Kdor se giblje v tržaškem svetu umetnosti, zagotovo pozna Avgusta Černigoja, umetnika, ki je vse življenje posvetil prodiranju v skrivnost ustvarjalnosti. Zdaj, ko je dopolnil 79 let, mu občina v palači Palazzo Costanzi posveča veliko »retrospektivo življenja«, v kateri so zbrani dokazi o njegovi zelo intenzivni dejavnosti, ki jo je od dvajsetih let nenehno razvijal na področju umetnosti. Razstava vključuje petdesetletno raziskovanje: pravzaprav bo konstruktivistična sezona v Ljubljani, ki sega v leto 1925, v prihodnjih mesecih v slovenski prestolnici predmet velikega spominskega obeležja. V Trstu so torej dokumentirana dela, ki jih je tržaški umetnik ustvaril od leta 1927, ko je s Stepancichem, Carmelichem in Vlachom z »revolucionarno« konstruktivno razstavo v mestnem paviljonu Giardino pubblica razburkal mirni svet lokalne umetnosti. Razstavo, ki so jo odprli v soboto v palači Palazzo Costanzi, kurirata Tullio Reggente in Edward Zajec iz muzeja Museo Revoltella.
»To petdesetletno obdobje smo opisali s približno sto slikami, risbami, grafičnimi listi in kolaži,« zapiše Reggente. Razstava sledi profilu delovanja nedvomno enega najpomembnejših tržaških slikarjev stoletja. Morda se niti Černigoj ni zavedal pomena dela, ki ga je opravljal, sliko za sliko, grafiko za grafiko. Dovolj je, če se ustavimo pri kakovosti njegovega figurativnega slikarstva v tridesetih letih (s tem mislim na portrete njegove žene in sina) in pri njegovem raziskovanju neoplastike v petdesetih letih, da bi razumeli, da je vse, kar se je takrat zdelo kot »oživitev« ali izum, ki je bil izveden zaradi zasebne raziskave, danes mogoče povzeti v strogo linijo, kjer se vsako dejanje zdi strogo posledična prejšnji.« Po zaslugi Reggenteja, tržaškega esejista in kulturnega delavca, so pred nekaj leti prišli na dan lesorezi in risbe, ki jih je Černigoj ustvaril za »Naš glas«, tržaško kovačnico slovenske kulture v dvajsetih letih 20. stoletja. Med njimi sta portret Srečka Kosovela in njegov avtoportret, ki sta z natančnim tehničnim pripisom konstruktivističnemu vzdušju, ki je spodbujalo delo v tistih letih.
»Kosovel je bil izstopajoč lik, ki pa je sogovorniku takoj posredoval zavest o svojem zlu. Bil je krhek, odmaknjen, zelo romantičen in ni ustrezal mojemu borbenemu duhu. Zato je bil do mene vedno v obrambnem položaju,« se spominja Černigoj. Ta njegov »borbeni duh« mu je vedno prinesel več neodobravanja kot odobravanja: znani so njegovi »besedni spopadi« z velikimi lokalnimi umetniki, ki so jih večinoma narekovala različna mnenja pri ocenjevanju in presoji. Malokdo se spominja Černigojevih mirnih razprav, skoraj vedno so bile to nasprotno ostre bitke »na nož«, v katerih je umetnik želel, da bi njegovo stališče prevladalo, »ne da bi pri tem zamolčal svoje besede«. Sam je našel dolg seznam »nesoglasij« s kritiki in slikarji: tudi z Bencom, ki ga je pogosto branil zaradi jasnosti njegovih namenov in vztrajnosti njegovega talenta.
Černigoj je zaradi tega zbadljivega značaja malce obseden z drugimi kolegi, tako zelo, da mu »Napad« velikokrat spodleti zaradi ... pomanjkanje nasprotnikov. Poleg teh osebnih vidikov pa ostaja umetnikova izjemna potrpežljivost pri nagovarjanju učencev: to je poklic, ki po koncu druge svetovne vojne postane nujen. S svojega mesta učitelja risanja je Černigoj svojo strast do umetnosti prenesel na stotine učencev. Je eden redkih učiteljev v Trstu, ki šolarje redno vodi na ogled mestnih galerij in z njimi v živo razpravlja o problemih lastne in tuje ustvarjalnosti. Njegov pouk ne temelji le na akademskem ponavljanju shem, temveč predvsem na poudarjanju vrednosti raziskovanja in pomena, ki ga je mogoče najti s poglobljeno analizo slikarskih, grafičnih in risarskih tem. Černigoj brani otroško domišljijo pred obveznostjo pripovedovanja, spodbuja jo k abstrakciji, ki učenca osvobodi vseh omejitev in ga usmeri k iznajdljivosti. V tem smislu je predhodnik, saj je od takrat to načelo uvajal na tržaški gimnaziji. Z leti so učenci rasli in se uveljavljali, nato pa so postali najboljši prijatelji Černigoja... Tržaška značilnost v šoli sledi - tudi v ustreznih razsežnostih - velikim izkušnjam »Bauhausa« v Weimarju: je edini tržaški umetnik, ki je obiskoval te mitske tečaje pod vodstvom nekaterih mojstrov našega stoletja. Černigoj se spominja Kandinskega, neprekosljivega ruskega slikarja, očeta abstrakcionizma in velikega teoretika razgradnje narativnih oblik: »Imel je držo plemiča, sledil je liniji psihološkega učenja, katerega cilj je bil globoko prodreti v probleme, s katerimi se je bilo treba soočiti, bil je velik v vseh svojih pojavnih oblikah in vsako slikarsko rešitev je znal primerjati s svojimi tezami ...«.
Kljub visoki starosti pa Černigoja dogodki, v katere je bil vpleten, niso pretresali: vedno je zelo jasno opisoval situacije in razloge, ki so ga pripeljali do tega ali onega dela. Svojo vrnitev k figuraliki iz tridesetih let utemeljuje s potrebo, da v pripovednem vtisu prebere drugačno resničnost, osvobojeno iluzij, ki jih je ustvarila tradicija devetnajstega stoletja. Še danes, pri častitljivih devetinsedemdesetih letih, se ne more odločiti, katero obdobje je bolj pristno njegovo: vsa dela, ki jih je ustvaril, ljubi z ljubeznijo očeta, ki enako ljubi svoje otroke. Njegov studio je prepoln map z risbami, grafičnimi listi in slikami, ki so zložene ena poleg druge, kar je jasen znak neprekinjene, nepretrgane dejavnosti. Morda je skrivnost njegove izjemne vitalnosti prav v tem, da se je znal v vsakem, tudi najtemnejšem trenutku svoje umetniške kariere obrniti na list papirja ali platno, da bi razložil svoj notranji nemir. Pravzaprav imamo občutek, da njegova ekstrovertirana patina skriva dušo, predano razmisleku in meditaciji. Več ur na dan preživi v svojem ateljeju v srhljivem in mitičnem ponavljanju faustovske podobe. Njegova večna umetniška mladost je plačana s tem, da mora biti vedno blizu barvam, »ready-made« (lesene površine, na katere je nalepil stare lesene tipografske črke in vsakdanje predmete), vrezilu in svinčniku. Pred dvema letoma je doživel hudo prometno nesrečo: na Viale Miramare ga je zbil avto, zaradi česar je dolgo časa preživel v lokalni bolnišnici. No, iz nje je prišel bolj živahen kot prej, z velikim paketom risb in z željo, da bi se boril in razpravljal o vsem z vsemi, nedotaknjeno...
Černigoj je torej mali jekleni mož, ki je premagal vojne in spopade, ne da bi izgubil sposobnost videti lepšo plat stvari: v dvajsetletnem obdobju je bil deležen fašističnega ovaduštva in »državne kulture«, ne da bi izgubil voljo do slikanja in biti sam s svojim navdušenjem in strastjo do umetnosti. Videl je, kako so okoli njega izginjale generacije umetnikov, od Kosovela do Carmelicha, od Spazzapana do Nathana in Bolaffia, ki so vedno prenašali baklo nečesa, kar, če že ne moremo imenovati avantgarda (»... grda in dvoumna beseda«, pravi umetnik), je zagotovo zaupanje v možnost, da se z novimi besedami in drugačnim besednjakom lotimo sestavljanja umetniškega sporočila.
Tržačan do dna je svojo slovensko matico uporabil za razumevanje nemškega in italijanskega sveta in je študiral v Bologni, Münchnu in Weimarju. V tridesetih letih je o sebi zapisal: »Zakaj sem šel v Nemčijo? Na to ne morem natančno odgovoriti. Morda zato, ker sem se želel prepojiti z duhom civilizacije. Nemčija pa mi je ponudila ogromno teoretičnega znanja, ki je prvi pogoj za vsako dejavnost. Zato se Nemcem zahvaljujem, ker so me vzgojili na evropski način.«
Pogosto in rad govori o svojih dveh »odraslih« sinovih. Prvi je učitelj fizike na Univerzi v Trstu, drugi pa je zaposlen v mednarodnih organizacijah v Ženevi. Še danes (in to je v njegovem značaju) se izogiba obveznosti sestavljanja bilance stanja. Po tej razstavi »petdeset let umetnosti v Trstu« bo v Idriji pripravil razstavo svojega konstruktivističnega obdobja med letoma ’24 in ’26: to bo še en »napor«, s katerim se bo soočil z enako zavzetostjo kot z vsemi drugimi razstavami. Reggente je zapisal, da se je Černigoj morda »bal postaviti v položaj, da bi rekel dokončno besedo, saj se je zavedal, da je vsak trenutek dejavnosti zanj sinonim za življenje, za študij pri odkrivanju tistega mitskega Feniksa, ki je umetnost ...«. Zato ni hotel pokazati svojih »skrivnih listov«, risb, ki jih je hranil in jih ni želel pokazati javnosti v »Costanzi«, za ta poklon, ki mu ga je izkazal Trst, hvaležen za priznanje njegove umetniške kakovosti in slave, ki se ji Černigoj očitno želi odpovedati, prepričan, da bo lahko rekel ... jutri, šele jutri, dokončno besedo.
Zagotovo je bil ogled razstave Avgusta Černigoja v Revoltelli eden od mojih največjih doživetij v Trstu. Od nje mi je v arhivu ostal izvod Il meridiano di Trieste - nova serija, kjer je bil objavljen gornji članek (leto I - št. 15 - 14. april 1977, str. 13) z njegovo fotografijo na naslovnici. Ponudil sem ga Univerzitetni knjižnici Maribor, kjer so mi ga z rahlim zmrdovanjem vrnili. Članek pa ni dokumentiran. Op. prev.
Kdor se giblje v tržaškem svetu umetnosti, zagotovo pozna Avgusta Černigoja, umetnika, ki je vse življenje posvetil prodiranju v skrivnost ustvarjalnosti. Zdaj, ko je dopolnil 79 let, mu občina v palači Palazzo Costanzi posveča veliko »retrospektivo življenja«, v kateri so zbrani dokazi o njegovi zelo intenzivni dejavnosti, ki jo je od dvajsetih let nenehno razvijal na področju umetnosti. Razstava vključuje petdesetletno raziskovanje: pravzaprav bo konstruktivistična sezona v Ljubljani, ki sega v leto 1925, v prihodnjih mesecih v slovenski prestolnici predmet velikega spominskega obeležja. V Trstu so torej dokumentirana dela, ki jih je tržaški umetnik ustvaril od leta 1927, ko je s Stepancichem, Carmelichem in Vlachom z »revolucionarno« konstruktivno razstavo v mestnem paviljonu Giardino pubblica razburkal mirni svet lokalne umetnosti. Razstavo, ki so jo odprli v soboto v palači Palazzo Costanzi, kurirata Tullio Reggente in Edward Zajec iz muzeja Museo Revoltella.
»To petdesetletno obdobje smo opisali s približno sto slikami, risbami, grafičnimi listi in kolaži,« zapiše Reggente. Razstava sledi profilu delovanja nedvomno enega najpomembnejših tržaških slikarjev stoletja. Morda se niti Černigoj ni zavedal pomena dela, ki ga je opravljal, sliko za sliko, grafiko za grafiko. Dovolj je, če se ustavimo pri kakovosti njegovega figurativnega slikarstva v tridesetih letih (s tem mislim na portrete njegove žene in sina) in pri njegovem raziskovanju neoplastike v petdesetih letih, da bi razumeli, da je vse, kar se je takrat zdelo kot »oživitev« ali izum, ki je bil izveden zaradi zasebne raziskave, danes mogoče povzeti v strogo linijo, kjer se vsako dejanje zdi strogo posledična prejšnji.« Po zaslugi Reggenteja, tržaškega esejista in kulturnega delavca, so pred nekaj leti prišli na dan lesorezi in risbe, ki jih je Černigoj ustvaril za »Naš glas«, tržaško kovačnico slovenske kulture v dvajsetih letih 20. stoletja. Med njimi sta portret Srečka Kosovela in njegov avtoportret, ki sta z natančnim tehničnim pripisom konstruktivističnemu vzdušju, ki je spodbujalo delo v tistih letih.
»Kosovel je bil izstopajoč lik, ki pa je sogovorniku takoj posredoval zavest o svojem zlu. Bil je krhek, odmaknjen, zelo romantičen in ni ustrezal mojemu borbenemu duhu. Zato je bil do mene vedno v obrambnem položaju,« se spominja Černigoj. Ta njegov »borbeni duh« mu je vedno prinesel več neodobravanja kot odobravanja: znani so njegovi »besedni spopadi« z velikimi lokalnimi umetniki, ki so jih večinoma narekovala različna mnenja pri ocenjevanju in presoji. Malokdo se spominja Černigojevih mirnih razprav, skoraj vedno so bile to nasprotno ostre bitke »na nož«, v katerih je umetnik želel, da bi njegovo stališče prevladalo, »ne da bi pri tem zamolčal svoje besede«. Sam je našel dolg seznam »nesoglasij« s kritiki in slikarji: tudi z Bencom, ki ga je pogosto branil zaradi jasnosti njegovih namenov in vztrajnosti njegovega talenta.
Černigoj je zaradi tega zbadljivega značaja malce obseden z drugimi kolegi, tako zelo, da mu »Napad« velikokrat spodleti zaradi ... pomanjkanje nasprotnikov. Poleg teh osebnih vidikov pa ostaja umetnikova izjemna potrpežljivost pri nagovarjanju učencev: to je poklic, ki po koncu druge svetovne vojne postane nujen. S svojega mesta učitelja risanja je Černigoj svojo strast do umetnosti prenesel na stotine učencev. Je eden redkih učiteljev v Trstu, ki šolarje redno vodi na ogled mestnih galerij in z njimi v živo razpravlja o problemih lastne in tuje ustvarjalnosti. Njegov pouk ne temelji le na akademskem ponavljanju shem, temveč predvsem na poudarjanju vrednosti raziskovanja in pomena, ki ga je mogoče najti s poglobljeno analizo slikarskih, grafičnih in risarskih tem. Černigoj brani otroško domišljijo pred obveznostjo pripovedovanja, spodbuja jo k abstrakciji, ki učenca osvobodi vseh omejitev in ga usmeri k iznajdljivosti. V tem smislu je predhodnik, saj je od takrat to načelo uvajal na tržaški gimnaziji. Z leti so učenci rasli in se uveljavljali, nato pa so postali najboljši prijatelji Černigoja... Tržaška značilnost v šoli sledi - tudi v ustreznih razsežnostih - velikim izkušnjam »Bauhausa« v Weimarju: je edini tržaški umetnik, ki je obiskoval te mitske tečaje pod vodstvom nekaterih mojstrov našega stoletja. Černigoj se spominja Kandinskega, neprekosljivega ruskega slikarja, očeta abstrakcionizma in velikega teoretika razgradnje narativnih oblik: »Imel je držo plemiča, sledil je liniji psihološkega učenja, katerega cilj je bil globoko prodreti v probleme, s katerimi se je bilo treba soočiti, bil je velik v vseh svojih pojavnih oblikah in vsako slikarsko rešitev je znal primerjati s svojimi tezami ...«.
Kljub visoki starosti pa Černigoja dogodki, v katere je bil vpleten, niso pretresali: vedno je zelo jasno opisoval situacije in razloge, ki so ga pripeljali do tega ali onega dela. Svojo vrnitev k figuraliki iz tridesetih let utemeljuje s potrebo, da v pripovednem vtisu prebere drugačno resničnost, osvobojeno iluzij, ki jih je ustvarila tradicija devetnajstega stoletja. Še danes, pri častitljivih devetinsedemdesetih letih, se ne more odločiti, katero obdobje je bolj pristno njegovo: vsa dela, ki jih je ustvaril, ljubi z ljubeznijo očeta, ki enako ljubi svoje otroke. Njegov studio je prepoln map z risbami, grafičnimi listi in slikami, ki so zložene ena poleg druge, kar je jasen znak neprekinjene, nepretrgane dejavnosti. Morda je skrivnost njegove izjemne vitalnosti prav v tem, da se je znal v vsakem, tudi najtemnejšem trenutku svoje umetniške kariere obrniti na list papirja ali platno, da bi razložil svoj notranji nemir. Pravzaprav imamo občutek, da njegova ekstrovertirana patina skriva dušo, predano razmisleku in meditaciji. Več ur na dan preživi v svojem ateljeju v srhljivem in mitičnem ponavljanju faustovske podobe. Njegova večna umetniška mladost je plačana s tem, da mora biti vedno blizu barvam, »ready-made« (lesene površine, na katere je nalepil stare lesene tipografske črke in vsakdanje predmete), vrezilu in svinčniku. Pred dvema letoma je doživel hudo prometno nesrečo: na Viale Miramare ga je zbil avto, zaradi česar je dolgo časa preživel v lokalni bolnišnici. No, iz nje je prišel bolj živahen kot prej, z velikim paketom risb in z željo, da bi se boril in razpravljal o vsem z vsemi, nedotaknjeno...
Černigoj je torej mali jekleni mož, ki je premagal vojne in spopade, ne da bi izgubil sposobnost videti lepšo plat stvari: v dvajsetletnem obdobju je bil deležen fašističnega ovaduštva in »državne kulture«, ne da bi izgubil voljo do slikanja in biti sam s svojim navdušenjem in strastjo do umetnosti. Videl je, kako so okoli njega izginjale generacije umetnikov, od Kosovela do Carmelicha, od Spazzapana do Nathana in Bolaffia, ki so vedno prenašali baklo nečesa, kar, če že ne moremo imenovati avantgarda (»... grda in dvoumna beseda«, pravi umetnik), je zagotovo zaupanje v možnost, da se z novimi besedami in drugačnim besednjakom lotimo sestavljanja umetniškega sporočila.
Tržačan do dna je svojo slovensko matico uporabil za razumevanje nemškega in italijanskega sveta in je študiral v Bologni, Münchnu in Weimarju. V tridesetih letih je o sebi zapisal: »Zakaj sem šel v Nemčijo? Na to ne morem natančno odgovoriti. Morda zato, ker sem se želel prepojiti z duhom civilizacije. Nemčija pa mi je ponudila ogromno teoretičnega znanja, ki je prvi pogoj za vsako dejavnost. Zato se Nemcem zahvaljujem, ker so me vzgojili na evropski način.«
Pogosto in rad govori o svojih dveh »odraslih« sinovih. Prvi je učitelj fizike na Univerzi v Trstu, drugi pa je zaposlen v mednarodnih organizacijah v Ženevi. Še danes (in to je v njegovem značaju) se izogiba obveznosti sestavljanja bilance stanja. Po tej razstavi »petdeset let umetnosti v Trstu« bo v Idriji pripravil razstavo svojega konstruktivističnega obdobja med letoma ’24 in ’26: to bo še en »napor«, s katerim se bo soočil z enako zavzetostjo kot z vsemi drugimi razstavami. Reggente je zapisal, da se je Černigoj morda »bal postaviti v položaj, da bi rekel dokončno besedo, saj se je zavedal, da je vsak trenutek dejavnosti zanj sinonim za življenje, za študij pri odkrivanju tistega mitskega Feniksa, ki je umetnost ...«. Zato ni hotel pokazati svojih »skrivnih listov«, risb, ki jih je hranil in jih ni želel pokazati javnosti v »Costanzi«, za ta poklon, ki mu ga je izkazal Trst, hvaležen za priznanje njegove umetniške kakovosti in slave, ki se ji Černigoj očitno želi odpovedati, prepričan, da bo lahko rekel ... jutri, šele jutri, dokončno besedo.
Zagotovo je bil ogled razstave Avgusta Černigoja v Revoltelli eden od mojih največjih doživetij v Trstu. Od nje mi je v arhivu ostal izvod Il meridiano di Trieste - nova serija, kjer je bil objavljen gornji članek (leto I - št. 15 - 14. april 1977, str. 13) z njegovo fotografijo na naslovnici. Ponudil sem ga Univerzitetni knjižnici Maribor, kjer so mi ga z rahlim zmrdovanjem vrnili. Članek pa ni dokumentiran. Op. prev.
