Spominjanje na gospoda Emila Freliha v Društvu slovenskih pisateljev 4. junija 2007
Pokojni se je kot mladenič izučil oblikovati zlato. Pri tem se je naučil krotiti čas, da bi delal čimveč in čim bolje.
Bil je predvsem režiser, operni in dramski, igralec, plesalec, nekaj malega dramatik, ustanovitelj svojega Malega gledališča, svetovalec ljubiteljskim odrom, pisec člankov o slovenskem in tujih gledališčih, izdajatelj znamenitih medvojnih Gledaliških koledarčkov, pisatelj, potopisec, naravovarstvenik, športnik, gornik in plezalec in eden od redkih Slovencev, ki je obhodil svet. Opis tega mnogoterega in vsakovrstnega delovanja je naloga posebnega predavanja, nas pa zanimajo vsaj nekatere značilnosti njegove osebnosti.
Ves čas ga je v največji meri vodilo čustvo. Ni dal veliko na goli razum, filozofiranje mu ni šlo od rok.
V čustvovanju je vir njegove veselosti. V stiku z ljudmi, ki ga je znal prisrčno ustvarjati, je bil razsipnež s smehom in s prepričljivo, preprosto prijaznostjo. Veselost in prijaznost, je čutil, sta valuti, ki jasnita našo odtujenost in čistita in osvobajata naše duševno in duhovno ozračje zatohlosti.
Bil je svobodnjak, ni iskal zaščitnikov, ni se gnal za položaji kot mnogi, zeleni od stremuštva in nevoščljivosti. Živel je skromno, varčeval in v glavnem iz svojega žepa plačeval razsežna potovanja. Bil je liberalec starega, recimo starosokolskega kova, a ni nikdar zašel v politiko, nobene stranke ni maral, te reči so bile zanj nesnažne in neprebavljive – predvsem pa so mu zapirale svobodo in pošteno hojo na delo in pohod v sproščeno življenje.
Spoštoval je delo, lahko bi rekli, da je svoje življenje hotel izenačiti z delom. Nedopovedljivo rad je garal.
Neugnano je pisateljeval in pohlepno režiral. Režija je bila zanj sveto opravilo, ki ga je izpolnjeval pobožno, načrtno in natančno; vaje je vodil mirno, z eleganco in suvereno in predvsem z velikim spoštovanjem. Kar recimo, ja, z ljubeznijo do nastopajočih, brez važništva, kričanja in sramotenja, ki so zaščitni znak nepoklicanih v gledališče in v umetnost.
Kot ustvarjalec ni maral biti posnemovalec, kakor je tako rado v navadi. Ni se maral po modernistično pačiti. Trudil se je ustvarjati tudi iz slovenske estetske resničnosti.
Njegovo slovenstvo je bilo čvrsto, njegovo rodoljubje prešernovsko – se pavi z bolečino zaradi naše bedaste slaboumne sprtosti in zagledanosti v vse, kar je tuje. Spoštoval je naš materni jezik. Kot izobraženec in umetnik nikoli ni mogel izreči okej, sori, tu mač itd.
Rad je imel vse ljudi ne glede na stan, izobrazbo, denar, na versko, idejno ali politično prepričanje.
Oh – in posebno rad je imel naravo, ki mu je odpirala misli in čustva, mu polnila življenjsko moč in ga nenehno vabila s svojo menjavo snovi in oblik, zvokov in vonjev, rasti in minevanja, trenutkov in večnosti.
In nazadnje tisto bistveno: imel je tenak okus za lepoto. Prav okušal jo je, hranil se je z njo. Zmeraj znova začuden jo je sprejemal s svetostjo in nežno kot sadež in kruh: najsi bo rožo , drevo, vodo, kamen, konja, hribe, planjave, puščave, povedne predmete, žensko telo. Njegova temeljna religija je bila lepota, ki pa je zmeraj nujno združena z ljubeznijo.
Kot mladenič se je izučil oblikovati zlato. Potem je to počel do konca svojih dni.
Emil, hvala ti, počivaj v domači zemlji, ko si jo »ljubil presrčno ves čas« (Prešeren).
Pripomba:
Pri urejanju arhiva mi je prišel v roke ta govor, ki ga je Mirko Mahnič prebral na žalni seji, ki jo je društvo Mariborska literarna družba pripravilo ob smrti Emila Freliha v prostorih Društva slovenskih pisateljev. In znova me je presunilo Mahničevo iskreno priznavanje Frelihove veličini.
Marjan Pungartnik
Spominjanje na gospoda Emila Freliha v Društvu slovenskih pisateljev 4. junija 2007
Pokojni se je kot mladenič izučil oblikovati zlato. Pri tem se je naučil krotiti čas, da bi delal čimveč in čim bolje.
Bil je predvsem režiser, operni in dramski, igralec, plesalec, nekaj malega dramatik, ustanovitelj svojega Malega gledališča, svetovalec ljubiteljskim odrom, pisec člankov o slovenskem in tujih gledališčih, izdajatelj znamenitih medvojnih Gledaliških koledarčkov, pisatelj, potopisec, naravovarstvenik, športnik, gornik in plezalec in eden od redkih Slovencev, ki je obhodil svet. Opis tega mnogoterega in vsakovrstnega delovanja je naloga posebnega predavanja, nas pa zanimajo vsaj nekatere značilnosti njegove osebnosti.
Ves čas ga je v največji meri vodilo čustvo. Ni dal veliko na goli razum, filozofiranje mu ni šlo od rok.
V čustvovanju je vir njegove veselosti. V stiku z ljudmi, ki ga je znal prisrčno ustvarjati, je bil razsipnež s smehom in s prepričljivo, preprosto prijaznostjo. Veselost in prijaznost, je čutil, sta valuti, ki jasnita našo odtujenost in čistita in osvobajata naše duševno in duhovno ozračje zatohlosti.
Bil je svobodnjak, ni iskal zaščitnikov, ni se gnal za položaji kot mnogi, zeleni od stremuštva in nevoščljivosti. Živel je skromno, varčeval in v glavnem iz svojega žepa plačeval razsežna potovanja. Bil je liberalec starega, recimo starosokolskega kova, a ni nikdar zašel v politiko, nobene stranke ni maral, te reči so bile zanj nesnažne in neprebavljive – predvsem pa so mu zapirale svobodo in pošteno hojo na delo in pohod v sproščeno življenje.
Spoštoval je delo, lahko bi rekli, da je svoje življenje hotel izenačiti z delom. Nedopovedljivo rad je garal.
Neugnano je pisateljeval in pohlepno režiral. Režija je bila zanj sveto opravilo, ki ga je izpolnjeval pobožno, načrtno in natančno; vaje je vodil mirno, z eleganco in suvereno in predvsem z velikim spoštovanjem. Kar recimo, ja, z ljubeznijo do nastopajočih, brez važništva, kričanja in sramotenja, ki so zaščitni znak nepoklicanih v gledališče in v umetnost.
Kot ustvarjalec ni maral biti posnemovalec, kakor je tako rado v navadi. Ni se maral po modernistično pačiti. Trudil se je ustvarjati tudi iz slovenske estetske resničnosti.
Njegovo slovenstvo je bilo čvrsto, njegovo rodoljubje prešernovsko – se pavi z bolečino zaradi naše bedaste slaboumne sprtosti in zagledanosti v vse, kar je tuje. Spoštoval je naš materni jezik. Kot izobraženec in umetnik nikoli ni mogel izreči okej, sori, tu mač itd.
Rad je imel vse ljudi ne glede na stan, izobrazbo, denar, na versko, idejno ali politično prepričanje.
Oh – in posebno rad je imel naravo, ki mu je odpirala misli in čustva, mu polnila življenjsko moč in ga nenehno vabila s svojo menjavo snovi in oblik, zvokov in vonjev, rasti in minevanja, trenutkov in večnosti.
In nazadnje tisto bistveno: imel je tenak okus za lepoto. Prav okušal jo je, hranil se je z njo. Zmeraj znova začuden jo je sprejemal s svetostjo in nežno kot sadež in kruh: najsi bo rožo , drevo, vodo, kamen, konja, hribe, planjave, puščave, povedne predmete, žensko telo. Njegova temeljna religija je bila lepota, ki pa je zmeraj nujno združena z ljubeznijo.
Kot mladenič se je izučil oblikovati zlato. Potem je to počel do konca svojih dni.
Emil, hvala ti, počivaj v domači zemlji, ko si jo »ljubil presrčno ves čas« (Prešeren).
Pripomba:
Pri urejanju arhiva mi je prišel v roke ta govor, ki ga je Mirko Mahnič prebral na žalni seji, ki jo je društvo Mariborska literarna družba pripravilo ob smrti Emila Freliha v prostorih Društva slovenskih pisateljev. In znova me je presunilo Mahničevo iskreno priznavanje Frelihove veličini.
