Vprašal sem cvetove lipe:
Kaj mi lahko poveste
o vašem omamnem vonju?
Navdušeno so odgovorili,
da o njegovem izvoru
niso seznanjeni.
In dejali so še:
Cvetimo in dišimo,
to je vse naše znanje,
to nam je izročila narava.
Listje lipe je šelestelo,
zaprosil sem za odgovor
na isto vprašanje.
Reklo je:
Zelenim in senco delam,
jeseni sem barve zlata,
od nekdaj nam je dana
takšna narava.
O vonju lipe
tudi njene veje nič ne vedo.
Rekle so, da obstajajo zato,
da na njih raste listje in cvetje.
Steblo mi je povedalo, da je del drevesa,
ustvarjeno je, da drži krošnjo,
na moje vprašanje o vonju lipe,
pa da bodo zagotovo odgovorile korenine.
Korenine so mi povedale:
Vonj lipe spi v semenu,
ki se bo zbudilo v času,
ko bodo cvetovi uveli
na vrhu drevesa,
potem ko bo lipa
nehala cveteti,
in korenine
mi še pomembno povedo:
»O vonju lipe več ne sprašuj,
o njem se ne bere, ne piše,
ko se lipa razcveti
vonjaj, samo vonjaj.«
SONCE DNEVA
Nekega oblačnega dne brez sonca,
sem čakal avtobus za vrnitev,
jesensko solzen in zamišljen,
ker je žalost dneva prešla še name,
žalost, da jo odnesem domov.
Na postaji se je ustavila ženska
z šopkom rumenih rož v roki.
Pogledal sem šopek,
začutil sem, kako se premikajo
črte ustnic in moje obrvi,
dozorevajo nasmeški na licih
in svetloba v očeh.
V šopku sem videl
vrt, kjer so rasle te rože,
videl sem tisto roso, tisto nebo,
ostro dišeče rumenilo tega šopka
je postalo moje sonce dneva.
Ženska je stopila na avtobus,
jaz pa na drugega,
v meni je svetloba vrisala ljubko sled,
kot sled, ki jo zariše na njivi plug.
Veliko sonca je bilo tega dne;
sonce v očeh, v srcu, v mislih;
ulice, nebo, gozdiček
kot da niso bili isti.
Ni bil ne temačen ne žalosten ta dan,
ta dan je sonce shranilo nekaj žarkov
v šopku v neki ženski roki.
PRIHAJA PESEM
Kot voda iz izvora,
kot če bruha vulkan kamen,
ki vzdigne vroč plamen,
prihaja pesem.
Kot mogočna reka skozi soteske,
pesem teče skozi mene in hiti,
hitra, hitra pesem brez prekinitve,
vse skrivnosti mreže da bo raztrgala.
Nikoli in nikjer se ne potepa,
vse znake ob cesti pozna.
Prihaja pesem.
Izvira ... teče ...
Zdravilna je.
Naj bo na veke tako.
Prihajaj, prihajaj pesem.
BOŽJI GLAS
Listje z vetrom vznemirjeno – šelesti,
zvijajo se veje – prasketajo,
dež udarja po listju – kaplje se zlivajo,
črički se oglašajo – z melodijo nagajajo.
Vsak klas trave ve, kdaj naj trepeta,
ptica ve, kdaj naj zapoje, kdaj naj bo tiho,
in kdaj naj prisluhne drugi ptici.
Zvoki so se zlili
v olimpijski simfoniji,
vtis je vsemogočen
v kozmični harmoniji.
In vsi ti nešteti trepeti in zvoki,
in vsi tisti, ki zvok ustvarjajo,
vedo, v katerem trenutku vdihniti,
popolnoma utihniti, se umiriti,
da puste nemost divjini,
da prisluhnem najmočnejši – tišini.
Jasno je,
kdaj tišina in zvok,
globok, oster, zavezniški,
v prepletu
ustvarjata glasbo.
Učim se:
Kako dolgo moram molčati
preden odprem usta,
kako je treba prisluhniti
preden zapojem in spregovorim.
Naučil se bom:
ujeti ritem z naravo
v sozvočju z akordi slave
vedeti, kdaj naj bom glasnejši,
kdaj – glas, kdaj – govorica,
v praizvirni polifoniji,
da dopolnim
božansko melodijo.
Vprašal sem cvetove lipe:
Kaj mi lahko poveste
o vašem omamnem vonju?
Navdušeno so odgovorili,
da o njegovem izvoru
niso seznanjeni.
In dejali so še:
Cvetimo in dišimo,
to je vse naše znanje,
to nam je izročila narava.
Listje lipe je šelestelo,
zaprosil sem za odgovor
na isto vprašanje.
Reklo je:
Zelenim in senco delam,
jeseni sem barve zlata,
od nekdaj nam je dana
takšna narava.
O vonju lipe
tudi njene veje nič ne vedo.
Rekle so, da obstajajo zato,
da na njih raste listje in cvetje.
Steblo mi je povedalo, da je del drevesa,
ustvarjeno je, da drži krošnjo,
na moje vprašanje o vonju lipe,
pa da bodo zagotovo odgovorile korenine.
Korenine so mi povedale:
Vonj lipe spi v semenu,
ki se bo zbudilo v času,
ko bodo cvetovi uveli
na vrhu drevesa,
potem ko bo lipa
nehala cveteti,
in korenine
mi še pomembno povedo:
»O vonju lipe več ne sprašuj,
o njem se ne bere, ne piše,
ko se lipa razcveti
vonjaj, samo vonjaj.«
SONCE DNEVA
Nekega oblačnega dne brez sonca,
sem čakal avtobus za vrnitev,
jesensko solzen in zamišljen,
ker je žalost dneva prešla še name,
žalost, da jo odnesem domov.
Na postaji se je ustavila ženska
z šopkom rumenih rož v roki.
Pogledal sem šopek,
začutil sem, kako se premikajo
črte ustnic in moje obrvi,
dozorevajo nasmeški na licih
in svetloba v očeh.
V šopku sem videl
vrt, kjer so rasle te rože,
videl sem tisto roso, tisto nebo,
ostro dišeče rumenilo tega šopka
je postalo moje sonce dneva.
Ženska je stopila na avtobus,
jaz pa na drugega,
v meni je svetloba vrisala ljubko sled,
kot sled, ki jo zariše na njivi plug.
Veliko sonca je bilo tega dne;
sonce v očeh, v srcu, v mislih;
ulice, nebo, gozdiček
kot da niso bili isti.
Ni bil ne temačen ne žalosten ta dan,
ta dan je sonce shranilo nekaj žarkov
v šopku v neki ženski roki.
PRIHAJA PESEM
Kot voda iz izvora,
kot če bruha vulkan kamen,
ki vzdigne vroč plamen,
prihaja pesem.
Kot mogočna reka skozi soteske,
pesem teče skozi mene in hiti,
hitra, hitra pesem brez prekinitve,
vse skrivnosti mreže da bo raztrgala.
Nikoli in nikjer se ne potepa,
vse znake ob cesti pozna.
Prihaja pesem.
Izvira ... teče ...
Zdravilna je.
Naj bo na veke tako.
Prihajaj, prihajaj pesem.
BOŽJI GLAS
Listje z vetrom vznemirjeno – šelesti,
zvijajo se veje – prasketajo,
dež udarja po listju – kaplje se zlivajo,
črički se oglašajo – z melodijo nagajajo.
Vsak klas trave ve, kdaj naj trepeta,
ptica ve, kdaj naj zapoje, kdaj naj bo tiho,
in kdaj naj prisluhne drugi ptici.
Zvoki so se zlili
v olimpijski simfoniji,
vtis je vsemogočen
v kozmični harmoniji.
In vsi ti nešteti trepeti in zvoki,
in vsi tisti, ki zvok ustvarjajo,
vedo, v katerem trenutku vdihniti,
popolnoma utihniti, se umiriti,
da puste nemost divjini,
da prisluhnem najmočnejši – tišini.
Jasno je,
kdaj tišina in zvok,
globok, oster, zavezniški,
v prepletu
ustvarjata glasbo.
Učim se:
Kako dolgo moram molčati
preden odprem usta,
kako je treba prisluhniti
preden zapojem in spregovorim.
Naučil se bom:
ujeti ritem z naravo
v sozvočju z akordi slave
vedeti, kdaj naj bom glasnejši,
kdaj – glas, kdaj – govorica,
v praizvirni polifoniji,
da dopolnim
božansko melodijo.
