V začetku je bil krik.
Krik, jok,
in v kriku
vse besede,
vsi jeziki,
vse slovnice,
vsi ljudje,
ves svet.
Beseda,
ki ne zna govoriti.
V začetku je bila Beseda,
ki še ni znala govoriti.
In Beseda je bila – moja.
Jaz sem otrok,
ki je ustvaril svet.
Rekel sem luč
in bila je luč.
Rekel sem ...
ah, vse sem rekel,
in kar sem izgovoril,
je nastalo:
polje in gozd,
potok in reka,
veletok in morje,
hiša, vas in mesto,
kolo, avto in letalo,
pek in mesar,
in ti, in ti, in ti,
in ti, in ti, in ti,
vsi vi ...
Jaz sem otrok,
ki je ustvaril svet
in potem,
otrok, ki je ustvaril svoje starše.
Ko sem rekel: mati,
je mati postala mati;
ko sem rekel: oče,
je oče postal oče.
Ko sem rekel: ženska,
je ženska postala ženska.
In ko bom svojemu otroku rekel:
otrok,
bo otrok tudi postal.
Govoril sem in govoril.
Bitja in stvari so pred menoj rasli,
dobivali obliko.
Ljudje so dobivali obraze.
Govoril sem in govoril
in moje besede so postale
človeški obrazi.
Lepi, grdi, mladi, stari,
kakršnega sem pač komu dal.
Tako je moja Beseda
postala meso:
kar sem povedal,
je postalo meso drugega;
česar nisem povedal,
je postalo moje meso.
Vse,
česar med govorjenjem
nisem izgovoril,
je postalo
moj obraz.
Tako se je Beseda učlovečila.
Tako sem se jaz učlovečil.
Potem
nisem več govoril kot otrok.
Molčal kakor otrok.
Sklepal kakor otrok.
Prenehal sem z vsem,
kar je otroškega.
Govoril sem kot mož.
Mislil kot mož.
Sklepal kot mož.
Nešteto drugih bitij,
nešteto stvari,
planetov,
zvezd in ozvezdij
je bilo treba našteti,
imenovati,
razumeti,
sprejeti.
Dlje ko sem našteval,
več je bilo bitij,
planetov,
zvezd in ozvezdij,
ki jih je bilo treba
našteti,
imenovati,
razumeti,
sprejeti.
Svet, ki sem ga ustvaril,
je postajal vedno večji,
a vedno premajhen zame.
Ljudje, ki sem jih ustvaril
in spoznal so mi bili tako znani,
da so sčasoma postali neznanci.
Govoril sem in govoril,
a vedno manj drugim
in vedno več sebi.
Govoril sem in molčal,
besede so bežale iz mojih ust,
in nobena več ni postala meso.
Govoril sem in molčal,
živim, mrtvim in še nerojenim.
Od moje besede so živi umirali.
Govoril sem in molčal
in mrtve gnal nazaj v življenje,
nerojene v rojstvo.
Molčal sem in besede
so se začele vračati k meni,
kot žalosten odmev.
Meso je postalo le odmev mesa.
Svet je ječal poln odsotnih glasov.
In ta svet,
ki je zdaj
le ubog odmev
mojih besed,
je postal vaš dom.
Jaz sem bil otrok,
ki je bil ustvaril svet.
Rekel sem luč
in luči ni bilo.
Rekel sem voda
in vode ni bilo.
Rekel sem zemlja,
in zemlje ni bilo.
Rekel sem
polje in gozd,
potok in reka,
veletok in morje,
hiša, vas in mesto,
kolo, avto in letalo,
in ničesar ni bilo!
Ne peka ne mesarja,
ne tebe, ne tebe, ne tebe,
ne tebe, ne tebe, ne tebe ...
Rekel sem otrok, in otroka ni bilo več.
Rekel sem ženska, in ženske ni bilo več.
Rekel sem oče, in očeta ni bilo več.
Rekel sem mati, in matere ni bilo več.
Kriknil sem,
a v mojem kriku ni bilo ničesar več –
nobenih besed,
nobenega jezika,
nobene slovnice,
nobenih ljudi,
nobenega sveta.
Obmolknil sem za vselej,
zaprl oči in pomislil:
kaj če nikoli več
ne bom
videl
Sonca.
V začetku je bil krik,
ki še ni znal kričati.
Čisti glas, in v glasu vse.
V začetku je bil krik.
Krik, jok,
in v kriku
vse besede,
vsi jeziki,
vse slovnice,
vsi ljudje,
ves svet.
Beseda,
ki ne zna govoriti.
V začetku je bila Beseda,
ki še ni znala govoriti.
In Beseda je bila – moja.
Jaz sem otrok,
ki je ustvaril svet.
Rekel sem luč
in bila je luč.
Rekel sem ...
ah, vse sem rekel,
in kar sem izgovoril,
je nastalo:
polje in gozd,
potok in reka,
veletok in morje,
hiša, vas in mesto,
kolo, avto in letalo,
pek in mesar,
in ti, in ti, in ti,
in ti, in ti, in ti,
vsi vi ...
Jaz sem otrok,
ki je ustvaril svet
in potem,
otrok, ki je ustvaril svoje starše.
Ko sem rekel: mati,
je mati postala mati;
ko sem rekel: oče,
je oče postal oče.
Ko sem rekel: ženska,
je ženska postala ženska.
In ko bom svojemu otroku rekel:
otrok,
bo otrok tudi postal.
Govoril sem in govoril.
Bitja in stvari so pred menoj rasli,
dobivali obliko.
Ljudje so dobivali obraze.
Govoril sem in govoril
in moje besede so postale
človeški obrazi.
Lepi, grdi, mladi, stari,
kakršnega sem pač komu dal.
Tako je moja Beseda
postala meso:
kar sem povedal,
je postalo meso drugega;
česar nisem povedal,
je postalo moje meso.
Vse,
česar med govorjenjem
nisem izgovoril,
je postalo
moj obraz.
Tako se je Beseda učlovečila.
Tako sem se jaz učlovečil.
Potem
nisem več govoril kot otrok.
Molčal kakor otrok.
Sklepal kakor otrok.
Prenehal sem z vsem,
kar je otroškega.
Govoril sem kot mož.
Mislil kot mož.
Sklepal kot mož.
Nešteto drugih bitij,
nešteto stvari,
planetov,
zvezd in ozvezdij
je bilo treba našteti,
imenovati,
razumeti,
sprejeti.
Dlje ko sem našteval,
več je bilo bitij,
planetov,
zvezd in ozvezdij,
ki jih je bilo treba
našteti,
imenovati,
razumeti,
sprejeti.
Svet, ki sem ga ustvaril,
je postajal vedno večji,
a vedno premajhen zame.
Ljudje, ki sem jih ustvaril
in spoznal so mi bili tako znani,
da so sčasoma postali neznanci.
Govoril sem in govoril,
a vedno manj drugim
in vedno več sebi.
Govoril sem in molčal,
besede so bežale iz mojih ust,
in nobena več ni postala meso.
Govoril sem in molčal,
živim, mrtvim in še nerojenim.
Od moje besede so živi umirali.
Govoril sem in molčal
in mrtve gnal nazaj v življenje,
nerojene v rojstvo.
Molčal sem in besede
so se začele vračati k meni,
kot žalosten odmev.
Meso je postalo le odmev mesa.
Svet je ječal poln odsotnih glasov.
In ta svet,
ki je zdaj
le ubog odmev
mojih besed,
je postal vaš dom.
Jaz sem bil otrok,
ki je bil ustvaril svet.
Rekel sem luč
in luči ni bilo.
Rekel sem voda
in vode ni bilo.
Rekel sem zemlja,
in zemlje ni bilo.
Rekel sem
polje in gozd,
potok in reka,
veletok in morje,
hiša, vas in mesto,
kolo, avto in letalo,
in ničesar ni bilo!
Ne peka ne mesarja,
ne tebe, ne tebe, ne tebe,
ne tebe, ne tebe, ne tebe ...
Rekel sem otrok, in otroka ni bilo več.
Rekel sem ženska, in ženske ni bilo več.
Rekel sem oče, in očeta ni bilo več.
Rekel sem mati, in matere ni bilo več.
Kriknil sem,
a v mojem kriku ni bilo ničesar več –
nobenih besed,
nobenega jezika,
nobene slovnice,
nobenih ljudi,
nobenega sveta.
Obmolknil sem za vselej,
zaprl oči in pomislil:
kaj če nikoli več
ne bom
videl
Sonca.
