Locutio

Locutio

Kontakt

Lara
Božak


	00
	BOG ko telo ne bljuva veselja skladišči zaloge zadušenega smeha za neke boljše čase zaceljenih razkolov ki so ustvarili hudiča da bi uravnovesili boga dobro ne bo ščuvano proti zlu zlo ne proti dobremu kaplje na razmazanih licih bodo le še jutranja rosa POTOVANJE V SREDIŠČE ZEMLJE ko grem v tišino plezam navznoter ne zarežem s skalpelom ne iščem prenasičenih artefaktov ne razkosam se iz telesa mezijo gorke kaplje lastnega poveličanja potrpežljivo jih raztezam če so to tipalke ne vem oprezam za razgledom na površje opazujem jih z vznožja pozabljenega melišča ko grem po mir se potopim v bližnji hrib vase ne zarežem z melanholijo niti se ne razkosam v iskanju pik ko razprem roke sem vsa bosa razgled je že moj ždim iz vrha odkritega melišča in samo sem polnočna duša preseva deročo množico hrup odmevajočih besed je žvenket skrivnosti tloris so pike ne vijuge in mirna je življenjska gladina NAPAKA V SISTEMU dvoje ožigosanih duš trepetajoča telesa pod mehkim vzvodom senc vaze prepolne ovelega cvetja da bi se še naprej pretvarjali da je prezgodaj za nov šopek da voda ni gnila in si ne uhajamo ko obnemoremo je pravi čas da udarim z vsem grlom da se glasilke lomijo pod vnemo tega kar je tedaj zapečateno mlahajoča telesa v ritmu poslavljajoče se pomladi dvoje preplašenih duš v iskanju zaloputnjenih vrat z napako v sistemu da jih vsaj še enkrat pobožata BOG ko telo ne bljuva veselja skladišči zaloge zadušenega smeha za neke boljše čase zaceljenih razkolov ki so ustvarili hudiča da bi uravnovesili boga dobro ne bo ščuvano proti zlu zlo ne proti dobremu kaplje na razmazanih licih bodo le še jutranja rosa POTOVANJE V SREDIŠČE ZEMLJE ko grem v tišino plezam navznoter ne zarežem s skalpelom ne iščem prenasičenih artefaktov ne razkosam se iz telesa mezijo gorke kaplje lastnega poveličanja potrpežljivo jih raztezam če so to tipalke ne vem oprezam za razgledom na površje opazujem jih z vznožja pozabljenega melišča ko grem po mir se potopim v bližnji hrib vase ne zarežem z melanholijo niti se ne razkosam v iskanju pik ko razprem roke sem vsa bosa razgled je že moj ždim iz vrha odkritega melišča in samo sem polnočna duša preseva deročo množico hrup odmevajočih besed je žvenket skrivnosti tloris so pike ne vijuge in mirna je življenjska gladina NAPAKA V SISTEMU dvoje ožigosanih duš trepetajoča telesa pod mehkim vzvodom senc vaze prepolne ovelega cvetja da bi se še naprej pretvarjali da je prezgodaj za nov šopek da voda ni gnila in si ne uhajamo ko obnemoremo je pravi čas da udarim z vsem grlom da se glasilke lomijo pod vnemo tega kar je tedaj zapečateno mlahajoča telesa v ritmu poslavljajoče se pomladi dvoje preplašenih duš v iskanju zaloputnjenih vrat z napako v sistemu da jih vsaj še enkrat pobožata

24991604 / 6530507 obiskov

© 2005-2024 locutio.si - E-mail - Izvedba MV d.o.o.