Čokolada, masturbacija, nogomet, knjige
požirane brezglavo in na dušek,
kolesarski izleti ob
smrdečih potokih; kaj še?
Pomanjkanje očeta, preveč matere,
hrup zvonov, sladoled za en dinar,
odpadajoči omet, svetlikanje trhline; kaj še?
Psi, mačke, podgane, različne oblike nožnice,
risane na zidove, vitki vratovi
steklenic z rdečo nalepko (socializem
je imel takrat široki obraz
Gomulke), malinov sok v kozarcih
ovitih v gazo, pelargonije v oknih,
imetje po izseljenih Nemcih, razsejano
po gričih; kaj še?
POJAV
Ne vem od kod to, da ti nenadoma
govorijo – »zanimiv pesniški
pojav« - cukajo te
in zahtevajo, da bi se pojav oglasil
z nekaj kar naj bo preprostimi
besedami. Ne vem,
kaj naj rečem v tvojem imenu
(v tvojem imenu zardevam in se odkašljujem),
saj že zdavnaj nisi napisal
kake pesmi, niti najmanjše
notice zanjo – mirno
si vedno bolj plešast, ko bolehaš
na ledvicah in z zobno gnnilobo svoje slavne
preobčutljivosti
tičiš v neki luknji med Klockom
in Walbrzyhom.
POMLAD
Črede rokavičk so pokukale izpod snega
v mestnih parkih, na zelenicah,
povsod tam, kjer so se pozimi igrali otroci –
in se pijani možje, z nosom risujoč linijo
svojega življenja, vlekli domov.
WOJNOWICE
Literarnemu kritiku Henriku Berezi
Ko te ptice prepričujejo,
se jim ne moreš upreti. V Wojnowicah
sem globoko občutil, kaj pomeni v škarjah
skrita moč, ko, škripajoče, rahlo zarjavele,
potujejo po robu prisluškovanja, povrhnjice
In s hropečim šklepetom režejo
mokro tišino na koščke, pramene, krajce jutra,
v mislih vidim soseščino: mizo
z razprostrto tkanino drobnih vodá,
živahne zelenine, izrastkov streh In lop,
očeta, sključenega nad krojem plašča,
ki ga je treba v čim manj dneh in nočeh
oddat – za pogreb ali svatbo; še zlatice,
razsejane kot pepel, ki kar naprej pada
s poslinjenih cigar,
jaz pod mizo kot zmeraj
zbiram papirje, odvržene koščke,
oče se ne jezi; ko prihajajo stranke,
jim razlaga: „moj sin se tu plazi,
ker mi se vsi plazimo” –
lahko si je dovolil tak komentar,
vedno je bil nekje drugje,
a je še vedno tam –
ODA STAREJŠEMU BRATU
Andreju
Celo muhe so otrpnile; iz kave pomežikuje oko,
slab znak; raztopina, v kateri
se seseda dan, bogve zakaj;
knjige, ki so ga obdajale v življenju,
najdragocenejša stvar,
se niso mogle znajti v krsti,
on sam se ni znašel
z nami: hoteli smo iti naprej
In naprej, nekaj nesti in o nečem pričati;
duhovnik je zamahal z rokami;
očitno smo prišli do vrat.
Bratec, ki si me posajal
na kahlo, čistil kolo, oblepljeno
z glino, me nosil na ramenih
pod najvišjo goro, potem pa šel
na nočni šiht; tak je potek stvari:
umivamo te In oblačimo,
spet boš šel pod zemljo,
tam nekje zgoraj pa raste
tvoj gnus; oprosti.
MITOLOGIJA
Ne bo usmiljenja. Iz ženinega trebuha
se bodo izvile predice, ki so tam vedno bile.
Čakaj, kako se jim že reče po latinsko?
Znanec lekarnar, klasicist, bi vedel.
Zadnje čase ne prihaja več na šah.
Čakaj, kako dolgo pravzaprav?
Koliko preteklosti je v besedah „zadnje čase”?
One vejo. Te, ki podnevi tiho sedijo.
Ponoči si dovolijo kruliti ji v trebuhu.
Večkrat prisluškujem. In mislim, kaj je ta eksistenca
tik ob meni. Kako močno položena na rano,
katero sem. Ta poslani angel.
Moja trojanska kobila. To se dogaja
prav pod njeno belo kožo.
In ne vem, kako naj to izklopim.
Zbujam se prepoten, trgam zavese.
Začenja se štetje ognjev in šotorov,
vidi se jih ne nebu. Čakajo na znak,
na šklepet škarij. Predice, izvijajoč se
iz te svoje mitologije, prehajajo
na našo stran, vračajo se v življenje.
ODA DEŽJU
Drobni dežek, ki umivaš lastovke,
bleščijo se kot jaspisove kroglice
v hitri igri za oknom;
iščem na podstrešju zapisana pravila,
listi papirja se mečkajo v rokah
in guano škriplje; ta nesvet
postaja svet. To najbolj boli,
potem pa postaja usoda, milo,
ki ga ob vodnjaku zobljejo kure;
drobni dežek, pošlji vse to
k vragu, padaj kot baklja
na suhi gozd, kot obsodba
prekinjaj pogovore na vzvišene teme;
pusti šifre v goščavi,
uleži se na streho in čakaj na sonce.
Čokolada, masturbacija, nogomet, knjige
požirane brezglavo in na dušek,
kolesarski izleti ob
smrdečih potokih; kaj še?
Pomanjkanje očeta, preveč matere,
hrup zvonov, sladoled za en dinar,
odpadajoči omet, svetlikanje trhline; kaj še?
Psi, mačke, podgane, različne oblike nožnice,
risane na zidove, vitki vratovi
steklenic z rdečo nalepko (socializem
je imel takrat široki obraz
Gomulke), malinov sok v kozarcih
ovitih v gazo, pelargonije v oknih,
imetje po izseljenih Nemcih, razsejano
po gričih; kaj še?
POJAV
Ne vem od kod to, da ti nenadoma
govorijo – »zanimiv pesniški
pojav« - cukajo te
in zahtevajo, da bi se pojav oglasil
z nekaj kar naj bo preprostimi
besedami. Ne vem,
kaj naj rečem v tvojem imenu
(v tvojem imenu zardevam in se odkašljujem),
saj že zdavnaj nisi napisal
kake pesmi, niti najmanjše
notice zanjo – mirno
si vedno bolj plešast, ko bolehaš
na ledvicah in z zobno gnnilobo svoje slavne
preobčutljivosti
tičiš v neki luknji med Klockom
in Walbrzyhom.
POMLAD
Črede rokavičk so pokukale izpod snega
v mestnih parkih, na zelenicah,
povsod tam, kjer so se pozimi igrali otroci –
in se pijani možje, z nosom risujoč linijo
svojega življenja, vlekli domov.
WOJNOWICE
Literarnemu kritiku Henriku Berezi
Ko te ptice prepričujejo,
se jim ne moreš upreti. V Wojnowicah
sem globoko občutil, kaj pomeni v škarjah
skrita moč, ko, škripajoče, rahlo zarjavele,
potujejo po robu prisluškovanja, povrhnjice
In s hropečim šklepetom režejo
mokro tišino na koščke, pramene, krajce jutra,
v mislih vidim soseščino: mizo
z razprostrto tkanino drobnih vodá,
živahne zelenine, izrastkov streh In lop,
očeta, sključenega nad krojem plašča,
ki ga je treba v čim manj dneh in nočeh
oddat – za pogreb ali svatbo; še zlatice,
razsejane kot pepel, ki kar naprej pada
s poslinjenih cigar,
jaz pod mizo kot zmeraj
zbiram papirje, odvržene koščke,
oče se ne jezi; ko prihajajo stranke,
jim razlaga: „moj sin se tu plazi,
ker mi se vsi plazimo” –
lahko si je dovolil tak komentar,
vedno je bil nekje drugje,
a je še vedno tam –
ODA STAREJŠEMU BRATU
Andreju
Celo muhe so otrpnile; iz kave pomežikuje oko,
slab znak; raztopina, v kateri
se seseda dan, bogve zakaj;
knjige, ki so ga obdajale v življenju,
najdragocenejša stvar,
se niso mogle znajti v krsti,
on sam se ni znašel
z nami: hoteli smo iti naprej
In naprej, nekaj nesti in o nečem pričati;
duhovnik je zamahal z rokami;
očitno smo prišli do vrat.
Bratec, ki si me posajal
na kahlo, čistil kolo, oblepljeno
z glino, me nosil na ramenih
pod najvišjo goro, potem pa šel
na nočni šiht; tak je potek stvari:
umivamo te In oblačimo,
spet boš šel pod zemljo,
tam nekje zgoraj pa raste
tvoj gnus; oprosti.
MITOLOGIJA
Ne bo usmiljenja. Iz ženinega trebuha
se bodo izvile predice, ki so tam vedno bile.
Čakaj, kako se jim že reče po latinsko?
Znanec lekarnar, klasicist, bi vedel.
Zadnje čase ne prihaja več na šah.
Čakaj, kako dolgo pravzaprav?
Koliko preteklosti je v besedah „zadnje čase”?
One vejo. Te, ki podnevi tiho sedijo.
Ponoči si dovolijo kruliti ji v trebuhu.
Večkrat prisluškujem. In mislim, kaj je ta eksistenca
tik ob meni. Kako močno položena na rano,
katero sem. Ta poslani angel.
Moja trojanska kobila. To se dogaja
prav pod njeno belo kožo.
In ne vem, kako naj to izklopim.
Zbujam se prepoten, trgam zavese.
Začenja se štetje ognjev in šotorov,
vidi se jih ne nebu. Čakajo na znak,
na šklepet škarij. Predice, izvijajoč se
iz te svoje mitologije, prehajajo
na našo stran, vračajo se v življenje.
ODA DEŽJU
Drobni dežek, ki umivaš lastovke,
bleščijo se kot jaspisove kroglice
v hitri igri za oknom;
iščem na podstrešju zapisana pravila,
listi papirja se mečkajo v rokah
in guano škriplje; ta nesvet
postaja svet. To najbolj boli,
potem pa postaja usoda, milo,
ki ga ob vodnjaku zobljejo kure;
drobni dežek, pošlji vse to
k vragu, padaj kot baklja
na suhi gozd, kot obsodba
prekinjaj pogovore na vzvišene teme;
pusti šifre v goščavi,
uleži se na streho in čakaj na sonce.
