V zahvalo
Vesni Selinšek Jahič, prof. in Simone Krampl, prof.
navdušili sta me za francoski jezik in francosko kulturo,
ter me o francoskem jeziku naučili vse, kar znam
Gaja Gujt
Pred nami je nekaj pomembnih obletnic, povezanih z Mme de Sévigné: 14. aprila 2021 stota obletnica rojstva slovenske dramaturginje, prevajalke, režiserke in urednice Djurdje Flerè, leta 2023 petdeseta obletnica izdaje njenih Pisem v slovenskem jeziku in nato 5. februarja 2026 štiristota obletnica njenega rojstva. Na takšne obletnice se ni mogoče pripraviti čez noč.
Prihodnje leto bo 14. aprila 2021 torej minilo sto let od rojstva Djurdje Flerè (14. april 1921, Ptuj – 24. maj 1992, Ljubljana), ki je za Cankarjevo založbo izbrala in prevedla pisma Mme de Sévigné, ter za knjigo, ki je izšla leta 1973 z naslovom Pisma, napisala uvod in opombe. Leta 1945 je iz francoščine in primerjalne književnosti diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, se izpopolnjevala na Sorboni v Parizu in od leta 1945 do 1948 na igralski šoli Cours Simon v Parizu, ter leta 1952 diplomirala še na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Francoska vlada jo je leta 1984 odlikovala z redom viteza umetnosti in književnosti. Leta 1990 je prejela Sovretovo nagrado za prevajalsko delo.1 Brez njenega uvoda in opomb sploh ne bi mogla razumeti pisem Mme de Sévigné. Njen mojstrski prevod pisem, ki jih je izbrala izmed pisem, ki so izšla pri izdajatelju Hachette v 14 zvezkih v letih 1862 do 1865 pod naslovom: Lettres de Madame de Sévigné de sa famille et de ses amis, pa me je navdušil za branje. Djurdja Flerè je v Pismih, ki so izšla leta 1973, na zadnji e v svojem priimku v dobri francoski maniri napisala krativec (Flerè). Morda je to malenkost, ampak mene je navdušila.
Pred nami je tudi leto 2026, ko bo minilo štiristo let od rojstva Madame de Sévigné, ki velja za ikono francoske literature 17. stoletja. Takšne okrogle obletnice se dolgo in skrbno pripravljajo. Ali bo leta 2026 Madame de Sévigné ponovno zaživela tudi pri nas v Sloveniji, kakor je bila očitno živa in zanimiva v času slovenskih klasičnih gimnazij? Ta prispevek ni prikaz njenega življenja, njenega dela in njenega časa in nima ambicij, da bi bil esej. Pred bližajočo se veliko obletnico, ki jo bodo Francozi, brez dvoma zelo slavnostno obeležili, sem se vprašala, kaj sploh vem o njej, o njenih pismih, o njenem življenju in o družbi tistega časa, kaj vemo o njej srednješolci v Sloveniji in kaj o njej pišejo naši viri. Ali jo imamo tudi mi nesporno za pisateljico, čeprav sama ni izdala nobene knjige in objavila nobenega pisma?
Leta 2026 ne bom več gimnazijka in morda ne bom več imela poguma, da bi kar koli napisala o slavni Mme de Sévigne. Zdaj, s skromnim srednješolskim znanjem, pa še nimam vseh tistih pomislekov in strahov, ki bi jih morda morala imeti, ko sem pričela s pisanjem tega prispevka.
Djurdja Flerè je v svojem uvodnem tekstu k PISMOM, ki jih je tako mojstrsko prevedla iz francoskega v slovenski jezik in ki jih je leta 1973 izdala Cankarjeva založba, zapisala: »Mme de Sévigné je umrla, ne da bi vedela, da jo bomo kdaj brali. Nikdar ni videla svojega velikega opusa. Pisma je odpošiljala skozi vrata, ’skoraj mokra’, dan za dnem, leto za letom.«2
Marie de Rabutin-Chantal, markiza de Chantal, slavna Madame de Sévigné, se je rodila 5. februarja 1626 na Place des Vosges št. 1 v stari pariški četrti Le Marais (Močvirje), prej Place Royal. Ta trg je vse od leta 1612, ko je bil dograjen, še vedno eden arhitekturno najlepših pariških trgov. Imenujejo ga kronski dragulj, ker je bila tam najprej kraljeva palača, nato pa se je v čudovite zgradbe okrog simetričnega trga naselila smetana pariške aristokracije. Mme de Sévigné si je v mladosti izoblikovala okus in poznavanje literature in jezika v salonu izobražene lepotice Mme de Rambouillet (Catherine de Vivonne, marquise de Rambouillet, 1588–1665), ki je v letih 1615–1650 ’v Parizu diktirala modo, okus in družabno življenje plemstva in izobražencev. Ko je kasneje prihajala v Pariz iz svojih številnih podeželskih gradov v Rochersih, Livryju, Bourbillyju in drugih, da bi se srečala z ljubljeno hčerjo Francoise-Marguerite, grofico de Grignan, je bivala v pariški četrti Marais blizu Place des Vosges v dvorcu Carnavalet (Hôtel Carnavalet). V njem je v drugi polovici 17. stoletja vodila svoj salon, ki je bil eden najbolj popularnih in obiskanih v tistem času. Slavna pa je postala in ostala zaradi svojih pisem, ki jih je vsak dan pošiljala »na vse strani« svoji hčerki, sinu, prijateljem, dopisovalcem. Umrla je 17. aprila 1696 stara 70 let na gradu Grignan v francoski Provansi.
Mala splošna enciklopedija Državne založbe Slovenije, Leksikon svetovne književnosti Cankarjeve založbe in Svetovni biografski leksikon Luca Menašeja jo označujejo kot francosko pisateljico, ki se je uveljavila s svojimi pismi.
Leksikon svetovne književnosti Cankarjeve založbe navaja, da je Mme de Sévigné »… pismo spet povzdignila v literarno zvrst« in da njena pisma s svojo dognanostjo pomenijo enega najvidnejših primerov klasicistične proze 17. stoletja.3
Tudi Luc Menaše v Svetovnem biografskem leksikonu navaja, da je »… s svojimi pismi dvignila korespondenco v literarno zvrst.«4.
Prav tako je prof. dr. Janko Kos v Pregledu svetovne književnosti navedel, da je »…pismo ponovno povzdignila v dognano literarno zvrst.«5.
Morda sem se brez vsake potrebe ukvarjala z vprašanjem, ali je za nas Mme de Sévigné pisateljica ali ne in ali so njena pisma literarna zvrst ali ne. Kot zdaj vem, je literarna stroka to že zdavnaj razčistila. Morda me je zmedel intervju z Vesno Milek v Delu 28. 7. 2015, ki je dosegljiv tudi na spletu. Gre za intervju Valentine Plahuta Simčič z Vesno Milek ob izidu njene knjige Razpoložena za Pariz. Intervju ima naslov: »Poskus Vesne Milek, kako ukrotiti mesto«. Na vprašanje Valentine Plahuta Simčič, kateri od umetnikov, o katerih govori v knjigi, je po njenem mnenju v svojih delih najbolje ujel duh Pariza, je navedla : »… ’prvo novinarko’, popisovalko življenja v času Ludvika XIV. Madame de Sévigné …«6
Pisma Mme de Sévigné v mojstrskem prevodu Djurdje Flerè ter Uvod in Opombe Djurdje Flerè k tem pismom, so me prepričali, da Mme de Sévigné ne bi bila nič užaljena, če bi vedela, da jo bo po skoraj štiristo letih Vesna Milek imela za prvo novinarko«. Mislim, da bi ji to ugajalo. Vesna Milek je »specialistka« za intervjuje in eno najbolj prepoznavnih novinarskih peres. Zato je jasno, da ji je dala »kompliment« in da gre za sodoben in svež pogled na njena pisma, ki pa ima podlago v devetnajstem stoletju, ko so jo imenovali za »krstno botra žurnalizma«. Prav tako pa mislim, da se je ob pisanju svojih pisem potrudila, da so bila njena pisma ne samo zanimiva, ampak tudi duhovita, polna esprija, nekatera med njimi prave majhne literarne umetnine. Njena pisma so bila slavna že v času njenega življenja in so se množično prepisovala in brala tako v pariških salonih kot tudi na gradovih in domovih tistih, katerim so bila namenjena. Od pisem, ki jih je pisala in pošiljala vsak dan, se jih je po virih ohranilo le približno 1500 in še ta v glavnem v prepisih. Kljub cenzuri, slabih poteh, in prevozu s poštnimi kočijami, je francoska pošta po letu 1622 presenetljivo hitro dostavljala pisma naslovnikom po vsej Franciji. Pisma so redno pobirali dvakrat ali trikrat tedensko, poštnino pa je plačal naslovnik ob prevzemu pisma.
Kar naprej se mi vsiljuje misel, da je za Francijo Mme de Sévigné tako pomembna kot je za Avstrijce Wolfgang Amadeus Mozart. Seveda ne mislim primerjati slavnih Mozartovih kroglic iz marcipana in čokolade s čokoladnimi mignoni Mme de Sévigné, ki jih v Parizu delajo od leta 1898. Prav tako se ne bom ukvarjala s primerjavo med Mozartovim likerjem in med vinom Mme de Sévigné (semi sec in rose). Če primerjamo dostopnost, je Mozart morda »na boljšem«, saj njegovo božansko glasbo radi poslušajo tudi tisti, ki ne poznajo not in ne znajo igrati na noben inštrument. Mme de Sévigné pa nagovarja le tiste, ki znajo brati in radi berejo. Prebiranje njenih pisem jim odpre vrata v življenje ljudi, ki jih že zdavnaj ni več, ki so že stoletja prah in pepel, v pismih pa živijo kot naši sodobniki. V Franciji verjetno ni nikogar, ki bi rekel, da še nikoli ni slišal zanjo. Francoski otroci se z njo seznanijo v šolah in jo vzljubijo za celo življenje, ker nje zares ni težko ljubiti. To velja tudi za srednješolce in študente, ki jih nagovarja na seminarjih, tekmovanjih, predavanjih in v muzejih kot so pariški Hôtel de Carnavelet, ter dobro ohranjeni gradovi Grignan, Rocehers, Vitry in drugi.
Nesporno je torej, da je bila Mme de Sévigné slavna že v času svojega življenja in da je čas, v katerem je živela, odločilno vplival na njeno življenje in pisanje.
To je bil čas, poln protislovij, ko so v Franciji bivali v pravljičnih gradovih francoski kralji z dvorom in plemstvom, na drugi strani pa je bilo prebivalstvo revnega francoskega podeželja. V mestih, predvsem Parizu, pa je živelo meščanstvo, ki ni imelo nič skupnega niti s plemstvom niti z revnimi podeželani.
Z delom Discours de la Méthode (Razprava o metodi, 1637), ki ga je napisal fizik, matematik in filozof René Descartes se je v Franciji v 17. stoletju uveljavil klasicizem. Čaščenje reda, razuma in elegance se je kazalo v vseh oblikah umetnostih tistega časa, v simetrični arhitekturi baročnih chateaux in hotels, v zasnovi čudovitih parkov in vrtov, v slikah in kipih, v literaturi. To je obdobje »očeta francoske klasične tragedije« Pierra Corneilla (1606 - 1684), ki ga je Mme de Sevigne občudovala celo življenje, pesnika tragedij Jeana B. Racina (1639–1699), ki ga ni najraje brala, ter pesnika Jeana de La Fontaina (1621–1695), avtorja slavnih Basni in prevajalca latinskih in grških klasikov s široko filozofsko razgledanostjo.
Čas, v katerem je živela Mme de Sévigné, je bil protisloven tudi zato, ker je bilo obdobje druge polovice 17. stoletja pod Ludvikom XIV. ne samo obdobje racionalizma in klasicizma, ampak tudi obdobje razsvetljenstva. Hkrati so potekali v Parizu tako imenovani čarovniški »struparski« sodni procesi, ki so se jim vpleteni plemiči in plemkinje izognili z begom v tujino. Reveže, kot je bila porodniška babica in vedeževalka Catherine Voisin ali Montvoisin, pa so obsodili kot coprnice in jih javno sežgali na grmadi. Mme de Sévigné piše o tej struparski aferi stoletja iz Pariza svoji hčerki na grad Grignan. Zaradi cenzure z ironijo prikriva svoja prava čustva in misli, saj je bilo v afero vpletenih 442 obtožencev, tudi iz najvišjega francoskega plemstva. To so pisma, ki jih je pisala 24. januarja 1680 ob 10. uri zvečer (pismo št. 55), 26. januarja 1680 (pismo št. 56), 31. januarja 1680 (pismo št. 57) in 23. februarja 1680 (pismo št. 58). Ko je bila struparstva osumljena metresa kralja Ludvika XIV Mme de Montespan, s katero je imel več otrok, je kralj razpustil sodišče, ki ga je sam ustanovil, in leta 1682 izdal zakon, ki je odpravil sodišča proti čarovnicam.
Mislim, da moram tukaj posebej omeniti prisrčno prijateljstvo, ki je vezalo Mme de Sévigné in Marie-Madeleine de La Fayette (1634–1693), avtorico romana Kneginja Klevska (1678), ki je tako kot ona imela v Parizu svoj salon. Po mnenju nekaterih teoretikov je Mme de La Fayette v glavni junakinji romana opisala Mme de Sévigné. Če je to res, je Mme de Sévigné, ki kljub svojemu »briljantnemu peresu« in prijateljstvu z najbolj slavnimi pesniki, pisatelji in dramatiki njenega časa ni napisala nobene knjige, postala navdih za enega najlepših ljubezenskih romanov.
17. stoletje je bilo protislovno tudi zato, ker so bile plemkinje, tudi iz najvišjega plemstva in najbolj bogate in izobražene, po dogovorjenih porokah popolnoma odvisne od moža. Po drugi strani pa so lahko imele neporočene in vdove lastno premoženje in lastno življenje in celo vodile zelo sproščene salone, v katerih so se zbirali izobraženci obeh spolov tistega časa in razpravljali o literaturi, znanosti, umetnosti, modi in okusu.
To je bilo tudi stoletje vladavine treh slavnih francoskih kraljev in sicer Henrika IV., Ludvika XIII. in Ludvika XIV., ki jih sprva sploh nisem nameravala omenjati. A ker niso bili samo vrh piramide oblasti, ampak je bil vsak od njih vladar, ki je s svojo osebnostjo in načinom vladanja usodno vplival na celotno življenje v Franciji, so me pisma Mme de Sévigné prepričala, da ni mogoče kar tako mimo njih. Pravzaprav brez poznavanja tistega časa njenih pisem ni mogoče razumeti in v njih tudi ni mogoče polno uživati.
Prvih deset let 17. stoletja se je vladanje Henrika IV. (1589–1610), zagovornika verske svobode (Nantski edikt) in malih ljudi, končalo z atentatom nanj leta 1610. Sledilo je obdobje vladanja njegovega sina Ludvika XIII. (1610–1643) s kardinalom Richelieujem in finančnim ministrom Colbertom. Sledi obdobje najbolj slavnega francoskega kralja Ludvika XIV. (1643–1715), imenovanega »sončni« kralj, ki ga poznamo po njegovem absolutističnem vodenju zunanje in notranje politike (»L’etat c’est moi.« oz. »Država, to sem jaz.«). V Louvru je v klasičnem slogu dokončal kvadratno dvorišče. Ko je ukrotil uporno francosko plemstvo (Fronda), je pričel v 70. letih graditi velikanski kompleks palače Versailles s čudovitimi vrtovi, v katerem se je naselil s plemiči in dvorom. Gradovi francoskega plemstva na podeželju so samevali, saj je Ludvik XIV. zahteval, da so plemiči po strogi dvorni etiketi živeli v palači Versailles in jih je imel ves čas na očeh. Na podeželskih gradovih so bivali le tisti, ki so bili v nemilosti ali pa so imeli takšno službo oz. položaj kot npr. zet Mme de Sévigné grof Grignan, ki je živel z ženo na gradu Grignan v Provansi.
V 17. stoletju pa je živel tudi genialni sodobnik Mme de Sévigné: Jean-Baptiste Poquelin, znan kot Molière (1622–1673). Opustil je študij prava v Orleansu in se pridružil potujoči gledališki skupini. Postal je igralec, režiser, dramatik in vodja gledališke skupine, ki je uživala zaščito Ludvika XIV. in njegovega brata. Napisal je slavne komedije in tragedije, ki jih še vedno igrajo v gledališčih po vsem svetu. (Smešne precioze, Šola za žene, Šola za može, Scapinove zvijače, Učene ženske, Kritika šole za žene, Improvizacija v Versaillesu, Don Juan, Tartuffe, Ljudomrznik, Skopuh, Žlahtni meščan, Zdravnik po sili, Namišljeni bolnik, Amfitrion, George Dandin). Kaj se je dogajalo v glavi Ludvika XIV., pred katerim so ljudje trepetali, če jih je samo pogledal, da je dovolil v Versaillesu prvo uprizoritev Tartuffa? Leta 1658 so igralci Molièrove gledališke skupine postali uradni komedijanti na kraljevem dvoru, Molièr pa je užival kraljevo zaščito. Tudi to je bilo eno od protislovij 17. stoletja. Nenavadno se mi zdi, da Mme de Sévigné v svojih pismih (vsaj v teh, ki jih poznam) razen drobnih opazk Molièru ni posvetila večje pozornosti. Brez dvoma je poznala in morda celo gledala njegova dramska dela. Bila je vendar duhovita in polna esprija. Morda je prav pod vtisom Molièrovih komedij samokritično zapisala, da je bila (samo) »za trenutek precioza«. Djurdja Flerè pa je v Uvodu k Pismom zapisala, da so Mme de Sévigné »… nehote silili njegovi citati pogosto pod pero.« (Flerè, Uvod, 1973, str. 263).
Šele ko sem se »prebila« skozi francosko 17. stoletje, se mi je zazdelo, da začenjam razumevati pisma Mme de Sévigné. Največjo zaslugo za to pa ima Djurdja Flerè s svojim UVODOM in OPOMBAMI v slovenski izdaji PISEM iz leta 1973. Izšla so v trdi vezavi, oblečeni v belo platno. Opremljena so z dvema kazaloma v obliki trakov, kar je prav posebna, neobičajna pozornost do bralca, da lahko hkrati bere pisma in ustrezne opombe.
Kljub cenzuri Ludvika XIV. so pisma Mme de Sévigné s presenetljivo hitrostjo potovala k njeni hčeri, sinu, prijateljem in sorodnikom, dopisovalcem. Že takrat so bila tako slavna, da so jih prepisovali na roko in da so jih brali v pariških salonih in francoskih gradovih kot pravo literarno in družabno poslastico in si jih izmenjevali. Pismo z dne 22. julija 1671 o služabniku Picardu, »ki mu najbolj na svetu smrdi obračanje sena«, ki ga je poslala iz Rochersov gospodu de Coulangesu, je legendarno. (Pismo št. 18). Prav tako je legendarno pismo z dne 26. aprila 1671 o obisku Ludvika XIV. z dvorom na gradu Chantilly, o vrhovnem nadzorniku gospodinjstva Vatelu in njegovi smrti, ki ga je iz Pariza poslala hčerki na grad Grignan v Provanso. (Pismo št. 16). Tudi vsa druga so zanimiva in odlično napisana.
K slavi Mme de Sévigné je v njenem času prav gotovo pripomoglo, da je bila po izjavah sodobnikov sijoča lepotica »visoke rasti«, da je imela »čudovito postavo«, »bujne, pšenične lase«, »bleščeče modre oči«, »čudovite zobe«, »čisto, belo polt« in »skoraj pravilne poteze«. Njena prijateljica, slavna Mme de La Fajette je o njej zapisala, da je imela »krasno postavo«, »lepo, cvetočo polt« in dodala: »Usta, zobe in lase je imela lepa kot nihče. « (Flerè, 1973, Uvod, str. 20). Takšno jo prikazujejo tudi ohranjeni mladostni portreti.
Prav tako je bilo za časa njenega življenja pomembno, da je po očetu (grof Celse-Bénigne de Rabutin-Chantal) izhajala iz starega burgundskega »plemstva meča« z rodovnikom iz 13. stoletja, po materi (Marie de Coulanges, baronica de Rabutin-Chantal) pa iz družine Coulanges, ki je bila med najbogatejšimi v Parizu in je izhajala iz meščanskega plemstva. Predvsem pa je pomembno, da je družina njene matere skrbela, da je imela varno in srečno otroštvo med ljubečimi sorodniki, ko je, stara komaj eno leto, najprej izgubila očeta, nato pa pri šestih letih še mater. Materina družina je skrbela tudi za njeno zdravje in odlično izobrazbo, ter do njene poroke skrbno in dobro upravljala njene gradove, posestva in premoženje (»dobri striček« Christophe de Coulanges, abbé v Lyvriju). Ko je leta 1651 po smrti lahkoživega moža (Henry de Sévigné) pri 25. letih ovdovela z dvema majhnima otrokoma, je kljub premožnim in imenitnim snubcem iz najvišjega francoskega plemstva ostala samska in neodvisna.
Slava pisem Mme de Sévigné je pri bralcih nesporna vse od njihovega nastanka. Zanimalo me je, kaj je francoska država s svojimi institucijami storila za ohranitev spomina nanjo in na njena pisma. Po mojem mnenju zelo veliko. Mislim, da Francozi ljubijo svoj jezik in da so nanj prav posebej ponosni. Zato slava Mme de Sévigné kljub globalizaciji in digitalizacije ne bo zamrla.
V Franciji so izšle številne izdaje njenih pisem v francoskem jeziku. Najsijajnejša je izdaja »La Pléiade«, ki je izšla v treh zvezkih v letih 1953–1957 in obsega 1155 pisem, namenjena pa je le največjim avtorjem francoske literature. Njena pisma navajajo in se z njimi ukvarjajo slavni francoski literati, med katerimi ima posebno mesto Proust.
Francozi so jo počastili s poimenovanjem alej, ulic in promenad v Parizu in drugih francoskih mestih. Po njej so v Lyvriju poimenovali celo jezero (Lac de Sévigné) in njeno najljubšo sprehajalno pot ob tem jezeru (promenade favorite de Mme de Sévigné), ter oboje ovekovečili na razglednici. Po njej so poimenovali tudi šole.
Francoska država je počastila Mme de Sévigné tudi tako, da je izdala več znamk z njeno podobo. Leta 1996 so ob 300-letnici njene smrti izdali srebrni kovanec za 100 frankov (100 FRF) in zlat kovanec za 500 frankov (500 FRF). Oba imata na sprednji strani v krogu njeno podobo, obdano z lokom, v katerem je zgoraj napis »REPUBLIQUE FRANÇAIS«, spodaj napis » Mme de Sévigné«, levo in desno v obodu pa sta letnici 1996. Na zadnji strani srebrnika in zlatnika je na sredini grb njenih plemiških prednikov, ki je obdan z napisom v obodu zgoraj »LIBERTE* EGALITE * FRATERNITE«, pod grbom pa je letnica »1996«. Srebrnik ima nad grbom številko »100«, zlatnik pa številko »500«. Izdali so tudi zlato medaljo Mme de Sévigné in poštne razglednice s podobami njenih gradov, alej, promenad in ulic.
Po mojem mnenju je najpomembneje, da se s pismi Mme de Sévigné seznanijo učenci, dijaki in študenti v šolah in na univerzi, ter na izobraževalnih seminarjih ali na neformalnih srečanjih mladih.
Francozi so jo čisto »po francosko« počastili tudi tako, da so po njej poimenovali čudovito dišečo vrtnico iz rodu Burbonk, ki je na sredini bolj intenzivne rožnata, proti koncu rožnih listov pa bolj nežno. Prav tako so po njej poimenovali iris-lilijo, ki je od nekdaj simbol francoskih kraljev.
Slovenci smo dobili prevod Pisem šele leta 1973 v lepi izdaji Cankarjeve založbe. Naslov izvirnika se glasi: »Lettres de Madame de Sévigné de sa famille et de ses amis«. Izbral jih je in napisal njihovo razlago M. Monmerqué in izšla so pri založbi Hachette v 14 zvezkih v letih 1862 do 1865. Za slovenski izbor, čudoviti prevod, uvod, opombe, seznam imen in seznam objavljenih pisem pa se moramo zahvaliti Djurdji Flerè. Slovenska izdaja ima naslov Pisma. Ni mi uspelo ugotoviti, ali obstaja še kakšen drug prevod teh pisem v slovenski jezik. Po Djurdji Flerè se tega ne bo kmalu lotil kdo drug, saj mislim, da bi jo bilo zelo težko preseči. Želim pa si, da bi njen prevod pisem skupaj z uvodom in opombami ponatisnili pred bližajočo se 400- letnico rojstva avtorice. Prav tako si želim, da bi kdo prevedel še druga pisma, ki jih prevajalka ni zajela, saj imamo odlične poznavalce francoščine in odlične prevajalce.
Pisma Mme de Sévigné v prevodu Djurdje Flerè, ki jih je leta 1973 izdala Cankarjeva založba, imamo doma, tako da sem jih imela »pri roki«. Kljub temu sem se pozanimala, kaj hrani naša šolska knjižnica na Prvi gimnaziji. Ima samo Pisma v prevodu Djurdje Flerè iz leta 1973, ki jih imamo tudi doma. Izposodila sem si jih in jih prelistala, ker me je zanimalo, koliko so jih brali. Knjiga kaže, da so jo kar brali, vendar je dobro ohranjena.
V Univerzitetni knjižnici v Mariboru imajo poleg slovenskega prevoda pisem Djurdje Flerè iz leta 1973 samo še 4 izdaje Pisem v francoščini, od katerih so dobili kar dva izvoda od Prve gimnazije v Mariboru (kar se mi je zdelo kul) in sicer:
– Lettres de Mme de Sévigné s podnaslovom: Précédées d’une notice sur sa vie et du traité sur le style épistolaire de Madame de Sévigné, par Suard secrétaire perpétuel de l’académie Française, Librairie de Paris, Firmin-Didot et Cie, imprimeurs-éditeurs, 56, Rue Jacob, Paris (letnice izdaje nisem našla).
– Madame de Sévigné, Lettres choisies, extraites de l’édition des grands ècrivains de la France, Libraire Hachette, 79, Boulevard Saint-Germain, Paris (letnice izdaje nisem našla),
Preostali dve sta drobni knjižici z mehkimi platnicami in majhnega formata, v posebnem zaščitnem ovitku, ki sta v slabem stanju in ju je možno prebirati le v čitalnici. To sta:
– Lettres Choisies, »Les meilleurs livres«, Arthème Fayard & Cie, éditeurs, 18 et 20, rue du Saint-Gothard, Paris (letnice izdaje nisem našla),
– Lettres choisies de Madame de Sévigné, Tome I, Paris, Librairie de la Bibliothéque nationale, colection des meilleurs auteurs anciens et modernes, Passage Montesquieu (Rue Montesquieu), Près le Palais-Royal, 1908,
Zgoraj navedene izdaje, ki so antikvarne, so se mi zdele tako zanimive, da sem kar prepisala prve strani in se nisem držala napotkov pri navajanju. Vse štiri knjige kažejo, da so jih imeli bralci pogosto v rokah, čeprav gre za čisto francoske izdaje.
Zares pa sem bila vesela, kar navdušena, ko sem izvedela, da ima UKM mapo, ki je bila izdana v Parizu v 5000 izvodih leta 1996 ob 300 letnici smrti Madame de Sévigné, (adpf). Na prvi strani trde mape je doprsni portret zelo mlade in nežne Marie de Rabutin – Chantal, po poroki znane kot Madame de Sévigné. V mapi pa so na trdih kartonih A3 formata fotografija njenega slavnega portreta neznanega avtorja, na katerem je upodobljena v zrelih letih pri pisanju pisma, ki se nahaja v Muzeju Carnavalet, fotografija njenega lepo tekočega rokopisa iz pisma hčerki Mme de Grignan, ki se nahaja v Muzeju Carnavalet, fotografije njene sobe, njenega pisalnega pribora in toaletnega pribora, ki se nahajajo v Muzeju Vitré, fotografije portretov Mme de La Fajette, Ninon de Lenclos, moža, sina in hčerke Madame de Sévigné, slike gradov in dvorcev, v katerih je bivala in natis pisma, ki ga je pisala hčerki spomladi 1679. Mapa pa skriva tudi velik plakat, na katerem je mlada Marie de Rabutin-Chantal upodobljena v celi postavi.
Letos sem ponovno pregledala Berilo Umetnost besede, Učbenik za slovenščino-književnost v prvem letniku gimnazij in štiriletnih strokovnih šol, ki ga je izdala Založba Mladinska knjiga v Ljubljani leta 2007, da bi se prepričala, ali v njem zares ni navedena Mme de Sévigné. V poglavju o klasicistični književnosti je poleg Molièra in Racina upravičeno veliko prostora odmerjeno Mme de La Fayette in njeni Kneginji Klevski. Natisnjen je tudi ljubek portret Mme de La Fayette v mladih letih. Mme de Sévigné ni niti omenjena. Zaradi tega sem kar malo razočarana. Šlo je za pisateljici, ki ju je vse življenje vezalo tesno prijateljstvo in medsebojno občudovanje in sta obiskovali iste pariške salone, se družili z istimi izobraženci, prebirali isto literaturo. Njun medsebojni vpliv je bil brez dvoma velik. V kneginji Klevski pa lahko z malo domišljije prepoznamo Mme de Sévigné, ki bi si »zaslužila« vsaj omembo.
Prav tako ni niti omenjena v učbeniku za 2. letnik gimnazije v poglavju o romanu v pismih J.J. Rousseauja »Julija ali nova Heloiza« (1761) niti v poglavju o Goethejevem romanu v pismih »Trpljenje mladega Wertherja« (1774) Ne dvomim, da sta izobražena Rousseau in Goethe poznala pisma Mme de Sévigné in da je imela nanju vpliv, čeprav v njunih čustvenih predromantičnih romanih ta vpliv ni očiten na prvi pogled.
Prejšnja leta so se pisma Mme de Sévigné v Sloveniji očitno precej brala celo v francoščini, saj knjige njenih pisem v javnih knjižnicah dokazujejo, da so jih imeli bralci pogosto v rokah. Že v osnovni šoli me je izvrstna pedagoginja in profesorica francoščine navdušila ne samo za francoski jezik, ampak tudi za francosko kulturo. Na gimnaziji se moje navdušenje za francoščino nadaljuje pod mentorstvom profesorice, ki bi mi jo francoski dijaki prav gotovo zavidali. Zato je bila izbira Pisem Mme de Sévigné razumljiva, čeprav sem se morala najprej nekoliko potruditi s splošnim poznavanjem in razumevanjem 17. stoletja. Odkrito rečeno, sem se morala skozi zgodovino kar »pregristi«, ampak je bilo vredno. Moje navdušenje za francoščino, francosko literaturo in umetnost ne zmanjšuje moje ljubezni do slovenščine in vsega slovenskega. To je tudi zasluga profesorja, ki je odličen pedagog in dober kot kruh.
Djurdja Flerè je svoj Uvod k Pismom končala z besedami: »V družbi Mme de Sévigné ne bomo nikoli tratili časa. « Upam, da se bomo obeh, Mme de Sévigné in Djurdje Flerè spomnili najkasneje leta 2026.
Opombe:
1 Veliki slovenski leksikografski leksikon od A do L, Ljubljana, 2008, str. 252, Enciklopedija Slovenije: 3. zvezek, Ljubljana, 1989, str. 126.
2 Sévigné Marie de Rabutin Chantal, 1973, Pisma, Uvod, 1. natis, Cankarjeva založba v Ljubljani (Flerè, 1973, str. 44).
3 Leksikon svetovne književnosti, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1984, str. 400.
4 Menaše Luc, Svetovni biografski leksikon, Ljubljana, Založba Mihelač, 1994, str. 880.
5 Kos Janko, 1991, Pregled svetovne književnosti, Ljubljana, Državna založba Slovenije, str. 134.
6 Plahuta-Simčič, Valentina, 2015, Poskus Vesne Milek, kako ukrotiti mesto, Delo, 28.7.
7 Svetovna zgodovina od začetkov do danes, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981.
8 H. G. Wells, Svetovna zgodovina 1-3, Založba Modra ptica v Ljubljani, 1937.
9 Milek Vesna, Razpoložena za Pariz, Beletrina, 2015.
10 Flerè, Uvod, 1973, str. 45.
V zahvalo
Vesni Selinšek Jahič, prof. in Simone Krampl, prof.
navdušili sta me za francoski jezik in francosko kulturo,
ter me o francoskem jeziku naučili vse, kar znam
Gaja Gujt
Pred nami je nekaj pomembnih obletnic, povezanih z Mme de Sévigné: 14. aprila 2021 stota obletnica rojstva slovenske dramaturginje, prevajalke, režiserke in urednice Djurdje Flerè, leta 2023 petdeseta obletnica izdaje njenih Pisem v slovenskem jeziku in nato 5. februarja 2026 štiristota obletnica njenega rojstva. Na takšne obletnice se ni mogoče pripraviti čez noč.
Prihodnje leto bo 14. aprila 2021 torej minilo sto let od rojstva Djurdje Flerè (14. april 1921, Ptuj – 24. maj 1992, Ljubljana), ki je za Cankarjevo založbo izbrala in prevedla pisma Mme de Sévigné, ter za knjigo, ki je izšla leta 1973 z naslovom Pisma, napisala uvod in opombe. Leta 1945 je iz francoščine in primerjalne književnosti diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, se izpopolnjevala na Sorboni v Parizu in od leta 1945 do 1948 na igralski šoli Cours Simon v Parizu, ter leta 1952 diplomirala še na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Francoska vlada jo je leta 1984 odlikovala z redom viteza umetnosti in književnosti. Leta 1990 je prejela Sovretovo nagrado za prevajalsko delo.1 Brez njenega uvoda in opomb sploh ne bi mogla razumeti pisem Mme de Sévigné. Njen mojstrski prevod pisem, ki jih je izbrala izmed pisem, ki so izšla pri izdajatelju Hachette v 14 zvezkih v letih 1862 do 1865 pod naslovom: Lettres de Madame de Sévigné de sa famille et de ses amis, pa me je navdušil za branje. Djurdja Flerè je v Pismih, ki so izšla leta 1973, na zadnji e v svojem priimku v dobri francoski maniri napisala krativec (Flerè). Morda je to malenkost, ampak mene je navdušila.
Pred nami je tudi leto 2026, ko bo minilo štiristo let od rojstva Madame de Sévigné, ki velja za ikono francoske literature 17. stoletja. Takšne okrogle obletnice se dolgo in skrbno pripravljajo. Ali bo leta 2026 Madame de Sévigné ponovno zaživela tudi pri nas v Sloveniji, kakor je bila očitno živa in zanimiva v času slovenskih klasičnih gimnazij? Ta prispevek ni prikaz njenega življenja, njenega dela in njenega časa in nima ambicij, da bi bil esej. Pred bližajočo se veliko obletnico, ki jo bodo Francozi, brez dvoma zelo slavnostno obeležili, sem se vprašala, kaj sploh vem o njej, o njenih pismih, o njenem življenju in o družbi tistega časa, kaj vemo o njej srednješolci v Sloveniji in kaj o njej pišejo naši viri. Ali jo imamo tudi mi nesporno za pisateljico, čeprav sama ni izdala nobene knjige in objavila nobenega pisma?
Leta 2026 ne bom več gimnazijka in morda ne bom več imela poguma, da bi kar koli napisala o slavni Mme de Sévigne. Zdaj, s skromnim srednješolskim znanjem, pa še nimam vseh tistih pomislekov in strahov, ki bi jih morda morala imeti, ko sem pričela s pisanjem tega prispevka.
Djurdja Flerè je v svojem uvodnem tekstu k PISMOM, ki jih je tako mojstrsko prevedla iz francoskega v slovenski jezik in ki jih je leta 1973 izdala Cankarjeva založba, zapisala: »Mme de Sévigné je umrla, ne da bi vedela, da jo bomo kdaj brali. Nikdar ni videla svojega velikega opusa. Pisma je odpošiljala skozi vrata, ’skoraj mokra’, dan za dnem, leto za letom.«2
Marie de Rabutin-Chantal, markiza de Chantal, slavna Madame de Sévigné, se je rodila 5. februarja 1626 na Place des Vosges št. 1 v stari pariški četrti Le Marais (Močvirje), prej Place Royal. Ta trg je vse od leta 1612, ko je bil dograjen, še vedno eden arhitekturno najlepših pariških trgov. Imenujejo ga kronski dragulj, ker je bila tam najprej kraljeva palača, nato pa se je v čudovite zgradbe okrog simetričnega trga naselila smetana pariške aristokracije. Mme de Sévigné si je v mladosti izoblikovala okus in poznavanje literature in jezika v salonu izobražene lepotice Mme de Rambouillet (Catherine de Vivonne, marquise de Rambouillet, 1588–1665), ki je v letih 1615–1650 ’v Parizu diktirala modo, okus in družabno življenje plemstva in izobražencev. Ko je kasneje prihajala v Pariz iz svojih številnih podeželskih gradov v Rochersih, Livryju, Bourbillyju in drugih, da bi se srečala z ljubljeno hčerjo Francoise-Marguerite, grofico de Grignan, je bivala v pariški četrti Marais blizu Place des Vosges v dvorcu Carnavalet (Hôtel Carnavalet). V njem je v drugi polovici 17. stoletja vodila svoj salon, ki je bil eden najbolj popularnih in obiskanih v tistem času. Slavna pa je postala in ostala zaradi svojih pisem, ki jih je vsak dan pošiljala »na vse strani« svoji hčerki, sinu, prijateljem, dopisovalcem. Umrla je 17. aprila 1696 stara 70 let na gradu Grignan v francoski Provansi.
Mala splošna enciklopedija Državne založbe Slovenije, Leksikon svetovne književnosti Cankarjeve založbe in Svetovni biografski leksikon Luca Menašeja jo označujejo kot francosko pisateljico, ki se je uveljavila s svojimi pismi.
Leksikon svetovne književnosti Cankarjeve založbe navaja, da je Mme de Sévigné »… pismo spet povzdignila v literarno zvrst« in da njena pisma s svojo dognanostjo pomenijo enega najvidnejših primerov klasicistične proze 17. stoletja.3
Tudi Luc Menaše v Svetovnem biografskem leksikonu navaja, da je »… s svojimi pismi dvignila korespondenco v literarno zvrst.«4.
Prav tako je prof. dr. Janko Kos v Pregledu svetovne književnosti navedel, da je »…pismo ponovno povzdignila v dognano literarno zvrst.«5.
Morda sem se brez vsake potrebe ukvarjala z vprašanjem, ali je za nas Mme de Sévigné pisateljica ali ne in ali so njena pisma literarna zvrst ali ne. Kot zdaj vem, je literarna stroka to že zdavnaj razčistila. Morda me je zmedel intervju z Vesno Milek v Delu 28. 7. 2015, ki je dosegljiv tudi na spletu. Gre za intervju Valentine Plahuta Simčič z Vesno Milek ob izidu njene knjige Razpoložena za Pariz. Intervju ima naslov: »Poskus Vesne Milek, kako ukrotiti mesto«. Na vprašanje Valentine Plahuta Simčič, kateri od umetnikov, o katerih govori v knjigi, je po njenem mnenju v svojih delih najbolje ujel duh Pariza, je navedla : »… ’prvo novinarko’, popisovalko življenja v času Ludvika XIV. Madame de Sévigné …«6
Pisma Mme de Sévigné v mojstrskem prevodu Djurdje Flerè ter Uvod in Opombe Djurdje Flerè k tem pismom, so me prepričali, da Mme de Sévigné ne bi bila nič užaljena, če bi vedela, da jo bo po skoraj štiristo letih Vesna Milek imela za prvo novinarko«. Mislim, da bi ji to ugajalo. Vesna Milek je »specialistka« za intervjuje in eno najbolj prepoznavnih novinarskih peres. Zato je jasno, da ji je dala »kompliment« in da gre za sodoben in svež pogled na njena pisma, ki pa ima podlago v devetnajstem stoletju, ko so jo imenovali za »krstno botra žurnalizma«. Prav tako pa mislim, da se je ob pisanju svojih pisem potrudila, da so bila njena pisma ne samo zanimiva, ampak tudi duhovita, polna esprija, nekatera med njimi prave majhne literarne umetnine. Njena pisma so bila slavna že v času njenega življenja in so se množično prepisovala in brala tako v pariških salonih kot tudi na gradovih in domovih tistih, katerim so bila namenjena. Od pisem, ki jih je pisala in pošiljala vsak dan, se jih je po virih ohranilo le približno 1500 in še ta v glavnem v prepisih. Kljub cenzuri, slabih poteh, in prevozu s poštnimi kočijami, je francoska pošta po letu 1622 presenetljivo hitro dostavljala pisma naslovnikom po vsej Franciji. Pisma so redno pobirali dvakrat ali trikrat tedensko, poštnino pa je plačal naslovnik ob prevzemu pisma.
Kar naprej se mi vsiljuje misel, da je za Francijo Mme de Sévigné tako pomembna kot je za Avstrijce Wolfgang Amadeus Mozart. Seveda ne mislim primerjati slavnih Mozartovih kroglic iz marcipana in čokolade s čokoladnimi mignoni Mme de Sévigné, ki jih v Parizu delajo od leta 1898. Prav tako se ne bom ukvarjala s primerjavo med Mozartovim likerjem in med vinom Mme de Sévigné (semi sec in rose). Če primerjamo dostopnost, je Mozart morda »na boljšem«, saj njegovo božansko glasbo radi poslušajo tudi tisti, ki ne poznajo not in ne znajo igrati na noben inštrument. Mme de Sévigné pa nagovarja le tiste, ki znajo brati in radi berejo. Prebiranje njenih pisem jim odpre vrata v življenje ljudi, ki jih že zdavnaj ni več, ki so že stoletja prah in pepel, v pismih pa živijo kot naši sodobniki. V Franciji verjetno ni nikogar, ki bi rekel, da še nikoli ni slišal zanjo. Francoski otroci se z njo seznanijo v šolah in jo vzljubijo za celo življenje, ker nje zares ni težko ljubiti. To velja tudi za srednješolce in študente, ki jih nagovarja na seminarjih, tekmovanjih, predavanjih in v muzejih kot so pariški Hôtel de Carnavelet, ter dobro ohranjeni gradovi Grignan, Rocehers, Vitry in drugi.
Nesporno je torej, da je bila Mme de Sévigné slavna že v času svojega življenja in da je čas, v katerem je živela, odločilno vplival na njeno življenje in pisanje.
To je bil čas, poln protislovij, ko so v Franciji bivali v pravljičnih gradovih francoski kralji z dvorom in plemstvom, na drugi strani pa je bilo prebivalstvo revnega francoskega podeželja. V mestih, predvsem Parizu, pa je živelo meščanstvo, ki ni imelo nič skupnega niti s plemstvom niti z revnimi podeželani.
Z delom Discours de la Méthode (Razprava o metodi, 1637), ki ga je napisal fizik, matematik in filozof René Descartes se je v Franciji v 17. stoletju uveljavil klasicizem. Čaščenje reda, razuma in elegance se je kazalo v vseh oblikah umetnostih tistega časa, v simetrični arhitekturi baročnih chateaux in hotels, v zasnovi čudovitih parkov in vrtov, v slikah in kipih, v literaturi. To je obdobje »očeta francoske klasične tragedije« Pierra Corneilla (1606 - 1684), ki ga je Mme de Sevigne občudovala celo življenje, pesnika tragedij Jeana B. Racina (1639–1699), ki ga ni najraje brala, ter pesnika Jeana de La Fontaina (1621–1695), avtorja slavnih Basni in prevajalca latinskih in grških klasikov s široko filozofsko razgledanostjo.
Čas, v katerem je živela Mme de Sévigné, je bil protisloven tudi zato, ker je bilo obdobje druge polovice 17. stoletja pod Ludvikom XIV. ne samo obdobje racionalizma in klasicizma, ampak tudi obdobje razsvetljenstva. Hkrati so potekali v Parizu tako imenovani čarovniški »struparski« sodni procesi, ki so se jim vpleteni plemiči in plemkinje izognili z begom v tujino. Reveže, kot je bila porodniška babica in vedeževalka Catherine Voisin ali Montvoisin, pa so obsodili kot coprnice in jih javno sežgali na grmadi. Mme de Sévigné piše o tej struparski aferi stoletja iz Pariza svoji hčerki na grad Grignan. Zaradi cenzure z ironijo prikriva svoja prava čustva in misli, saj je bilo v afero vpletenih 442 obtožencev, tudi iz najvišjega francoskega plemstva. To so pisma, ki jih je pisala 24. januarja 1680 ob 10. uri zvečer (pismo št. 55), 26. januarja 1680 (pismo št. 56), 31. januarja 1680 (pismo št. 57) in 23. februarja 1680 (pismo št. 58). Ko je bila struparstva osumljena metresa kralja Ludvika XIV Mme de Montespan, s katero je imel več otrok, je kralj razpustil sodišče, ki ga je sam ustanovil, in leta 1682 izdal zakon, ki je odpravil sodišča proti čarovnicam.
Mislim, da moram tukaj posebej omeniti prisrčno prijateljstvo, ki je vezalo Mme de Sévigné in Marie-Madeleine de La Fayette (1634–1693), avtorico romana Kneginja Klevska (1678), ki je tako kot ona imela v Parizu svoj salon. Po mnenju nekaterih teoretikov je Mme de La Fayette v glavni junakinji romana opisala Mme de Sévigné. Če je to res, je Mme de Sévigné, ki kljub svojemu »briljantnemu peresu« in prijateljstvu z najbolj slavnimi pesniki, pisatelji in dramatiki njenega časa ni napisala nobene knjige, postala navdih za enega najlepših ljubezenskih romanov.
17. stoletje je bilo protislovno tudi zato, ker so bile plemkinje, tudi iz najvišjega plemstva in najbolj bogate in izobražene, po dogovorjenih porokah popolnoma odvisne od moža. Po drugi strani pa so lahko imele neporočene in vdove lastno premoženje in lastno življenje in celo vodile zelo sproščene salone, v katerih so se zbirali izobraženci obeh spolov tistega časa in razpravljali o literaturi, znanosti, umetnosti, modi in okusu.
To je bilo tudi stoletje vladavine treh slavnih francoskih kraljev in sicer Henrika IV., Ludvika XIII. in Ludvika XIV., ki jih sprva sploh nisem nameravala omenjati. A ker niso bili samo vrh piramide oblasti, ampak je bil vsak od njih vladar, ki je s svojo osebnostjo in načinom vladanja usodno vplival na celotno življenje v Franciji, so me pisma Mme de Sévigné prepričala, da ni mogoče kar tako mimo njih. Pravzaprav brez poznavanja tistega časa njenih pisem ni mogoče razumeti in v njih tudi ni mogoče polno uživati.
Prvih deset let 17. stoletja se je vladanje Henrika IV. (1589–1610), zagovornika verske svobode (Nantski edikt) in malih ljudi, končalo z atentatom nanj leta 1610. Sledilo je obdobje vladanja njegovega sina Ludvika XIII. (1610–1643) s kardinalom Richelieujem in finančnim ministrom Colbertom. Sledi obdobje najbolj slavnega francoskega kralja Ludvika XIV. (1643–1715), imenovanega »sončni« kralj, ki ga poznamo po njegovem absolutističnem vodenju zunanje in notranje politike (»L’etat c’est moi.« oz. »Država, to sem jaz.«). V Louvru je v klasičnem slogu dokončal kvadratno dvorišče. Ko je ukrotil uporno francosko plemstvo (Fronda), je pričel v 70. letih graditi velikanski kompleks palače Versailles s čudovitimi vrtovi, v katerem se je naselil s plemiči in dvorom. Gradovi francoskega plemstva na podeželju so samevali, saj je Ludvik XIV. zahteval, da so plemiči po strogi dvorni etiketi živeli v palači Versailles in jih je imel ves čas na očeh. Na podeželskih gradovih so bivali le tisti, ki so bili v nemilosti ali pa so imeli takšno službo oz. položaj kot npr. zet Mme de Sévigné grof Grignan, ki je živel z ženo na gradu Grignan v Provansi.
V 17. stoletju pa je živel tudi genialni sodobnik Mme de Sévigné: Jean-Baptiste Poquelin, znan kot Molière (1622–1673). Opustil je študij prava v Orleansu in se pridružil potujoči gledališki skupini. Postal je igralec, režiser, dramatik in vodja gledališke skupine, ki je uživala zaščito Ludvika XIV. in njegovega brata. Napisal je slavne komedije in tragedije, ki jih še vedno igrajo v gledališčih po vsem svetu. (Smešne precioze, Šola za žene, Šola za može, Scapinove zvijače, Učene ženske, Kritika šole za žene, Improvizacija v Versaillesu, Don Juan, Tartuffe, Ljudomrznik, Skopuh, Žlahtni meščan, Zdravnik po sili, Namišljeni bolnik, Amfitrion, George Dandin). Kaj se je dogajalo v glavi Ludvika XIV., pred katerim so ljudje trepetali, če jih je samo pogledal, da je dovolil v Versaillesu prvo uprizoritev Tartuffa? Leta 1658 so igralci Molièrove gledališke skupine postali uradni komedijanti na kraljevem dvoru, Molièr pa je užival kraljevo zaščito. Tudi to je bilo eno od protislovij 17. stoletja. Nenavadno se mi zdi, da Mme de Sévigné v svojih pismih (vsaj v teh, ki jih poznam) razen drobnih opazk Molièru ni posvetila večje pozornosti. Brez dvoma je poznala in morda celo gledala njegova dramska dela. Bila je vendar duhovita in polna esprija. Morda je prav pod vtisom Molièrovih komedij samokritično zapisala, da je bila (samo) »za trenutek precioza«. Djurdja Flerè pa je v Uvodu k Pismom zapisala, da so Mme de Sévigné »… nehote silili njegovi citati pogosto pod pero.« (Flerè, Uvod, 1973, str. 263).
Šele ko sem se »prebila« skozi francosko 17. stoletje, se mi je zazdelo, da začenjam razumevati pisma Mme de Sévigné. Največjo zaslugo za to pa ima Djurdja Flerè s svojim UVODOM in OPOMBAMI v slovenski izdaji PISEM iz leta 1973. Izšla so v trdi vezavi, oblečeni v belo platno. Opremljena so z dvema kazaloma v obliki trakov, kar je prav posebna, neobičajna pozornost do bralca, da lahko hkrati bere pisma in ustrezne opombe.
Kljub cenzuri Ludvika XIV. so pisma Mme de Sévigné s presenetljivo hitrostjo potovala k njeni hčeri, sinu, prijateljem in sorodnikom, dopisovalcem. Že takrat so bila tako slavna, da so jih prepisovali na roko in da so jih brali v pariških salonih in francoskih gradovih kot pravo literarno in družabno poslastico in si jih izmenjevali. Pismo z dne 22. julija 1671 o služabniku Picardu, »ki mu najbolj na svetu smrdi obračanje sena«, ki ga je poslala iz Rochersov gospodu de Coulangesu, je legendarno. (Pismo št. 18). Prav tako je legendarno pismo z dne 26. aprila 1671 o obisku Ludvika XIV. z dvorom na gradu Chantilly, o vrhovnem nadzorniku gospodinjstva Vatelu in njegovi smrti, ki ga je iz Pariza poslala hčerki na grad Grignan v Provanso. (Pismo št. 16). Tudi vsa druga so zanimiva in odlično napisana.
K slavi Mme de Sévigné je v njenem času prav gotovo pripomoglo, da je bila po izjavah sodobnikov sijoča lepotica »visoke rasti«, da je imela »čudovito postavo«, »bujne, pšenične lase«, »bleščeče modre oči«, »čudovite zobe«, »čisto, belo polt« in »skoraj pravilne poteze«. Njena prijateljica, slavna Mme de La Fajette je o njej zapisala, da je imela »krasno postavo«, »lepo, cvetočo polt« in dodala: »Usta, zobe in lase je imela lepa kot nihče. « (Flerè, 1973, Uvod, str. 20). Takšno jo prikazujejo tudi ohranjeni mladostni portreti.
Prav tako je bilo za časa njenega življenja pomembno, da je po očetu (grof Celse-Bénigne de Rabutin-Chantal) izhajala iz starega burgundskega »plemstva meča« z rodovnikom iz 13. stoletja, po materi (Marie de Coulanges, baronica de Rabutin-Chantal) pa iz družine Coulanges, ki je bila med najbogatejšimi v Parizu in je izhajala iz meščanskega plemstva. Predvsem pa je pomembno, da je družina njene matere skrbela, da je imela varno in srečno otroštvo med ljubečimi sorodniki, ko je, stara komaj eno leto, najprej izgubila očeta, nato pa pri šestih letih še mater. Materina družina je skrbela tudi za njeno zdravje in odlično izobrazbo, ter do njene poroke skrbno in dobro upravljala njene gradove, posestva in premoženje (»dobri striček« Christophe de Coulanges, abbé v Lyvriju). Ko je leta 1651 po smrti lahkoživega moža (Henry de Sévigné) pri 25. letih ovdovela z dvema majhnima otrokoma, je kljub premožnim in imenitnim snubcem iz najvišjega francoskega plemstva ostala samska in neodvisna.
Slava pisem Mme de Sévigné je pri bralcih nesporna vse od njihovega nastanka. Zanimalo me je, kaj je francoska država s svojimi institucijami storila za ohranitev spomina nanjo in na njena pisma. Po mojem mnenju zelo veliko. Mislim, da Francozi ljubijo svoj jezik in da so nanj prav posebej ponosni. Zato slava Mme de Sévigné kljub globalizaciji in digitalizacije ne bo zamrla.
V Franciji so izšle številne izdaje njenih pisem v francoskem jeziku. Najsijajnejša je izdaja »La Pléiade«, ki je izšla v treh zvezkih v letih 1953–1957 in obsega 1155 pisem, namenjena pa je le največjim avtorjem francoske literature. Njena pisma navajajo in se z njimi ukvarjajo slavni francoski literati, med katerimi ima posebno mesto Proust.
Francozi so jo počastili s poimenovanjem alej, ulic in promenad v Parizu in drugih francoskih mestih. Po njej so v Lyvriju poimenovali celo jezero (Lac de Sévigné) in njeno najljubšo sprehajalno pot ob tem jezeru (promenade favorite de Mme de Sévigné), ter oboje ovekovečili na razglednici. Po njej so poimenovali tudi šole.
Francoska država je počastila Mme de Sévigné tudi tako, da je izdala več znamk z njeno podobo. Leta 1996 so ob 300-letnici njene smrti izdali srebrni kovanec za 100 frankov (100 FRF) in zlat kovanec za 500 frankov (500 FRF). Oba imata na sprednji strani v krogu njeno podobo, obdano z lokom, v katerem je zgoraj napis »REPUBLIQUE FRANÇAIS«, spodaj napis » Mme de Sévigné«, levo in desno v obodu pa sta letnici 1996. Na zadnji strani srebrnika in zlatnika je na sredini grb njenih plemiških prednikov, ki je obdan z napisom v obodu zgoraj »LIBERTE* EGALITE * FRATERNITE«, pod grbom pa je letnica »1996«. Srebrnik ima nad grbom številko »100«, zlatnik pa številko »500«. Izdali so tudi zlato medaljo Mme de Sévigné in poštne razglednice s podobami njenih gradov, alej, promenad in ulic.
Po mojem mnenju je najpomembneje, da se s pismi Mme de Sévigné seznanijo učenci, dijaki in študenti v šolah in na univerzi, ter na izobraževalnih seminarjih ali na neformalnih srečanjih mladih.
Francozi so jo čisto »po francosko« počastili tudi tako, da so po njej poimenovali čudovito dišečo vrtnico iz rodu Burbonk, ki je na sredini bolj intenzivne rožnata, proti koncu rožnih listov pa bolj nežno. Prav tako so po njej poimenovali iris-lilijo, ki je od nekdaj simbol francoskih kraljev.
Slovenci smo dobili prevod Pisem šele leta 1973 v lepi izdaji Cankarjeve založbe. Naslov izvirnika se glasi: »Lettres de Madame de Sévigné de sa famille et de ses amis«. Izbral jih je in napisal njihovo razlago M. Monmerqué in izšla so pri založbi Hachette v 14 zvezkih v letih 1862 do 1865. Za slovenski izbor, čudoviti prevod, uvod, opombe, seznam imen in seznam objavljenih pisem pa se moramo zahvaliti Djurdji Flerè. Slovenska izdaja ima naslov Pisma. Ni mi uspelo ugotoviti, ali obstaja še kakšen drug prevod teh pisem v slovenski jezik. Po Djurdji Flerè se tega ne bo kmalu lotil kdo drug, saj mislim, da bi jo bilo zelo težko preseči. Želim pa si, da bi njen prevod pisem skupaj z uvodom in opombami ponatisnili pred bližajočo se 400- letnico rojstva avtorice. Prav tako si želim, da bi kdo prevedel še druga pisma, ki jih prevajalka ni zajela, saj imamo odlične poznavalce francoščine in odlične prevajalce.
Pisma Mme de Sévigné v prevodu Djurdje Flerè, ki jih je leta 1973 izdala Cankarjeva založba, imamo doma, tako da sem jih imela »pri roki«. Kljub temu sem se pozanimala, kaj hrani naša šolska knjižnica na Prvi gimnaziji. Ima samo Pisma v prevodu Djurdje Flerè iz leta 1973, ki jih imamo tudi doma. Izposodila sem si jih in jih prelistala, ker me je zanimalo, koliko so jih brali. Knjiga kaže, da so jo kar brali, vendar je dobro ohranjena.
V Univerzitetni knjižnici v Mariboru imajo poleg slovenskega prevoda pisem Djurdje Flerè iz leta 1973 samo še 4 izdaje Pisem v francoščini, od katerih so dobili kar dva izvoda od Prve gimnazije v Mariboru (kar se mi je zdelo kul) in sicer:
– Lettres de Mme de Sévigné s podnaslovom: Précédées d’une notice sur sa vie et du traité sur le style épistolaire de Madame de Sévigné, par Suard secrétaire perpétuel de l’académie Française, Librairie de Paris, Firmin-Didot et Cie, imprimeurs-éditeurs, 56, Rue Jacob, Paris (letnice izdaje nisem našla).
– Madame de Sévigné, Lettres choisies, extraites de l’édition des grands ècrivains de la France, Libraire Hachette, 79, Boulevard Saint-Germain, Paris (letnice izdaje nisem našla),
Preostali dve sta drobni knjižici z mehkimi platnicami in majhnega formata, v posebnem zaščitnem ovitku, ki sta v slabem stanju in ju je možno prebirati le v čitalnici. To sta:
– Lettres Choisies, »Les meilleurs livres«, Arthème Fayard & Cie, éditeurs, 18 et 20, rue du Saint-Gothard, Paris (letnice izdaje nisem našla),
– Lettres choisies de Madame de Sévigné, Tome I, Paris, Librairie de la Bibliothéque nationale, colection des meilleurs auteurs anciens et modernes, Passage Montesquieu (Rue Montesquieu), Près le Palais-Royal, 1908,
Zgoraj navedene izdaje, ki so antikvarne, so se mi zdele tako zanimive, da sem kar prepisala prve strani in se nisem držala napotkov pri navajanju. Vse štiri knjige kažejo, da so jih imeli bralci pogosto v rokah, čeprav gre za čisto francoske izdaje.
Zares pa sem bila vesela, kar navdušena, ko sem izvedela, da ima UKM mapo, ki je bila izdana v Parizu v 5000 izvodih leta 1996 ob 300 letnici smrti Madame de Sévigné, (adpf). Na prvi strani trde mape je doprsni portret zelo mlade in nežne Marie de Rabutin – Chantal, po poroki znane kot Madame de Sévigné. V mapi pa so na trdih kartonih A3 formata fotografija njenega slavnega portreta neznanega avtorja, na katerem je upodobljena v zrelih letih pri pisanju pisma, ki se nahaja v Muzeju Carnavalet, fotografija njenega lepo tekočega rokopisa iz pisma hčerki Mme de Grignan, ki se nahaja v Muzeju Carnavalet, fotografije njene sobe, njenega pisalnega pribora in toaletnega pribora, ki se nahajajo v Muzeju Vitré, fotografije portretov Mme de La Fajette, Ninon de Lenclos, moža, sina in hčerke Madame de Sévigné, slike gradov in dvorcev, v katerih je bivala in natis pisma, ki ga je pisala hčerki spomladi 1679. Mapa pa skriva tudi velik plakat, na katerem je mlada Marie de Rabutin-Chantal upodobljena v celi postavi.
Letos sem ponovno pregledala Berilo Umetnost besede, Učbenik za slovenščino-književnost v prvem letniku gimnazij in štiriletnih strokovnih šol, ki ga je izdala Založba Mladinska knjiga v Ljubljani leta 2007, da bi se prepričala, ali v njem zares ni navedena Mme de Sévigné. V poglavju o klasicistični književnosti je poleg Molièra in Racina upravičeno veliko prostora odmerjeno Mme de La Fayette in njeni Kneginji Klevski. Natisnjen je tudi ljubek portret Mme de La Fayette v mladih letih. Mme de Sévigné ni niti omenjena. Zaradi tega sem kar malo razočarana. Šlo je za pisateljici, ki ju je vse življenje vezalo tesno prijateljstvo in medsebojno občudovanje in sta obiskovali iste pariške salone, se družili z istimi izobraženci, prebirali isto literaturo. Njun medsebojni vpliv je bil brez dvoma velik. V kneginji Klevski pa lahko z malo domišljije prepoznamo Mme de Sévigné, ki bi si »zaslužila« vsaj omembo.
Prav tako ni niti omenjena v učbeniku za 2. letnik gimnazije v poglavju o romanu v pismih J.J. Rousseauja »Julija ali nova Heloiza« (1761) niti v poglavju o Goethejevem romanu v pismih »Trpljenje mladega Wertherja« (1774) Ne dvomim, da sta izobražena Rousseau in Goethe poznala pisma Mme de Sévigné in da je imela nanju vpliv, čeprav v njunih čustvenih predromantičnih romanih ta vpliv ni očiten na prvi pogled.
Prejšnja leta so se pisma Mme de Sévigné v Sloveniji očitno precej brala celo v francoščini, saj knjige njenih pisem v javnih knjižnicah dokazujejo, da so jih imeli bralci pogosto v rokah. Že v osnovni šoli me je izvrstna pedagoginja in profesorica francoščine navdušila ne samo za francoski jezik, ampak tudi za francosko kulturo. Na gimnaziji se moje navdušenje za francoščino nadaljuje pod mentorstvom profesorice, ki bi mi jo francoski dijaki prav gotovo zavidali. Zato je bila izbira Pisem Mme de Sévigné razumljiva, čeprav sem se morala najprej nekoliko potruditi s splošnim poznavanjem in razumevanjem 17. stoletja. Odkrito rečeno, sem se morala skozi zgodovino kar »pregristi«, ampak je bilo vredno. Moje navdušenje za francoščino, francosko literaturo in umetnost ne zmanjšuje moje ljubezni do slovenščine in vsega slovenskega. To je tudi zasluga profesorja, ki je odličen pedagog in dober kot kruh.
Djurdja Flerè je svoj Uvod k Pismom končala z besedami: »V družbi Mme de Sévigné ne bomo nikoli tratili časa. « Upam, da se bomo obeh, Mme de Sévigné in Djurdje Flerè spomnili najkasneje leta 2026.
Opombe:
1 Veliki slovenski leksikografski leksikon od A do L, Ljubljana, 2008, str. 252, Enciklopedija Slovenije: 3. zvezek, Ljubljana, 1989, str. 126.
2 Sévigné Marie de Rabutin Chantal, 1973, Pisma, Uvod, 1. natis, Cankarjeva založba v Ljubljani (Flerè, 1973, str. 44).
3 Leksikon svetovne književnosti, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1984, str. 400.
4 Menaše Luc, Svetovni biografski leksikon, Ljubljana, Založba Mihelač, 1994, str. 880.
5 Kos Janko, 1991, Pregled svetovne književnosti, Ljubljana, Državna založba Slovenije, str. 134.
6 Plahuta-Simčič, Valentina, 2015, Poskus Vesne Milek, kako ukrotiti mesto, Delo, 28.7.
7 Svetovna zgodovina od začetkov do danes, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981.
8 H. G. Wells, Svetovna zgodovina 1-3, Založba Modra ptica v Ljubljani, 1937.
9 Milek Vesna, Razpoložena za Pariz, Beletrina, 2015.
10 Flerè, Uvod, 1973, str. 45.
