KANJA*

Sredi post travmatskih razmišljanj zaslišim dobri, stari zvok, ko hripavo sikneta tisti dve deski, in se spet odpre lina v obliki črke A. Skozi odprtino pri tleh zaveje svež zrak. V bajto, kot bi se zavihtel noter velik ptič, prileti obleka. Zgrbljena pristane na umazanih lesenih deskah. Previdno jo poberem, gledam proti odprtini. Zunaj je svetlo. Obleka se v mojih rokah izkaže kot sivo črn kombinezon. Spredaj je zadrga. Gol sem, zebe me, stopim bos skozi obe hlačnici, potegnem nase zgornji del in se zadrgnem. Zaprem svoj trebuh in prsi, in se čudno počutim z grobim notranjim suknom kombinezona na sebi. Skozi črko A gleda gologlavi Lojz. S prstom miga, naj se splazim ven. Ven naj grem? Spravim se na vse štiri, kombinezon drgne boleče znamenje na mojem trebuhu. Lojzova glava izgine, kobacam proti odprtini, pri tem se mi za stopalo zatakne rjuha, brcnem in se je osvobodim. Še malo. Zunaj sem. Vzravnam se. Kakšna svetloba! V nji razločim obrise Trojke. Lojz zdaj stoji pred mano. Levo in desno od njega Oskar In Gustl. Zdelan sem na smrt, kljub kombinezonu me stresa, oni pa so v vojaških, lisastih uniformah s čednimi čepicami, ki imajo spredaj primerno velik, nesramno bejzbolski ščitek. Na prsnih žepkih je majhna pravokotna temna tablica z belimi črkami L-O-G. Kaj, je zima ali že pomlad? Plašno se oziram okrog sebe. Blešči se mi. A me v hipu zagrne tema, da kar odskočim. Primejo me in zavem se, da so mi čez oči dali črno prevezo. Ponovno! Kaj bo zdaj? Dol po grapi in do avta, ali takoj strel v tilnik? Se bomo peljali z Aljaževim stolpom do kakšnih otokov, ali pa me bojo posadili v leteči kovček in rekli:

»Dajmo, lopov. Poberi se, kamor hočeš!«

Od nekod priropota helikopter. Nekaj časa je z vse močnejšim hrupom tu nekje močan vrtinec vetra, ki je zame po mnogih zaporniških dneh prijeten in tudi nadležen. Mi bo helikopter s svojo eliso odbil glavo? Me bojo spravili vanj? In odpeljali nad primeren kraj, kjer se bomo v zraku ustavili, odsunili bojo prozorna vrata, menda so na helikopterjih takšna, ter me pahnili ven. Kam bom priletel? Na kakšno ulico bi ne bilo primerno. Se bom tako rekoč brez bolečin raztreščil na skalah Triglava? Ali bom priletel v morje na hrbet, z glavo naprej, ali kako drugače? Mi bojo pred tem sneli prevezo?

Vrtinec vetra se z ropotom vred začne dvigovati, odmikati ter oddaljevati. Zdaj me obdaja trdna tišina. Nato neki koraki, neznani šumi, zvoki. Dvignejo mi eno nogo, nataknejo obuvalo, in še drugo, kot da so to škornji podloženi s kožuhom. Primejo me za komolce in od bolečin v trebuhu zvitega vase, odvedejo kakšnih petdeset korakov po blagem klancu navzdol. Pomagajo mi čez nek prag. V notranjosti se razpre prijeten vonj po hrani. Madonca. Noge se mi zatresejo. Gostilna! Kot bi me kdo prijazno sunil v pljuča in srce. Skoraj bi mi pod prevezo prišle solze na oči. Medtem ko me s prijemom pod obema pazduhama Trojka pelje skozi prostor, slišim liturgično glasbo, ki jo najprej nežno, potem pa grobo preglasi tako imenovana goveja muzika. L-O-G me usmerja, kljub temu negotovo stopam naprej, razmišljam, kje smo, ali je tu še kdo in kaj bo iz tega. Začetek nečesa dobrega? Ali zadnja večerja?

Posadijo me. Odvežejo oči. Krasna gostinska soba. Vsa v lesu. Hm. Kot baraka. Sedimo za precej veliko mizo. Jaz in Trojka, to smo štirje. Nikogar ni razen nas. Čeprav je v prostoru še nekaj miz, pogrnjene so z belimi prti, na njih vse tisto, kar je potrebno za imenitne pojedine, prtički, krožniki, pribor, različni kozarci, rožice. Sedim za tisto stranjo mize, od koder ne morem videti vhoda. Zato pa je pred mano veliko panoramsko okno. Lep razgled, obrisi hribov, na modrikastem nebu zvezda, verjetno večernica, ali pa jutranjica, kdo bi vedel, srebrnkasti odsevi valov nekega jezera z otočkom in cerkvico, nekakšen raj, za mano pa je, prepričan sem, kdo ve koliko stražarjev. Zato si ne upam ozreti. Svetloba je, kot rečemo, pritajena, diskretna in prijetna. Jezersko panoramo sicer kazi Lojz, ki sedi nasproti mene, levo in desno, vsak ob svoji stranici bleščeče in od iskrivosti pribora kar cingljajoče mize, pa sta Oskar in Gustl. Čedne čepice svojih lisastih uniform so disciplinirano odložili na kolena. Na prsih vsakega od njih je še vedno razločno viden napis L-O-G. Gustlnova gola glava se blešči kot lakirana.

Zdaj je variacija liturgične glasbe in goveje muzike skoraj neslišna. Bolečina pod popkom je tudi skoraj izginila. Med Trojko in mano nekaj primerno svečane tišine oziroma zadržanega in prijaznega medsebojnega ogledovanja. Kajpada, hranili se bomo, verjetno napijali drug drugemu, mogoče bom celo v resnici zastrupljen.

Ob tej misli se mi zazdi, da čutim v sebi Gizelin šepet. O, ljuba tetica, končno, povej! Povej. Vsaj še enkrat.

»Ja,« reče tako, da slišim le jaz, »Ja, Lukec, čuvaj se. Tile tipi v uglajenih uniformah, nikar se jim ne priključi, tudi če ti bojo ponujali vse mogoče ugodnosti, če se bojo izdajali za ne vem kakšne apostole. V resnici te nameravajo prodati.«

Ah, tetica. In kaj potem, za nekaj uric prijaznosti in udobja sem pripravljen žrtvovati vse. Tudi del ostalega življenja. Dovolj mi je neznosnega lesenega zapora. Tetica Gizela šepeta, a njenih besed ne razumem več. Izginja. Se bo še vrnila? Mi pomagala? Jo bom s tem, da ostanem tu, kjer je prijetno, ona pa je kdo ve kje, v prahu in pepelu, izdal?

In presneto, kot že večkrat, naj bi Lojz slišal moje misli: »Luka, ni si treba gnati k srcu svojih dobrih občutkov, kajti vsakomur ni dano, da bi smel večerjati v tej restavraciji.«

Ne morem se premagati in zinem:

»Torej sem v začetku dobival hrano od tukaj?« A zavem se, da takšno vprašanje lahko prekine dobro vzdušje. Da bi popravil vtis, hitro dodam: »Če bomo večerjali, pomeni to, da je zdaj večer!« In se nasmejem, kot da bi povedal šalo. Čeprav je res, da sem vesel, ker končno vem, kje v času vsaj približno sem.

Lojz mirno nadaljuje, ponovno kot da bi razumel mojo negotovost:

»Nahajamo se v restavraciji, ki bo v kratkem dobila tretjo Michelinovo zvezdico. Imenuje se Kanja. Kar ni, bodi brez skrbi, nobena kratica, ampak ptica. Res je ptica roparica, a ime zveni tako lepo, da naša Trojka redno zahaja sem. Tu se sestajajo zdravniki in modreci, razpravljajo o medicinskih in o računalniških virusih, o vojnah in temni energiji, o vsem.«

Iz daljave, iz nedoločene smeri se v muzikalno kombinacijo liturgičnosti in govedorejnosti komaj slišno priključi grmenje. Prva spomladanska nevihta? Ali pa prehod hladne fronte, ki prinaša prvi jesenski sneg v tem letu? Vprašujoče pogledam Trojko. Komaj vidno so se presedli.

Oskar me z leve gleda globoko v oči:

»Luka.«

»Torej sem Luka?«

Oskar z zarotniškim zvenom v glasu:

»Seveda. Luka, zavedaj se. Situacija zunaj je resna. Kopičijo se protesti. Ljudstva so ponorela.«

Nasproti mene sedi Lojz:

»Ti, Luka, vselej najdeš kakšno možnost. Potrebujemo ljudi, ki so šli skozi preizkušnje, resnične ali ne, pomembno je, da so doživete.«

In z desne vzklikne Gustl:

»Ja. Luka, ti si žigosan.«

Kljub temu, da me je s tistimi zarezami verjetno zaznamoval L-O-G, pripomnim s prijaznostjo, ki naj bi spodbudila dobro voljo ob pričakovanju pogostitve: »Gotovo je to oznaka za mojo posebno kvaliteto.«

Trojka L-O-G se spogleda, molči, le tista čudna muzika ne preneha. Potem Lojz seže po jedilnem listu, ki, že ves čas pripravljen, leži, belo lakiran, na mizi. Svečano razpre stranici gurmanskega katekizma, iz žepa potegne očala, si jih natakne, a ne pogleda v jedilni list, temveč se ozre najprej k Oskarju, potem h Gustlnu, oba se mu z zavitimi, skrivljenimi usti nasmehneta, sam pa me resno pogleda:

»Restavracija Kanja slovi po edinstveni specialiteti. Mi trije si jo vselej privoščimo. Izrecno ti predlagam, da jo poskusiš, to delikateso, Luka. Imenuje se File à la prostota.«

Sem prav slišal? Prostota? Ali prostata? Ne, rekel je razločno. Prostôta.

Prostost ali prostata? Gre torej za to? Za prostost jim naj dam prostato? Stoj. Potem bo držalo. Torej. Če so mi izrezali prostato, menda se običajno nahaja tam, kjer je moja brazgotina, sem zdaj prost. In je to poslovilna večerja. S Filejem à la prostota? Če le ni poslednja večerja? Kakšno prostaštvo! Torej je imel z namigovanjem o izrezani volji tisti privid, tisti frankfurtski hudič prav? Da mi je L-O-G izrezal prostato!

In mi jo zdaj ponuja kot gurmansko specialiteto!

Mojo? Ali kakšno tujo? Saj jih mora biti več. Vsaj za štiri, če mislijo, da bom s to hrano postal njihov. In sploh! Koliko teh specialitet morajo požreti ostali pripadniki! Črna vzmet!

In spet, kot bi dojeli moje misli, Lojz odloži očala:

»Mi seveda nismo svetopisemski apostoli, biblijski očaki. Ampak vse se lahko zgodi. Evangelisti so štirje. Matej, Marko, Janez, Luka.«

Oskar:

»Luka, zato te potrebujemo. Preko tebe se bomo razširili na novo Trojko.«

Gustl:

»Luka, ti si tisti, kar si. Luka si. Mi pa bi prevzeli nova imena. Oskar kot apostol Janez, Lojz kot apostol Marko, jaz kot apostol Matej.«

Kakšen smisel ima to.

»Zajebavate se,« rečem.

Oskar:

»Resno. Prerivanje za strateški kovini litij in kobalt je izgubilo tla pod nogami, vzniknile so lokalne vojne. V Latinski Ameriki prevzemajo oblast ljudske strahovlade. Afrika ječi pod diktatom nekega brezimnega norca. Na Švedskem je iz tovarne lovskih letal znamke ‘Grippen’ ušel virus, Evropa in ZDA sta paralizirani od strahu. Mirnodobno razoroževanje je postalo prevelik strošek.«

Lojz: »Hibridne vojne so ušle z algoritemskih vajeti. Rusi samo še hazardirajo, ker je umetna inteligenca izvedla tako imenovani Šahovski puč. Kitajska je zakonsko ukazala čim večje število rojstev in vpeljala neposredno demokracijo. Indija se duši v viharjih plastične embalaže.«

Gustl pribije:

»Oceani gorijo, ker ljudje vanje zlivajo fosilna goriva, da bi omejili razplod gensko variiranih ljudožerskih kitov.«

Jaz:

»In to ima zvezo z vami, hočem reči z nami, kot biblijskimi očaki?«

Oskar:

»Pred nami je kriza, ki bo trajala več stoletij. Potrebujemo neposrednega vodjo, odrešenika. In nekoga, ki bi pričal o njem. Ti, Luka, si pisec.«

Prekinem ga.

»In vaša skrivna organizacija, Črna vzmet, ima cilj? Rešitev iz krize?«

L-O-G tako rekoč enoglasno:

»Seveda.«

Vse bolj sem samozavesten:

»In vi, vi ste vsi brez, hm, prostate?«

Molk.

Oskar na moji levi se skloni k meni, desno roko položi na moje levo bedro:

»Evangelist Luka, misliš, da je to tako pomembno? Spol gor ali dol. Če ga imaš ali ne. Poglavitna je ljubezen. Pomagaj nam.«

Pomagam naj jim z ljubeznijo? Ti ljudje tu morda odstranjujejo prostate zato, da se vse vrši v nedolžni čistosti. Meniško življenje gojijo. Ljubezenski odnos z Oskarico bi bil brez vsakršne miline. Morda bi občutil vsaj to, da odrešujem to dvojnostno bitje, ko se žrtvujem v aktu, s katerim naj bi ga prevzel abstraktni Črni vzmeti. Ampak lahko bi prišlo do pretirane čustvene navezave name. Kot se to rado dogaja, potem pa izbruhneta istočasno eros in tanatos, ljubezen in smrt. In se vse skupaj prekopicne v vsakovrstne človeške odnose, v polaščanje in obsedenost.

Zora moja! Čeprav zdaj obstajaš le v sanjah. Med nama gre vselej za vzajemno darovanje!

Vendar moram izkoristiti to, da nekaj želijo od mene. Ponovno načnem temo, ki me grize že ves čas. Vprašam:

»Ali res rekonstruirate ali celo slišite moje misli?«

Lojz:

»Poskušamo.«

Gustl:

»A ne uspe povsem.«

Jaz:

»Zakaj?«

Oskar:

»Nekaj bi radi izvedeli.«

Jaz:

»O meni?«

Gustl:

»Tudi o tebi.«

Jaz:

»A kako poskušate slišati moje misli? Sam ne vem zanje. Ne zavedam se jih, ker se pritaknejo kar same od sebe.« Če bi vedeli, kolikokrat mislijo namesto mene Zora oziroma Šahrazad ter tisti, ki je bil spočet pred mano, Drugi ali Druga, in seveda G.O.L.

Lojz:

»Hekersko sledenje pisanju tvojega epa ni zadostovalo. Zato smo te pozicionirali v posebno resonančno škatlo iz lesa, stesano po principu zlatega reza. Imenujemo jo Hiša biti. Z algoritmi, prirejenimi na osnovi tez v tvojem računalniku, smo zaznavali tisto, kar se je zaradi obnašanja v tem eksperimentalnem boksu ujelo v vibracijah lesa. Potem smo podatke o tvoji govorici telesa in o tvojih zvokovnih artikulacijah s primerjalno analizo računalniško obdelali in iz najbolj rahlih, običajnih, ali surovo sunkovitih tresljajev nazadnje izluščili dejstva, jih dopolnjevali in si bili vse bolj na jasnem, kaj se dogaja s tabo.«

»Ampak, kar zaznavate, niso moje prave misli. Moji nevroni oziroma njihovi skupki, se ves čas spreminjajo, sproti ustvarjajo nove svetove. Nisem vendar nek računalnik.«

Oskar nadaljuje:

»Tega se zavedamo. Bil si sneman z desetinami majhnih kamer. Vse izraze tvojega obraza smo mikronsko pregledali, digitalno označili pore in gubice z nano tehniko ter na osnovi sedmih načel Wittgensteinovega Logično filozofskega traktata vključili v računalniške programe, ki naj bi z dedukcijo sintetizirali vpogled v tvojo psiho. A na noben način nam ni uspelo spojiti rezultatov v kaj razumnega. Ne s števili niti z algebro niti z enakostraničnim trikotnikom. Ta bi z inkomenzurabilno rešitvijo vprašanja o globini tvoje podzavesti, z rizomskim spojem vsega v enem ter enega v vsem, kar se nahaja v možganih, ter s tridimenzionalnim izrisom tvoje fraktalnosti spregovoril o četrti dimenziji oziroma o tvoji duši. S čimer bi obšli neobvladljivo gravitacijo, ki zaobsega naš prostor in čas. Energijo, ki bi se ob tem sprostila, hitrost onkraj vsakršne svetlobe, bi lahko premenjali za vsebino končnega smisla, skritega za kvadratom časa, ter s tem pridobili končni odgovor o samoobstoju mase. In s tem podobo o človeški imaginaciji, ki je, kot kažejo prvi izsledki, domala božanska podstat. Kar je fantastičen rezultat!«

Gustl prekine Oskarjev znanstveni diskurz o biti božjega:

»Ali morda veš, kdo je naš vodja?«

Kako? Nič ne vejo o svojih komandantih! Izkoristiti moram trenutek njihove slabosti:

»Poznam njegovega svetovalca.«

Lojz:

»Ti ga poznaš?«

Oskar:

»Ti? Njega samega? Se ti je prikazal v narkozi?«

To, da me ima Trojka, ali pa vsaj Oskar, za predmet raziskave o specifični energijski menjavi med razpolovno dobo atoma in kvantom mojega infinitezimalnega brezumja, mi vliva upanje. Zadeva je zaradi nepredvidljivega, zaumnega poteka miselno zapletena. Lahko bi mi pri tem vsaj še enkrat in res poslednjič pomagala Gizela.

Preden se ideja za Gizelino pomoč do konca uveljavi v mojih možganih, že povzame Oskar iz tega, kako se premika moj obraz, to, kar se dogaja v moji glavi:

»Gizele pri svoji novi dejavnosti ne potrebuješ. Zapomni si. Ti si Luka. Nobena Gizela nisi. Mrtva je.«

»Kaj pa Oleg?« On je moja edina zveza z resničnostjo ljubezni do Zore.

Oskar:

»Komaj je še živ, znebi se ga. Gizela in Oleg sta ti pomagala, dokler si bil nič in si pisal o svoji klavrnosti, zdaj ko se začenjajo resnične bitke za resnico o obstoju sveta, ju ne potrebuješ več.«

Restavracijo Kanja močno strese. To ni bil grom.

Lojz:

»Tankovsko obstreljevanje.«

Jaz:

»Kdo strelja?«

Gustl:

»Hudiči.«

»Kateri hudiči?«

Oskar:

»Raja.«

Lojz:

»Svetovna raja. Nakopičilo se je. Čez glavo imajo gravitacije, kapitala in demokracije.«

Restavracijo Kanja ponovno zatrese. To ni tankovsko obstreljevanje. Trojka L-O-G se nemirno spogleduje.

Gustl naglo vstane in zadirčno vzklikne:

»Prišel je moj čas! Prodati ga moramo kot belo blago. Ima žig nad penisom in jajci, ki priča o tem, da smo preizkusili njegovo kvaliteto. Jaz sem mu potegnil prostato ven, zato bo večina dobička mojega.«

Lojz:

»O tem odločam jaz. Računalniške programe sem sestavil jaz.« In udari z roko po mizi.

Oskar s šibkim glasom:

»On je otrok moje vzgoje. Hardwear je moj. Najel sem delavce, lesne inženirje, strokovnjake za akustiko.«

Gustl:

»Jaz pa, jebemo, sem idejni oče, ki je vložil v material, transport, obratovanje, zato zahtevam obresti od operacije.« In si natakne čepico na golo glavo.

Oskar kriči:

»Natakar! Natakar, tri, ne, štiri, štiri porcije. File à la prostota!«

Ne vem, ali je mislil resno. Ker je obenem potegnil pištolo izpod lisaste bluze.

Seveda. Saj je s pištolo medtem že meril vanj široko razkoračeni Gustl.

In zdaj ima pištolo v roki še Lojz, ki počasi vstaja in se pomika za svoj stol.

Gledajo se strmo izpod čela, tista gregorijansko govedorejska muzika igra kar naprej.

Oskar počasi leze pod mizo, Gustl se ritensko pomika k vratom.

Jaz? Sedim. In od strahu poskočim. Joj, kako me zaboli v trebuhu nad penisom! Gustl, zdaj že skrit za vrati, je ustrelil proti Oskarju, ki pa je medtem prevrnil mizo in se skril za njo. Gustl sproži še proti Lojzu. Ta je pravočasno z levo roko dvignil predse stol in Gustlnova krogla se brenčeče zadre v naslonjalo.

Izza mize puhne Oskarjeva krogla in brumf, konča v stropu.

Lojzova pištola v desni roki šklemfne, sliši se nedostojna kletvica in tresk odvrženega stola ob tla, potem pa se orožje nepričakovano sproži, strel gre v mizo. Oskar zakriči.

Lojz leži za prevrnjenim stolom, nažiga. Gustl, vidim ga za vrati, s čepico nizko nad očmi ne ostane dolžan, strel za strelom.

Oskar prihuljeno pomoli pištolo preko mize, ustreli in se cvileče zasmeje.

In tako se obdelujejo kar naprej. Vsi vmes menjajo nabojnike. S kletvicami, kakršnih nisem slišal še nikoli.

Sedim kot okamenel. Vse je točno tako kot v pravem filmu.

Kot da mene sploh ni! Čeprav sem že skoraj resnični jaz in sem prepričan v svoje biblijsko ime, ki je Luka.

*

Očitno je, da mi med sanjskim potovanjem po otočju Gol prostate ni izrezal Mefisto, ki se je tokrat v baraki izkazal kot dušni mešetar, ampak je bil resnični akter L-O-G. Verjetno so jo potopili v fiziološko raztopino, globoko zamrznili v plastični posodici kakšnih 5x12 cm, da jo bojo v svetu obče pešajoče moškosti prodali kot suho zlato.

Vendar še vedno dvomim, ali so zareze na abdomnu sled resnične operacije ali zgolj krinka njihove nesposobnosti za medicinsko dejavnost, s čimer naj bi me zastrašili. Zaradi česa?

Morda so se za poseg odločili pravočasno, ko produkcija v tej žlezi še ni začela preveč zamirati. Po drugi strani pa so se morali tisti semenski paglavci v vseh mojih letih navzeti kar nekaj izkušenj, kar ni nepomembno.

Kaj so s tem hoteli doseči, ne vem. Jim je kljub potrpljenju z mano zmanjkalo časa? Ker so me hoteli dobiti popolnoma odtrganega? Zdaj pa jih je prehitelo to, kar se dogaja zunaj barake. Nekakšno vojskovanje? Menda ne revolucija!

Ali pa so me kaznovali zaradi moje predrzne namere s spomenikom padlim pripadnikom JLA v vojni za Slovenijo? A kako so lahko upravičili tako strašen poseg nad mano? Jim je Zora posredovala kakšne podatke v zvezi s stanjem te žleze? Kako je Zora prišla v stik z njimi? Me je izdala? Ali pa so oni poiskali njo? In ona, saj vendar ni dopustila kaj takega! Da so me omamljenega odpeljali in opravili s kakšnim nožem ali laserjem gnusno dejanje. Zdaj, zaradi te operacije, če je resnična, ne bo več tistega pravega telesnega ljubljenja, ampak le prijazno tapljanje. Zadnje, česar se spominjam, je, da so mi dali piti nekaj steklenic čudno pokvarjene vode, seveda sem mislil, da je to spet eno od njihovih maltretiranj, potem sem sral in zraven kozlal v latrino sredi svoje lesene koče. Naenkrat pa me je zmanjkalo. In po neznansko morastih sanjah, bil je pravi pasijon, in avanturah na otočju Gol, sem se zbudil. Zdaj pa sem, kje, v Kanji?

Sem s to operacijo dejansko kastriran? Verjetno bom zdaj kot vol služil samo in edino umetnosti. Ali pa me bojo tako oskubljenega prodajali kot virtualno igračo po svetovnem spletu. Hočejo to od mene? So mi zato drogiranemu do nezavesti uprizarjali psihoanalizo z absurdnimi pošastmi, divjali z mano čez neke skale, me vlačili po otokih, me nategovali z idejami o vesoljnem golfu, me ožigosali kot živino, o čemer pričajo zareze na trebuhu? Sem se samo za takšno sramotno znamenje mučil z rekonstrukcijo romanja v golgoto možganov, zastonj bezal v Logarjeve! Toda jajca imam še. Bom že kaj napletel z njimi in se lopovom zoperstavil. Brez streliva v modih? So še drugi načini. Lojza častiti. Gustlna karati. Oskarja oziroma Oskarico božati.

Ampak pokonci se verjetno ne bo postavil več, penis namreč. Če bom z njim še tako mencal, ne bo nič. S to pritiklino je konec.

Morda pa bo, ko mine stres, še vse tako, kot je bilo.

Razen. Zdi se mi, da je narkoza poškodovala moj um.

*

Takšne misli so se mi podile po glavi, medtem, ko je L-O-G po vseh dolgočasno krepostnih hollywoodskih pravilih opravljal medsebojno izmenjavo strelov. S pokanjem, truščem, kriki in podobnim. Še dobro, da ni bilo vanj vključeno divjanje in prevračanje z avtomobili. Navsezadnje smo vendarle v restavraciji s skoraj tremi Michelinovimi zvezdicami, v elitnem klubu Kanja. Kjer sem se zaradi streljanja po začetni otrdelosti le skril pod eno od miz ter si zatisnil ušesa in oči.

A zdaj je vse potihnilo. Tudi blasfemična glasba. Počasi odmaknem roke? Pogledam. Stoli so prevrnjeni, prti klavrno bingljajo z miz. Črepinje, pribor, vse po tleh, sem in tja kakšna pohojena rožica. V prahu tudi tri pomečkane čepice. Vidim, da je veliko panoramsko okno umetno, saj je v njem zaradi zgrešenih strelov, ki so se zavrtali skozi virtualno podobo na ekranu, ki je ni več, nekaj značilnih lukenj, obrobljenih s krhko razpokanim steklastim materialom. Tudi L-O-G ima resne posledice zaradi medsebojnega rivalstva. Preznojeni sedijo spet na stolih, a sredi restavracije. Gustl ima obstreljeno lobanjo, Lojz ranjen prst, Oskar ima krvavo uho. Takšni se z mano ne morejo podati na mednarodne trge. L-O-G bo spet odvisen od samega sebe. Lojza bo paranoja, shizo in hlepenje po generalskem činu v svetovnih razmerah, Gustl ne bo ušel manično depresivnim blodnjam zaradi trgovskih težav in se me bo držal kot klop, kjer koli bom, Oskarja ali Oskarico bo obsedla umetnost v vseh oblikah, prav tako pa skrb za gostišče Kanja.

Oskar, s krvjo, ki lije iz natrganega ušesa, je pristna Oskarica. Preden se utegnem spraviti izpod mize, pod katero čepim v kombinezonu in v škornjih s podloženo kožuhovino, me sama potegne gor k sebi. Krepko me zgrabi in potisne svoj jezik v moja usta. Poljub in pol. Povsem omotičnega me kljub ranjenemu prstu zgrabi v svoj objem Lojz, Gustl z veliko vijoličasto buško ob globoki praski pod očesom pa mi zarine kar skozi kombinezon iglo v rit. Razumem. Pobralo me bo. Dokončno.

Spet enkrat me zagrinja tema. Slišim, kot da nekdo igra na glavnik, ovit s toaletnim papirjem. Če bi zdajle lahko pobegnil. Poskušam izdaviti:

»AAA!«

Iz mene ni glasu. Vidim pa Oskarico, ki beži iz elitnega gostišča Kanja. Kriči:

»Vse bo vzel k sebi vražji svetovalec našega vrhovnega vodje, frankfurtski doktor Mefisto! Samo tako, da se včlanim v kakšno javno in politično stranko, se lahko rešim. Klinc pa Črna vzmet. Jaz grem na svoje!«

Odlomek iz romana PROSTOTA

Sredi post travmatskih razmišljanj zaslišim dobri, stari zvok, ko hripavo sikneta tisti dve deski, in se spet odpre lina v obliki črke A. Skozi odprtino pri tleh zaveje svež zrak. V bajto, kot bi se zavihtel noter velik ptič, prileti obleka. Zgrbljena pristane na umazanih lesenih deskah. Previdno jo poberem, gledam proti odprtini. Zunaj je svetlo. Obleka se v mojih rokah izkaže kot sivo črn kombinezon. Spredaj je zadrga. Gol sem, zebe me, stopim bos skozi obe hlačnici, potegnem nase zgornji del in se zadrgnem. Zaprem svoj trebuh in prsi, in se čudno počutim z grobim notranjim suknom kombinezona na sebi. Skozi črko A gleda gologlavi Lojz. S prstom miga, naj se splazim ven. Ven naj grem? Spravim se na vse štiri, kombinezon drgne boleče znamenje na mojem trebuhu. Lojzova glava izgine, kobacam proti odprtini, pri tem se mi za stopalo zatakne rjuha, brcnem in se je osvobodim. Še malo. Zunaj sem. Vzravnam se. Kakšna svetloba! V nji razločim obrise Trojke. Lojz zdaj stoji pred mano. Levo in desno od njega Oskar In Gustl. Zdelan sem na smrt, kljub kombinezonu me stresa, oni pa so v vojaških, lisastih uniformah s čednimi čepicami, ki imajo spredaj primerno velik, nesramno bejzbolski ščitek. Na prsnih žepkih je majhna pravokotna temna tablica z belimi črkami L-O-G. Kaj, je zima ali že pomlad? Plašno se oziram okrog sebe. Blešči se mi. A me v hipu zagrne tema, da kar odskočim. Primejo me in zavem se, da so mi čez oči dali črno prevezo. Ponovno! Kaj bo zdaj? Dol po grapi in do avta, ali takoj strel v tilnik? Se bomo peljali z Aljaževim stolpom do kakšnih otokov, ali pa me bojo posadili v leteči kovček in rekli:

»Dajmo, lopov. Poberi se, kamor hočeš!«

Od nekod priropota helikopter. Nekaj časa je z vse močnejšim hrupom tu nekje močan vrtinec vetra, ki je zame po mnogih zaporniških dneh prijeten in tudi nadležen. Mi bo helikopter s svojo eliso odbil glavo? Me bojo spravili vanj? In odpeljali nad primeren kraj, kjer se bomo v zraku ustavili, odsunili bojo prozorna vrata, menda so na helikopterjih takšna, ter me pahnili ven. Kam bom priletel? Na kakšno ulico bi ne bilo primerno. Se bom tako rekoč brez bolečin raztreščil na skalah Triglava? Ali bom priletel v morje na hrbet, z glavo naprej, ali kako drugače? Mi bojo pred tem sneli prevezo?

Vrtinec vetra se z ropotom vred začne dvigovati, odmikati ter oddaljevati. Zdaj me obdaja trdna tišina. Nato neki koraki, neznani šumi, zvoki. Dvignejo mi eno nogo, nataknejo obuvalo, in še drugo, kot da so to škornji podloženi s kožuhom. Primejo me za komolce in od bolečin v trebuhu zvitega vase, odvedejo kakšnih petdeset korakov po blagem klancu navzdol. Pomagajo mi čez nek prag. V notranjosti se razpre prijeten vonj po hrani. Madonca. Noge se mi zatresejo. Gostilna! Kot bi me kdo prijazno sunil v pljuča in srce. Skoraj bi mi pod prevezo prišle solze na oči. Medtem ko me s prijemom pod obema pazduhama Trojka pelje skozi prostor, slišim liturgično glasbo, ki jo najprej nežno, potem pa grobo preglasi tako imenovana goveja muzika. L-O-G me usmerja, kljub temu negotovo stopam naprej, razmišljam, kje smo, ali je tu še kdo in kaj bo iz tega. Začetek nečesa dobrega? Ali zadnja večerja?

Posadijo me. Odvežejo oči. Krasna gostinska soba. Vsa v lesu. Hm. Kot baraka. Sedimo za precej veliko mizo. Jaz in Trojka, to smo štirje. Nikogar ni razen nas. Čeprav je v prostoru še nekaj miz, pogrnjene so z belimi prti, na njih vse tisto, kar je potrebno za imenitne pojedine, prtički, krožniki, pribor, različni kozarci, rožice. Sedim za tisto stranjo mize, od koder ne morem videti vhoda. Zato pa je pred mano veliko panoramsko okno. Lep razgled, obrisi hribov, na modrikastem nebu zvezda, verjetno večernica, ali pa jutranjica, kdo bi vedel, srebrnkasti odsevi valov nekega jezera z otočkom in cerkvico, nekakšen raj, za mano pa je, prepričan sem, kdo ve koliko stražarjev. Zato si ne upam ozreti. Svetloba je, kot rečemo, pritajena, diskretna in prijetna. Jezersko panoramo sicer kazi Lojz, ki sedi nasproti mene, levo in desno, vsak ob svoji stranici bleščeče in od iskrivosti pribora kar cingljajoče mize, pa sta Oskar in Gustl. Čedne čepice svojih lisastih uniform so disciplinirano odložili na kolena. Na prsih vsakega od njih je še vedno razločno viden napis L-O-G. Gustlnova gola glava se blešči kot lakirana.

Zdaj je variacija liturgične glasbe in goveje muzike skoraj neslišna. Bolečina pod popkom je tudi skoraj izginila. Med Trojko in mano nekaj primerno svečane tišine oziroma zadržanega in prijaznega medsebojnega ogledovanja. Kajpada, hranili se bomo, verjetno napijali drug drugemu, mogoče bom celo v resnici zastrupljen.

Ob tej misli se mi zazdi, da čutim v sebi Gizelin šepet. O, ljuba tetica, končno, povej! Povej. Vsaj še enkrat.

»Ja,« reče tako, da slišim le jaz, »Ja, Lukec, čuvaj se. Tile tipi v uglajenih uniformah, nikar se jim ne priključi, tudi če ti bojo ponujali vse mogoče ugodnosti, če se bojo izdajali za ne vem kakšne apostole. V resnici te nameravajo prodati.«

Ah, tetica. In kaj potem, za nekaj uric prijaznosti in udobja sem pripravljen žrtvovati vse. Tudi del ostalega življenja. Dovolj mi je neznosnega lesenega zapora. Tetica Gizela šepeta, a njenih besed ne razumem več. Izginja. Se bo še vrnila? Mi pomagala? Jo bom s tem, da ostanem tu, kjer je prijetno, ona pa je kdo ve kje, v prahu in pepelu, izdal?

In presneto, kot že večkrat, naj bi Lojz slišal moje misli: »Luka, ni si treba gnati k srcu svojih dobrih občutkov, kajti vsakomur ni dano, da bi smel večerjati v tej restavraciji.«

Ne morem se premagati in zinem:

»Torej sem v začetku dobival hrano od tukaj?« A zavem se, da takšno vprašanje lahko prekine dobro vzdušje. Da bi popravil vtis, hitro dodam: »Če bomo večerjali, pomeni to, da je zdaj večer!« In se nasmejem, kot da bi povedal šalo. Čeprav je res, da sem vesel, ker končno vem, kje v času vsaj približno sem.

Lojz mirno nadaljuje, ponovno kot da bi razumel mojo negotovost:

»Nahajamo se v restavraciji, ki bo v kratkem dobila tretjo Michelinovo zvezdico. Imenuje se Kanja. Kar ni, bodi brez skrbi, nobena kratica, ampak ptica. Res je ptica roparica, a ime zveni tako lepo, da naša Trojka redno zahaja sem. Tu se sestajajo zdravniki in modreci, razpravljajo o medicinskih in o računalniških virusih, o vojnah in temni energiji, o vsem.«

Iz daljave, iz nedoločene smeri se v muzikalno kombinacijo liturgičnosti in govedorejnosti komaj slišno priključi grmenje. Prva spomladanska nevihta? Ali pa prehod hladne fronte, ki prinaša prvi jesenski sneg v tem letu? Vprašujoče pogledam Trojko. Komaj vidno so se presedli.

Oskar me z leve gleda globoko v oči:

»Luka.«

»Torej sem Luka?«

Oskar z zarotniškim zvenom v glasu:

»Seveda. Luka, zavedaj se. Situacija zunaj je resna. Kopičijo se protesti. Ljudstva so ponorela.«

Nasproti mene sedi Lojz:

»Ti, Luka, vselej najdeš kakšno možnost. Potrebujemo ljudi, ki so šli skozi preizkušnje, resnične ali ne, pomembno je, da so doživete.«

In z desne vzklikne Gustl:

»Ja. Luka, ti si žigosan.«

Kljub temu, da me je s tistimi zarezami verjetno zaznamoval L-O-G, pripomnim s prijaznostjo, ki naj bi spodbudila dobro voljo ob pričakovanju pogostitve: »Gotovo je to oznaka za mojo posebno kvaliteto.«

Trojka L-O-G se spogleda, molči, le tista čudna muzika ne preneha. Potem Lojz seže po jedilnem listu, ki, že ves čas pripravljen, leži, belo lakiran, na mizi. Svečano razpre stranici gurmanskega katekizma, iz žepa potegne očala, si jih natakne, a ne pogleda v jedilni list, temveč se ozre najprej k Oskarju, potem h Gustlnu, oba se mu z zavitimi, skrivljenimi usti nasmehneta, sam pa me resno pogleda:

»Restavracija Kanja slovi po edinstveni specialiteti. Mi trije si jo vselej privoščimo. Izrecno ti predlagam, da jo poskusiš, to delikateso, Luka. Imenuje se File à la prostota.«

Sem prav slišal? Prostota? Ali prostata? Ne, rekel je razločno. Prostôta.

Prostost ali prostata? Gre torej za to? Za prostost jim naj dam prostato? Stoj. Potem bo držalo. Torej. Če so mi izrezali prostato, menda se običajno nahaja tam, kjer je moja brazgotina, sem zdaj prost. In je to poslovilna večerja. S Filejem à la prostota? Če le ni poslednja večerja? Kakšno prostaštvo! Torej je imel z namigovanjem o izrezani volji tisti privid, tisti frankfurtski hudič prav? Da mi je L-O-G izrezal prostato!

In mi jo zdaj ponuja kot gurmansko specialiteto!

Mojo? Ali kakšno tujo? Saj jih mora biti več. Vsaj za štiri, če mislijo, da bom s to hrano postal njihov. In sploh! Koliko teh specialitet morajo požreti ostali pripadniki! Črna vzmet!

In spet, kot bi dojeli moje misli, Lojz odloži očala:

»Mi seveda nismo svetopisemski apostoli, biblijski očaki. Ampak vse se lahko zgodi. Evangelisti so štirje. Matej, Marko, Janez, Luka.«

Oskar:

»Luka, zato te potrebujemo. Preko tebe se bomo razširili na novo Trojko.«

Gustl:

»Luka, ti si tisti, kar si. Luka si. Mi pa bi prevzeli nova imena. Oskar kot apostol Janez, Lojz kot apostol Marko, jaz kot apostol Matej.«

Kakšen smisel ima to.

»Zajebavate se,« rečem.

Oskar:

»Resno. Prerivanje za strateški kovini litij in kobalt je izgubilo tla pod nogami, vzniknile so lokalne vojne. V Latinski Ameriki prevzemajo oblast ljudske strahovlade. Afrika ječi pod diktatom nekega brezimnega norca. Na Švedskem je iz tovarne lovskih letal znamke ‘Grippen’ ušel virus, Evropa in ZDA sta paralizirani od strahu. Mirnodobno razoroževanje je postalo prevelik strošek.«

Lojz: »Hibridne vojne so ušle z algoritemskih vajeti. Rusi samo še hazardirajo, ker je umetna inteligenca izvedla tako imenovani Šahovski puč. Kitajska je zakonsko ukazala čim večje število rojstev in vpeljala neposredno demokracijo. Indija se duši v viharjih plastične embalaže.«

Gustl pribije:

»Oceani gorijo, ker ljudje vanje zlivajo fosilna goriva, da bi omejili razplod gensko variiranih ljudožerskih kitov.«

Jaz:

»In to ima zvezo z vami, hočem reči z nami, kot biblijskimi očaki?«

Oskar:

»Pred nami je kriza, ki bo trajala več stoletij. Potrebujemo neposrednega vodjo, odrešenika. In nekoga, ki bi pričal o njem. Ti, Luka, si pisec.«

Prekinem ga.

»In vaša skrivna organizacija, Črna vzmet, ima cilj? Rešitev iz krize?«

L-O-G tako rekoč enoglasno:

»Seveda.«

Vse bolj sem samozavesten:

»In vi, vi ste vsi brez, hm, prostate?«

Molk.

Oskar na moji levi se skloni k meni, desno roko položi na moje levo bedro:

»Evangelist Luka, misliš, da je to tako pomembno? Spol gor ali dol. Če ga imaš ali ne. Poglavitna je ljubezen. Pomagaj nam.«

Pomagam naj jim z ljubeznijo? Ti ljudje tu morda odstranjujejo prostate zato, da se vse vrši v nedolžni čistosti. Meniško življenje gojijo. Ljubezenski odnos z Oskarico bi bil brez vsakršne miline. Morda bi občutil vsaj to, da odrešujem to dvojnostno bitje, ko se žrtvujem v aktu, s katerim naj bi ga prevzel abstraktni Črni vzmeti. Ampak lahko bi prišlo do pretirane čustvene navezave name. Kot se to rado dogaja, potem pa izbruhneta istočasno eros in tanatos, ljubezen in smrt. In se vse skupaj prekopicne v vsakovrstne človeške odnose, v polaščanje in obsedenost.

Zora moja! Čeprav zdaj obstajaš le v sanjah. Med nama gre vselej za vzajemno darovanje!

Vendar moram izkoristiti to, da nekaj želijo od mene. Ponovno načnem temo, ki me grize že ves čas. Vprašam:

»Ali res rekonstruirate ali celo slišite moje misli?«

Lojz:

»Poskušamo.«

Gustl:

»A ne uspe povsem.«

Jaz:

»Zakaj?«

Oskar:

»Nekaj bi radi izvedeli.«

Jaz:

»O meni?«

Gustl:

»Tudi o tebi.«

Jaz:

»A kako poskušate slišati moje misli? Sam ne vem zanje. Ne zavedam se jih, ker se pritaknejo kar same od sebe.« Če bi vedeli, kolikokrat mislijo namesto mene Zora oziroma Šahrazad ter tisti, ki je bil spočet pred mano, Drugi ali Druga, in seveda G.O.L.

Lojz:

»Hekersko sledenje pisanju tvojega epa ni zadostovalo. Zato smo te pozicionirali v posebno resonančno škatlo iz lesa, stesano po principu zlatega reza. Imenujemo jo Hiša biti. Z algoritmi, prirejenimi na osnovi tez v tvojem računalniku, smo zaznavali tisto, kar se je zaradi obnašanja v tem eksperimentalnem boksu ujelo v vibracijah lesa. Potem smo podatke o tvoji govorici telesa in o tvojih zvokovnih artikulacijah s primerjalno analizo računalniško obdelali in iz najbolj rahlih, običajnih, ali surovo sunkovitih tresljajev nazadnje izluščili dejstva, jih dopolnjevali in si bili vse bolj na jasnem, kaj se dogaja s tabo.«

»Ampak, kar zaznavate, niso moje prave misli. Moji nevroni oziroma njihovi skupki, se ves čas spreminjajo, sproti ustvarjajo nove svetove. Nisem vendar nek računalnik.«

Oskar nadaljuje:

»Tega se zavedamo. Bil si sneman z desetinami majhnih kamer. Vse izraze tvojega obraza smo mikronsko pregledali, digitalno označili pore in gubice z nano tehniko ter na osnovi sedmih načel Wittgensteinovega Logično filozofskega traktata vključili v računalniške programe, ki naj bi z dedukcijo sintetizirali vpogled v tvojo psiho. A na noben način nam ni uspelo spojiti rezultatov v kaj razumnega. Ne s števili niti z algebro niti z enakostraničnim trikotnikom. Ta bi z inkomenzurabilno rešitvijo vprašanja o globini tvoje podzavesti, z rizomskim spojem vsega v enem ter enega v vsem, kar se nahaja v možganih, ter s tridimenzionalnim izrisom tvoje fraktalnosti spregovoril o četrti dimenziji oziroma o tvoji duši. S čimer bi obšli neobvladljivo gravitacijo, ki zaobsega naš prostor in čas. Energijo, ki bi se ob tem sprostila, hitrost onkraj vsakršne svetlobe, bi lahko premenjali za vsebino končnega smisla, skritega za kvadratom časa, ter s tem pridobili končni odgovor o samoobstoju mase. In s tem podobo o človeški imaginaciji, ki je, kot kažejo prvi izsledki, domala božanska podstat. Kar je fantastičen rezultat!«

Gustl prekine Oskarjev znanstveni diskurz o biti božjega:

»Ali morda veš, kdo je naš vodja?«

Kako? Nič ne vejo o svojih komandantih! Izkoristiti moram trenutek njihove slabosti:

»Poznam njegovega svetovalca.«

Lojz:

»Ti ga poznaš?«

Oskar:

»Ti? Njega samega? Se ti je prikazal v narkozi?«

To, da me ima Trojka, ali pa vsaj Oskar, za predmet raziskave o specifični energijski menjavi med razpolovno dobo atoma in kvantom mojega infinitezimalnega brezumja, mi vliva upanje. Zadeva je zaradi nepredvidljivega, zaumnega poteka miselno zapletena. Lahko bi mi pri tem vsaj še enkrat in res poslednjič pomagala Gizela.

Preden se ideja za Gizelino pomoč do konca uveljavi v mojih možganih, že povzame Oskar iz tega, kako se premika moj obraz, to, kar se dogaja v moji glavi:

»Gizele pri svoji novi dejavnosti ne potrebuješ. Zapomni si. Ti si Luka. Nobena Gizela nisi. Mrtva je.«

»Kaj pa Oleg?« On je moja edina zveza z resničnostjo ljubezni do Zore.

Oskar:

»Komaj je še živ, znebi se ga. Gizela in Oleg sta ti pomagala, dokler si bil nič in si pisal o svoji klavrnosti, zdaj ko se začenjajo resnične bitke za resnico o obstoju sveta, ju ne potrebuješ več.«

Restavracijo Kanja močno strese. To ni bil grom.

Lojz:

»Tankovsko obstreljevanje.«

Jaz:

»Kdo strelja?«

Gustl:

»Hudiči.«

»Kateri hudiči?«

Oskar:

»Raja.«

Lojz:

»Svetovna raja. Nakopičilo se je. Čez glavo imajo gravitacije, kapitala in demokracije.«

Restavracijo Kanja ponovno zatrese. To ni tankovsko obstreljevanje. Trojka L-O-G se nemirno spogleduje.

Gustl naglo vstane in zadirčno vzklikne:

»Prišel je moj čas! Prodati ga moramo kot belo blago. Ima žig nad penisom in jajci, ki priča o tem, da smo preizkusili njegovo kvaliteto. Jaz sem mu potegnil prostato ven, zato bo večina dobička mojega.«

Lojz:

»O tem odločam jaz. Računalniške programe sem sestavil jaz.« In udari z roko po mizi.

Oskar s šibkim glasom:

»On je otrok moje vzgoje. Hardwear je moj. Najel sem delavce, lesne inženirje, strokovnjake za akustiko.«

Gustl:

»Jaz pa, jebemo, sem idejni oče, ki je vložil v material, transport, obratovanje, zato zahtevam obresti od operacije.« In si natakne čepico na golo glavo.

Oskar kriči:

»Natakar! Natakar, tri, ne, štiri, štiri porcije. File à la prostota!«

Ne vem, ali je mislil resno. Ker je obenem potegnil pištolo izpod lisaste bluze.

Seveda. Saj je s pištolo medtem že meril vanj široko razkoračeni Gustl.

In zdaj ima pištolo v roki še Lojz, ki počasi vstaja in se pomika za svoj stol.

Gledajo se strmo izpod čela, tista gregorijansko govedorejska muzika igra kar naprej.

Oskar počasi leze pod mizo, Gustl se ritensko pomika k vratom.

Jaz? Sedim. In od strahu poskočim. Joj, kako me zaboli v trebuhu nad penisom! Gustl, zdaj že skrit za vrati, je ustrelil proti Oskarju, ki pa je medtem prevrnil mizo in se skril za njo. Gustl sproži še proti Lojzu. Ta je pravočasno z levo roko dvignil predse stol in Gustlnova krogla se brenčeče zadre v naslonjalo.

Izza mize puhne Oskarjeva krogla in brumf, konča v stropu.

Lojzova pištola v desni roki šklemfne, sliši se nedostojna kletvica in tresk odvrženega stola ob tla, potem pa se orožje nepričakovano sproži, strel gre v mizo. Oskar zakriči.

Lojz leži za prevrnjenim stolom, nažiga. Gustl, vidim ga za vrati, s čepico nizko nad očmi ne ostane dolžan, strel za strelom.

Oskar prihuljeno pomoli pištolo preko mize, ustreli in se cvileče zasmeje.

In tako se obdelujejo kar naprej. Vsi vmes menjajo nabojnike. S kletvicami, kakršnih nisem slišal še nikoli.

Sedim kot okamenel. Vse je točno tako kot v pravem filmu.

Kot da mene sploh ni! Čeprav sem že skoraj resnični jaz in sem prepričan v svoje biblijsko ime, ki je Luka.

*

Očitno je, da mi med sanjskim potovanjem po otočju Gol prostate ni izrezal Mefisto, ki se je tokrat v baraki izkazal kot dušni mešetar, ampak je bil resnični akter L-O-G. Verjetno so jo potopili v fiziološko raztopino, globoko zamrznili v plastični posodici kakšnih 5x12 cm, da jo bojo v svetu obče pešajoče moškosti prodali kot suho zlato.

Vendar še vedno dvomim, ali so zareze na abdomnu sled resnične operacije ali zgolj krinka njihove nesposobnosti za medicinsko dejavnost, s čimer naj bi me zastrašili. Zaradi česa?

Morda so se za poseg odločili pravočasno, ko produkcija v tej žlezi še ni začela preveč zamirati. Po drugi strani pa so se morali tisti semenski paglavci v vseh mojih letih navzeti kar nekaj izkušenj, kar ni nepomembno.

Kaj so s tem hoteli doseči, ne vem. Jim je kljub potrpljenju z mano zmanjkalo časa? Ker so me hoteli dobiti popolnoma odtrganega? Zdaj pa jih je prehitelo to, kar se dogaja zunaj barake. Nekakšno vojskovanje? Menda ne revolucija!

Ali pa so me kaznovali zaradi moje predrzne namere s spomenikom padlim pripadnikom JLA v vojni za Slovenijo? A kako so lahko upravičili tako strašen poseg nad mano? Jim je Zora posredovala kakšne podatke v zvezi s stanjem te žleze? Kako je Zora prišla v stik z njimi? Me je izdala? Ali pa so oni poiskali njo? In ona, saj vendar ni dopustila kaj takega! Da so me omamljenega odpeljali in opravili s kakšnim nožem ali laserjem gnusno dejanje. Zdaj, zaradi te operacije, če je resnična, ne bo več tistega pravega telesnega ljubljenja, ampak le prijazno tapljanje. Zadnje, česar se spominjam, je, da so mi dali piti nekaj steklenic čudno pokvarjene vode, seveda sem mislil, da je to spet eno od njihovih maltretiranj, potem sem sral in zraven kozlal v latrino sredi svoje lesene koče. Naenkrat pa me je zmanjkalo. In po neznansko morastih sanjah, bil je pravi pasijon, in avanturah na otočju Gol, sem se zbudil. Zdaj pa sem, kje, v Kanji?

Sem s to operacijo dejansko kastriran? Verjetno bom zdaj kot vol služil samo in edino umetnosti. Ali pa me bojo tako oskubljenega prodajali kot virtualno igračo po svetovnem spletu. Hočejo to od mene? So mi zato drogiranemu do nezavesti uprizarjali psihoanalizo z absurdnimi pošastmi, divjali z mano čez neke skale, me vlačili po otokih, me nategovali z idejami o vesoljnem golfu, me ožigosali kot živino, o čemer pričajo zareze na trebuhu? Sem se samo za takšno sramotno znamenje mučil z rekonstrukcijo romanja v golgoto možganov, zastonj bezal v Logarjeve! Toda jajca imam še. Bom že kaj napletel z njimi in se lopovom zoperstavil. Brez streliva v modih? So še drugi načini. Lojza častiti. Gustlna karati. Oskarja oziroma Oskarico božati.

Ampak pokonci se verjetno ne bo postavil več, penis namreč. Če bom z njim še tako mencal, ne bo nič. S to pritiklino je konec.

Morda pa bo, ko mine stres, še vse tako, kot je bilo.

Razen. Zdi se mi, da je narkoza poškodovala moj um.

*

Takšne misli so se mi podile po glavi, medtem, ko je L-O-G po vseh dolgočasno krepostnih hollywoodskih pravilih opravljal medsebojno izmenjavo strelov. S pokanjem, truščem, kriki in podobnim. Še dobro, da ni bilo vanj vključeno divjanje in prevračanje z avtomobili. Navsezadnje smo vendarle v restavraciji s skoraj tremi Michelinovimi zvezdicami, v elitnem klubu Kanja. Kjer sem se zaradi streljanja po začetni otrdelosti le skril pod eno od miz ter si zatisnil ušesa in oči.

A zdaj je vse potihnilo. Tudi blasfemična glasba. Počasi odmaknem roke? Pogledam. Stoli so prevrnjeni, prti klavrno bingljajo z miz. Črepinje, pribor, vse po tleh, sem in tja kakšna pohojena rožica. V prahu tudi tri pomečkane čepice. Vidim, da je veliko panoramsko okno umetno, saj je v njem zaradi zgrešenih strelov, ki so se zavrtali skozi virtualno podobo na ekranu, ki je ni več, nekaj značilnih lukenj, obrobljenih s krhko razpokanim steklastim materialom. Tudi L-O-G ima resne posledice zaradi medsebojnega rivalstva. Preznojeni sedijo spet na stolih, a sredi restavracije. Gustl ima obstreljeno lobanjo, Lojz ranjen prst, Oskar ima krvavo uho. Takšni se z mano ne morejo podati na mednarodne trge. L-O-G bo spet odvisen od samega sebe. Lojza bo paranoja, shizo in hlepenje po generalskem činu v svetovnih razmerah, Gustl ne bo ušel manično depresivnim blodnjam zaradi trgovskih težav in se me bo držal kot klop, kjer koli bom, Oskarja ali Oskarico bo obsedla umetnost v vseh oblikah, prav tako pa skrb za gostišče Kanja.

Oskar, s krvjo, ki lije iz natrganega ušesa, je pristna Oskarica. Preden se utegnem spraviti izpod mize, pod katero čepim v kombinezonu in v škornjih s podloženo kožuhovino, me sama potegne gor k sebi. Krepko me zgrabi in potisne svoj jezik v moja usta. Poljub in pol. Povsem omotičnega me kljub ranjenemu prstu zgrabi v svoj objem Lojz, Gustl z veliko vijoličasto buško ob globoki praski pod očesom pa mi zarine kar skozi kombinezon iglo v rit. Razumem. Pobralo me bo. Dokončno.

Spet enkrat me zagrinja tema. Slišim, kot da nekdo igra na glavnik, ovit s toaletnim papirjem. Če bi zdajle lahko pobegnil. Poskušam izdaviti:

»AAA!«

Iz mene ni glasu. Vidim pa Oskarico, ki beži iz elitnega gostišča Kanja. Kriči:

»Vse bo vzel k sebi vražji svetovalec našega vrhovnega vodje, frankfurtski doktor Mefisto! Samo tako, da se včlanim v kakšno javno in politično stranko, se lahko rešim. Klinc pa Črna vzmet. Jaz grem na svoje!«

Odlomek iz romana PROSTOTA