ZBORNIK O SKUPNOSTI ŠTUDENTOV 1968–1974 – IZZIV ZA ZGODOVINOPISJE
Upornost z namenom v spominih in ocenah dejavnikov: nekaj misli o prispevkih za zgodovino slovenskega študentskega gibanja iz časa njegovega viška
Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče
Študentsko gibanje v Sloveniji po drugi svetovni vojni – v času socialističnega družbenopolitičnega sistema –, zlasti v času njegovega organizacijskega in vsebinskega viška ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, je bil v slovenski zgodovini tega obdobja poseben pojav. Šlo je za delovanje študentov na družbenem in na političnem področju z izražanjem njihovih zahtev, ki so se nanašale na urejanje socialnega položaja študentov oziroma njihovega socialnega stanja, pri čemer so izražali tudi politična stališča glede političnega sistema. Niso zahtevali njegove zamenjave, ampak izboljšanje. Zgodovinopisno gledano slovensko študentsko gibanje iz časa socializma oziroma komunistične oblasti ni obdelano in proučeno tako, kot slovensko študentsko gibanje v času prve jugoslovanske države, o čemer je napisal obsežno zgodovinopisno študijo dr. Slavko Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941 (Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Mladinska knjiga, 1972). Je pa o slovenskem študentskem gibanju iz časa, ko je glede svojega delovanja in glede zahtev do oblasti doseglo svoj klimaks, zapisanih in tudi objavljenih v različnih medijih (mnogo v elektronskih) veliko število prispevkov. Gre zlasti za spominske zapise, v katerih se akterji spominjajo predvsem svojega delovanja v študentskem gibanju.
O študentskem organiziranju po drugi svetovni vojni
Organizirano delovanje študentov na takrat edini slovenski univerzi – Univerzi v Ljubljani, pa tudi v Mariboru, kjer je univerza nastajala, je v zborniku prikazano v obsežnem prispevku Petra Vodopivca in Francija Pivca O študentskem organiziranju po drugi svetovni vojni, ki je že del zbornika, izdanega ob petdesetletnici Univerze v Ljubljani leta 1969, vendar glede na čas, ko je njun prispevek nastajal in nastal, nista mogla o takratnem študentskem gibanju napisati še kaj več, čeprav je bil Franci Pivec eden od pomembnih dejavnikov takratnega organiziranja in delovanja študentov na ljubljanski univerzi in eden od tvorcev Skupnosti študentov kot organizacije, ki je vodila družbeno in politično aktivnost ljubljanskih študentov.1 Pomemben prispevek za zgodovino o študentskem gibanju iz časa, ko je to doseglo svoj vrhunec in je imelo tudi določen vpliv na družbeno dogajanje in ga je oblast zaznavala in upoštevala ter se z njim ukvarjala (na konstruktiven, t. i. dialoški, pa tudi temu nasproten način s posameznimi represivnimi ukrepi), je tudi zbornik dokumentov študentskega gibanja Študentsko gibanje 1968–72 (Ljubljana: Republiška konferenca ZSMS in Univerzitetna konferenca ZSMS, 1982 (Krt: Knjižnica revolucionarne teorije 4)) s študijami oziroma razmišljanji o vlogi študentskega gibanja v tem času izpod peres pomembnih dejavnikov in pričevalcev dogajanja (Ciril Baškovič, Pavel Gantar, Marjan Pungartnik, Pavel Zgaga). Ti so osvetlili in tudi ocenili vlogo in pomen študentskega gibanja. Resda pa so bili njegovi udeleženci, »insiderji«, in je njihovo razmišljanje in prikaz študentskega gibanja lahko nekoliko subjektiven. Vsekakor je celoten omenjeni zbornik dokumentov med najboljšimi viri za pisanje zgodovine študentskega gibanja v času njegovega vrhunca v slovenski zgodovini v času druge Jugoslavije.
Nastalo je še nekaj knjig, v katerih so se spominjali svojega delovanja v študentskem gibanju njegovi tedanji pomembni dejavniki. Tako je leta 1986 izšla knjiga »Študentske pomladi – pričevanja« (Ljubljana: Partizanska knjiga, ur. Franček Bohanec in Brane Grabeljšek), v kateri so se vidni dejavniki študentskega gibanja spominjali svojega delovanja in ga tudi ovrednotili. O slovenskem študentskem gibanju, zlasti tistem s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, je nastalo še nekaj zbornikov, v katerih so zbrana spominjanja udeležencev. Eno zadnjih tovrstnih del je 1968: čas upora, upanja in domišljije: zgodbe študentskega gibanja 1964–1974 (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020), ki prinaša izbrane podobe študentskega gibanja s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja iz spominov udeležencev. Sicer pa je o slovenskem študentskem gibanju nastalo več diplomskih del, pa tudi magisterijev. Nasploh je v slovenskem jeziku – po podatkih COBISS s ključno besedo »študentsko gibanje« – nastalo 624 del. Mnoga skušajo prikazati oziroma ovrednotiti zlasti tisto delovanje študentov s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let. To je tudi časovni okvir pričujočega zbornika, ki so ga s svojimi večinoma – ali izključno – spominskimi prispevki pripravili študentski aktivisti, ki jih je mogoče označiti tudi kot študentske voditelje ali pa funkcionarje študentskega gibanja. Ti so dejansko predstavljali študentsko gibanje in mu dajali značaj in takratni pomen v družbenem in političnem dogajanju. Bili so študentsko gibanje!
Z zbornikom o SŠ dobiva študentsko gibanje novo dimenzijo
Na njihovih zapisih, na njihovih spominih, temelji pričujoči zbornik o Skupnosti študentov 1968–1974. Gre za zbornik, v katerem se akterji študentskega gibanja oziroma delovanja študentov na področju družbenih in političnih zadev spominjajo svojega delovanja v okviru Skupnosti študentov – tako svojo osebno angažiranost kot skupno aktivnost in njene uspehe (in neuspehe) tudi vrednotijo oziroma ocenjujejo. Predvsem pa so se v tem, mogoče je reči »zborniku spominjanja na svoje delovanje v Skupnosti študentov«, osredotočili na to organizirano združenje, v katerem so delovali in prek katerega so študenti vplivali na družbeno in politično dogajanje. Ker so bili dosedanji spominski zapisi o študentskem gibanju osredotočeni zlasti na dogajanja spomladi 1971 (zasedba Filozofske fakultete), so poglobljeni spomini na Skupnost študentov zelo dobrodošli. Slovenskemu študentskemu gibanju je s tem dana nova dimenzija. S tem je slovensko študentsko gibanje dobilo svoj začetek in svoj zagon. Nastanek in nato delovanje Skupnosti študentov je pomenilo začetek tistega študentskega gibanja, ki je odločno poseglo v družbene in tudi politične razmere takratnega časa. In nanje v določeni meri, vsaj posredno, vplivalo.
SŠ je delovala v času, ki je v zgodovini dobilo oznako »obdobje liberalizma«
Čas, ko je delovala Skupnost študentov, je v zgodovini dobil oznako obdobje liberalizma. Šlo je za t. i. partijski liberalizem, kar je bila načeloma notranjepolitična stvar v Zvezi komunistov Slovenije z izražanjem stališč, da se ZK nekoliko spremeni v smeri večanja demokratičnosti in liberalizacije v njej, pri čemer pa ni bil postavljen pod vprašaj politični sistem socializma in samoupravljanja. Pogledi oziroma zahteve »liberalcev« iz vrst ZKS so se kazale tudi v posameznih zahtevah glede reform v družbi in državi. Namera »liberalcev« je bila vzpostaviti tudi drugačne mednacionalne odnose v jugoslovanski državi z večjo vlogo oziroma položajem republik kot federalnih enot federativno organizirane države. Bistvena prvina slovenskega »partijskega liberalizma« se je kazala tudi navzven zlasti glede reform gospodarskega sistema, glede uvajanja prvin tržnega gospodarstva pa tudi glede večje gospodarske samostojnosti Slovenije zlasti glede možnosti vzpostavljanja mednarodnih gospodarskih odnosov. »Partijski liberalizem« v Sloveniji je poosebljal Stane Kavčič, tedaj predsednik slovenskega Izvršnega sveta, tj. vlade. Njegova namera je bila liberalizirati in tudi demokratizirati ne le Partijo, ampak celotno družbo, vključno z gospodarstvom. O tem več in v podrobnostih v Božo Repe, »Liberalizem« v Sloveniji, Ljubljana: RO ZZB NOV Slovenije, 1992 (Borec, revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 1992, št. 9-10).
»Partijski liberalizem« je vplival na SŠ in SŠ je vplivala na »liberalizacijo v partiji«
Čas vzpona ali višek študentskega gibanja v Sloveniji se sklada s časom »partijskega liberalizma«. »Partijski liberalizem« je dal oziroma omogočil vzpon in klimaks slovenskega študentskega gibanja. Zaton »partijskega liberalizma«, njegov konec, ki ga simbolizira odstranitev Staneta Kavčiča s položaja slovenskega »premierja« v začetku novembra 1972, pa je pomenil povratek »partijskega konservatizma«. Pomeni pa tudi zaton »revolucionarnosti« študentskega gibanja, tistega, kar je predstavljala Skupnost študentov s svojimi pogledi in izražanjem le-teh.
»Partijski liberalizem« je vsekakor imel vpliv na Skupnost študentov in na študentsko gibanje. Morda je bil za dejavnike študentskega gibanja vpliv nezaveden, vendar je v praksi vsekakor bil. Vsaj glede odnosa slovenske državne oblasti v podobi vlade. Zaradi tega je bilo za študente in za zahteve oziroma opozorila študentov, združenih v Skupnost študentov, glede določenih zadev iz t. i. socialnih vprašanj nekoliko več posluha, pa tudi reakcija oblasti je bila glede represije nekoliko bolj mila. Vsekakor je bilo mogoče zaznati vpliv »partijskega liberalizma« na dejavnost Skupnosti študentov, pa tudi vpliv le-te na »partijski liberalizem«.
Po prevladi konservativnih sil v ZK je bilo oblasti mnogo do tega, da SŠ »pasivizira«
Dejstvo je, da je dejavnost Skupnosti študentov zamrla in se končala z zlomom »partijskega liberalizma« in ponovno prevlado konservativnih sil oziroma politikov s konservativnimi pogledi na vlogo in položaj komunistične stranke v družbi. To kaže na sozvočje »liberalcev« in študentskega gibanja v podobi Skupnosti študentov. »Liberalizmu« je namreč sledila nekakšna psevdorevolucija, natančneje protirevolucija proti možnosti liberalizacije in tudi demokratizacije komunistične organizacije in s tem celotne družbe. Posledica tega obrata v Zvezi komunistov Jugoslavije se je odražala tudi na študentskem gibanju.
To kaže na to, da je imelo študentsko gibanje v Sloveniji v podobi Skupnosti študentov določeno družbeno ali kar politično težo in je bilo oblasti s prevlado »konservativcev« mnogo do tega, da študentsko gibanje in Skupnost študentov »pasivizira«.
* * *
Zbornik o Skupnosti študentov, njenem delovanju in vseh dejavnostih, ki so jo spremljale, od tiskanih medijev do Radia Študent kot edinstvene inštitucije slovenskega študentskega gibanja tistega časa, so dejansko spomini takratnih študentskih dejavnikov, pa tudi njihova razmišljanja in ocene svojega delovanja oziroma delovanja študentskega gibanja. Zbornik je kot mnogi zborniki o slovenskem študentskem gibanju v času njegovega največjega vzpona in družbenega pomena pred tem »zasnovan« na spominih udeležencev. Tistih, ki so takrat študentsko gibanje oblikovali, ga vodili in ga predstavljali.
Spomini udeležencev so pomemben zgodovinski vir, vendar še niso zgodovina
Spomini udeležencev ali dejavnikov nekega dogajanja so pomemben zgodovinski vir. Zlasti velja to za spomine dejavnikov – akterjev ali faktorjev – zgodovinskega dogajanja. Še posebno, če so na dogajanje lahko vplivali. Vendar sami za sebe in po sebi še niso zgodovina. So prispevek za zgodovino. Resda zelo pomemben prispevek, vendar so le to. So pomemben vir, za marsikaj, kar se je dogajalo in dogodilo, so lahko edini vir, ki je na razpolago zgodovinopisju.
Spomini dejavnikov so očitno tudi osnovni vir za zgodovino slovenskega študentskega gibanja s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let 20. stoletja. Spomini in dnevniki v resnici sodijo v zvrst književnosti, »ki tematizira življenjsko celovita doživetja in izkušnje avtorjev«.2 Spominska književnost je zato tudi pomemben vir za zgodovinopisje. Gre dejansko za avtobiografske zgodovinske vire.
O spominih kot viru je npr. zapisal Winston Churchill, ki je za svoje spominjanje na drugo svetovno vojno dobil leta 1953 Nobelovo nagrado za književnost. Torej za način, kako je napisal svoje spomine, in ne za to, kako in kaj se je spominjal. Tisto, kar mu ni ustrezalo (tak primer je bila junija 1940 aretacija in internacija Judov, ki so pribežali pred nacisti v Veliko Britanijo, ker so bili po poreklu iz Nemčije, ter Italijanov, živečih že dalj časa na Otoku, potem ko je Italija vstopila v vojno na strani nacistične Nemčije), je izpustil in prepustil »pozabi«. Dokler tega ni odkrilo zgodovinopisje. Resda več desetletij po dogajanju. Tisti, ki se nečesa spominja in želi, da to postane del zgodovine, ima možnost napraviti »luknjo« v svojem spominskem zapisu in svoje spomine selekcionirati. Jih pač s »pozabo« slabega o sebi in svojih dejanjih olepšati.
Churchill je svoje spomine videl kot prispevek k zgodovini oziroma zgodovinopisju
Je pa Churchill v predgovoru svojih obsežnih spominov – izšli so v več knjigah z nad petsto stranmi – zapisal: »Teh spominov nimam za zgodovinopisje, kajti to bo naloga poznejših rodov. Po pravici pa vidim v njih prispevek k zgodovini, ki utegne biti koristen za prihodnost«. 3 To brez dvoma velja tudi za zapise v pričujočem zborniku. V uvodu v svoje resnično obsežne spomine na drugo svetovno vojno je Churchill postavil dve vprašanji glede odnosa med spomini pa tudi dnevniškimi zapiski osebnosti, ki so ustvarjale zgodovino, in zgodovinopisjem. Prvo vprašanje je, ali so spomini – dnevniki že sami izraz zgodovinopisja oziroma predstavljajo zgodovino, drugo pa, kaj so spomini – dnevniki: ali so zgodovinski vir, prispevek, na katerem zgodovinopisje tudi gradi podobo preteklosti, ki naj bi bila, glede na metodo in tehniko zgodovinopisja, najustreznejši približek tistemu, kar se je (naj bi se) zgodilo. Čeprav gre pri spominih in dnevnikih za pričevanje osebe, ki je bila udeleženec ali vsaj priča dogodku, dogajanju ali zgodovinskemu procesu, ni mogoče spominov pa tudi dnevniških zapiskov jemati kot izraz nepotvorjene resnice, dejstva o zgodovinskem dogajanju. Spomini, pa tudi dnevniki, imajo namreč svoje »šibke« točke, ki jih je treba pri branju, še bolj pa pri uporabi kot zgodovinskega vira razumeti in upoštevati. Vprašanje je, kakšne so zakonitosti pisanja spominov, da postanejo ti zgodovinski vir.
Churchill, če ga je razumeti kot avtoriteto, ki je za svoje spomine dobil prestižno, Nobelovo nagrado, je svoje spomine videl kot prispevek k zgodovini, natančneje k zgodovinopisju, kot enega od mogočih virov, na osnovi katerih zgodovinopisje ustvarja podobo preteklosti, ki naj bi bila najboljši približek tistega, kar se je zgodilo. Verjetno je takšen namen večine avtorjev spominov. Zgodovinopisje jih mora tako tudi razumeti in jih uporabljati.
Za to, da preteklost postane zgodovina, je potrebno zgodovinopisje
Brez zgodovinopisja, torej dejavnosti, ki se ukvarja s pisanjem del o zgodovini – ali historiografije, če komu zveni to bolj učeno – ni zgodovine. Je le preteklost, ki ni ovrednotena oziroma nima še »potrdila« ali »certifikata« o vrednosti in o svoji verodostojnosti. Za to, da preteklost postane zgodovina, je potrebno zgodovinopisje, to pa ima svojo »metodo in tehniko«, svoje zahteve, natančneje vire, na katerih temelji. Eden od virov so spomini. Spomini udeležencev ali natančneje dejavnikov – faktorjev – zgodovinskega dogajanja. Pot od preteklosti do zgodovine je različna. Ena je preko spominov udeležencev, takšnih, ki so bili aktivni dejavniki, pa tudi tistih, ki so bili bolj pasivni opazovalci; ti resda zelo redko prispevajo svoje spomine.
Spomini so predvsem prikaz osebnih doživetij, izkušenj, pa tudi ocen doživetega. V tem so postavljena bistvena vprašanja spominov, njihovega pomena za prikazovanje preteklosti skozi oči pisca spominov: poštenost avtorja do sebe, da čim bolj odkrito in pošteno zapiše tisto, kar se mu je zgodilo, torej da se čim manj prilagaja okoliščinam, v katerih piše in s kakšnim namenom piše. Ali zato, da postavi sebe v zgodovinsko dogajanje v najlepši luči, ali da razjasni zgodovinsko dogajanje? Pri tem je pomembna verodostojnost.
Spomini udeležencev dogajanja so nekakšen spomenik, ki si ga avtor za svoja pretekla dejanja postavlja sam. So izraz njegovega pogleda na sebe, svojo vlogo in na razumevanje svojega sveta in svojega delovanja. Skozi spomine je, večkrat celo bolj kot avtorja samega v njegovem osebnem in intimnem svetu, mogoče spoznati tudi tiste, ki jih je avtor pri svojem delovanju srečeval, z njimi sodeloval ali so mu bili nasprotniki. Spomini namreč prinašajo orise, portrete in ocene osebnosti, avtorjevih sodobnikov. To je največkrat bistven sestavni del spominov. Iz teh opisov je tako mogoče dobiti podobo posameznika, s katerim se je pisec srečeval, predvsem njegovega značaja skozi oči pisca. Čeprav gre pri tem za subjektivno, je to kljub vsemu nič manj pomembno, kajti iz takšnih opisov si je mogoče ustvariti podobo nekoga ali nečesa, nekega dogodka ali celotnega dogajanja, ki je v zgodovinskem dogajanju nekaj pomenilo.
S spomini avtorji predstavljajo svojo resnico
Namen pisanja spominov je za avtorja predstaviti svojo resnico. Vprašanje pa je, kaj in kakšna je resnica. Vsak pisec spominov razkriva svojo resnico in jo predstavlja in ponuja kot pravo, najraje tudi kot edino. Resnica pisca spominov je lahko drugačna od do tedaj že vedenega in podira že ustaljeno sodbo o nečem, kar se je zgodilo in pri čemer je imel avtor spominov aktivno ali pa le pasivno vlogo; je bil pasivni udeleženec ali priča dogajanju. Spominjanje teh se običajno razlikuje od spomina aktivnih dejavnikov nekega dogajanja ali dogodka.
Skupni imenovalec vseh avtorjev spominov je torej prikazati resnico, ki pa je njihova osebna resnica in je zato nujno subjektivna. Kljub zatrjevanju piscev spominov, da je njihov namen predstaviti le njihovo resnico, njihovo zgodbo, pa je njihova želja, da bi njihova resnica prevladala in postala ‘dokončna’. Prav to je ena od nevarnosti glede uporabnosti spominov kot zgodovinskega vira. Zavedati se je treba subjektivnosti avtorjevih ocen dogajanja in oseb v spominih, še zlasti če gre za takšne osebe, ki so njemu bile nasprotniki ali z njimi osebnostno in politično ni soglašal ali ne soglaša.
Pasti spominov, ki se jih je ob branju treba zavedati
Subjektivizem pisca spominov je ena od pasti, ki se je je potrebno ob branju spominov zavedati. To pa velja še bolj pri uporabljanju spominov kot zgodovinskega vira. Bistveni vprašanji glede objektivnosti spominov sta za zgodovinarja, ki spomine uporablja kot vir, kdaj je avtor spomine pisal, zakaj jih je pisal oziroma objavil, kako jih je pisal oziroma na osnovi česa jih je pisal. Ali se je zanašal le na svoj spomin, ali je uporabljal tudi »pomagala«, svoje zapiske in tudi drug material, dokumente, časopise ipd. Znano je, da je človekov spomin nezanesljiv »instrument«; moč pozabljanja, nenamernega in tudi namernega in selekcije v spominu je velika.
Na pisca spominov vsekakor vpliva okolje, okoliščine in obdobje, v katerem spomine piše; predvsem velja to za politične okoliščine in njegov odnos do ‘politike’ in političnega dogajanja v času, ko se odloči napisati spomine. Glede verodostojnosti zapisanega v spominih je pomembno, koliko je mogoče spomine-spominjanje dokumentirati. Zapisano v spominih mora biti dokazljivo s pomočjo drugih spominov na isto dogajanje ali pa celo z uporabo pisnih virov, uradnih dokumentov. V takšnem primeru so spomini dobrodošel zgodovinski vir, ali vsaj dopolnilo k drugim, zlasti arhivskim virom. So potrditev, še bolj pa »ilustracija« mnogokrat suhoparnih arhivskih dokumentov, ki dobijo v tem primeru bolj osebnostno noto, običajno pa razkrijejo »zakulisje« dogajanja oziroma vsebine arhivskega dokumenta. Ne morejo pa biti v zgodovinopisju spomini osnovni oziroma prvi vir, na katerem zgodovinar gradi podobo preteklosti, dogodka, osebe, procesa. Spomini sami po sebi še niso zgodovina oziroma niso zgodovinsko dejstvo.
Velika večina spominov nastane v prelomnih časih nekega zgodovinskega obdobja in »govorijo« o prelomnih časih, ki jih je avtor doživel, morda nanje tudi (ali pa ima tak občutek) vplival.
To v veliki meri velja tudi za zapisano v zborniku o Skupnosti študentov v času njenega vzpona, viška in tudi zatona.
* * *
To je le nekaj misli o spominih kot zgodovinskem viru. O njihovih »pasteh« glede razumevanja v njih napisane »resnice« in s tem povezane verodostojnosti. Dejstva so mogoča in preverljiva, ocene pisca o tem, kaj piše, pa so subjektivna oziroma so lahko tudi v nasprotju z že znanim. Tako z golimi dejstvi in tudi z vrednotenjem dogodka ali dogajanja, ki ga pisec spominov podaja.
Spomine pišejo ljudje različnih poklicnih usmeritev. Najbolj pogosti so spomini politikov, udeležencev in tvorcev političnih dogajanj in procesov. Umetniki in kulturniki so tudi pogosti pisci spominov. Politične spomine pišejo osebe, ki so bile (ali so še) na vodilnih in odločujočih političnih položajih in imajo oblast, da ustvarjajo tisto, kar običajno razumemo kot zgodovino, in v njih obravnavajo oziroma razkrivajo politična dogajanja, v katerih so sodelovali tvorno ali kot priče. Pri teh spominih gre za osebne spomine na politično življenje, v katerem je avtor pustil pečat. Spomini politikov pa so ali avtobiografski, življenjepisni, ki se začnejo z »rojen sem bil« in z opisom družine, prednikov in preko šolanja vstopijo v politiko, ali pa so posvečeni določeni temi oziroma političnemu dogajanju, v katerem je pisec sodeloval.
Zapisi o Skupnosti študentov niso »klasični« (»jaz«) spomini – gre za osebne spomine na skupno delovanje za skupni namen
Vprašanje je, zakaj se neki politik odloči napisati spomine; kakšen je njegov motiv in namen za to. Motivi so lahko različni, vendar imajo glede namena vsi bolj ali manj skupno točko: predstaviti in ohraniti svoj pogled in oceno na zgodovinsko dogajanje, v katerem so sodelovali in nanj vplivali. Ponuditi svojo resnico.
Zapisano v pričujočem zborniku je mogoče razumeti kot spominjanje študentskih politikov, kar so funkcionarji v študentski organizaciji pa tudi drugi, ki so delovali kot aktivisti v vodstvu ali so bili temu blizu. Bili so voditelji »avtonomne« države v državi, kot so označili v enem od poglavij v zborniku Skupnosti študentov. Za »državo« v državi! Za »državo«, ki je bila v »spopadu« z državo in njeno oblastjo za zadeve, ki so se tikale študentov.
Zapisi avtorjev prispevkov v zborniku o Skupnosti študentov so v svojem bistvu spomini, ki pa se razlikujejo od »klasičnih« spominov dejavnikov zgodovinskega dogajanja ali dogodkov, ki so neredko izraženi kot »jaz-jaz« in morda še kdo. V zapisih o Skupnosti študentov takšni spomini ne prevladujejo. V svojih prispevkih namreč avtorji govorijo o temah oziroma o vsebini, mogoče je reči o »problematiki«, s katero se je ukvarjala Skupnost študentov. Gre za osebno spominjanje na skupno delovanje za skupni namen. Gre za osebne spomine na delovanje kolektiva – Skupnosti študentov.
Z zbornikom so dosegli namen – SŠ so iztrgali pozabi
Z zapisanim in objavljenim v zborniku je dosežen namen, ki so si ga postavili tisti, ki so se odločili za pripravo in izdajo tega zbornika. Namreč iztrgati pozabi Skupnost študentov. Ta je delovala od leta 1968, leta, ki se je zapisalo kot leto študentskih protestov in nemirov široko po Evropi, pa tudi v Jugoslaviji in v Sloveniji, pa do leta 1974, ko je ta študentska organizacija usahnila in jo je »nadomestila« Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS) kot nekakšna »mladinska« Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL), v kateri pa se je študentska organiziranost in delovanje študentov na družbenem in političnem področju razvodenelo. To je bil eden bistvenih namenov nove organiziranosti mladih v jugoslovanski državi. Utopiti študente s svojimi pogledi in zahtevami v »morju« drugih pripadnikov mlade generacije, ki niso imeli takih jasnih pogledov na problematiko jugoslovanske družbe, kot so to imeli študenti. Zlasti tisti z družboslovnih fakultet. Šlo je za nekakšen strah oblasti pred študenti in so jih »nevtralizirali« z novo družbenopolitično organizacijo, nad katero je imela idejni in politični ter stvarni nadzor vladajoča Zveza komunistov. Politične razmere so se zaradi prevlade »konservativcev« v Zvezi komunistov spremenile in s tem se je spremenila politična »klima«, v kateri je rasla in se razvijala Skupnost študentov. Ta je bila vsekakor ena od žrtev spremembe v politiki, ki jo je mogoče opredeliti z besedami Staneta Dolanca, sekretarja Izvršnega biroja Predsedstva ZKJ, ali »drugega človeka Jugoslavije« za predsednikom Titom, izrečenimi septembra 1972 (v Splitu): »Predvsem nam mora biti popolnoma jasno, da smo komunisti v tej državi na oblasti.« To je moralo biti jasno tudi študentom in Skupnosti študentov, čeprav načeloma niso nasprotovali političnemu sistemu, kakršen je bil v Jugoslaviji, so ga pa želeli spremeniti, da bi postal manj tog in bi bil resnično »socializem s človeškim obrazom«. Pri tem je bilo med dejavniki Skupnosti študentov kar nekaj članov Zveze komunistov. Za reforme, razen za reformo federativnosti z večanjem položaja in vloge federalnih enot, republik v odnosu do državnega »centra«, vladajoči niso imeli posluha. Predvsem niso želeli nobenih sprememb, niti organizacijskih glede Zveze komunistov Jugoslavije. Zato so jih motili študenti s svojimi pogledi in zahtevami glede zahtev po spremembah.
SŠ v zgodovini študentskega gibanja ni bila dovolj pojasnjena in raziskana – njena podoba je bila v zgodovini »zamegljena«
Skupnost študentov je bila v zgodovini slovenskega študentskega gibanja resda prisotna, ne pa izpostavljena in zlasti ne dovolj pojasnjena, raziskana. Zanjo so vedeli in bili nanjo ponosni njeni dejavniki, tisti, ki so jo oblikovali, vodili in ji dajali pomen v takratnem študentskem boju. Tako glede socialnih vprašanj pa tudi političnih. Zlasti v »boju« z oblastjo. Z zbornikom, posvečenem zlasti ali samo Skupnosti študentov, bo ta organizacija ali pa delovna organiziranost študentov, ki so želeli s svojim delovanjem doseči spremembe glede študija in socialnega položaja študentov, dobila podobo, ki je bila do sedaj nekako zamegljena. Tudi na račun »konkurenčnega« dogajanja aprila in maja 1971 s kulminacijo z zasedbo Filozofske fakultete, kar se smatra za najbolj znan izraz slovenskega študentskega gibanja v času socialistične oblasti. Z zapisanim v zborniku o Skupnosti študentov se bo podoba slovenskega študentskega gibanja nekoliko spremenila in se pokazala bolj jasno in zlasti v celoti.
Treba bo vpogledati še v arhive SDV
V uvodnem prispevku v zbornik je zapisano, da je v zvezi z delovanjem Skupnosti študentov še veliko vprašanj, ki še niso dovolj proučena. Razlog za to naj bi bil oziroma je pomanjkljivo arhivsko gradivo Skupnosti študentov (vprašanje je mogoče, kako so ga hranili ali so ga sploh hranili), tisto ki pa je ohranjeno, še ni bilo v celoti pregledano. Gradivo o delovanju Skupnosti študentov, najbrž najbolj za posameznike iz vodstva, je v arhivskem gradivu Službe državne varnosti (popularno imenovane Udba), ki je nedvomno spremljala delovanje študentske organizacije in tistih članov, ki so dajali organizaciji in njeni dejavnosti značaj in pomen. Glede tega se ne gre slepiti. Ob pregledu tega gradiva se lahko marsikaj, kar je zapisano v zborniku na osnovi zapisov dejavnikov študentskega gibanja oziroma delovanja Skupnosti študentov, potrdi, mogoče pa se tudi spremeni. Vsekakor je vredno za celovito podobo delovanja Skupnosti študentov upoštevati arhivsko gradivo, ki ga je ustvarila SDV.
Vsekakor velja ugotovitev, ki so jo zapisali v prispevku »Zveza skupnosti študentov Slovenije – znanilka pomladi, ki jo je pobrala zmrzal« avtorji, ki so bili pobudniki zbornika in so bedeli nad njegovim nastajanjem (Tomaž Kšela, Lenart Šetinc, Ciril Baškovič, Janez Koželj, Ivo Usar), da zbornik prinaša »zgodbo« in zgodovino Skupnosti študentov, ki pa »terja še dopolnitve, saj je spisana na osnovi pomanjkljivih arhivskih virov in zapisov v študentskem tisku ter po spominih nekaterih njenih protagonistov«.
Zbornik o SŠ – pomemben prispevek za nadaljnje preučevanje študentskega gibanja
Zbornik, za katerega je prispevalo svoje prispevke mnogo protagonistov v študentskem gibanju in njegovi organizacijski podobi Skupnosti študentov ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let 20. stoletja, v času, ko je široko po svetu imelo študentsko gibanje velik družbeni in tudi politični pomen, je pomemben prispevek za nadaljnje preučevanje slovenskega študentskega gibanja in za ustvarjanje njegove podobe in pomena v slovenski zgodovini.
Izziv za zgodovinopisje
Glede na to, da pomeni zbornik, ki je sestavljen iz spominov – ti so mnogokrat tudi analitični in niso le »golo« spominjanje na študentska leta in na njihovo mladost –, gradivo za celovitejši prikaz delovanja Skupnosti študentov kot bistvene organizacije za delovanje študentov, je treba iskati, najti ali enostavno čakati na nekoga, ki bi vse zapisano v zborniku »zlil« v celovito zgodovinopisno delo. Ali več del, saj je tem, ki so jih zakoličili objavljani prispevki, več, ali kar preveč, da bi jih bilo mogoče zgodovinopisno obdelati v enem delu. Zbornik o Skupnosti študentov 1968–,1974 je izziv za zgodovinopisje, da »naredi« iz zapisov pravo zgodovino študentskega gibanja s poudarkom na Skupnosti študentov in na njenem pomembnem delovanju.
1 O tem Franci Pivec (2010). Osamosvajanje študentske skupnosti: slovensko študentsko gibanje v šestdesetih letih. Slovenija – Jugoslavija in reforme 1968/1988. Ur. Zdenko Čepič. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino (Vpogledi 2). 295–302.
2 Igor Grdina: Spominska književnost. Encikopedija Slovenije, zv. 12, Ljubljana 1998, str. 217.
3 Winston Churchill: Druga svetovna vojna. Ljubljana 1964, str. 16.
Upornost z namenom v spominih in ocenah dejavnikov: nekaj misli o prispevkih za zgodovino slovenskega študentskega gibanja iz časa njegovega viška
Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče
Študentsko gibanje v Sloveniji po drugi svetovni vojni – v času socialističnega družbenopolitičnega sistema –, zlasti v času njegovega organizacijskega in vsebinskega viška ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let, je bil v slovenski zgodovini tega obdobja poseben pojav. Šlo je za delovanje študentov na družbenem in na političnem področju z izražanjem njihovih zahtev, ki so se nanašale na urejanje socialnega položaja študentov oziroma njihovega socialnega stanja, pri čemer so izražali tudi politična stališča glede političnega sistema. Niso zahtevali njegove zamenjave, ampak izboljšanje. Zgodovinopisno gledano slovensko študentsko gibanje iz časa socializma oziroma komunistične oblasti ni obdelano in proučeno tako, kot slovensko študentsko gibanje v času prve jugoslovanske države, o čemer je napisal obsežno zgodovinopisno študijo dr. Slavko Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941 (Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Mladinska knjiga, 1972). Je pa o slovenskem študentskem gibanju iz časa, ko je glede svojega delovanja in glede zahtev do oblasti doseglo svoj klimaks, zapisanih in tudi objavljenih v različnih medijih (mnogo v elektronskih) veliko število prispevkov. Gre zlasti za spominske zapise, v katerih se akterji spominjajo predvsem svojega delovanja v študentskem gibanju.
O študentskem organiziranju po drugi svetovni vojni
Organizirano delovanje študentov na takrat edini slovenski univerzi – Univerzi v Ljubljani, pa tudi v Mariboru, kjer je univerza nastajala, je v zborniku prikazano v obsežnem prispevku Petra Vodopivca in Francija Pivca O študentskem organiziranju po drugi svetovni vojni, ki je že del zbornika, izdanega ob petdesetletnici Univerze v Ljubljani leta 1969, vendar glede na čas, ko je njun prispevek nastajal in nastal, nista mogla o takratnem študentskem gibanju napisati še kaj več, čeprav je bil Franci Pivec eden od pomembnih dejavnikov takratnega organiziranja in delovanja študentov na ljubljanski univerzi in eden od tvorcev Skupnosti študentov kot organizacije, ki je vodila družbeno in politično aktivnost ljubljanskih študentov.1 Pomemben prispevek za zgodovino o študentskem gibanju iz časa, ko je to doseglo svoj vrhunec in je imelo tudi določen vpliv na družbeno dogajanje in ga je oblast zaznavala in upoštevala ter se z njim ukvarjala (na konstruktiven, t. i. dialoški, pa tudi temu nasproten način s posameznimi represivnimi ukrepi), je tudi zbornik dokumentov študentskega gibanja Študentsko gibanje 1968–72 (Ljubljana: Republiška konferenca ZSMS in Univerzitetna konferenca ZSMS, 1982 (Krt: Knjižnica revolucionarne teorije 4)) s študijami oziroma razmišljanji o vlogi študentskega gibanja v tem času izpod peres pomembnih dejavnikov in pričevalcev dogajanja (Ciril Baškovič, Pavel Gantar, Marjan Pungartnik, Pavel Zgaga). Ti so osvetlili in tudi ocenili vlogo in pomen študentskega gibanja. Resda pa so bili njegovi udeleženci, »insiderji«, in je njihovo razmišljanje in prikaz študentskega gibanja lahko nekoliko subjektiven. Vsekakor je celoten omenjeni zbornik dokumentov med najboljšimi viri za pisanje zgodovine študentskega gibanja v času njegovega vrhunca v slovenski zgodovini v času druge Jugoslavije.
Nastalo je še nekaj knjig, v katerih so se spominjali svojega delovanja v študentskem gibanju njegovi tedanji pomembni dejavniki. Tako je leta 1986 izšla knjiga »Študentske pomladi – pričevanja« (Ljubljana: Partizanska knjiga, ur. Franček Bohanec in Brane Grabeljšek), v kateri so se vidni dejavniki študentskega gibanja spominjali svojega delovanja in ga tudi ovrednotili. O slovenskem študentskem gibanju, zlasti tistem s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, je nastalo še nekaj zbornikov, v katerih so zbrana spominjanja udeležencev. Eno zadnjih tovrstnih del je 1968: čas upora, upanja in domišljije: zgodbe študentskega gibanja 1964–1974 (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020), ki prinaša izbrane podobe študentskega gibanja s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja iz spominov udeležencev. Sicer pa je o slovenskem študentskem gibanju nastalo več diplomskih del, pa tudi magisterijev. Nasploh je v slovenskem jeziku – po podatkih COBISS s ključno besedo »študentsko gibanje« – nastalo 624 del. Mnoga skušajo prikazati oziroma ovrednotiti zlasti tisto delovanje študentov s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let. To je tudi časovni okvir pričujočega zbornika, ki so ga s svojimi večinoma – ali izključno – spominskimi prispevki pripravili študentski aktivisti, ki jih je mogoče označiti tudi kot študentske voditelje ali pa funkcionarje študentskega gibanja. Ti so dejansko predstavljali študentsko gibanje in mu dajali značaj in takratni pomen v družbenem in političnem dogajanju. Bili so študentsko gibanje!
Z zbornikom o SŠ dobiva študentsko gibanje novo dimenzijo
Na njihovih zapisih, na njihovih spominih, temelji pričujoči zbornik o Skupnosti študentov 1968–1974. Gre za zbornik, v katerem se akterji študentskega gibanja oziroma delovanja študentov na področju družbenih in političnih zadev spominjajo svojega delovanja v okviru Skupnosti študentov – tako svojo osebno angažiranost kot skupno aktivnost in njene uspehe (in neuspehe) tudi vrednotijo oziroma ocenjujejo. Predvsem pa so se v tem, mogoče je reči »zborniku spominjanja na svoje delovanje v Skupnosti študentov«, osredotočili na to organizirano združenje, v katerem so delovali in prek katerega so študenti vplivali na družbeno in politično dogajanje. Ker so bili dosedanji spominski zapisi o študentskem gibanju osredotočeni zlasti na dogajanja spomladi 1971 (zasedba Filozofske fakultete), so poglobljeni spomini na Skupnost študentov zelo dobrodošli. Slovenskemu študentskemu gibanju je s tem dana nova dimenzija. S tem je slovensko študentsko gibanje dobilo svoj začetek in svoj zagon. Nastanek in nato delovanje Skupnosti študentov je pomenilo začetek tistega študentskega gibanja, ki je odločno poseglo v družbene in tudi politične razmere takratnega časa. In nanje v določeni meri, vsaj posredno, vplivalo.
SŠ je delovala v času, ki je v zgodovini dobilo oznako »obdobje liberalizma«
Čas, ko je delovala Skupnost študentov, je v zgodovini dobil oznako obdobje liberalizma. Šlo je za t. i. partijski liberalizem, kar je bila načeloma notranjepolitična stvar v Zvezi komunistov Slovenije z izražanjem stališč, da se ZK nekoliko spremeni v smeri večanja demokratičnosti in liberalizacije v njej, pri čemer pa ni bil postavljen pod vprašaj politični sistem socializma in samoupravljanja. Pogledi oziroma zahteve »liberalcev« iz vrst ZKS so se kazale tudi v posameznih zahtevah glede reform v družbi in državi. Namera »liberalcev« je bila vzpostaviti tudi drugačne mednacionalne odnose v jugoslovanski državi z večjo vlogo oziroma položajem republik kot federalnih enot federativno organizirane države. Bistvena prvina slovenskega »partijskega liberalizma« se je kazala tudi navzven zlasti glede reform gospodarskega sistema, glede uvajanja prvin tržnega gospodarstva pa tudi glede večje gospodarske samostojnosti Slovenije zlasti glede možnosti vzpostavljanja mednarodnih gospodarskih odnosov. »Partijski liberalizem« v Sloveniji je poosebljal Stane Kavčič, tedaj predsednik slovenskega Izvršnega sveta, tj. vlade. Njegova namera je bila liberalizirati in tudi demokratizirati ne le Partijo, ampak celotno družbo, vključno z gospodarstvom. O tem več in v podrobnostih v Božo Repe, »Liberalizem« v Sloveniji, Ljubljana: RO ZZB NOV Slovenije, 1992 (Borec, revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 1992, št. 9-10).
»Partijski liberalizem« je vplival na SŠ in SŠ je vplivala na »liberalizacijo v partiji«
Čas vzpona ali višek študentskega gibanja v Sloveniji se sklada s časom »partijskega liberalizma«. »Partijski liberalizem« je dal oziroma omogočil vzpon in klimaks slovenskega študentskega gibanja. Zaton »partijskega liberalizma«, njegov konec, ki ga simbolizira odstranitev Staneta Kavčiča s položaja slovenskega »premierja« v začetku novembra 1972, pa je pomenil povratek »partijskega konservatizma«. Pomeni pa tudi zaton »revolucionarnosti« študentskega gibanja, tistega, kar je predstavljala Skupnost študentov s svojimi pogledi in izražanjem le-teh.
»Partijski liberalizem« je vsekakor imel vpliv na Skupnost študentov in na študentsko gibanje. Morda je bil za dejavnike študentskega gibanja vpliv nezaveden, vendar je v praksi vsekakor bil. Vsaj glede odnosa slovenske državne oblasti v podobi vlade. Zaradi tega je bilo za študente in za zahteve oziroma opozorila študentov, združenih v Skupnost študentov, glede določenih zadev iz t. i. socialnih vprašanj nekoliko več posluha, pa tudi reakcija oblasti je bila glede represije nekoliko bolj mila. Vsekakor je bilo mogoče zaznati vpliv »partijskega liberalizma« na dejavnost Skupnosti študentov, pa tudi vpliv le-te na »partijski liberalizem«.
Po prevladi konservativnih sil v ZK je bilo oblasti mnogo do tega, da SŠ »pasivizira«
Dejstvo je, da je dejavnost Skupnosti študentov zamrla in se končala z zlomom »partijskega liberalizma« in ponovno prevlado konservativnih sil oziroma politikov s konservativnimi pogledi na vlogo in položaj komunistične stranke v družbi. To kaže na sozvočje »liberalcev« in študentskega gibanja v podobi Skupnosti študentov. »Liberalizmu« je namreč sledila nekakšna psevdorevolucija, natančneje protirevolucija proti možnosti liberalizacije in tudi demokratizacije komunistične organizacije in s tem celotne družbe. Posledica tega obrata v Zvezi komunistov Jugoslavije se je odražala tudi na študentskem gibanju.
To kaže na to, da je imelo študentsko gibanje v Sloveniji v podobi Skupnosti študentov določeno družbeno ali kar politično težo in je bilo oblasti s prevlado »konservativcev« mnogo do tega, da študentsko gibanje in Skupnost študentov »pasivizira«.
* * *
Zbornik o Skupnosti študentov, njenem delovanju in vseh dejavnostih, ki so jo spremljale, od tiskanih medijev do Radia Študent kot edinstvene inštitucije slovenskega študentskega gibanja tistega časa, so dejansko spomini takratnih študentskih dejavnikov, pa tudi njihova razmišljanja in ocene svojega delovanja oziroma delovanja študentskega gibanja. Zbornik je kot mnogi zborniki o slovenskem študentskem gibanju v času njegovega največjega vzpona in družbenega pomena pred tem »zasnovan« na spominih udeležencev. Tistih, ki so takrat študentsko gibanje oblikovali, ga vodili in ga predstavljali.
Spomini udeležencev so pomemben zgodovinski vir, vendar še niso zgodovina
Spomini udeležencev ali dejavnikov nekega dogajanja so pomemben zgodovinski vir. Zlasti velja to za spomine dejavnikov – akterjev ali faktorjev – zgodovinskega dogajanja. Še posebno, če so na dogajanje lahko vplivali. Vendar sami za sebe in po sebi še niso zgodovina. So prispevek za zgodovino. Resda zelo pomemben prispevek, vendar so le to. So pomemben vir, za marsikaj, kar se je dogajalo in dogodilo, so lahko edini vir, ki je na razpolago zgodovinopisju.
Spomini dejavnikov so očitno tudi osnovni vir za zgodovino slovenskega študentskega gibanja s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let 20. stoletja. Spomini in dnevniki v resnici sodijo v zvrst književnosti, »ki tematizira življenjsko celovita doživetja in izkušnje avtorjev«.2 Spominska književnost je zato tudi pomemben vir za zgodovinopisje. Gre dejansko za avtobiografske zgodovinske vire.
O spominih kot viru je npr. zapisal Winston Churchill, ki je za svoje spominjanje na drugo svetovno vojno dobil leta 1953 Nobelovo nagrado za književnost. Torej za način, kako je napisal svoje spomine, in ne za to, kako in kaj se je spominjal. Tisto, kar mu ni ustrezalo (tak primer je bila junija 1940 aretacija in internacija Judov, ki so pribežali pred nacisti v Veliko Britanijo, ker so bili po poreklu iz Nemčije, ter Italijanov, živečih že dalj časa na Otoku, potem ko je Italija vstopila v vojno na strani nacistične Nemčije), je izpustil in prepustil »pozabi«. Dokler tega ni odkrilo zgodovinopisje. Resda več desetletij po dogajanju. Tisti, ki se nečesa spominja in želi, da to postane del zgodovine, ima možnost napraviti »luknjo« v svojem spominskem zapisu in svoje spomine selekcionirati. Jih pač s »pozabo« slabega o sebi in svojih dejanjih olepšati.
Churchill je svoje spomine videl kot prispevek k zgodovini oziroma zgodovinopisju
Je pa Churchill v predgovoru svojih obsežnih spominov – izšli so v več knjigah z nad petsto stranmi – zapisal: »Teh spominov nimam za zgodovinopisje, kajti to bo naloga poznejših rodov. Po pravici pa vidim v njih prispevek k zgodovini, ki utegne biti koristen za prihodnost«. 3 To brez dvoma velja tudi za zapise v pričujočem zborniku. V uvodu v svoje resnično obsežne spomine na drugo svetovno vojno je Churchill postavil dve vprašanji glede odnosa med spomini pa tudi dnevniškimi zapiski osebnosti, ki so ustvarjale zgodovino, in zgodovinopisjem. Prvo vprašanje je, ali so spomini – dnevniki že sami izraz zgodovinopisja oziroma predstavljajo zgodovino, drugo pa, kaj so spomini – dnevniki: ali so zgodovinski vir, prispevek, na katerem zgodovinopisje tudi gradi podobo preteklosti, ki naj bi bila, glede na metodo in tehniko zgodovinopisja, najustreznejši približek tistemu, kar se je (naj bi se) zgodilo. Čeprav gre pri spominih in dnevnikih za pričevanje osebe, ki je bila udeleženec ali vsaj priča dogodku, dogajanju ali zgodovinskemu procesu, ni mogoče spominov pa tudi dnevniških zapiskov jemati kot izraz nepotvorjene resnice, dejstva o zgodovinskem dogajanju. Spomini, pa tudi dnevniki, imajo namreč svoje »šibke« točke, ki jih je treba pri branju, še bolj pa pri uporabi kot zgodovinskega vira razumeti in upoštevati. Vprašanje je, kakšne so zakonitosti pisanja spominov, da postanejo ti zgodovinski vir.
Churchill, če ga je razumeti kot avtoriteto, ki je za svoje spomine dobil prestižno, Nobelovo nagrado, je svoje spomine videl kot prispevek k zgodovini, natančneje k zgodovinopisju, kot enega od mogočih virov, na osnovi katerih zgodovinopisje ustvarja podobo preteklosti, ki naj bi bila najboljši približek tistega, kar se je zgodilo. Verjetno je takšen namen večine avtorjev spominov. Zgodovinopisje jih mora tako tudi razumeti in jih uporabljati.
Za to, da preteklost postane zgodovina, je potrebno zgodovinopisje
Brez zgodovinopisja, torej dejavnosti, ki se ukvarja s pisanjem del o zgodovini – ali historiografije, če komu zveni to bolj učeno – ni zgodovine. Je le preteklost, ki ni ovrednotena oziroma nima še »potrdila« ali »certifikata« o vrednosti in o svoji verodostojnosti. Za to, da preteklost postane zgodovina, je potrebno zgodovinopisje, to pa ima svojo »metodo in tehniko«, svoje zahteve, natančneje vire, na katerih temelji. Eden od virov so spomini. Spomini udeležencev ali natančneje dejavnikov – faktorjev – zgodovinskega dogajanja. Pot od preteklosti do zgodovine je različna. Ena je preko spominov udeležencev, takšnih, ki so bili aktivni dejavniki, pa tudi tistih, ki so bili bolj pasivni opazovalci; ti resda zelo redko prispevajo svoje spomine.
Spomini so predvsem prikaz osebnih doživetij, izkušenj, pa tudi ocen doživetega. V tem so postavljena bistvena vprašanja spominov, njihovega pomena za prikazovanje preteklosti skozi oči pisca spominov: poštenost avtorja do sebe, da čim bolj odkrito in pošteno zapiše tisto, kar se mu je zgodilo, torej da se čim manj prilagaja okoliščinam, v katerih piše in s kakšnim namenom piše. Ali zato, da postavi sebe v zgodovinsko dogajanje v najlepši luči, ali da razjasni zgodovinsko dogajanje? Pri tem je pomembna verodostojnost.
Spomini udeležencev dogajanja so nekakšen spomenik, ki si ga avtor za svoja pretekla dejanja postavlja sam. So izraz njegovega pogleda na sebe, svojo vlogo in na razumevanje svojega sveta in svojega delovanja. Skozi spomine je, večkrat celo bolj kot avtorja samega v njegovem osebnem in intimnem svetu, mogoče spoznati tudi tiste, ki jih je avtor pri svojem delovanju srečeval, z njimi sodeloval ali so mu bili nasprotniki. Spomini namreč prinašajo orise, portrete in ocene osebnosti, avtorjevih sodobnikov. To je največkrat bistven sestavni del spominov. Iz teh opisov je tako mogoče dobiti podobo posameznika, s katerim se je pisec srečeval, predvsem njegovega značaja skozi oči pisca. Čeprav gre pri tem za subjektivno, je to kljub vsemu nič manj pomembno, kajti iz takšnih opisov si je mogoče ustvariti podobo nekoga ali nečesa, nekega dogodka ali celotnega dogajanja, ki je v zgodovinskem dogajanju nekaj pomenilo.
S spomini avtorji predstavljajo svojo resnico
Namen pisanja spominov je za avtorja predstaviti svojo resnico. Vprašanje pa je, kaj in kakšna je resnica. Vsak pisec spominov razkriva svojo resnico in jo predstavlja in ponuja kot pravo, najraje tudi kot edino. Resnica pisca spominov je lahko drugačna od do tedaj že vedenega in podira že ustaljeno sodbo o nečem, kar se je zgodilo in pri čemer je imel avtor spominov aktivno ali pa le pasivno vlogo; je bil pasivni udeleženec ali priča dogajanju. Spominjanje teh se običajno razlikuje od spomina aktivnih dejavnikov nekega dogajanja ali dogodka.
Skupni imenovalec vseh avtorjev spominov je torej prikazati resnico, ki pa je njihova osebna resnica in je zato nujno subjektivna. Kljub zatrjevanju piscev spominov, da je njihov namen predstaviti le njihovo resnico, njihovo zgodbo, pa je njihova želja, da bi njihova resnica prevladala in postala ‘dokončna’. Prav to je ena od nevarnosti glede uporabnosti spominov kot zgodovinskega vira. Zavedati se je treba subjektivnosti avtorjevih ocen dogajanja in oseb v spominih, še zlasti če gre za takšne osebe, ki so njemu bile nasprotniki ali z njimi osebnostno in politično ni soglašal ali ne soglaša.
Pasti spominov, ki se jih je ob branju treba zavedati
Subjektivizem pisca spominov je ena od pasti, ki se je je potrebno ob branju spominov zavedati. To pa velja še bolj pri uporabljanju spominov kot zgodovinskega vira. Bistveni vprašanji glede objektivnosti spominov sta za zgodovinarja, ki spomine uporablja kot vir, kdaj je avtor spomine pisal, zakaj jih je pisal oziroma objavil, kako jih je pisal oziroma na osnovi česa jih je pisal. Ali se je zanašal le na svoj spomin, ali je uporabljal tudi »pomagala«, svoje zapiske in tudi drug material, dokumente, časopise ipd. Znano je, da je človekov spomin nezanesljiv »instrument«; moč pozabljanja, nenamernega in tudi namernega in selekcije v spominu je velika.
Na pisca spominov vsekakor vpliva okolje, okoliščine in obdobje, v katerem spomine piše; predvsem velja to za politične okoliščine in njegov odnos do ‘politike’ in političnega dogajanja v času, ko se odloči napisati spomine. Glede verodostojnosti zapisanega v spominih je pomembno, koliko je mogoče spomine-spominjanje dokumentirati. Zapisano v spominih mora biti dokazljivo s pomočjo drugih spominov na isto dogajanje ali pa celo z uporabo pisnih virov, uradnih dokumentov. V takšnem primeru so spomini dobrodošel zgodovinski vir, ali vsaj dopolnilo k drugim, zlasti arhivskim virom. So potrditev, še bolj pa »ilustracija« mnogokrat suhoparnih arhivskih dokumentov, ki dobijo v tem primeru bolj osebnostno noto, običajno pa razkrijejo »zakulisje« dogajanja oziroma vsebine arhivskega dokumenta. Ne morejo pa biti v zgodovinopisju spomini osnovni oziroma prvi vir, na katerem zgodovinar gradi podobo preteklosti, dogodka, osebe, procesa. Spomini sami po sebi še niso zgodovina oziroma niso zgodovinsko dejstvo.
Velika večina spominov nastane v prelomnih časih nekega zgodovinskega obdobja in »govorijo« o prelomnih časih, ki jih je avtor doživel, morda nanje tudi (ali pa ima tak občutek) vplival.
To v veliki meri velja tudi za zapisano v zborniku o Skupnosti študentov v času njenega vzpona, viška in tudi zatona.
* * *
To je le nekaj misli o spominih kot zgodovinskem viru. O njihovih »pasteh« glede razumevanja v njih napisane »resnice« in s tem povezane verodostojnosti. Dejstva so mogoča in preverljiva, ocene pisca o tem, kaj piše, pa so subjektivna oziroma so lahko tudi v nasprotju z že znanim. Tako z golimi dejstvi in tudi z vrednotenjem dogodka ali dogajanja, ki ga pisec spominov podaja.
Spomine pišejo ljudje različnih poklicnih usmeritev. Najbolj pogosti so spomini politikov, udeležencev in tvorcev političnih dogajanj in procesov. Umetniki in kulturniki so tudi pogosti pisci spominov. Politične spomine pišejo osebe, ki so bile (ali so še) na vodilnih in odločujočih političnih položajih in imajo oblast, da ustvarjajo tisto, kar običajno razumemo kot zgodovino, in v njih obravnavajo oziroma razkrivajo politična dogajanja, v katerih so sodelovali tvorno ali kot priče. Pri teh spominih gre za osebne spomine na politično življenje, v katerem je avtor pustil pečat. Spomini politikov pa so ali avtobiografski, življenjepisni, ki se začnejo z »rojen sem bil« in z opisom družine, prednikov in preko šolanja vstopijo v politiko, ali pa so posvečeni določeni temi oziroma političnemu dogajanju, v katerem je pisec sodeloval.
Zapisi o Skupnosti študentov niso »klasični« (»jaz«) spomini – gre za osebne spomine na skupno delovanje za skupni namen
Vprašanje je, zakaj se neki politik odloči napisati spomine; kakšen je njegov motiv in namen za to. Motivi so lahko različni, vendar imajo glede namena vsi bolj ali manj skupno točko: predstaviti in ohraniti svoj pogled in oceno na zgodovinsko dogajanje, v katerem so sodelovali in nanj vplivali. Ponuditi svojo resnico.
Zapisano v pričujočem zborniku je mogoče razumeti kot spominjanje študentskih politikov, kar so funkcionarji v študentski organizaciji pa tudi drugi, ki so delovali kot aktivisti v vodstvu ali so bili temu blizu. Bili so voditelji »avtonomne« države v državi, kot so označili v enem od poglavij v zborniku Skupnosti študentov. Za »državo« v državi! Za »državo«, ki je bila v »spopadu« z državo in njeno oblastjo za zadeve, ki so se tikale študentov.
Zapisi avtorjev prispevkov v zborniku o Skupnosti študentov so v svojem bistvu spomini, ki pa se razlikujejo od »klasičnih« spominov dejavnikov zgodovinskega dogajanja ali dogodkov, ki so neredko izraženi kot »jaz-jaz« in morda še kdo. V zapisih o Skupnosti študentov takšni spomini ne prevladujejo. V svojih prispevkih namreč avtorji govorijo o temah oziroma o vsebini, mogoče je reči o »problematiki«, s katero se je ukvarjala Skupnost študentov. Gre za osebno spominjanje na skupno delovanje za skupni namen. Gre za osebne spomine na delovanje kolektiva – Skupnosti študentov.
Z zbornikom so dosegli namen – SŠ so iztrgali pozabi
Z zapisanim in objavljenim v zborniku je dosežen namen, ki so si ga postavili tisti, ki so se odločili za pripravo in izdajo tega zbornika. Namreč iztrgati pozabi Skupnost študentov. Ta je delovala od leta 1968, leta, ki se je zapisalo kot leto študentskih protestov in nemirov široko po Evropi, pa tudi v Jugoslaviji in v Sloveniji, pa do leta 1974, ko je ta študentska organizacija usahnila in jo je »nadomestila« Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS) kot nekakšna »mladinska« Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL), v kateri pa se je študentska organiziranost in delovanje študentov na družbenem in političnem področju razvodenelo. To je bil eden bistvenih namenov nove organiziranosti mladih v jugoslovanski državi. Utopiti študente s svojimi pogledi in zahtevami v »morju« drugih pripadnikov mlade generacije, ki niso imeli takih jasnih pogledov na problematiko jugoslovanske družbe, kot so to imeli študenti. Zlasti tisti z družboslovnih fakultet. Šlo je za nekakšen strah oblasti pred študenti in so jih »nevtralizirali« z novo družbenopolitično organizacijo, nad katero je imela idejni in politični ter stvarni nadzor vladajoča Zveza komunistov. Politične razmere so se zaradi prevlade »konservativcev« v Zvezi komunistov spremenile in s tem se je spremenila politična »klima«, v kateri je rasla in se razvijala Skupnost študentov. Ta je bila vsekakor ena od žrtev spremembe v politiki, ki jo je mogoče opredeliti z besedami Staneta Dolanca, sekretarja Izvršnega biroja Predsedstva ZKJ, ali »drugega človeka Jugoslavije« za predsednikom Titom, izrečenimi septembra 1972 (v Splitu): »Predvsem nam mora biti popolnoma jasno, da smo komunisti v tej državi na oblasti.« To je moralo biti jasno tudi študentom in Skupnosti študentov, čeprav načeloma niso nasprotovali političnemu sistemu, kakršen je bil v Jugoslaviji, so ga pa želeli spremeniti, da bi postal manj tog in bi bil resnično »socializem s človeškim obrazom«. Pri tem je bilo med dejavniki Skupnosti študentov kar nekaj članov Zveze komunistov. Za reforme, razen za reformo federativnosti z večanjem položaja in vloge federalnih enot, republik v odnosu do državnega »centra«, vladajoči niso imeli posluha. Predvsem niso želeli nobenih sprememb, niti organizacijskih glede Zveze komunistov Jugoslavije. Zato so jih motili študenti s svojimi pogledi in zahtevami glede zahtev po spremembah.
SŠ v zgodovini študentskega gibanja ni bila dovolj pojasnjena in raziskana – njena podoba je bila v zgodovini »zamegljena«
Skupnost študentov je bila v zgodovini slovenskega študentskega gibanja resda prisotna, ne pa izpostavljena in zlasti ne dovolj pojasnjena, raziskana. Zanjo so vedeli in bili nanjo ponosni njeni dejavniki, tisti, ki so jo oblikovali, vodili in ji dajali pomen v takratnem študentskem boju. Tako glede socialnih vprašanj pa tudi političnih. Zlasti v »boju« z oblastjo. Z zbornikom, posvečenem zlasti ali samo Skupnosti študentov, bo ta organizacija ali pa delovna organiziranost študentov, ki so želeli s svojim delovanjem doseči spremembe glede študija in socialnega položaja študentov, dobila podobo, ki je bila do sedaj nekako zamegljena. Tudi na račun »konkurenčnega« dogajanja aprila in maja 1971 s kulminacijo z zasedbo Filozofske fakultete, kar se smatra za najbolj znan izraz slovenskega študentskega gibanja v času socialistične oblasti. Z zapisanim v zborniku o Skupnosti študentov se bo podoba slovenskega študentskega gibanja nekoliko spremenila in se pokazala bolj jasno in zlasti v celoti.
Treba bo vpogledati še v arhive SDV
V uvodnem prispevku v zbornik je zapisano, da je v zvezi z delovanjem Skupnosti študentov še veliko vprašanj, ki še niso dovolj proučena. Razlog za to naj bi bil oziroma je pomanjkljivo arhivsko gradivo Skupnosti študentov (vprašanje je mogoče, kako so ga hranili ali so ga sploh hranili), tisto ki pa je ohranjeno, še ni bilo v celoti pregledano. Gradivo o delovanju Skupnosti študentov, najbrž najbolj za posameznike iz vodstva, je v arhivskem gradivu Službe državne varnosti (popularno imenovane Udba), ki je nedvomno spremljala delovanje študentske organizacije in tistih članov, ki so dajali organizaciji in njeni dejavnosti značaj in pomen. Glede tega se ne gre slepiti. Ob pregledu tega gradiva se lahko marsikaj, kar je zapisano v zborniku na osnovi zapisov dejavnikov študentskega gibanja oziroma delovanja Skupnosti študentov, potrdi, mogoče pa se tudi spremeni. Vsekakor je vredno za celovito podobo delovanja Skupnosti študentov upoštevati arhivsko gradivo, ki ga je ustvarila SDV.
Vsekakor velja ugotovitev, ki so jo zapisali v prispevku »Zveza skupnosti študentov Slovenije – znanilka pomladi, ki jo je pobrala zmrzal« avtorji, ki so bili pobudniki zbornika in so bedeli nad njegovim nastajanjem (Tomaž Kšela, Lenart Šetinc, Ciril Baškovič, Janez Koželj, Ivo Usar), da zbornik prinaša »zgodbo« in zgodovino Skupnosti študentov, ki pa »terja še dopolnitve, saj je spisana na osnovi pomanjkljivih arhivskih virov in zapisov v študentskem tisku ter po spominih nekaterih njenih protagonistov«.
Zbornik o SŠ – pomemben prispevek za nadaljnje preučevanje študentskega gibanja
Zbornik, za katerega je prispevalo svoje prispevke mnogo protagonistov v študentskem gibanju in njegovi organizacijski podobi Skupnosti študentov ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let 20. stoletja, v času, ko je široko po svetu imelo študentsko gibanje velik družbeni in tudi politični pomen, je pomemben prispevek za nadaljnje preučevanje slovenskega študentskega gibanja in za ustvarjanje njegove podobe in pomena v slovenski zgodovini.
Izziv za zgodovinopisje
Glede na to, da pomeni zbornik, ki je sestavljen iz spominov – ti so mnogokrat tudi analitični in niso le »golo« spominjanje na študentska leta in na njihovo mladost –, gradivo za celovitejši prikaz delovanja Skupnosti študentov kot bistvene organizacije za delovanje študentov, je treba iskati, najti ali enostavno čakati na nekoga, ki bi vse zapisano v zborniku »zlil« v celovito zgodovinopisno delo. Ali več del, saj je tem, ki so jih zakoličili objavljani prispevki, več, ali kar preveč, da bi jih bilo mogoče zgodovinopisno obdelati v enem delu. Zbornik o Skupnosti študentov 1968–,1974 je izziv za zgodovinopisje, da »naredi« iz zapisov pravo zgodovino študentskega gibanja s poudarkom na Skupnosti študentov in na njenem pomembnem delovanju.
1 O tem Franci Pivec (2010). Osamosvajanje študentske skupnosti: slovensko študentsko gibanje v šestdesetih letih. Slovenija – Jugoslavija in reforme 1968/1988. Ur. Zdenko Čepič. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino (Vpogledi 2). 295–302.
2 Igor Grdina: Spominska književnost. Encikopedija Slovenije, zv. 12, Ljubljana 1998, str. 217.
3 Winston Churchill: Druga svetovna vojna. Ljubljana 1964, str. 16.
