Kratka je bila noč, dan jo je malo podaljšal.
Po vodi plava lesena raca. Poletje vene. Iz vnučke, kako rata babica? Malo počakaš.
Ponoči je naliv umil morje, kaj ga zdaj veter pometa?
O beli pepel zore nad njivami! O beli pepel zore nad njivami!
O beli pepel zore nad njivami!
Ženska odrine težki stol od mize, vstane visoko, tiha, strašna kot vzhodno cesarstvo,
in je večer.
Kamen, velik ko bik, leži sam ob reki. Ne umakne se k brezam v pripeki,
ponoči ne gre domov k ženi, nobene ni snubil, obljubil nobeni
ne rož ne otrok. Samo takrat se komaj zgane, kadar ga oče Bog tiho pokliče iz Ljubljane
z godbo v visokih linah cerkvenih, da je kamen za hip kamen ko bik na kolenih.
