazu. Zaradi katerega so se iz nje norčevali, ona pa si je na glas pela, namesto, da bi se jezila.
Tinka je bila samska teta, nikoli ni bila poročena, prav zaradi tega znamenja na obrazu je ni nihče zasnubil. Zaradi tega pa ni bila zagrenjena, prav nasprotno, vesela ženska je bila. Za delo je prijela ob vsaki priložnosti, saj se je preživljala tako, da je služila pri hišah, kmetih. Pa tudi moškim ni nasedala, tako, za eno noč. Kar se tega tiče, je imela glavo na pravem mestu, ni si delala utvar in ni sanjarila več o moškem svojih sanj. Bila je že dovolj stara, da je vedela, kako se tej stvari streže. Seveda bi se jo marsikateri moški hotel privoščiti za poslastico, kar takole za spremembo, tega pa ni želela. Preveč je bilo takih, za na hitro, je rekla, ona pa samo eno - škoda njenega dobrega imena. Zgoraj na bregu so bili Hrvati, pa je njihov Johan hodil dol k njej, da bi jo » popravljal », pa se mu ni pustila. Samo se mu je malo nasmehnila, to je bilo pa tudi vse in je odšel domov na hrib.
Eden je bil res bolj vztrajen, pa še všeč ji je bil, pa je popustila. Dobivala sta se vsake toliko časa. Poleti je bilo enostavnejše, saj so jima nudila zavetje visoke trave, zeleni gozdovi in dišeče trave, pa sta se videla večkrat. Bleda luna je skrbno skrivala njune skrivnosti. Eno obdobje je zelo uživala, brez skrbno je živela ljubezen, hotela jo je spiti do konca, kot da je vedela, da nič ne traja večno. Pa prav je tako, uživati moraš v trenutku, kajti naslednjega že lahko ni več. Strast je hudo močno čustvo, napolni te z energijo, ti da elana za življenje, premagaš vse ovire. Si najmočnejši, nepremagljiv, delaš pa tudi napake. Te napake so jo stale veze. Postala je nepazljiva, besede so ji same ušle iz ust, ko sta se srečala v skupini delavcev, kmetov, ni znala več dobro skriti hrepenečega pogleda. Vse prevečkrat ga je ogovorila, vse prevečkrat ga je dregnila, celo pobožala ga je, prijela za roko. Ljudje so začeli ogovarjati, napletati, pa se je možakar ustrašil. Prihajal je vse po redkeje po ljubezen, ni bilo več pravega žara, pa je tudi ona to opazila. Ljubezen se je končala jeseni. Trajala je le eno poletje, pa dovolj, da je spoznala vso naslado in trpljenje, vedela je, kaj je ljubezen. To pa tudi šteje, največ šteje v življenju ljubezen. Veste kako pravijo - ljubezen je življenje. Zato je res z lahkoto živela naprej, se nasmejala tem moškim, ki so jo hoteli imeti, celo zabavala se je in koketirala. Vedno pa je ob pravem trenutku odnehala, se umaknila, da je niso žalili ali napadali na samem.
Nikoli se ni zgodilo kaj takega, dokler že ni bila okoli petdesetih. Zalezoval jo je, na poti proti bratovi hiši, prišlek, ki je mislil, da jo bo zlahka dobil. Pot je vodila skozi gozdiček nad potokom. Ko je zaslišala šelestenja listja, da se ji nekdo hitro približuje, je pospešila korak, skoraj tekla je. Prišlek jo je ubral po bližnjici, preskočil potoček in počakal na Tinko za ovinkom. Naslonil seje na drevo, roke dal v žep in tiho čepel v zasedi. Misleč, da je zalezovalec odnehal, je Tinka stopala po poti naprej s počasnejšim korakom. Kar naenkrat se je pojavil pred njo, jo prijel za rameni in naslonil na drevo. Mesečina je obsijala njegov obraz, prepoznala ga je. Ker se je premočno upirala, jo je polegel na tla. Njegovo močno telo jo je pritiskalo k tlom in ji jemalo sapo. Z eno roko ji je držal roki, z drugo roko pa si je odpenjal hlače. Videla je, da gre za res. Ni ga mogla obvladat, njeno ječanje ni nihče slišal, ne tako daleč od vasi. Po dolgem ruvanju ji je zmanjkalo moči. Nemočna je obležala pod njim. Na obrazu je začutila slino, sapo po pijači in naenkrat ga je čutila v sebi. Začudila jo je trdota korenjaka. Za trenutek jo je zabolelo, potem pa je postala vlažna. Jezna skoraj nase, da se je tako izdala. Začudena nad sabo, da sploh tako razmišlja v tej situaciji. Pil je, pa vendar ne toliko, da bi onemogel. Poželenje po ljubljenju in to njeno upiranje ga je še bolj podžgalo, da jo je jemal silovito. Njegovi sunki so bili vse hitrejši, na enkrat pa se je ustavil. Začutil je njene solze na ustnicah, jih s poljubi popil, nato pa počasi nadaljeval s prodiranjem v njo. Takrat je vedela, da ji ne bo hudega storil, da jo ne bo pretepal ali ubil. Že samo s tem je bila pomirjena. Verjetno jo je to zmotilo in ga poljubila. Pozabila je na vse okoli sebe. Takrat se je ogenj razplamtel v obeh. Po dolgem strastnem poljubu sta se zazibala v ljubezenski ples. Seks je bil to, poželenje, ki vsake toliko še privre na dan, vdala se je temu občutku in prvič v življenju je kričala od naslade. Vedela je, da ta steza ni ponoči obiskana, da njenih krikov ne bo slišal nihče. Lahko se je predala brez zadržkov. Kar je bilo na začetku posilstvo, se je nadaljevalo v obojestransko zadovoljstvo. Pazil je, da ni prehitro končal, bil je pozoren. Ni bil nek grobijan, nasilnež. To se je zgodilo prvič, da je šel za neko žensko, ker jo je hotel imeti. Po nekajkratnih hitrih sunkih se je umiril in jo poljubljal, pa spet začel prodirati v njo dokler se ni njeno telo zvilo v en sam krč. Takrat je vedel, da lahko z vso silo prodre in jo vzame do konca, še in še, dokler tudi sam ni začutil prekipevanje in vrhunec naslade. Končal je, se zleknil poleg nje in jo ljubkoval. Poljubljal jo je povsod. Poljub v njenem mednožju je ponovno sprožil val strasti in naslade. Ni se in ni hotelo nehati. Jemal jo je, tokrat počasi in nežno, dokler sama ni hotela močneje in hitreje. Še nikoli v življenju ni pomislila, da bi bila ona zgoraj, tokrat pa je spretno spodmaknile svoje telo in se zavihtela nanj. Igro je vodila zdaj ona in kot ji je najbolj ugajalo. Prijel jo je za boke in jo sunkoma vodil k sebi, dokler nista zasopla obležala. Nekaj časa sta tako ležala. Nato sta si brez besed popravila oblačila in odšla svojo pot. Srečala se nista nikoli več. To je bil seks, ki je ovrgel njeno trditev, da se lahko ljubi le, če je zaljubljena. Pa privolila je, ne na začetku, kasneje, ko jo je minil strah, ko si je pridobil njeno zaupanje. Kako starejši človek rabi malo za zaupanje. Kako zna oceniti, kaj bo dobro in kaj ne. Pa ni tistega bedastega ponosa več, ki bi nas omejeval, ni ega. Pa ne omenjam tega le zaradi Tinke in tega dogodka, to se nam skoraj vsem dogaja, ego je pogubna stvar.
Drugače pa je bilo početje Švarca Pepeta. Pokvarjen do obisti je bil, znašal se je zgleda na otroke. Ni premogel kanček dostojanstva, trohice zavedanja o tem, kaj je prav in kaj ne. Prava žival je bil, le hodil je po dveh nogah in se delal, da je človek. Niso ga spregledali. Zakaj je bil poslan meni na pot, ne morem razumeti. Kaj niso bile že dovolj očetove klofute, psovke in zmerjanje, da sem cigan. Da sem ničvreden, sem poslušal že odkar se spomnim, potem pa še to. Ni čudno, da si nisem upal nikomur pogledati v oči, nabili so mi manj vrednostni kompleks že zelo zgodaj. In občutek krivde me je spremljal na vsakem koraku. Ko so nekje kaj pogrešali ali izgubili, sem mislil da vsi gledajo mene in me krivijo.
Saj ni čudno, ko pa sem vseskozi poslušal le obsojanje, veliko bolj še kasneje. Z leti se je to samo še stopnjevalo. Na žalost se je to dogajalo v domačem krogu.
Švare Pepe je že na žago hodil prositi očeta, da bi ga sprejel na delo in seveda ga tudi uradno prijavil kot svojega delavca. Vendar ga je oče zavrnil. Hodil je tudi v Gradiško, ko sva z mamo bila sama na viničariji. Ob eni priložnosti me je zvabil na podstrešje, ter me oralno posilil. Bil sem nebogljen otrok, star le tri leta in pol. Kje je bil bog takrat. Na podstrešju je bila majhna linica skozi katero sva gledala. Da je dosegel moj molk je zagrozil in rekel: » Ce ne boš hotel, bom poklical tega gospoda policaja, in mu naročil, naj te odpelje v zapor. Ravno takrat je šel mimo.« Tako sem tiho in žalostno gledal, kako je tisti gospod odhajal, med tem pa je tudi Švare Pepe končal. Pomagal si je na koncu z roko, je bil pa pravi pedofil. Nisem videl, le slišal sem, kako se koraki oddaljujejo in vedel sem, da me ne bo nihče prišel rešit. Tega nisem nikomur povedal, saj me je občutek krivde in sramu spremljal vsa leta. Kot da sem sam počel kaj hudega, kot da nisem sam žrtev. Že doma sem moral molčati, ne odgovarjati, starejši so imeli vedno prav. Nikoli se nisem uprl, pa še premajhen sem bil, da bi vedel, kaj sploh počne ta Švare Pepe. Grozno je sopihal, mojo glavo potiskal naprej, da sem se kar dušil. Najbolj grozen pa je bil strah, saj nisem vedel kaj bo naredil z mano. Še dolgo so me mučile nočne more, kričal sem v sanjah, pomočil sem se velikokrat, mati pa ni vedela vzroka. Kriv je bil največkrat mraz, hlad ponoči, pa vedno kaj novega.
Še na pamet ni prišlo materi, kaj se je zgodilo z mano. Pa tudi niso razmišljali o teh stvareh. Otrok je le otrok, o njegovem trpljenju se ni razmišljalo, kot da smo roboti, kot da nismo imeli srca in duše. Danes se več govori o zlorabi in trpinčenju otrok. Ne morem verjeti, koliko tega je na svetu. Najhujši so tisti, najbližje otroku, ki jim otrok zaupa, pa taki, ki so blizu hiše, poznani, nevpadljivi. Še v družinah se to dogaja, pa ženske, matere molčijo, le kdo bi jih razumel. Moški, kot da morajo imeti, kot da jim pripada potešitev, izven vseh razumskih meja, s komer koli, le da se jim zahoče. Lastnega otroka pohabiti za vse večne čase, nadeti mu krivdo, onesposobiti ga čustvovanja, pristnega čustvovanja. Le malokateri otrok se pobere iz te agonije sam. Posledice vedno nosimo s seboj, v kakršni koli obliki. Za dolgo pa najprej potlačiš ta grozen dogodek daleč v podzavest, kot da se ni zgodilo, posledice so pa tu. Vedenjske motnje, take ali drugačne te spremljajo skozi življenje, vzroka pa ne najdeš. Kaj ne najdeš, niti zavedaš se ne, da vzrok obstaja. Le tisti, zadolženi za to nekaj pametujejo, imajo svoje razlage za to, le malokdo pa točno ve, kako pomagati.
Soočil sem se z dejanjem, storjenim nad mano, pomagala mi je žena. Kar nekaj težav sem rešil s tem soočenjem z resnico. Spoznal sem, da ne nosim več sramu v sebi, ker nisem nič kriv. Ni me sram pred ljudmi, ker nisem naredil nič slabega, sem vreden spoštovanja. Ne povešam več glave, ker me žena spoštuje, moje mnenje nekaj velja. Posluša me, prisluhne, sliši me in vem, da sem na poti ozdravitve. Pozabi se to nikoli, to dejanje, se pa ne umikam pogovorom na to temo, na glas lahko obsodim taka dejanja brez neprijetnega občutka ali sramu. Še manj pa krivde.
Zlorab je več vrst, ne štejejo samo fizične zlorabe, dostikrat so hujše psihične zlorabe, trpinčenje, nasilno podrejanje. Šikaniranje pa sem na svoji koži občuti dosti kasneje, v službi, saj sem naletel na šefa delodajalca, ki ni imel dobre samopodobe, pa se je znašal nad mano, prav pa mu je prišla moja diagnoza. Preden prepoznaš tak odnos traja in traja, pa še drugi ti ne verjamejo, da lahko tako ugleden gospod počne kaj takega. Vedno je bila kriva moja bolezen, da imam preganjavice, da stvari in dogodke potenciram, pa ni bilo tako. To je bil prikrit mobing, ki pa se je končal, ko sem se ponovno poročil in me je žena poučila o teh stvareh. Zloraba otrok pa je najgrozovitejše dejanje in vredno vsake obsoje in preganjanja ter kaznovanje storilcev.
V moji mladosti se je spalo skupaj s starši, velikokrat. Takrat nisem razumel, zakaj sestra ni kar na enkrat hotela več spati pri očetu, to je bilo kasneje. Pa nisem pomislil kljub izkušnji, da se pa mogoče nekaj dogaja, nekaj kar jo je pregnalo stran. O tem nisem nikoli razmišljal, prej, v mladosti, pač pa sem povprašal mamo, kaj se je zgodilo takrat. Mati je stara, uboga, pretrpela je veliko v življenju, pa sem jo zadel še s tem. Prišlo je do zlorabe, ne do konca, če lahko tako rečem. Do otipavanja je prišlo. Mati je krivila pijačo, danes, kako pa je odreagirala takrat, ne vem. Tabu teme so tabu teme. Se ne spominja teh dogodkov več dobro, pa je mogoče prav tako.
Oče je začel piti, včasih veliko piti, le delo ga je napeljevalo v pijačo, je rekla mati. Hodil je okoli za posli, pa so mu ponujali vsi, ni se mogel upreti. Saj je pridno delal in na kup vlekel materialne dobrine, delati pa smo morali tudi mi že od mladih nog. Le da stoji hiša, da je nov stroj pri hiši, da je spet nova parcela, pa je bil zadovoljen. Seveda je morala mati vso to zemljo obdelovati, pa mi, malčki, po svojih zmožnostih.
Oče je po odsluženi zaporni kazni prišel domov v Gradiško. Prodal je teličke in kupil štiri krave, ki so dajale mleko. Od Groznega Švarca st. je oče kupil en breg za seno. To je bilo na drugi strani Rošpoha. Njegova žena pa je hodila pomagati, sušiti in spravljati seno. Mama je vsako jutro dojila krave in mleko s kolesom vozila različnim strankam v Maribor. Ena izmed strank ki se je pisala Vernik, je bila v Hutter bloku, imeli so hčerko Anico in se ji je moja mama tako priljubila, da jo je hotela imeti za botro. Čez leto dni ji je željo tudi izpolnila. Na zadnjem prtljažniku kolesa je bil prečno pritrjen nosilec za dve kangli mleka, ob levi in desni strani zadnjega kolesa. Ena kangla je držala deset litrov mleka. To je mama delala približno dve do tri leta. Ko je oče krave prodal, smo spet bivali v Rošpohu, na delo v Gradiško pa se je hodilo vsak dan peš, včasih s kolesom. Že od same poti si bil utrujen, potem pa je bilo potrebno še delati. Še dobro, da je imel dan samo štiriindvajset ur. Tako razmišljam danes, takrat pa je dan nekako minil, življenje je teklo mimo mene, marsikatere stvari se ne spomnim prav dobro, še manj pa občutkov.
Čeprav sem bil zelo majhen se spomnim dogodka, ki bi lahko bil tudi usoden za mene. Tiste čase so starši navadili svoje otroke, predvsem zaradi pomanjkanja denarja za obutev, da so hodili bosi. Tudi jaz sem hodil bos. Vsako leto sem komaj čakal, da bi bila Velika noč, ker le od takrat sem lahko hodil bos, pa vse do začetka oktobra, le če še je bilo dovolj toplo. Mama mi je rekla, da od Velike noči naprej je zemlja požegnana in zato lahko hodimo bosi. Za žago je bila velika lesena lopa, kjer je bil v sprednjem delu že nažagan in zložen les, ki se je sušil. Takemu lesu se tudi drugače reče lesni polizdelki. V zadnjem delu te lope pa je bil hlev za prašička, svinjak, nad tem svinjakom so bile prečno nameščene lesene late, na katerih čepijo kure, ko gredo spati. Da so pa sploh lahko prišle do teh prečk, je bila poševno prislonjena na svinjak deska, ki je imela prečno pribite letve, približno na vsakih sedem cm. To pa za to, da so kure lažje hodile po tej deski in jim ni drselo. Tu je tudi bilo več manjših zajčnikov za zajčke. Po domače se jim je reklo zajčniki, ki so imeli vratca iz lesenih okvirjev in čez pritrjeno mrežo iz žice. Sicer so pa vsi hlevi za domače živali bili takrat iz lesa. Na tleh v lopi je bila kar zemlja, da se ob deževju ne bi hodilo po razmočenem blatu, so na ozke poti položili deske. Te deske so bile pribite z žeblji. Po vsej lopi smo se lovili in skakali otroci iz bližnje okolice in jaz. Zgodilo pa se je, da se je tu pa tam kakšna deska obrnila tako, da je oster rjav žebelj gledal v zrak. Pri lovljenju in skakanju sem s peto leve noge stopil direktno na rjav žebelj. To še za mene ni bilo dovolj, tako da sem z igro nadaljeval in sem stopil še s peto desne noge na rjav žebelj.
Po nekaj dneh so se pete zagnojile in nastale velike bule. Ležal sem v otroški posteljici po domače kinder ped. Vročina se je dvignila že čez 40 stopinj in sem mislil, da bom umrl. Spomnim se, da sem mami govoril« umrl bom, umrl bom.« Ker je zdravnik bil v Mariboru, je bilo predaleč in tudi prepozno priti do njega. Zato je oče šel k enemu lovcu po smodnik, po domače pulfer. Mama je skuhala čaja, natresla vanj smodnika, nalila v skodelico in mi dala za piti. Ko sem popil, mi je padla vročina. Tako sem kmalu ozdravel. Golo naključje in odpornost telesa mi je pomagala pri ozdravitvi, pa bule na petah so se odprle gnojne rane so se počasi sčistile, res počasi sem prihajal k sebi. Danes bi rekli temu sepsa, zastrupitev krvi, in le od sreče je bilo odvisno moje življenje. Kako bedno je bilo včasih življenje, zaradi znanja in neznanja so naša življenja visela na nitki. Kako malo se je skrbelo za ljudi, bolj so skrbeli za živali, ker je bilo od tega odvisna usoda cele družine, posameznik ni veljal veliko. Danes se mi kar malo milo stori ob misli na to, a tako je pač bilo. Občutkov in skrbi staršev nisem nikoli poznal, vsaj ne dosti. Bili so večinoma tiho, sprejemali so vse to kot usodo, čeprav bi se dalo narediti tudi dostikrat drugače. Mislim, da je bila vse skupaj le bližnjica do razrešitve problemov, niso vlagali kaj dosti truda, da bi stvari izboljšali, olajšali kakšno zadevo tako sebi kot drugim. Pa ne morem reči da so bili preveč verni, da bi hodili v cerkev vsak dan in bi iz tega izhajala ta vera v usodo in boga. Nekoč so govorili, tako je želel Bog, vzel ga je k sebi, taka je njegova usoda. Lepo, da verjame vsak v nekaj, tako brezpogojno, tako slepo pa le ni prav. Poznate tisti rek »pomagaj si sam in bog ti bo pomagal« in to je res. V prvi vrsti si moraš pomagati sam, vse narediti sam, kar je v tvoji moči. Čakamo srečo, namesto da si jo sami ustvarimo. Naši niso znali drugače, tako se je včasih živelo, in njihovi starši so tako živeli.
Mama postane botra . Ko je minilo leto, odkar je spoznala Anico Hernik, ko je v Hutter blok vozila mleko, ji je Anica sama rekla:
»Tota gospa se mi dopade, jaz bi jo imela rada za botro.«
Anica ni imela prave mama, ampak mačeho. Mačeha ji je rekla, da gospo Marijo lahko ima za botro, če hoče. Anico je mačeha zapostavljala, ker pa je bila moja mama prijazna do nje, jo je vzljubila. Birma je bila v Stolni cerkvi. Ata je tudi bil zraven pri birmi. Doma pri Hernikovih, Aničinih starših je bilo kosilo. Kasneje sta ata in mama odšla domov v Rošpoh. Anica se je navezala na mamo in je mnogokrat rada prišla k nam na obisk, posebno še takrat ko smo živeli v Košakih in smo bili bližje Mariboru.
Ja, in rodila se je deklica, nov član družine, sestra, o kateri sem že nekaj govoril. Seveda sem preskočil več let. Sedaj pa lepo po vrsti. Sestra se je rodila 1957 leta doma, v Rošpohu . Oče je bil ta dan od hiše, po opravkih je šel. Mama je dobila popadke in sosedje so poklicali babico. Star sem bil štiri leta in pol. Nenehno tekanje sem in tja po hiši mi je dalo vedeti, da se nekaj dogaja. Da ima mama v trebuščku dojenčka, nisem vedel. To se otrokom ne govori, ne takrat. Poslali so me iz kuhinje na dvorišče, ko je prišla babica. Na štedilniku se je grel velik lonec vode, na mizo so zložili rjuhe, mamo poležali na posteljo. Več nisem videl. Rekli so mi, naj oprezam za štorkljo, ki bo priletela in v cekarju prinesla otročička. V slepi veri sem tekal od vogala do vogala in oprezal za ptico. Pa je nisem videl, le jok sem zaslišal iz hiše. Pri porodu je bila z mamo samo babica. Sestrico ti je prinesla štorklja, so mi rekli, jaz pa sem debelo gledal, saj štorklje ni bilo videti. V kuhinji je mati držala v naročju povito štručko, malo sestrico, ki je že zaspala. Dala ji je ime Regica, kar so seveda zapisali tudi pri krstu. Na to ime se je spomnila, ker je tudi soseda imela hčerko Regico. To je tista soseda, ki je imela oblačila za Miklavža in njegovo spremstvo. Po tiho sem se približal postelji, se zazrl v malo glavico, ki je imela že laske. Babica je odhajala, ko se je na pragu prikazal oče in mu povedala za hči. Razveselil se je kot že dolgo ne. Hči je bila njegova želja, ne vem, zakaj nisem mogel takrat razumeti tega pretiranega veselja. Ata jo je kar poimenoval Bača. Pozornosti nisem bil deležen nobene, ne tedaj niti kasneje. Samo mati me je obrajtala, zakaj, pa sem zvedel dosti kasneje, ko sem že odrastel. Seveda sem vedno čutil razliko v odnosu očeta do mene in sestre. Kaj točno je res, ne bom vedel nikoli, pa se niti ne ženem za to resnico. Saj pravi odgovor je odšel v grob z očetom. Moje domneve in mamina razlaga pa nista čisto potešile moje radovednosti. Mogoče odkrivam neko resnico, ki mora biti skrita, ki nikomur ne koristi.
Že ko sem se jaz rodil je ata kupil otroški voziček od gospoda, ki mu je šel za pričo pri poroki. Imam fotografijo na kateri stoji mama z Regico v naročju, ob mami sem jaz in se držimo vozička, fotografirano pred kuhinjskim oknom. Voziček je bil ovalen, pretežno lesen, bele barve. Kolesa so imela polno črno gumo, tam, kjer so bila kolesa pričvrščena na os, pa so bili pričvrščeni svetli pločevinasti pokrovčki. Streha vozička je bila tudi ovalna, povrh pa črno platno, ob straneh pritrjeno z neti, tako da se je dalo po želji odkrivati platno. Ta voziček je odslužil svoje čez nekaj let, saj smo se z njim igrali še potem, ko smo bili zanj že preveliki. Za igranje je služil. Sosedova deklica ga je rada vozila, nanj naložila vse mogoče stvari in jih vozila okoli po vasi. Hodil sem z njo, včasih, največkrat pa sem jo čakal doma. Bila je stara približno toliko kot jaz. Ime ji je bilo Silva in se je zelo rada hodila k meni igrati. Nekoč me je nagovorila, da se greva igrat nekaj posebnega. Peljala me je v stranišče, zraven žage je bilo, na štrbunk, tja sva se skrila, slekla in se igrala za ate in mame. Kako je bilo to videti, ko so naju zalotili ne vem. Spomnim se le, da sva se dotikala en drugega, s telesi silila en v drugega, da tako delajo njeni doma, je rekla. Pri igranju naju je zalotil moj oče in me fino pretepel z usnjenim pasom, da sem bil ves v modricah. Ni me vprašal, kaj sva delala, zakaj sva se slekla, v mislih je imel le odraslo razlago početja. Za naju je bila to igra, kar pač počnejo ata in mama v postelji. To igro je videla mala Silva in mi jo je pokazala. Že takrat sem dobil občutek, da je to igranje ate in mame zelo slabo početje, slabo početje na sploh, tudi za ata in mamo. Le zakaj to počnejo, če se zasluži tako huda kazen. Mogoče pa moji tega ne igrajo, sem si mislil, saj jih nihče ne pretepe. Samo mamo je oče včasih tepel, pa sem mislil, da se je igrala ata in mamo. Kaj več pa nisem razmišljal o tem, saj mali otroci ne vedo prav nič o odnosih med možem in ženo. Za nas sta bila le oče in mati. Eno grenko izkušnjo, travmo sem že izkusil pri treh letih. Ne da se primerjati tega in takratnega dogodka, pa vendar, s spolnostjo sem se soočil zelo zgodaj. Taki dogodki so me zaznamovali v življenju, pokvarili prve prave pristne odnose med moškim in žensko. Ne da bi imel problem z ženskami, problem sem imel v sebi, s pogledom na sam odnos. Že tako so pubertetniki in kasneje odraščajoči fantje polni sebe in polni hormonov, hitijo s spolnostjo, kot da bodo kaj zamudili. Zato se mi ni zdelo pomembno, ali je tudi dekle za takojšen skok v posteljo. Videl sem le svoje potrebe, da se nekaj dela in da sva prišla do postelje. Orgazem mi je bil poglavitni, danes pa vidim, da je vse kaj drugega prej potrebno pri dobrem odnosu med partnerjema. Vsako obdobje ima pač svoje dojemanje medsebojnih odnosov, človek raste in dozori, se uči celo življenje tudi na seksualnem področju.
Regico sem moral paziti jaz in ko je že dobro hodila, pa je nisem mogel kaj dosti loviti, saj se je večji del dneva potepala okrog sosedov. Imel sem dosti dela z njo in njenim beganjem po vasi. Na skrivaj se je izmuznila iz hiše ali dvorišča, bila je urna in prebrisana. Skrivala se mi je za vogali in po drvarnicah, kjer je našla tudi največ stvari za igranje. Največkrat je hotela po vasi sama, ne da jo nadzira starejši brat. Vem, da se vam bo slišalo vse skupaj čudno, takrat pač so bili kruti časi. Prepuščeni smo bili samim sebi, odvisni od malo starejših bratov ali sester. Ne spominjam se, kako je bilo drugje, pa vendar ne dosti drugače, saj smo se dobivali vaški otroci vsak dan in počeli stvari, ki so nam padle na misel. Še dobro, da smo ostali živi, zgodila se ni nobena tragedija glede na to nekontrolirano naše početje.
S sestro sva imela malega kužka, črno belega mešančka, s katerim sva se igrala. Tekali in lovili smo se ter valjali po tleh na travniku blizu gozda. Iz lesa izdelana kost je zelo prav prišla, vrgel sem jo, kot otrok misleč, da zelo daleč, a bilo je le nekaj korakov. Kužek je stekel za njo jo pobral z zobmi in mi jo prinesel nazaj. Še vedno imam fotografijo, na kateri smo fotografirani na travi pred hlevom jaz, kuža in moja sestra ter mama s prašičkom.
Dva dogodka pa bi se za mojo sestro lahko končala skoraj zelo tragično. Pozimi sem moral jaz paziti sestrico in spati z njo na kavču v kuhinji, pa sem jo preveč pokril in skoraj bi se lahko zadušila. Na srečo je pravočasno prišla mama, tako je preprečila najhujše. Ta dogodek je natančneje opisan že na eni od prejšnjih straneh.
Drugi skoraj tragični dogodek pa se je pripetil malo kasneje. Mama je utrujeno sestrico dala v mojo otroško posteljico, po domače se ji je reklo kinder-ped. Da bi mački bilo toplo, se je ulegla na sestrina usta in zopet bi lahko prišlo do zadušitve. Mama pa je mačko pravočasno videla. V grozi jo je zgrabila, odprla vrata ter jo vrgla čez prag na dvorišče. Mačke niso nikoli več smele biti v hiši, redno smo zapirali vrata in zvečer pregledovali sobo, da se ni kam katera skrila. Težko jih je bilo navaditi novega reda.
V Rošpohu smo večkrat imeli koline in to po navadi pozimi. To je bil domač praznik, saj smo se otroci do sitega najedli mesa in ostalih dobrot. Saj v tistih časih meso ni bilo pogosto na jedilniku. Ko so bile koline, je bila za malico pečena kri. Ta se je naredila po starem receptu: v posodo, v kateri je bila kri, se je prililo malo mleka, dodalo nekaj žlic moke in s šprudlom zašprudlalo, to se je reklo po domače, dokler ni nastala ravno prav gosta in še tekoča snov. To je delala mama in še tekočo zmes vlila v pekač ter v pečici spekla. V pečici se je kri malo dvignila. Tudi jaz sem jedel, ker mi je bila dobra pečena kri. Za kosilo je mama iz svinjskih kosti, katerim je dodala korenje in peteršilj, skuhala juho. Skuhala je tudi krompir in ga prepražila, stenstala, smo rekli doma. Zraven pa je še dodala veliko skledo zimske solate.
Mama je klobase in rebrca dimila doma. Mam je znala narediti tudi odlične prosene klobase, bile so sladke ravno pravšnje za nas otroke, naredila pa je tudi dobre krvavice. Brez dodane krvi pa so bile bele kašnate klobase. Vse to se je že naučila doma pri svojem očetu. Peč s kotličkom, po domače alfa, ji je prav prišla, v njej je navadno kuhala krompir, korenje, svinjsko peso, repo itd. Vse to je bila krma za prašiče. Alfo je pripravila za dimljenje tako, da je nagnila kotliček, ki je imel ob straneh tečaje in nad kurišče peči postavila narobe obrnjen zaboj za jabolka. V zaboju so bile prečke, na katere je obesila klobase in svinjska rebra. Dimila jih je tako, da je v peči pripravila ogenj, pazila, da se ta ni razplamtel in to tako, da je nanj dajala žagovino. S tem je dušila ogenj in bilo je polno dima. Spoznala se je na stvar, da je bilo ravno prav in kvalitetno dimljeno. Seveda je bila to prava improvizacija, saj prave dimnice nismo imeli. Mama je skuhala svinjsko glavo, ločila meso od kosti in meso na drobno narezala. Meso je posolila, popoprala in z njim napolnila svinjski želodec. Ko je bil želodec poln ga je zaprla tako, da ga je zašila z laneno vrvjo. Nato je želodec obtežila in pustila en dan tako, da se je stisnil. Tudi želodec je mama dimila. Delala je vse mogoče. Oboževala pa je tudi rože, za njih pa ni imela dosti časa, na žalost. Rasle so prosto po vrtu, le vrtnice ji je uspelo vzgajati.
Mama je imela posajene rože tudi v podolgovatem koritu, na okenski polici. Okno, ki je iz kuhinje gledalo na dvorišče, je na zunanji strani imelo polico, na kateri je stalo to korito. Kura je skočila na korito z rožami in toliko časa brskala, dokler ni lončeno korito zlezlo čez rob police, padlo na tla in se razbilo. Na tleh je bilo polno zemlje, lončenih razbitin in polomljenih rož. Oče se je ravno tisti čas mudil pri kmetih in se dogovarjal za posel. Po navadi so ga postregli z dobro jedačo in tudi nobenemu kozarcu vina in žganja se ni odrekel. Spil je vse kar so mu ponudili. Oče je bil hud, ko se je napil. Ko se je vračal v takšnem stanju domov je bil še bolj hud in pretepel mamo, ker ni takoj pospravila zemlje, lončenih razbitin in polomljenih rož. Ko se je napil, se je tepež pogosto dogajal.
Najlepši čas je bil, ko sva z mamo bila sama doma, poslušala sva najraje narodne pesmi, ki so jih predvajali preko radia. Narodno pesem, ki se jo spomnim od takrat je pesem »Tam kjer murke cveto in tam kjer ptički pojo.« To je bila tisti čas zelo predvajana narodna pesem. Še danes jo včasih slišim, pa ne na radiu, pač pa na TV, oddaje po domače. To so utrinki iz domače skrinje. Že takrat sem se navdušil nad glasbo in predvsem harmoniko. Kasneje sem to željo udejanjil.
Nekega dne so se iz Kamnice čez našo vas Rošpoh v Murgrabnu peljali v koloni vozov s konjsko vprego cigani. Ciganke so bile oblečene v živo pisane obleke. Lase so imele spete z ruto ali pa spuščene. Skoraj vse so imele dolge, skodrane lase, pa njihovi otroci tudi. Celo fantki so imeli dolge lase, pa umazana lička. Prav pogosto ciganov nismo videli na našem koncu. Za nekaj časa so se utaborili na jasi blizu potoka. Vozove so speljali v polkrog, tako da so imeli dostop do potoka, od zadaj pa se ni dalo priti v tabor. Cele dneve je bilo precej živahno v njihovem taboru. Radi so peli, imeli so celo posluh, pa plesali so radi. Za mene je bilo zanimivo zato, ker je imel starejši cigan harmoniko in je cele dneve raztegoval meh. Kar dobro mu je šlo. Bližje si nisem upal, saj je bil v meni zakoreninjen strah pred njimi. Nekateri so res izgledali hudi, predvsem nekateri mladi fantje so bili precej ognjeviti. Kaj hitro se je med njimi vnel prepir, so pa znali tudi udariti. Pa saj kakor hitro se je začelo vreščanje, se je tudi poleglo. Vreščale so stare ciganke, mlade pa so se spogledovale z mladimi fanti. Tudi zaradi tega se je vnel velikokrat prepir. To so znale povedati tudi vaške čenče. Ni jim bilo všeč svobodno življenje ciganov. V glavnem je bilo več družin skupaj, raznolikih starosti. Vedelo pa se je že na pogled, kateri je bil glavni, starešina so mu rekli. Nekako spoštljiv odnos so imeli do njega. Imeli so svoje zakone, svoj način obnašanja, čisto drugačne navade od naših. Za nekatera naša dekleta je bilo to mikavno, tako na skrivaj. Pa fantje so bili lepi, porjavela, naga kože jih je zelo privlačila. Še posebej Beno, mlad cigan, ki se je postavljal z lepim mišičastim telesom je popolnoma obnorel mlado Klaro. Na skrivaj ga je hodila gledat skozi grmovje, ko je hodil v potok lovit ribe. Kar z golimi rokami jih je lovil in uspešen je bil pri tem. Na sebi je čutil njen pogled, se ozrl in se nasmehnil. Zardevala je tam za grmom, pa zbežala hihitajoč se. Tudi njegovo oko se je zagledalo v lepo mlado deklico Klaro, nekajkrat si je privoščil celo sprehod po vasi, da bi videl, od kje prihaja. Postrani so ga gledali vsi moški, ker se je to ponovilo nekajkrat. Klara si seveda ni upala stopiti do njega, so pa seveda takoj vedeli, zakaj je ta fant tu. Ujeli so hrepeneč njen pogled, kam gre in na komu se je ustavil. Pa njegov široki nasmeh, Beno je imel lepe bele zobe, pa prešeren nasmeh, ki je prevzel mlado deklico. Starši so jo nagnali v hišo, bila je ravno prav stara za ljubezen, Beno pa tudi. Takih vezi pa niso odobravali, sramota je bila to za družino. Na dekle so zelo pazili, da se ne bi izmuznila brez njihove vednosti ven. Za vsak korak jim je povedala, kam gre. Njena prijateljica jo je celo obsojala, češ, kaj ga gledaš, on je cigan. Ne boste verjeli, ravno ta prijateljica je nedolgo za tem pobegnila s tem ciganom. Kako in kdaj sta se zapletla nihče ne ve. Samo enkrat so jo videli zgodaj zjutraj priti iz pašnika, pa so jo pohvalili, kako pridna je, da dela že tako zgodaj zjutraj. V resnici pa je bila ta noč njuna, z Benom sta se takrat ujela v ljubezensko mrežo, ki je odpeljala Zofko daleč stran. Starši so bili zelo osramočeni, saj je bila Zofka prva, ki je kamenjala Klaro in njeno simpatijo z mladim ciganom. Na hitro so se pobrali iz vasi, za seboj pa pustili opustošenje. Tudi na jasi ob potoku so pustili polno odpadkov, ciganska posla, so modrovali stari ljudje. Da bi odpeljali s seboj vaščanko, niso nikoli slišali. Vse je enkrat prvič, pa nič niso starši morali narediti, saj je bila dekle polnoletna in za stvar.
Za nas otroke je bil to trepet in groza, saj so nas starši plašili, da kradejo otroke. Po tem dogodku pa še posebej. Ukradli pa so vse, kar se je ukrasti dalo: kokoši in druge domače živali itd. Ukradeno so vrgli na vozove in peljali naprej. Mama je rekla, da res kradejo tudi otroke. Midva z Regico sva se skrila pod žago. Ko so se peljali mimo naše hiše so mimo grede ulovili kuro in se peljali naprej. Druge stvari je mama z dvorišča že prej pospravila, da jih niso odnesli. Še dolgo potem, ko so cigani že odšli, sva si z Regico upala priti na domače dvorišče. Kar neprijetne dogodivščine so zaznamovale moje dojemanje ciganov, nekaj slabega je ta beseda pomenila. Tudi kasneje se ni dosti spremenilo moje mnenje, saj so imeli vsi cigani, v mojem bližnjem srečanju z njimi, nekaj slabega v sebi. Vsa njihova navihanost, laganje, kraje so zaznamovale vso njihovo populacijo. Če si imel posla z njimi so te hitro okrog prinesli. To se je zgodilo tudi meni, ko sem bil v zrelih letih. Dosti, dosti kasneje se je moje mišljenje le malo spremenilo, saj sem srečal drugačne, z drugimi navadami in načinom življenja. Četudi so živeli v kolibah, odmaknjenih iz urbanega naselja, so se znali malo bolje vključiti v življenje in se približali našim navadam. Celo v šolo so začeli pošiljati svoje otroke. Danes je seveda popolnoma druga pesem, kot pred toliko leti, za tiste, ki se hočejo izobraževati seveda, pa delati. So pa povsod izjeme seveda. Ne da bi sodil, daleč od tega, opažam pač razlike med njimi, Romi.
Spomladi 1958 leta seje ata zaposlil v tovarni Marles, to je bila lesno predelovalna industrija, kjer so žagali les in izdelovali kuhinjsko pohištvo, ter Marles hiše. Njegovo delovno mesto je bilo merilec hlodovine. Dva delavca sta razlagala hlode, ki jih je pripeljal tovornjak, on jih pa je sprejemal in sproti meril dolžino in povprečni premer. Podatke je zapisoval v sprejemni list, nato je moral še izračunati koliko kubičnih metrov lesa je prevzel. Njegova vsakdanja pot je bila s kolesom, ob peti uri zjutraj iz Rošpoha, po naši dolini Murgraben, tako se je imenovala, pa preko Kamnico in po elektrarni Mariborski otok čez Dravo do Marlesa in po službi nazaj. Za pozimi je dobil zimsko bundo, hlače in rokavice. Zaradi očitkov, da preslabo meri hlodovino je, približno po enem letu samovoljno zapustil Marles. Očitno ni bilo to delo za njega, saj je bil navajen čisto drugačnega tempa in sam svoj gospod je bil nekoč. Težko se je bilo prilagoditi delu v skupini in biti podrejen delavec.
Mama je ves čas pridno hodila vinograd obdelovati, in ker bi morali deset let grozdje oddajati v zadrugo, zaradi kredita, da bi ga odplačali. Najprej pa sta s Francom toliko let truda porabila, da sta sploh vzgojila trto, da bi rodila grozdje. Se ji je za malo zdelo, da bo še deset let zastonj delala. Zato se je neke ga večera, ko je prišel oče iz službe z njim pogovorila. » Franc, če imaš denar, pojdi na Kmečko zadrugo in vprašaj, če lahko puf, to je po domače, oziroma kredit poplačaš.« In dovolili so mu, daje ata poplačal kredit. Mam je bila zadovoljna, da ni rabila več zastonj delati v vinogradu. Pa čeprav je vedno imel ves denar Franc.
Četudi sem bil majhen, nikoli ne bom pozabil miklavževanja. Soseda v naši vasi, malo naprej od Maličevih in Zajčevih, ne daleč od nas, je imela vsa oblačila in opremo za Miklavža in parklje. Maličevi fantje, ki so bili že večji, so se pri tej sosedi preoblekli v Miklavža in parklje. Po vasi so hodili in strašili otroke, posebej glasni so bili parkeljni, ki so ropotali s ketnami oziroma verigami. Ne vem zakaj je mama pustila vrata odprta, ali zaradi tistih nekaj bombonov, ki mi jih je dal Miklavž, vem pa samo to, da so me parkeljni na smrt prestrašili. Tako hudo sem se jokal, da me je lomil fras, to se je takrat tako reklo. Komaj sem prišel do zraka, dušil sem se in ves sem se tresel.
Za nas .otroke, je pa ostal v zelo lepem spominu tepežni dan. To je po krščanskem koledarju 28. december. Na ta dan smo lahko otroci natepli starejše ljudi. Odrezal sem si vrbovo šibo in šel skozi gozd na vrh hriba, kjer so živeli starejši sosedi. Simbolično so bili tepeni z mojo šibo. Navada pa je bila takrat takšna, da so otrokom dali na ta dan nekaj denarja- drobiža. Zelo sem si zapomnil to, da so sosedi tudi meni dali nekaj denarja, tokrat prvič. Saj niti ne vem, kaj sem storil z njim.
Blizu naše hiše, v Rošpohu, je pod vznožjem gozda bil majhen hrib, ravno primeren, da smo se otroci lahko sankali in smučali. Najprej sem imel sanke, da sem se na tem hribu pozimi ko je bil sneg večkrat lahko sankal s sosedovimi otroci, kasneje tudi oba s sestro. Ko se je ata vozil v Marles v službo sem ga prosil, naj mi kupi smuči. In res. V Mariboru je kupil pol metra dolge smuči in mi jih prinesel domov. Zelo sem bil vesel, saj sem že imel ene stare usnjene gojzarje oziroma planinske čevlje, doma. Na peti gojzarja so mi naredili zarezo, žleb, da sem si jih lahko takoj pripel z vezmi, ki so ji h imele nove smuči in jih na sosedovem hribčku preizkusil. Vezi so bile jeklene na vzmet, katera se je dala prilagajat po velikosti čevlja. Seveda so bili tudi prvi padci, vendar nič hudega. Kadar je na novo zapadel sneg, smo s prijatelji najprej učvrstili progo.
Spomnim se, da ga je enkrat zapadlo dober meter, šibile so se strehe, to pa za tisti čas ni bilo nič posebnega. Sosedje Zajčevi, kjer sta živela moja prijatelja Janko in Friček, so sneg rezali na strehi od zgoraj navzdol ob opeki. Saj se je ta že kar šibila pod težo snega. Po dolžini so najprej položili štrik ali jekleno zajlo po domače, ne vem več čisto točno. Na špic strehe, vrv je bila dolga in sta na tleh, dva krepka možaka vlekla vrv sem ter tja, kot da bi žagala sneg. Ko je bil sneg prerezan, je cela plahta snega zdrsnila na tla, najprej ena stran nato še druga in rešili so streho.
Učvrstitev proge je potekala z že vnaprej dogovorjenem postopku : s smučmi smo se postavili povprek hriba in tako prečno hodili gor in dol po hribu, dokler ni bila proga utrjena. Druga proga pa je bila z manjšo skakalnico že za bolj izurjene smukače in skakalce. Ko sem se jaz naučil že kar dobro smučati, sem tudi sam šel nekaj krat skočiti na skakalnico. Morate si mislit, nisem bil slab, saj me ni bilo strah višine. Odriv sem imel lep in s tem sem se lahko pohvalil pri deklicah. Da si ne boste mislili, skakalnica je bila malo večja kot kakšen večji greben na hribu, le malo smo vse skupaj učvrstili, pa smo že skakali. Mali smo bili, zato se nam je tisto zdela velikanka in dober uspeh je bilo ostati na smučeh po skoku.
Ob progi smo naredili ogromnega snežaka, zavili smo ga v šal, opremili z metlo in lončeno kapo. Korenčkov nos ni dolgo ostal na svojem mestu, kam je izginil, ne vem. Nadomestilo je bilo bolj klavrno, en lesen klinček, ki se je našel na robu gozda, je krasil našega možaka. Poimenovali smo ga Bučko, zaradi precej okrogle oblike, saj je bil podoben vaškemu posebnežu, hecnemu stricu, doma na koncu vasi. Bil je bolj kot tista ruska Baboška, okrogla in rdečelična, kot naš norčavi striček. Vsak dan je zganjal norčije po vasi, kot da nima drugega dela. Le pozimi ga ni bilo dosti videti, zato smo ga otroci malo pogrešali. In tako je prišla ideja o snežaku Bucku, malo smo ga kepali in tam je ostal zelo dolgo. Že prvi spomladanski žarki in prvi zvončki so bili tu, on pa je še vedno kljuboval, saj je bil okrogel. Pomagali smo mu pri življenju z dodajanjem snega, dokler ga je bilo še kaj. Tudi z obronkov gozda smo ga nosili, kjer je bila dolgo senca in se je obdržal. Počasi pa se je le sesedel, je bilo pa tudi konec zimskih radosti. Čakalo nas je novo obdobje, toplejše in dnevi so postali daljši za naše pohode po vasi. Ni pa sameval naš gozd, saj smo ga obiskovali tudi precej pogosto.
*Objavljamo četrto poglavje iz knjige Bolečina, upanje in strast – resnična zgodba, ki je izšla v samozaložbi leta 2020.
Za očetom pa je prišla kazen za nezakonito prodajo lesa na hrvaško. Izdal ga je njegov zelo podkupljiv poslovni partner, ko je že sedel v zaporu, za milejšo kazen seveda. Ta uslužbenec je po prestani kazni odšel v Nemčijo. Oče je moral iti v zapor v Rogozo pri Mariboru in to je bilo leta 1956. Prvo je šel za tri mesece in to spomladi ko so sadili krompir. Čez poletje je lahko delal doma za družino. V jeseni pa je šel spet v zapor za devet mesecev. Za mlado žensko zelo naporno obdobje, posebej še, če ostaneš popolnoma brez denarja. Premajhen sem bil, približno star tri leta in pol, da bi se spominjal tega časa, mati pa pravi, da je bila to grenka izkušnja. Sama je morala poskrbeti za vse. Redno ga je hodila obiskovati v zapor. Oče je v zaporu, dobil zaposlitev in to obrezovanje dreves v sadovnjaku. Tako mu je čas hitreje mineval. Nekega dne na njivi v zaporu ni hotel delati, pa se je skril v slamo. So ga iskali, misleč, da je pobegnil.
Z mamo sva se odselila na viničarijo v Gradiško, saj ni hotela biti sama na žagi, kjer tudi ni bilo blizu njiv, ki pa so bile nujne za najino preživetje. Kupila je teličke, saj preživljanje z vinogradništvom ni prineslo denarja, ker je bila trta še premajhna. Imeli pa smo tudi eno kravico. Dajala je mleko, da saj s tem nisva imela težav.
Nekega dne, ko sva bila z mamo sama doma, je prišla k nama Tinka in je rekla, če bi nama lahko kaj pomagala. Tako jo je mama vzela za služkinjo. Tinka pa je bila pridna in delavna, krmila je kravo in jo zjutraj pomolzla, dobila je denar za mleko, ki ga je prodala v zbiralnici na državnem kmetijskem posestvu Lepi dol. Tisti denar, ki ga je dobila za mleko je bila njena plača.Za sproti hrano in ozimnico se je pridelalo doma, hrane za teličke pa ni bilo dovolj, bili so shirani. Nekaj kur in zajcev je zadostovalo za meso ob nedeljah. Tinka je bila je tudi varuška, ki je mene čuvala, saj se je mati razdajala na vse strani, delala je kot črna živina. Zelo rada je bila pri moji mami in tudi mene je imela rad. Tinka je bila pri nas samo tisti čas, ko je oče bil v zaporu. Spomnim se je le po njenem materinem znamenju, imela je veliko temno rjavo znamenje na obrazu. Zaradi katerega so se iz nje norčevali, ona pa si je na glas pela, namesto, da bi se jezila.
Tinka je bila samska teta, nikoli ni bila poročena, prav zaradi tega znamenja na obrazu je ni nihče zasnubil. Zaradi tega pa ni bila zagrenjena, prav nasprotno, vesela ženska je bila. Za delo je prijela ob vsaki priložnosti, saj se je preživljala tako, da je služila pri hišah, kmetih. Pa tudi moškim ni nasedala, tako, za eno noč. Kar se tega tiče, je imela glavo na pravem mestu, ni si delala utvar in ni sanjarila več o moškem svojih sanj. Bila je že dovolj stara, da je vedela, kako se tej stvari streže. Seveda bi se jo marsikateri moški hotel privoščiti za poslastico, kar takole za spremembo, tega pa ni želela. Preveč je bilo takih, za na hitro, je rekla, ona pa samo eno - škoda njenega dobrega imena. Zgoraj na bregu so bili Hrvati, pa je njihov Johan hodil dol k njej, da bi jo » popravljal », pa se mu ni pustila. Samo se mu je malo nasmehnila, to je bilo pa tudi vse in je odšel domov na hrib.
Eden je bil res bolj vztrajen, pa še všeč ji je bil, pa je popustila. Dobivala sta se vsake toliko časa. Poleti je bilo enostavnejše, saj so jima nudila zavetje visoke trave, zeleni gozdovi in dišeče trave, pa sta se videla večkrat. Bleda luna je skrbno skrivala njune skrivnosti. Eno obdobje je zelo uživala, brez skrbno je živela ljubezen, hotela jo je spiti do konca, kot da je vedela, da nič ne traja večno. Pa prav je tako, uživati moraš v trenutku, kajti naslednjega že lahko ni več. Strast je hudo močno čustvo, napolni te z energijo, ti da elana za življenje, premagaš vse ovire. Si najmočnejši, nepremagljiv, delaš pa tudi napake. Te napake so jo stale veze. Postala je nepazljiva, besede so ji same ušle iz ust, ko sta se srečala v skupini delavcev, kmetov, ni znala več dobro skriti hrepenečega pogleda. Vse prevečkrat ga je ogovorila, vse prevečkrat ga je dregnila, celo pobožala ga je, prijela za roko. Ljudje so začeli ogovarjati, napletati, pa se je možakar ustrašil. Prihajal je vse po redkeje po ljubezen, ni bilo več pravega žara, pa je tudi ona to opazila. Ljubezen se je končala jeseni. Trajala je le eno poletje, pa dovolj, da je spoznala vso naslado in trpljenje, vedela je, kaj je ljubezen. To pa tudi šteje, največ šteje v življenju ljubezen. Veste kako pravijo - ljubezen je življenje. Zato je res z lahkoto živela naprej, se nasmejala tem moškim, ki so jo hoteli imeti, celo zabavala se je in koketirala. Vedno pa je ob pravem trenutku odnehala, se umaknila, da je niso žalili ali napadali na samem.
Nikoli se ni zgodilo kaj takega, dokler že ni bila okoli petdesetih. Zalezoval jo je, na poti proti bratovi hiši, prišlek, ki je mislil, da jo bo zlahka dobil. Pot je vodila skozi gozdiček nad potokom. Ko je zaslišala šelestenja listja, da se ji nekdo hitro približuje, je pospešila korak, skoraj tekla je. Prišlek jo je ubral po bližnjici, preskočil potoček in počakal na Tinko za ovinkom. Naslonil seje na drevo, roke dal v žep in tiho čepel v zasedi. Misleč, da je zalezovalec odnehal, je Tinka stopala po poti naprej s počasnejšim korakom. Kar naenkrat se je pojavil pred njo, jo prijel za rameni in naslonil na drevo. Mesečina je obsijala njegov obraz, prepoznala ga je. Ker se je premočno upirala, jo je polegel na tla. Njegovo močno telo jo je pritiskalo k tlom in ji jemalo sapo. Z eno roko ji je držal roki, z drugo roko pa si je odpenjal hlače. Videla je, da gre za res. Ni ga mogla obvladat, njeno ječanje ni nihče slišal, ne tako daleč od vasi. Po dolgem ruvanju ji je zmanjkalo moči. Nemočna je obležala pod njim. Na obrazu je začutila slino, sapo po pijači in naenkrat ga je čutila v sebi. Začudila jo je trdota korenjaka. Za trenutek jo je zabolelo, potem pa je postala vlažna. Jezna skoraj nase, da se je tako izdala. Začudena nad sabo, da sploh tako razmišlja v tej situaciji. Pil je, pa vendar ne toliko, da bi onemogel. Poželenje po ljubljenju in to njeno upiranje ga je še bolj podžgalo, da jo je jemal silovito. Njegovi sunki so bili vse hitrejši, na enkrat pa se je ustavil. Začutil je njene solze na ustnicah, jih s poljubi popil, nato pa počasi nadaljeval s prodiranjem v njo. Takrat je vedela, da ji ne bo hudega storil, da jo ne bo pretepal ali ubil. Že samo s tem je bila pomirjena. Verjetno jo je to zmotilo in ga poljubila. Pozabila je na vse okoli sebe. Takrat se je ogenj razplamtel v obeh. Po dolgem strastnem poljubu sta se zazibala v ljubezenski ples. Seks je bil to, poželenje, ki vsake toliko še privre na dan, vdala se je temu občutku in prvič v življenju je kričala od naslade. Vedela je, da ta steza ni ponoči obiskana, da njenih krikov ne bo slišal nihče. Lahko se je predala brez zadržkov. Kar je bilo na začetku posilstvo, se je nadaljevalo v obojestransko zadovoljstvo. Pazil je, da ni prehitro končal, bil je pozoren. Ni bil nek grobijan, nasilnež. To se je zgodilo prvič, da je šel za neko žensko, ker jo je hotel imeti. Po nekajkratnih hitrih sunkih se je umiril in jo poljubljal, pa spet začel prodirati v njo dokler se ni njeno telo zvilo v en sam krč. Takrat je vedel, da lahko z vso silo prodre in jo vzame do konca, še in še, dokler tudi sam ni začutil prekipevanje in vrhunec naslade. Končal je, se zleknil poleg nje in jo ljubkoval. Poljubljal jo je povsod. Poljub v njenem mednožju je ponovno sprožil val strasti in naslade. Ni se in ni hotelo nehati. Jemal jo je, tokrat počasi in nežno, dokler sama ni hotela močneje in hitreje. Še nikoli v življenju ni pomislila, da bi bila ona zgoraj, tokrat pa je spretno spodmaknile svoje telo in se zavihtela nanj. Igro je vodila zdaj ona in kot ji je najbolj ugajalo. Prijel jo je za boke in jo sunkoma vodil k sebi, dokler nista zasopla obležala. Nekaj časa sta tako ležala. Nato sta si brez besed popravila oblačila in odšla svojo pot. Srečala se nista nikoli več. To je bil seks, ki je ovrgel njeno trditev, da se lahko ljubi le, če je zaljubljena. Pa privolila je, ne na začetku, kasneje, ko jo je minil strah, ko si je pridobil njeno zaupanje. Kako starejši človek rabi malo za zaupanje. Kako zna oceniti, kaj bo dobro in kaj ne. Pa ni tistega bedastega ponosa več, ki bi nas omejeval, ni ega. Pa ne omenjam tega le zaradi Tinke in tega dogodka, to se nam skoraj vsem dogaja, ego je pogubna stvar.
Drugače pa je bilo početje Švarca Pepeta. Pokvarjen do obisti je bil, znašal se je zgleda na otroke. Ni premogel kanček dostojanstva, trohice zavedanja o tem, kaj je prav in kaj ne. Prava žival je bil, le hodil je po dveh nogah in se delal, da je človek. Niso ga spregledali. Zakaj je bil poslan meni na pot, ne morem razumeti. Kaj niso bile že dovolj očetove klofute, psovke in zmerjanje, da sem cigan. Da sem ničvreden, sem poslušal že odkar se spomnim, potem pa še to. Ni čudno, da si nisem upal nikomur pogledati v oči, nabili so mi manj vrednostni kompleks že zelo zgodaj. In občutek krivde me je spremljal na vsakem koraku. Ko so nekje kaj pogrešali ali izgubili, sem mislil da vsi gledajo mene in me krivijo.
Saj ni čudno, ko pa sem vseskozi poslušal le obsojanje, veliko bolj še kasneje. Z leti se je to samo še stopnjevalo. Na žalost se je to dogajalo v domačem krogu.
Švare Pepe je že na žago hodil prositi očeta, da bi ga sprejel na delo in seveda ga tudi uradno prijavil kot svojega delavca. Vendar ga je oče zavrnil. Hodil je tudi v Gradiško, ko sva z mamo bila sama na viničariji. Ob eni priložnosti me je zvabil na podstrešje, ter me oralno posilil. Bil sem nebogljen otrok, star le tri leta in pol. Kje je bil bog takrat. Na podstrešju je bila majhna linica skozi katero sva gledala. Da je dosegel moj molk je zagrozil in rekel: » Ce ne boš hotel, bom poklical tega gospoda policaja, in mu naročil, naj te odpelje v zapor. Ravno takrat je šel mimo.« Tako sem tiho in žalostno gledal, kako je tisti gospod odhajal, med tem pa je tudi Švare Pepe končal. Pomagal si je na koncu z roko, je bil pa pravi pedofil. Nisem videl, le slišal sem, kako se koraki oddaljujejo in vedel sem, da me ne bo nihče prišel rešit. Tega nisem nikomur povedal, saj me je občutek krivde in sramu spremljal vsa leta. Kot da sem sam počel kaj hudega, kot da nisem sam žrtev. Že doma sem moral molčati, ne odgovarjati, starejši so imeli vedno prav. Nikoli se nisem uprl, pa še premajhen sem bil, da bi vedel, kaj sploh počne ta Švare Pepe. Grozno je sopihal, mojo glavo potiskal naprej, da sem se kar dušil. Najbolj grozen pa je bil strah, saj nisem vedel kaj bo naredil z mano. Še dolgo so me mučile nočne more, kričal sem v sanjah, pomočil sem se velikokrat, mati pa ni vedela vzroka. Kriv je bil največkrat mraz, hlad ponoči, pa vedno kaj novega.
Še na pamet ni prišlo materi, kaj se je zgodilo z mano. Pa tudi niso razmišljali o teh stvareh. Otrok je le otrok, o njegovem trpljenju se ni razmišljalo, kot da smo roboti, kot da nismo imeli srca in duše. Danes se več govori o zlorabi in trpinčenju otrok. Ne morem verjeti, koliko tega je na svetu. Najhujši so tisti, najbližje otroku, ki jim otrok zaupa, pa taki, ki so blizu hiše, poznani, nevpadljivi. Še v družinah se to dogaja, pa ženske, matere molčijo, le kdo bi jih razumel. Moški, kot da morajo imeti, kot da jim pripada potešitev, izven vseh razumskih meja, s komer koli, le da se jim zahoče. Lastnega otroka pohabiti za vse večne čase, nadeti mu krivdo, onesposobiti ga čustvovanja, pristnega čustvovanja. Le malokateri otrok se pobere iz te agonije sam. Posledice vedno nosimo s seboj, v kakršni koli obliki. Za dolgo pa najprej potlačiš ta grozen dogodek daleč v podzavest, kot da se ni zgodilo, posledice so pa tu. Vedenjske motnje, take ali drugačne te spremljajo skozi življenje, vzroka pa ne najdeš. Kaj ne najdeš, niti zavedaš se ne, da vzrok obstaja. Le tisti, zadolženi za to nekaj pametujejo, imajo svoje razlage za to, le malokdo pa točno ve, kako pomagati.
Soočil sem se z dejanjem, storjenim nad mano, pomagala mi je žena. Kar nekaj težav sem rešil s tem soočenjem z resnico. Spoznal sem, da ne nosim več sramu v sebi, ker nisem nič kriv. Ni me sram pred ljudmi, ker nisem naredil nič slabega, sem vreden spoštovanja. Ne povešam več glave, ker me žena spoštuje, moje mnenje nekaj velja. Posluša me, prisluhne, sliši me in vem, da sem na poti ozdravitve. Pozabi se to nikoli, to dejanje, se pa ne umikam pogovorom na to temo, na glas lahko obsodim taka dejanja brez neprijetnega občutka ali sramu. Še manj pa krivde.
Zlorab je več vrst, ne štejejo samo fizične zlorabe, dostikrat so hujše psihične zlorabe, trpinčenje, nasilno podrejanje. Šikaniranje pa sem na svoji koži občuti dosti kasneje, v službi, saj sem naletel na šefa delodajalca, ki ni imel dobre samopodobe, pa se je znašal nad mano, prav pa mu je prišla moja diagnoza. Preden prepoznaš tak odnos traja in traja, pa še drugi ti ne verjamejo, da lahko tako ugleden gospod počne kaj takega. Vedno je bila kriva moja bolezen, da imam preganjavice, da stvari in dogodke potenciram, pa ni bilo tako. To je bil prikrit mobing, ki pa se je končal, ko sem se ponovno poročil in me je žena poučila o teh stvareh. Zloraba otrok pa je najgrozovitejše dejanje in vredno vsake obsoje in preganjanja ter kaznovanje storilcev.
V moji mladosti se je spalo skupaj s starši, velikokrat. Takrat nisem razumel, zakaj sestra ni kar na enkrat hotela več spati pri očetu, to je bilo kasneje. Pa nisem pomislil kljub izkušnji, da se pa mogoče nekaj dogaja, nekaj kar jo je pregnalo stran. O tem nisem nikoli razmišljal, prej, v mladosti, pač pa sem povprašal mamo, kaj se je zgodilo takrat. Mati je stara, uboga, pretrpela je veliko v življenju, pa sem jo zadel še s tem. Prišlo je do zlorabe, ne do konca, če lahko tako rečem. Do otipavanja je prišlo. Mati je krivila pijačo, danes, kako pa je odreagirala takrat, ne vem. Tabu teme so tabu teme. Se ne spominja teh dogodkov več dobro, pa je mogoče prav tako.
Oče je začel piti, včasih veliko piti, le delo ga je napeljevalo v pijačo, je rekla mati. Hodil je okoli za posli, pa so mu ponujali vsi, ni se mogel upreti. Saj je pridno delal in na kup vlekel materialne dobrine, delati pa smo morali tudi mi že od mladih nog. Le da stoji hiša, da je nov stroj pri hiši, da je spet nova parcela, pa je bil zadovoljen. Seveda je morala mati vso to zemljo obdelovati, pa mi, malčki, po svojih zmožnostih.
Oče je po odsluženi zaporni kazni prišel domov v Gradiško. Prodal je teličke in kupil štiri krave, ki so dajale mleko. Od Groznega Švarca st. je oče kupil en breg za seno. To je bilo na drugi strani Rošpoha. Njegova žena pa je hodila pomagati, sušiti in spravljati seno. Mama je vsako jutro dojila krave in mleko s kolesom vozila različnim strankam v Maribor. Ena izmed strank ki se je pisala Vernik, je bila v Hutter bloku, imeli so hčerko Anico in se ji je moja mama tako priljubila, da jo je hotela imeti za botro. Čez leto dni ji je željo tudi izpolnila. Na zadnjem prtljažniku kolesa je bil prečno pritrjen nosilec za dve kangli mleka, ob levi in desni strani zadnjega kolesa. Ena kangla je držala deset litrov mleka. To je mama delala približno dve do tri leta. Ko je oče krave prodal, smo spet bivali v Rošpohu, na delo v Gradiško pa se je hodilo vsak dan peš, včasih s kolesom. Že od same poti si bil utrujen, potem pa je bilo potrebno še delati. Še dobro, da je imel dan samo štiriindvajset ur. Tako razmišljam danes, takrat pa je dan nekako minil, življenje je teklo mimo mene, marsikatere stvari se ne spomnim prav dobro, še manj pa občutkov.
Čeprav sem bil zelo majhen se spomnim dogodka, ki bi lahko bil tudi usoden za mene. Tiste čase so starši navadili svoje otroke, predvsem zaradi pomanjkanja denarja za obutev, da so hodili bosi. Tudi jaz sem hodil bos. Vsako leto sem komaj čakal, da bi bila Velika noč, ker le od takrat sem lahko hodil bos, pa vse do začetka oktobra, le če še je bilo dovolj toplo. Mama mi je rekla, da od Velike noči naprej je zemlja požegnana in zato lahko hodimo bosi. Za žago je bila velika lesena lopa, kjer je bil v sprednjem delu že nažagan in zložen les, ki se je sušil. Takemu lesu se tudi drugače reče lesni polizdelki. V zadnjem delu te lope pa je bil hlev za prašička, svinjak, nad tem svinjakom so bile prečno nameščene lesene late, na katerih čepijo kure, ko gredo spati. Da so pa sploh lahko prišle do teh prečk, je bila poševno prislonjena na svinjak deska, ki je imela prečno pribite letve, približno na vsakih sedem cm. To pa za to, da so kure lažje hodile po tej deski in jim ni drselo. Tu je tudi bilo več manjših zajčnikov za zajčke. Po domače se jim je reklo zajčniki, ki so imeli vratca iz lesenih okvirjev in čez pritrjeno mrežo iz žice. Sicer so pa vsi hlevi za domače živali bili takrat iz lesa. Na tleh v lopi je bila kar zemlja, da se ob deževju ne bi hodilo po razmočenem blatu, so na ozke poti položili deske. Te deske so bile pribite z žeblji. Po vsej lopi smo se lovili in skakali otroci iz bližnje okolice in jaz. Zgodilo pa se je, da se je tu pa tam kakšna deska obrnila tako, da je oster rjav žebelj gledal v zrak. Pri lovljenju in skakanju sem s peto leve noge stopil direktno na rjav žebelj. To še za mene ni bilo dovolj, tako da sem z igro nadaljeval in sem stopil še s peto desne noge na rjav žebelj.
Po nekaj dneh so se pete zagnojile in nastale velike bule. Ležal sem v otroški posteljici po domače kinder ped. Vročina se je dvignila že čez 40 stopinj in sem mislil, da bom umrl. Spomnim se, da sem mami govoril« umrl bom, umrl bom.« Ker je zdravnik bil v Mariboru, je bilo predaleč in tudi prepozno priti do njega. Zato je oče šel k enemu lovcu po smodnik, po domače pulfer. Mama je skuhala čaja, natresla vanj smodnika, nalila v skodelico in mi dala za piti. Ko sem popil, mi je padla vročina. Tako sem kmalu ozdravel. Golo naključje in odpornost telesa mi je pomagala pri ozdravitvi, pa bule na petah so se odprle gnojne rane so se počasi sčistile, res počasi sem prihajal k sebi. Danes bi rekli temu sepsa, zastrupitev krvi, in le od sreče je bilo odvisno moje življenje. Kako bedno je bilo včasih življenje, zaradi znanja in neznanja so naša življenja visela na nitki. Kako malo se je skrbelo za ljudi, bolj so skrbeli za živali, ker je bilo od tega odvisna usoda cele družine, posameznik ni veljal veliko. Danes se mi kar malo milo stori ob misli na to, a tako je pač bilo. Občutkov in skrbi staršev nisem nikoli poznal, vsaj ne dosti. Bili so večinoma tiho, sprejemali so vse to kot usodo, čeprav bi se dalo narediti tudi dostikrat drugače. Mislim, da je bila vse skupaj le bližnjica do razrešitve problemov, niso vlagali kaj dosti truda, da bi stvari izboljšali, olajšali kakšno zadevo tako sebi kot drugim. Pa ne morem reči da so bili preveč verni, da bi hodili v cerkev vsak dan in bi iz tega izhajala ta vera v usodo in boga. Nekoč so govorili, tako je želel Bog, vzel ga je k sebi, taka je njegova usoda. Lepo, da verjame vsak v nekaj, tako brezpogojno, tako slepo pa le ni prav. Poznate tisti rek »pomagaj si sam in bog ti bo pomagal« in to je res. V prvi vrsti si moraš pomagati sam, vse narediti sam, kar je v tvoji moči. Čakamo srečo, namesto da si jo sami ustvarimo. Naši niso znali drugače, tako se je včasih živelo, in njihovi starši so tako živeli.
Mama postane botra . Ko je minilo leto, odkar je spoznala Anico Hernik, ko je v Hutter blok vozila mleko, ji je Anica sama rekla:
»Tota gospa se mi dopade, jaz bi jo imela rada za botro.«
Anica ni imela prave mama, ampak mačeho. Mačeha ji je rekla, da gospo Marijo lahko ima za botro, če hoče. Anico je mačeha zapostavljala, ker pa je bila moja mama prijazna do nje, jo je vzljubila. Birma je bila v Stolni cerkvi. Ata je tudi bil zraven pri birmi. Doma pri Hernikovih, Aničinih starših je bilo kosilo. Kasneje sta ata in mama odšla domov v Rošpoh. Anica se je navezala na mamo in je mnogokrat rada prišla k nam na obisk, posebno še takrat ko smo živeli v Košakih in smo bili bližje Mariboru.
Ja, in rodila se je deklica, nov član družine, sestra, o kateri sem že nekaj govoril. Seveda sem preskočil več let. Sedaj pa lepo po vrsti. Sestra se je rodila 1957 leta doma, v Rošpohu . Oče je bil ta dan od hiše, po opravkih je šel. Mama je dobila popadke in sosedje so poklicali babico. Star sem bil štiri leta in pol. Nenehno tekanje sem in tja po hiši mi je dalo vedeti, da se nekaj dogaja. Da ima mama v trebuščku dojenčka, nisem vedel. To se otrokom ne govori, ne takrat. Poslali so me iz kuhinje na dvorišče, ko je prišla babica. Na štedilniku se je grel velik lonec vode, na mizo so zložili rjuhe, mamo poležali na posteljo. Več nisem videl. Rekli so mi, naj oprezam za štorkljo, ki bo priletela in v cekarju prinesla otročička. V slepi veri sem tekal od vogala do vogala in oprezal za ptico. Pa je nisem videl, le jok sem zaslišal iz hiše. Pri porodu je bila z mamo samo babica. Sestrico ti je prinesla štorklja, so mi rekli, jaz pa sem debelo gledal, saj štorklje ni bilo videti. V kuhinji je mati držala v naročju povito štručko, malo sestrico, ki je že zaspala. Dala ji je ime Regica, kar so seveda zapisali tudi pri krstu. Na to ime se je spomnila, ker je tudi soseda imela hčerko Regico. To je tista soseda, ki je imela oblačila za Miklavža in njegovo spremstvo. Po tiho sem se približal postelji, se zazrl v malo glavico, ki je imela že laske. Babica je odhajala, ko se je na pragu prikazal oče in mu povedala za hči. Razveselil se je kot že dolgo ne. Hči je bila njegova želja, ne vem, zakaj nisem mogel takrat razumeti tega pretiranega veselja. Ata jo je kar poimenoval Bača. Pozornosti nisem bil deležen nobene, ne tedaj niti kasneje. Samo mati me je obrajtala, zakaj, pa sem zvedel dosti kasneje, ko sem že odrastel. Seveda sem vedno čutil razliko v odnosu očeta do mene in sestre. Kaj točno je res, ne bom vedel nikoli, pa se niti ne ženem za to resnico. Saj pravi odgovor je odšel v grob z očetom. Moje domneve in mamina razlaga pa nista čisto potešile moje radovednosti. Mogoče odkrivam neko resnico, ki mora biti skrita, ki nikomur ne koristi.
Že ko sem se jaz rodil je ata kupil otroški voziček od gospoda, ki mu je šel za pričo pri poroki. Imam fotografijo na kateri stoji mama z Regico v naročju, ob mami sem jaz in se držimo vozička, fotografirano pred kuhinjskim oknom. Voziček je bil ovalen, pretežno lesen, bele barve. Kolesa so imela polno črno gumo, tam, kjer so bila kolesa pričvrščena na os, pa so bili pričvrščeni svetli pločevinasti pokrovčki. Streha vozička je bila tudi ovalna, povrh pa črno platno, ob straneh pritrjeno z neti, tako da se je dalo po želji odkrivati platno. Ta voziček je odslužil svoje čez nekaj let, saj smo se z njim igrali še potem, ko smo bili zanj že preveliki. Za igranje je služil. Sosedova deklica ga je rada vozila, nanj naložila vse mogoče stvari in jih vozila okoli po vasi. Hodil sem z njo, včasih, največkrat pa sem jo čakal doma. Bila je stara približno toliko kot jaz. Ime ji je bilo Silva in se je zelo rada hodila k meni igrati. Nekoč me je nagovorila, da se greva igrat nekaj posebnega. Peljala me je v stranišče, zraven žage je bilo, na štrbunk, tja sva se skrila, slekla in se igrala za ate in mame. Kako je bilo to videti, ko so naju zalotili ne vem. Spomnim se le, da sva se dotikala en drugega, s telesi silila en v drugega, da tako delajo njeni doma, je rekla. Pri igranju naju je zalotil moj oče in me fino pretepel z usnjenim pasom, da sem bil ves v modricah. Ni me vprašal, kaj sva delala, zakaj sva se slekla, v mislih je imel le odraslo razlago početja. Za naju je bila to igra, kar pač počnejo ata in mama v postelji. To igro je videla mala Silva in mi jo je pokazala. Že takrat sem dobil občutek, da je to igranje ate in mame zelo slabo početje, slabo početje na sploh, tudi za ata in mamo. Le zakaj to počnejo, če se zasluži tako huda kazen. Mogoče pa moji tega ne igrajo, sem si mislil, saj jih nihče ne pretepe. Samo mamo je oče včasih tepel, pa sem mislil, da se je igrala ata in mamo. Kaj več pa nisem razmišljal o tem, saj mali otroci ne vedo prav nič o odnosih med možem in ženo. Za nas sta bila le oče in mati. Eno grenko izkušnjo, travmo sem že izkusil pri treh letih. Ne da se primerjati tega in takratnega dogodka, pa vendar, s spolnostjo sem se soočil zelo zgodaj. Taki dogodki so me zaznamovali v življenju, pokvarili prve prave pristne odnose med moškim in žensko. Ne da bi imel problem z ženskami, problem sem imel v sebi, s pogledom na sam odnos. Že tako so pubertetniki in kasneje odraščajoči fantje polni sebe in polni hormonov, hitijo s spolnostjo, kot da bodo kaj zamudili. Zato se mi ni zdelo pomembno, ali je tudi dekle za takojšen skok v posteljo. Videl sem le svoje potrebe, da se nekaj dela in da sva prišla do postelje. Orgazem mi je bil poglavitni, danes pa vidim, da je vse kaj drugega prej potrebno pri dobrem odnosu med partnerjema. Vsako obdobje ima pač svoje dojemanje medsebojnih odnosov, človek raste in dozori, se uči celo življenje tudi na seksualnem področju.
Regico sem moral paziti jaz in ko je že dobro hodila, pa je nisem mogel kaj dosti loviti, saj se je večji del dneva potepala okrog sosedov. Imel sem dosti dela z njo in njenim beganjem po vasi. Na skrivaj se je izmuznila iz hiše ali dvorišča, bila je urna in prebrisana. Skrivala se mi je za vogali in po drvarnicah, kjer je našla tudi največ stvari za igranje. Največkrat je hotela po vasi sama, ne da jo nadzira starejši brat. Vem, da se vam bo slišalo vse skupaj čudno, takrat pač so bili kruti časi. Prepuščeni smo bili samim sebi, odvisni od malo starejših bratov ali sester. Ne spominjam se, kako je bilo drugje, pa vendar ne dosti drugače, saj smo se dobivali vaški otroci vsak dan in počeli stvari, ki so nam padle na misel. Še dobro, da smo ostali živi, zgodila se ni nobena tragedija glede na to nekontrolirano naše početje.
S sestro sva imela malega kužka, črno belega mešančka, s katerim sva se igrala. Tekali in lovili smo se ter valjali po tleh na travniku blizu gozda. Iz lesa izdelana kost je zelo prav prišla, vrgel sem jo, kot otrok misleč, da zelo daleč, a bilo je le nekaj korakov. Kužek je stekel za njo jo pobral z zobmi in mi jo prinesel nazaj. Še vedno imam fotografijo, na kateri smo fotografirani na travi pred hlevom jaz, kuža in moja sestra ter mama s prašičkom.
Dva dogodka pa bi se za mojo sestro lahko končala skoraj zelo tragično. Pozimi sem moral jaz paziti sestrico in spati z njo na kavču v kuhinji, pa sem jo preveč pokril in skoraj bi se lahko zadušila. Na srečo je pravočasno prišla mama, tako je preprečila najhujše. Ta dogodek je natančneje opisan že na eni od prejšnjih straneh.
Drugi skoraj tragični dogodek pa se je pripetil malo kasneje. Mama je utrujeno sestrico dala v mojo otroško posteljico, po domače se ji je reklo kinder-ped. Da bi mački bilo toplo, se je ulegla na sestrina usta in zopet bi lahko prišlo do zadušitve. Mama pa je mačko pravočasno videla. V grozi jo je zgrabila, odprla vrata ter jo vrgla čez prag na dvorišče. Mačke niso nikoli več smele biti v hiši, redno smo zapirali vrata in zvečer pregledovali sobo, da se ni kam katera skrila. Težko jih je bilo navaditi novega reda.
V Rošpohu smo večkrat imeli koline in to po navadi pozimi. To je bil domač praznik, saj smo se otroci do sitega najedli mesa in ostalih dobrot. Saj v tistih časih meso ni bilo pogosto na jedilniku. Ko so bile koline, je bila za malico pečena kri. Ta se je naredila po starem receptu: v posodo, v kateri je bila kri, se je prililo malo mleka, dodalo nekaj žlic moke in s šprudlom zašprudlalo, to se je reklo po domače, dokler ni nastala ravno prav gosta in še tekoča snov. To je delala mama in še tekočo zmes vlila v pekač ter v pečici spekla. V pečici se je kri malo dvignila. Tudi jaz sem jedel, ker mi je bila dobra pečena kri. Za kosilo je mama iz svinjskih kosti, katerim je dodala korenje in peteršilj, skuhala juho. Skuhala je tudi krompir in ga prepražila, stenstala, smo rekli doma. Zraven pa je še dodala veliko skledo zimske solate.
Mama je klobase in rebrca dimila doma. Mam je znala narediti tudi odlične prosene klobase, bile so sladke ravno pravšnje za nas otroke, naredila pa je tudi dobre krvavice. Brez dodane krvi pa so bile bele kašnate klobase. Vse to se je že naučila doma pri svojem očetu. Peč s kotličkom, po domače alfa, ji je prav prišla, v njej je navadno kuhala krompir, korenje, svinjsko peso, repo itd. Vse to je bila krma za prašiče. Alfo je pripravila za dimljenje tako, da je nagnila kotliček, ki je imel ob straneh tečaje in nad kurišče peči postavila narobe obrnjen zaboj za jabolka. V zaboju so bile prečke, na katere je obesila klobase in svinjska rebra. Dimila jih je tako, da je v peči pripravila ogenj, pazila, da se ta ni razplamtel in to tako, da je nanj dajala žagovino. S tem je dušila ogenj in bilo je polno dima. Spoznala se je na stvar, da je bilo ravno prav in kvalitetno dimljeno. Seveda je bila to prava improvizacija, saj prave dimnice nismo imeli. Mama je skuhala svinjsko glavo, ločila meso od kosti in meso na drobno narezala. Meso je posolila, popoprala in z njim napolnila svinjski želodec. Ko je bil želodec poln ga je zaprla tako, da ga je zašila z laneno vrvjo. Nato je želodec obtežila in pustila en dan tako, da se je stisnil. Tudi želodec je mama dimila. Delala je vse mogoče. Oboževala pa je tudi rože, za njih pa ni imela dosti časa, na žalost. Rasle so prosto po vrtu, le vrtnice ji je uspelo vzgajati.
Mama je imela posajene rože tudi v podolgovatem koritu, na okenski polici. Okno, ki je iz kuhinje gledalo na dvorišče, je na zunanji strani imelo polico, na kateri je stalo to korito. Kura je skočila na korito z rožami in toliko časa brskala, dokler ni lončeno korito zlezlo čez rob police, padlo na tla in se razbilo. Na tleh je bilo polno zemlje, lončenih razbitin in polomljenih rož. Oče se je ravno tisti čas mudil pri kmetih in se dogovarjal za posel. Po navadi so ga postregli z dobro jedačo in tudi nobenemu kozarcu vina in žganja se ni odrekel. Spil je vse kar so mu ponudili. Oče je bil hud, ko se je napil. Ko se je vračal v takšnem stanju domov je bil še bolj hud in pretepel mamo, ker ni takoj pospravila zemlje, lončenih razbitin in polomljenih rož. Ko se je napil, se je tepež pogosto dogajal.
Najlepši čas je bil, ko sva z mamo bila sama doma, poslušala sva najraje narodne pesmi, ki so jih predvajali preko radia. Narodno pesem, ki se jo spomnim od takrat je pesem »Tam kjer murke cveto in tam kjer ptički pojo.« To je bila tisti čas zelo predvajana narodna pesem. Še danes jo včasih slišim, pa ne na radiu, pač pa na TV, oddaje po domače. To so utrinki iz domače skrinje. Že takrat sem se navdušil nad glasbo in predvsem harmoniko. Kasneje sem to željo udejanjil.
Nekega dne so se iz Kamnice čez našo vas Rošpoh v Murgrabnu peljali v koloni vozov s konjsko vprego cigani. Ciganke so bile oblečene v živo pisane obleke. Lase so imele spete z ruto ali pa spuščene. Skoraj vse so imele dolge, skodrane lase, pa njihovi otroci tudi. Celo fantki so imeli dolge lase, pa umazana lička. Prav pogosto ciganov nismo videli na našem koncu. Za nekaj časa so se utaborili na jasi blizu potoka. Vozove so speljali v polkrog, tako da so imeli dostop do potoka, od zadaj pa se ni dalo priti v tabor. Cele dneve je bilo precej živahno v njihovem taboru. Radi so peli, imeli so celo posluh, pa plesali so radi. Za mene je bilo zanimivo zato, ker je imel starejši cigan harmoniko in je cele dneve raztegoval meh. Kar dobro mu je šlo. Bližje si nisem upal, saj je bil v meni zakoreninjen strah pred njimi. Nekateri so res izgledali hudi, predvsem nekateri mladi fantje so bili precej ognjeviti. Kaj hitro se je med njimi vnel prepir, so pa znali tudi udariti. Pa saj kakor hitro se je začelo vreščanje, se je tudi poleglo. Vreščale so stare ciganke, mlade pa so se spogledovale z mladimi fanti. Tudi zaradi tega se je vnel velikokrat prepir. To so znale povedati tudi vaške čenče. Ni jim bilo všeč svobodno življenje ciganov. V glavnem je bilo več družin skupaj, raznolikih starosti. Vedelo pa se je že na pogled, kateri je bil glavni, starešina so mu rekli. Nekako spoštljiv odnos so imeli do njega. Imeli so svoje zakone, svoj način obnašanja, čisto drugačne navade od naših. Za nekatera naša dekleta je bilo to mikavno, tako na skrivaj. Pa fantje so bili lepi, porjavela, naga kože jih je zelo privlačila. Še posebej Beno, mlad cigan, ki se je postavljal z lepim mišičastim telesom je popolnoma obnorel mlado Klaro. Na skrivaj ga je hodila gledat skozi grmovje, ko je hodil v potok lovit ribe. Kar z golimi rokami jih je lovil in uspešen je bil pri tem. Na sebi je čutil njen pogled, se ozrl in se nasmehnil. Zardevala je tam za grmom, pa zbežala hihitajoč se. Tudi njegovo oko se je zagledalo v lepo mlado deklico Klaro, nekajkrat si je privoščil celo sprehod po vasi, da bi videl, od kje prihaja. Postrani so ga gledali vsi moški, ker se je to ponovilo nekajkrat. Klara si seveda ni upala stopiti do njega, so pa seveda takoj vedeli, zakaj je ta fant tu. Ujeli so hrepeneč njen pogled, kam gre in na komu se je ustavil. Pa njegov široki nasmeh, Beno je imel lepe bele zobe, pa prešeren nasmeh, ki je prevzel mlado deklico. Starši so jo nagnali v hišo, bila je ravno prav stara za ljubezen, Beno pa tudi. Takih vezi pa niso odobravali, sramota je bila to za družino. Na dekle so zelo pazili, da se ne bi izmuznila brez njihove vednosti ven. Za vsak korak jim je povedala, kam gre. Njena prijateljica jo je celo obsojala, češ, kaj ga gledaš, on je cigan. Ne boste verjeli, ravno ta prijateljica je nedolgo za tem pobegnila s tem ciganom. Kako in kdaj sta se zapletla nihče ne ve. Samo enkrat so jo videli zgodaj zjutraj priti iz pašnika, pa so jo pohvalili, kako pridna je, da dela že tako zgodaj zjutraj. V resnici pa je bila ta noč njuna, z Benom sta se takrat ujela v ljubezensko mrežo, ki je odpeljala Zofko daleč stran. Starši so bili zelo osramočeni, saj je bila Zofka prva, ki je kamenjala Klaro in njeno simpatijo z mladim ciganom. Na hitro so se pobrali iz vasi, za seboj pa pustili opustošenje. Tudi na jasi ob potoku so pustili polno odpadkov, ciganska posla, so modrovali stari ljudje. Da bi odpeljali s seboj vaščanko, niso nikoli slišali. Vse je enkrat prvič, pa nič niso starši morali narediti, saj je bila dekle polnoletna in za stvar.
Za nas otroke je bil to trepet in groza, saj so nas starši plašili, da kradejo otroke. Po tem dogodku pa še posebej. Ukradli pa so vse, kar se je ukrasti dalo: kokoši in druge domače živali itd. Ukradeno so vrgli na vozove in peljali naprej. Mama je rekla, da res kradejo tudi otroke. Midva z Regico sva se skrila pod žago. Ko so se peljali mimo naše hiše so mimo grede ulovili kuro in se peljali naprej. Druge stvari je mama z dvorišča že prej pospravila, da jih niso odnesli. Še dolgo potem, ko so cigani že odšli, sva si z Regico upala priti na domače dvorišče. Kar neprijetne dogodivščine so zaznamovale moje dojemanje ciganov, nekaj slabega je ta beseda pomenila. Tudi kasneje se ni dosti spremenilo moje mnenje, saj so imeli vsi cigani, v mojem bližnjem srečanju z njimi, nekaj slabega v sebi. Vsa njihova navihanost, laganje, kraje so zaznamovale vso njihovo populacijo. Če si imel posla z njimi so te hitro okrog prinesli. To se je zgodilo tudi meni, ko sem bil v zrelih letih. Dosti, dosti kasneje se je moje mišljenje le malo spremenilo, saj sem srečal drugačne, z drugimi navadami in načinom življenja. Četudi so živeli v kolibah, odmaknjenih iz urbanega naselja, so se znali malo bolje vključiti v življenje in se približali našim navadam. Celo v šolo so začeli pošiljati svoje otroke. Danes je seveda popolnoma druga pesem, kot pred toliko leti, za tiste, ki se hočejo izobraževati seveda, pa delati. So pa povsod izjeme seveda. Ne da bi sodil, daleč od tega, opažam pač razlike med njimi, Romi.
Spomladi 1958 leta seje ata zaposlil v tovarni Marles, to je bila lesno predelovalna industrija, kjer so žagali les in izdelovali kuhinjsko pohištvo, ter Marles hiše. Njegovo delovno mesto je bilo merilec hlodovine. Dva delavca sta razlagala hlode, ki jih je pripeljal tovornjak, on jih pa je sprejemal in sproti meril dolžino in povprečni premer. Podatke je zapisoval v sprejemni list, nato je moral še izračunati koliko kubičnih metrov lesa je prevzel. Njegova vsakdanja pot je bila s kolesom, ob peti uri zjutraj iz Rošpoha, po naši dolini Murgraben, tako se je imenovala, pa preko Kamnico in po elektrarni Mariborski otok čez Dravo do Marlesa in po službi nazaj. Za pozimi je dobil zimsko bundo, hlače in rokavice. Zaradi očitkov, da preslabo meri hlodovino je, približno po enem letu samovoljno zapustil Marles. Očitno ni bilo to delo za njega, saj je bil navajen čisto drugačnega tempa in sam svoj gospod je bil nekoč. Težko se je bilo prilagoditi delu v skupini in biti podrejen delavec.
Mama je ves čas pridno hodila vinograd obdelovati, in ker bi morali deset let grozdje oddajati v zadrugo, zaradi kredita, da bi ga odplačali. Najprej pa sta s Francom toliko let truda porabila, da sta sploh vzgojila trto, da bi rodila grozdje. Se ji je za malo zdelo, da bo še deset let zastonj delala. Zato se je neke ga večera, ko je prišel oče iz službe z njim pogovorila. » Franc, če imaš denar, pojdi na Kmečko zadrugo in vprašaj, če lahko puf, to je po domače, oziroma kredit poplačaš.« In dovolili so mu, daje ata poplačal kredit. Mam je bila zadovoljna, da ni rabila več zastonj delati v vinogradu. Pa čeprav je vedno imel ves denar Franc.
Četudi sem bil majhen, nikoli ne bom pozabil miklavževanja. Soseda v naši vasi, malo naprej od Maličevih in Zajčevih, ne daleč od nas, je imela vsa oblačila in opremo za Miklavža in parklje. Maličevi fantje, ki so bili že večji, so se pri tej sosedi preoblekli v Miklavža in parklje. Po vasi so hodili in strašili otroke, posebej glasni so bili parkeljni, ki so ropotali s ketnami oziroma verigami. Ne vem zakaj je mama pustila vrata odprta, ali zaradi tistih nekaj bombonov, ki mi jih je dal Miklavž, vem pa samo to, da so me parkeljni na smrt prestrašili. Tako hudo sem se jokal, da me je lomil fras, to se je takrat tako reklo. Komaj sem prišel do zraka, dušil sem se in ves sem se tresel.
Za nas .otroke, je pa ostal v zelo lepem spominu tepežni dan. To je po krščanskem koledarju 28. december. Na ta dan smo lahko otroci natepli starejše ljudi. Odrezal sem si vrbovo šibo in šel skozi gozd na vrh hriba, kjer so živeli starejši sosedi. Simbolično so bili tepeni z mojo šibo. Navada pa je bila takrat takšna, da so otrokom dali na ta dan nekaj denarja- drobiža. Zelo sem si zapomnil to, da so sosedi tudi meni dali nekaj denarja, tokrat prvič. Saj niti ne vem, kaj sem storil z njim.
Blizu naše hiše, v Rošpohu, je pod vznožjem gozda bil majhen hrib, ravno primeren, da smo se otroci lahko sankali in smučali. Najprej sem imel sanke, da sem se na tem hribu pozimi ko je bil sneg večkrat lahko sankal s sosedovimi otroci, kasneje tudi oba s sestro. Ko se je ata vozil v Marles v službo sem ga prosil, naj mi kupi smuči. In res. V Mariboru je kupil pol metra dolge smuči in mi jih prinesel domov. Zelo sem bil vesel, saj sem že imel ene stare usnjene gojzarje oziroma planinske čevlje, doma. Na peti gojzarja so mi naredili zarezo, žleb, da sem si jih lahko takoj pripel z vezmi, ki so ji h imele nove smuči in jih na sosedovem hribčku preizkusil. Vezi so bile jeklene na vzmet, katera se je dala prilagajat po velikosti čevlja. Seveda so bili tudi prvi padci, vendar nič hudega. Kadar je na novo zapadel sneg, smo s prijatelji najprej učvrstili progo.
Spomnim se, da ga je enkrat zapadlo dober meter, šibile so se strehe, to pa za tisti čas ni bilo nič posebnega. Sosedje Zajčevi, kjer sta živela moja prijatelja Janko in Friček, so sneg rezali na strehi od zgoraj navzdol ob opeki. Saj se je ta že kar šibila pod težo snega. Po dolžini so najprej položili štrik ali jekleno zajlo po domače, ne vem več čisto točno. Na špic strehe, vrv je bila dolga in sta na tleh, dva krepka možaka vlekla vrv sem ter tja, kot da bi žagala sneg. Ko je bil sneg prerezan, je cela plahta snega zdrsnila na tla, najprej ena stran nato še druga in rešili so streho.
Učvrstitev proge je potekala z že vnaprej dogovorjenem postopku : s smučmi smo se postavili povprek hriba in tako prečno hodili gor in dol po hribu, dokler ni bila proga utrjena. Druga proga pa je bila z manjšo skakalnico že za bolj izurjene smukače in skakalce. Ko sem se jaz naučil že kar dobro smučati, sem tudi sam šel nekaj krat skočiti na skakalnico. Morate si mislit, nisem bil slab, saj me ni bilo strah višine. Odriv sem imel lep in s tem sem se lahko pohvalil pri deklicah. Da si ne boste mislili, skakalnica je bila malo večja kot kakšen večji greben na hribu, le malo smo vse skupaj učvrstili, pa smo že skakali. Mali smo bili, zato se nam je tisto zdela velikanka in dober uspeh je bilo ostati na smučeh po skoku.
Ob progi smo naredili ogromnega snežaka, zavili smo ga v šal, opremili z metlo in lončeno kapo. Korenčkov nos ni dolgo ostal na svojem mestu, kam je izginil, ne vem. Nadomestilo je bilo bolj klavrno, en lesen klinček, ki se je našel na robu gozda, je krasil našega možaka. Poimenovali smo ga Bučko, zaradi precej okrogle oblike, saj je bil podoben vaškemu posebnežu, hecnemu stricu, doma na koncu vasi. Bil je bolj kot tista ruska Baboška, okrogla in rdečelična, kot naš norčavi striček. Vsak dan je zganjal norčije po vasi, kot da nima drugega dela. Le pozimi ga ni bilo dosti videti, zato smo ga otroci malo pogrešali. In tako je prišla ideja o snežaku Bucku, malo smo ga kepali in tam je ostal zelo dolgo. Že prvi spomladanski žarki in prvi zvončki so bili tu, on pa je še vedno kljuboval, saj je bil okrogel. Pomagali smo mu pri življenju z dodajanjem snega, dokler ga je bilo še kaj. Tudi z obronkov gozda smo ga nosili, kjer je bila dolgo senca in se je obdržal. Počasi pa se je le sesedel, je bilo pa tudi konec zimskih radosti. Čakalo nas je novo obdobje, toplejše in dnevi so postali daljši za naše pohode po vasi. Ni pa sameval naš gozd, saj smo ga obiskovali tudi precej pogosto.
*Objavljamo četrto poglavje iz knjige Bolečina, upanje in strast – resnična zgodba, ki je izšla v samozaložbi leta 2020.
