Kaj se skriva tu? V samem dnu, kjer doni globoko vse te dni.
Kaj se skriva tu? Za zidovi gradu, kjer se gradi slika. Spremenljiva oblika.
Kaj se skriva tu? Na koncu mostu, kjer se ne stika. Zadaj stoji pika.
Kaj se skriva tu? V megli strahu, kjer nič ne dojameš. Ob razkolu ne objameš.
Hej, cvetlica! Kako si kaj? Nisi slišala vica?
Seže roka v vice. Tipa in tipa, dokler ne prime šprice.
Zadane vse, kar cveti. Adijo, zaman se borijo, ta plevel naj večno gori!
Vrže vžigalico, ta tli. Ni jih več, ni dokazov. Končno le ta še cveti.
Edina prava roža.
Ena, dve? Kje so ovce? Kdo ve.
Jaz stojim pred ograjo in bedim.
Kaj pa če jih kar ulovim? Divje sanje, ne?
Drvijo z vzhoda, gredo čez izhod. Je globoka voda?
Zakaj bil bi zaprt? Si vržen v temnico? Raje poglej skozi okno, opazuj tek svetlobe, upri se z očmi v resnico.
Povej mi, zakaj se dušiš? Primeš za kljuko in zavrtiš.
Odpri ga! Naj bo vihar! Z vetrom vznemirjaj življenja čar.
Modrina neba, ki ti pade v oči, modrejša od kapelj sredi noči.
Širno nebo brez oblakov. V solidarnost duši. Srce ne pomni temačnih divjakov.
Pogled ti zajame grad vrh hriba, zastava v sončnem vetru plapola, v reki drveči plava svobodna riba.
Kliče se pilota in kliče se funkcija rand(). Kakšna čast, da sam greš na let. Potepanje v zraku in poslušanje dretja besnih cevi v mirni tišini.
Še dobro, da je fant zbral korajžo. Vedno je bil domoljub, a kdo bi si mislil, že sam bi šel na dopust obiskat črno ženo.
Malo strahu pa ni prostora, da se trese, z letalom skozi oblake in izza žarkov sonca strmi v čast in mimoidoče galebe.
Pa si misli galeb, a še en, ki leti, tako nizko pade? Za svojo domovino trči v plovila tuja in evo ga!
Pogrešan boš, mladi kamikaze.
