USTANOVITEV UMETNOSTNE GALERIJE MARIBOR IN NJEN RAZVOJ DO LETA 1981.

(Pričujoči zapis temelji na naslednjih dveh virih: »Poročilo o razvoju Umetnostne galerije Maribor ob 25. obletnici ustanovitve«, Maribor, 1979 in katalog Umetnostne galerije Maribor: »Novejša umetnost v severovzhodni Sloveniji«, Maribor, 1970. Tu in tam sloni zapis še na drugih pisnih virih in na spominih avtorice zapisa.)

Brez najave se je v decembru 1980 pojavil in nekaj dni mudil v Umetnostni galeriji Maribor (dalje: UGM) univ. prof. dr. Luc Menaše, eden od tedanjih vodilnih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev. Ta obisk v Ljubljani delujočega strokovnjaka je imel vse značilnosti inšpekcije; šele na koncu se je g. Menaše usedel v družbo ravnateljice na »normalen« pogovor in dal vsaj približno vedeti kje tičijo razlogi njegovega ogleda UGM. Naslednji mesec je prispelo v UGM neke vrste poročilo z njegovim podpisom, ki je vsebovalo ugodno oceno situacije v UGM oz. »…nekaj vtisov, ki so se nabrali ob spremljanju dela Umetnostne galerije v Mariboru, zlasti v zadnjem desetletju, ko to ustanovo vodi tovarišica mag. Maja Vetrih.«

Med drugim lahko preberemo: »Sodim, da galerija kar vzorno opravlja vse naloge, za katere je zadolžena, še več, da je njeno vodstvo pokazalo poleg zgledne skrbi za delo in napredek institucije tudi dobršno mero osebne zavzetosti, samoiniciativnosti in iznajdljivosti. Tako danes Umetnostna galerija v Mariboru živi – čeprav v stari adaptirani stavbi in z razmeroma skromnim številom zaposlenih – kot visoko razvit strokovni organizem, ki je popolnoma kos vsem svojim številnim muzejskim, razstavnim in pedagoškim zadolžitvam… Tàko kot podobno skrb za varovanje, obogatitev in raznovrstno dokumentacijo in prezentiranje zbirk pogrešamo pri marsikateri drugi naši ustanovi …« (Zapisano v Ljubljani 8.1.1981, torej blizu konca obdobja, ki je tukaj opisano.)

Pa po vrsti.

Idejno zorenje

Začetki razmišljanj o ustanovitvi galerije upodabljajočih umetnosti v Mariboru sežejo v leta po prvi svetovni vojni, tj. v čas po ustanovitvi nove države SHS, s poznejšim imenom Jugoslavija. Nova situacija ni Slovencev le osvobodila politične nadvlade v prejšnji monarhiji, ampak je omogočila tudi širše ali nove aktivnosti na področju kulture. Markantna osebnost v Mariboru iz tistih prvih let po »prevratu« je bil general Maister, ki ga je – med drugim – zanimala tudi duhovna plat narodovega življenja v novih pogojih.

Tako je bil general Maister predsednik pripravljalnega odbora prve likovne prireditve v zgodovini mesta, tj. bila »1. Umetniška razstava«. Ta prireditev – njen duhovni oče je bil prof. Viktor Cotič – je zbudila veliko navdušenje, pa tudi dosti polemik, spodbudila pa tudi ustanovitev »Umetniškega kluba Grohar«. Zavzeto delo članov tega kluba je navrglo ideje in želje, da bi mesto dobilo »umetniški«paviljon ali galerijo. O tem so se priobčili članki v časopisu Tabor, ko je bila tretja razstava tega kluba (1922). Tedaj so odkupili prvo sliko za likovno zbirko bodoče galerije: Kapelica pri Crngrobu Ivana Groharja.

O nadaljnjem zorenju te ideje v dvajsetih in tridesetih letih ni raziskanih pismenih virov. Poznamo le članke v lokalnem časopisu iz časa prve razstave (1931) novega kluba likovnih umetnikov »Brazda«, npr. z naslovom: »Kulturne dolžnosti Maribora za ustanovitev umetnostne galerije v Mariboru«. Med drugim je tu zapisano: »In vendarle bi bilo potrebno, da bi tudi bodoči rodovi mogli spoznavati prve začetke slovenske likovne umetnosti v Mariboru. Po njih bi mogli šele presoditi stremljenje osvobojene obdravske prestolnice in razumeti, da je strmela kvišku na vseh koncih in krajih in da se je pravilno zavedala ne le svojega političnega, ampak tudi kulturnega poslanstva. Vse to pa bo mogoče samo tedaj, če se bo ob pravem času začela akcija za ustanovitev lokalne umetnostne galerije v Mariboru…« (Več v uvodoma omenjenem Poročilu, str. 15.)

Nekaj let po koncu druge svetovne vojne so postale zahteve po galeriji zopet glasnejše, z neposredno akcijo pa je pričel ravnatelj Pokrajinskega muzeja prof. Bogo Teply, ki je želel uresničiti zamisel svojega predhodnika (prof. Baš), da se likovna dela, ki so se nabrala v muzeju, razstavijo kot stalna zbirka v posebnem oz. novem oddelku muzeja, ki bi imel značaj galerije, saj naj bi se tam prirejale tudi druge, občasne razstave, kar so želeli v tedanjem klubu upodabljajočih umetnikov. Tako sta muzej in klub vodila skupno akcijo, ki je naposled dobila tudi (odločilno) politično podporo.

Ustanovitev galerije leta 1954

Pričakovanje prof. Teplyja, da se galerija organizira kot novi oddelek muzeja, se ni uresničilo, čeravno je Teply krepko sodeloval pri uresničevanju načrtov. Od namer v muzeju se je v organizacijskem pogledu uresničila le ureditev restavratorske delavnice. Prevladala je zamisel, da mora biti galerija nekakšen »skromnejši ekvivalent« ljubljanski Narodni galeriji in Moderni galeriji, vendar z enakimi funkcijam, torej, da naj bo samostojna ustanova za področje likovne umetnosti v regiji (npr. Poročilo str. 17, tč.5, tretji odstavek v tč. 6.; str. 19., drugi odstavek v tč. 8). Zagovorniki njene samostojnosti so v tem videli večje jamstvo za njen razvoj in za afirmacijo v slovenskem likovnem dogajanju; izraženo je bilo tudi pričakovanje, da se bo njeno področje dela nanašalo na vso, tudi starejšo likovno umetnost, praktično od gotike dalje. V tem smislu je bil napisan tudi ustanovitveni akt mariborske občine (tedaj Mestni ljudski odbor).

Neuresničene želje v Pokrajinskem muzeju so na različne načine odmevale še dosti let po ustanovitvi galerije. Tako je poznejši ravnatelj dr. Sergej Vrišer kazal paternalistični odnos do »mlajše« ustanove, saj se je »postavila na noge« ob podpori muzeja; zlasti je bilo sporno njegovo nesoglašanje s področjem dela galerije, kot je opisano v prejšnjem odstavku, dasiravno nekaj časa, nekako prvo desetletje, tega ni kazal. Tako je prihajalo - ne redko - med njim in galerijo do »kratkih stikov«. Iskre so padale celo v Ljubljano v obliki negodovanja (pravzaprav napihnjenega pritoževanja) ravnatelja muzeja v stikih z njegovimi znanci oz. kolegi in celo njegovimi študenti. Tu leži tudi razlog uvodoma omenjene »inšpekcije« dr. Menaše-ja.

Mestni ljudski odbor je dal na voljo zgradbo (nekdanji samostan) na vogalu Orožnove in Strossmayerjeve ulice in prispeval finančna sredstva za adaptacijo. Člani gradbenega odbora so delali brezplačno, z veliko vnemo, z dosti iznajdljivosti in malo denarja.

Uradna otvoritev Umetnostne galerije Maribor je bila za Prešernov dan leta 1954. Zadovoljstvo pobornikov galerije pa ni bilo popolno. Razstavni prostori so sicer bili primerni, celo zelo primerni (če odštejemo problem ogrevanja) toda vsi ostali pogoji za opravljanje dejavnosti so bili nezadovoljivi in prvi ravnatelj (v odločbi je pisalo: upravnik) Branko Rudolf je moral imeti kar precej poguma, da se je lotil svoje funkcije v takih, improviziranih razmerah. Izjema je bila restavratorska delavnica. Vodenje galerije je bilo v prvih letih kar burno, lagodno pa ni bilo niti pozneje.

Torej, poslovanje galerije, glede na ustanovitveni akt muzejske ustanove, se je pričelo v težavnih razmerah, kot: s

brez zbirke likovnih del, ki je temeljna komponenta muzejske ustanove; do konca leta jih je ravnatelj z velikim trudom pridobil 25 in še 69 jih je odstopil Pokrajinski muzej (recimo, kot popotnico), saj so bila tam nekakšen presežek, tj. iz novejšega obdobja;
brez funkcionalno urejenih shramb (depojev) za likovna dela,
brez zadovoljivih prostorov za administrativno in ostalo poslovanje, npr. v sobi ravnatelja sta delala tudi tajnica in kustos,
z zelo pomanjkljivo opremo,
brez strokovnih kadrov: ravnatelj le ljubitelj umetnosti, sicer pa biolog, prvi kustos-umetnostmi zgodovinar, ki je ostal dlje v galeriji je začel z delom šele leta 1957.

Da skromnih finančnih sredstev za tekoče delo ne omenjamo.

Upoštevaje še nekatere druge okoliščine in dogodke v naslednjih letih, se ponuja sklep, da je Maribor dobil Umetnostno galerijo prezgodaj.

Začetna faza razvoja

Nekako do prve polovice 60-tih let, delno do 1966 je trajalo pionirsko obdobje razvoja UGM, ko je prevladovala tkim. paviljonska dejavnost, torej poudarek na razstavah, ki jih je bilo povprečno letno kar okoli 20. Razumljivo je, da se je v tej obilici razstavljalo marsikaj, celo otroške risbe, fotografije, toda vmes je bilo tudi nekaj prav zanimivih prezentacij, npr. Klasicizem in romantika na Slovenskem (1954), Nikolaj Pirnat (1954), Japonski barvni lesorez (1955), Originali in reprodukcije Rembrandtovih jedkanic in suhih igel, Sodobni ameriški lesorez (1956), Slovenska sodobna grafika in kiparstvo (1957), Sodobna jugoslovanska grafika, Didaktična razstava sodobne umetnosti (1959), Sodobno indijsko slikarstvo, Henry Moor (1960), Josip Račić (1962), Etiopsko slikarstvo, Retrospektiva Straussov (1964), Robert Rauschenberg: Dantejev pekel, Tadeusz Ŀapinski (1965).

Hkrati - vsaj v 50-tih letih - se je vodila tudi »borba« za občinstvo. V prvih letih je ravnatelj dostikrat mobiliziral vse zaposlene v ustanovi, tudi snažilke, da prisostvujejo otvoritvi spričo pičlega odziva občinstva. Razstavna dejavnost, skupaj z popularizacijo, je bila v časovnem pogledu glavno opravilo ravnatelja in (samo) enega kustosa, občasno pa je bil ravnatelj celo sam, samoval je skupaj dve in pol leti (pred novembrom 1957).

Galerijska zbirka likovnih del se je s precejšno prizadevnostjo povečevala po kvantiteti, za ostrejšo selekcijo pri odkupih (torej kvaliteta) pa ni bilo, spričo skromnih finančnih sredstev, dovolj možnosti. Skratka, odkupovalo se je kar je bilo poceni. Letno se je zbirka širila (tudi z darili in odkupi v drugih organizacijah, kot »pomoč« galeriji) nekako za 40 do 60 inventarnih številk.

Možnost odkupov je bila pomembna tudi za pridobivanje razstav, saj so umetniki pričakovali, da bodo nekaj razstavljenih del, ali vsaj eno, tudi prodali. Iz poročil ravnatelja lahko razberemo, da je bilo pridobivanje razstav največkrat zelo mučno delo, včasih tudi brez uspeha. Nekaj let se ni redno tiskala razstavna dokumentacija, ki je običajna pri takih prireditvah (seznami, zloženke, katalogi).

Nič manj mučno je bilo pridobivanje sredstev za investicije za izpopolnitev opreme in manjše adaptacije, za nujna popravila na zgradbi ipd. Ravnatelj poroča o dobesednem prosjačenju iz leta v leto. Spominja se, kako so morali nekoč eno mizo finančno razdeliti na dva dela, pol v eno proračunsko leto, pol pa v naslednje leto. Omenja tudi delo v pogojih, ki so bili za zdravje škodljivi, npr. slabo ogrevanje, vlaga itd. Toda tudi hramba fundusa je bila vse drugo kot primerna. V teh zelo slabih okoliščinah pa je tu in tam zasijal kak svetel žarek, npr. občasna (kadar je pač bilo potrebno…) brezplačna strokovna pomoč, nasveti izkušenega višjega gradbenega tehnika Jožeta Požauka, ki je nesebično vodil tudi prvotna gradbena oz. obnovitvena dela.

Vsaj načeloma pomembna funkcija galerije je bila restavratorska delavnica, ki je bila predvidena že v pripravah okoli ustanovitve galerije. Vodil jo je slikar Maks Kavčič, imela pa je tudi strokovno delavko. Vsa predvidevanja pa se niso uresničila, bili naj bi trije strokovni delavci in več prostora od tistega, ki ga je dobila ob ustanovitvi galerije. Toda že čez pet let (1959) so to funkcijo preselili v nov zavod za spomeniško varstvo, kljub nasprotovanju ravnatelja galerije. Verjetno se to ne bi zgodilo, če bi v galerija imela v tistem času večji fundus likovnih del, še zlasti starejšo zbirko, ki je – v glavnem – ležala kot mrtvi kapital v depoju Pokrajinskega muzeja. Kot kompenzacijo – ki pa to dejansko ni bila – ja ustanova dobila skromno opremo za fotolaboratorij.

Gotovo je za to obdobje dokaj značilna trditev ravnatelja, da so bili »vsi uspehi Umetnostne galerije doseženi ob (po veliki večini) nesorazmerno majhni podpori z nesorazmernim angažiranjem znanja…« (uvodoma omenjeno Poročilo, str. 22).

Nadaljnji razvoj in izboljšanje razmer

Vsebina dela galerije se je v prvi polovici 60-tih let obrnila na bolje, tj v smeri muzejske stroke in standardov, k čemur je kar izdatno prispeval drugi kustos oz. kustodinja, tj. avtorica tega zapisa. »Prvi« kustos, umetnostni zgodovinar Andrej Ujčič, se je za stalno zaposlil novembra 1957, »drugi« kustos pa je nastopil službo julija 1961. Postopna preusmeritev v smer muzejske stroke se je kazala predvsem v nekaterih študijsko pripravljenih razstavah domačih slikarjev , v dokumentaciji (ki je vsebovala tudi strokovne ocene eksponatov) ob vseh razstavah, v ostrejših kriterijih pri odkupu likovnih del in v katalogu galerije, ki vsebuje zgodovinski oris likovnega ustvarjanja v regiji, sistematični prikaz fundusa ter kratke biografije avtorjev likovnih del. Ta katalog, z naslovom »Novejša umetnost v severovzhodni Sloveniji«, je izšel leta 1970 ob osebnem zavzemanju tedanjega predsednika občine Maribor (dr. Mirko Žlender) glede financiranja, nekaj finančnih sredstev so prispevali tudi iz uprave časopisa »Večer«, pripravljati pa se je pričel že dve leti prej. V strokovni javnosti – tudi izven Slovenije - je ta katalog zbudil precejšnjo pozornost, saj galerije in muzeji v tedanji Jugoslaviji takih publikacij še niso imeli.

Obračanje na bolje se je kazalo tudi v navezovanju stikov s sorodnimi ustanovami, zlasti v Ljubljani in Zagrebu, začenši z letom 1961, na pobudo nove kustodinje.

Pomembno prelomnico predstavlja odprtje likovnega salona »Rotovž« leta 1966. Prostori v nekdanjem magistratu na Glavnem trgu so bili dodeljeni mariborskemu društvu likovnih umetnikov (tedaj: Društvo likovnih umetnikov Slovenije, pododbor Maribor), sicer pa so mariborski umetniki želeli imeti nov umetnostni paviljon, vendar dovolj denarja za to niso našli. To je bila začasna rešitev njihovih stremljenj, ki ja pa funkcionirala preko 10 let. V začetni fazi je vso delo salona izvajala UGM, ko je salon dobil administrativno delavko pa je UGM skrbela za postavitev razstav in to kar nekaj let. Angažiranje ljudi iz UGM je bilo prostovoljno. Med upravnim odborom salona in galerijo je vladalo dobro sodelovanje, Vsekakor je salon »Rotovž« razbremenil razstavno dejavnost galerije in ji omogočil višje kriterije v razstavnem programu.

Torej, od leta 1966 je imelo mesto dve razstavišči; sčasoma pa so razstave likovnih del začeli prirejati marsikje, in ne samo v Mariboru, temveč tudi v regiji in ob –vsaj začetni – pomoči UGM. Kot prva v Jugoslaviji je UGM pričela prirejati razstave v tovarnah in to z eksponati iz svoje zbirke. Posebno in dolgoletno skrb je v 70-ih letih imela galerija v tedanji Tehnični fakulteti. Vse te razstavne aktivnosti izven prostorov UGM so seveda presegale standarde muzejskega dela, bile pa so sad ideje, da je potrebno zanimanje za likovno umetnost in likovno estetiko približati ljudem v njihovo življenjsko okolje.

V izboljšanje razmer je treba uvrstiti tudi večjo investicijo, tj. ureditev centralne kurjave v skoraj vseh prostorih galerije leta 1969. To »nalogo« je reševala kustodinja, ki ji je ravnatelj pustil »proste roke«. S to investicijo se je omogočilo razstavljanje tudi v zimskih mesecih in normalizacija delovnih pogojev za osebje v galeriji. Za to investicijo je uspela kustodinja prepričati predsednika občine Maribor g. Žlendra, ki je poskrbel za financiranje.

Ravnatelj je počasi prepuščal »drugemu« kustosu, tj kustodinji vse več svojih pristojnosti in nekako normalno se je »zgodilo«, da ga je nasledila v ravnateljski funkciji sredi leta 1971. »Prvi« kustos je bil precej angažiran z raznimi ne-galerijskimi aktivnostmi v vsem času svoje službe v galeriji in je ustanovo tega leta zapustil.

Nova ravnateljica je lahko začela sedaj še dosledneje uresničevati svoje zamisli o razvoju ustanove. Tako je v naslednjih letih utrdila kvaliteto strokovnega dela in skrbela za raziskovalo delo, dosledno se je urejevala dokumentacija in pridobila ustrezna oprema, uredila se je knjižnica – čitalnica, dostopa za javnost, uredili so se pogoji za hrambo fundusa, fotolaboratorij se je preselil v večji prostor, odstranila se je vlaga (z drenažo) iz pritličnih razstavnih prostorov, temeljito se je popravila streha in žlebovi, nabavila se je telefonska centrala. Seveda je tudi za druge investicije bilo potrebno opraviti dosti poti in biti iznajdljiv, marsikatera želja pa se iz finančnih razlogov ni uresničila. Nekaj organizacijskih potez in tehniških rešitev je bila posledica ogledovanja razmer v večjih galerijah v tujini.

Takoj po formalnem prevzemu vodstvene funkcije je ravnateljica temeljito pregledala in analizirala razmere v ustanovi in med drugim odkrila, da je bil del fundusa, za katerega kot kustodinja ni bila zadolžena, v zelo slabem stanju, je počasi propadal. Sanacija je trajala več kot dve leti, restavrirale so se slike na platnu ter mavčni kipi, deloma poškodovani, so se odlili v bron. In seveda nabavila se je primerna oprema za hrambo. (To se je začelo »dogajati« kar lep čas po otvoritvi galerije!)

Dejstvo je, da je UGM po svoji urejenosti postala kar znana med galeristi, tako, da so si jo prišli od sredine 70-tih let ogledovati iz drugih slovenskih in jugoslovanskih galerij, pa tudi profesorji s študenti. Največ zanimanja je veljalo sodobnemu slikarskemu depoju.

Vse od ustanovitve galerije se je kot nerešen problem omenjala razširitev galerije v sosednjo zgradbo (nekdanja Kresija). Bilo je več obljub z merodajne strani in nekoč celo administrativna dodelitev sosednje zgradbe v prostorski kompleks UGM, toda zaradi stanovalcev v tej zgradbi se v obravnavanem obdobju obljube niso uresničile (pozneje delno).

V 70-tih letih se je aktivirala tkim. pedagoška služba, kar je bila tudi novost, vsaj pri nas. V glavnem je kustos-pedagog obravnaval šolsko mladino, tako z vodstvi po razstavah, kot tudi s poučnimi predavanji o likovni umetnosti, vabili pa so se tudi delovni kolektivi iz podjetij.

Za širšo javnost pa je bila najzanimivejša razstavna dejavnost. Žal je bila v vsem obravnavanem obdobju v finančnih škripcih, kljub temu pa je mariborsko občinstvo lahko v galeriji videlo marsikaj zanimivega in kvalitetnega.

Vse do leta 1965 je v razstavnem pogledu prevladoval, kot že omenjeno »paviljonski« kriterij, bilo je dosti razstav, nekatere bolj, nekatere manj zanimive, vendar – vsaj po letu 1960 - ni bilo takih, ki bi bile povsem nezanimive. Po otvoritvi »Salona Rotovž« je prišlo do delitve izbora, v galeriji so se začele postavljati le zanimivejše ali zelo zanimive in odmevne razstave. Pri tem se je v galeriji uvedel kriterij približno enake udeleženosti razstav, ki so predstavljale a) lokalno oz. regijsko ustvarjalnost, b) likovno snovanje v Sloveniji in c) umetnost iz ostale države ter inozemstva. V tistem času je postala ljubljanska Moderna galerija znana po mednarodnih grafičnih bienalih. Kot odmev na te prireditve smo si v UGM omislili ciklus slovenske grafike, tj., skoraj vsako leto se je priredila večja razstava enega od znanih slovenskih grafikov, začenši s retrospektivo grafičnih del Božidarja Jakca.. Razstave so se ločevale tudi po strokovni zahtevnosti pri pripravi in prezentaciji, od manj zahtevnih do bolj zahtevnih monografskih in do najbolj zahtevnih retrospektivnih razstav. Razstave, pripravljene v drugih ustanovah in v UGM le prenesene skupaj z razstavno dokumentacijo so bile v manjšini.

Poleg že omenjenih zanimivejših razstav iz prvega obdobja velja po letu 1965 omeniti še vsaj naslednje: Hinko Smrekar (1966), Veno Pilon (1967), Jože Gorjup, retrospektiva, Novejša slovenska arhitektura (1968), Edvard Munch (1969), Rihard Jakopič, spominska razstava, 50 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru, Srbske freske iz 13 stl. (1970), Grupa galerije Forum, Zagreb (1971) Božidar Jakac, Mojsterska delavnica Krste Hegedušića , Neokonstruktivisti, Kosuke Kimura (1972), Zmago Jeraj, Rudolf Kotnik, Od baroka do impresionizma (1973), Zvest Apollonio, Slavko Kores (1974), Miha Maleš, retrospektiva grafike (1975), Bogdan Čobal, France Mihelič, izbor iz retrospektive, Ljubo Babič retrospektiva, Josip Diminič, Dušan Džamonja (1976), Oskar Kokoschka, Matej Strnen, Ludvik Pandur, Gojmir Anton Kos (1977), Slavko Tihec, Erich Brauer (1978), Franc Mesarič, Joško Eterović (1979). Franc Mesarič, Joško Eterović (1979). V 70-tih letih se je v Ljubljani uveljavila »Grupa 69«, ki se je v UGM predstavila petkrat. Precej je bilo preglednih razstav sodobne grafike: srbska, jugoslovanska, ameriška, kanadska, nemška, norveška, holandska, beneška, japonska.

Tu so naštete razstave, ki jih lahko najdemo v omenjenem Poročilu. Iz poznejših dveh let obdobja, ki ga tukaj obravnavam je omeniti veliko razstavo enega, v tistem času, najbolj znanih hrvaških slikarjev, to je bil Edo Murtić in razstavo arhitekturnih dosežkov: Otto Wagner in njegov krog. Učenec tega znanega dunajskega arhitekta je bil tudi naš Jože Plečnik.

Kot drobno posebnost naj navedem, da se ta kvalitetni slovenski arhitekt v obdobju po l. 1945 sploh ni dosti omenjal, med umetnostnimi zgodovinarji je bil, recimo hote, pozabljen spričo političnih razmer. V govoru ob otvoritvi razstave sem poudarila pomen Plečnikovih stvaritev in tudi ugled, ki ga je imel pri Wagnerju; hvalnica je presenetila prisotne arhitekte. Kmalu za tem je postal Plečnik zopet zanimiv.

Posebej pa velja omeniti sadove raziskovanega dela v UGM, rezultat tega so bile retrospektivne razstave naslednjih umetnikov, ki so ustvarjali v Mariboru: Ante Trstenjak 1966, Maks Kavčič 1969, Lajči Pandur 1974, Ivan Kos 1975, Janez Šibila 1977. Trstenjak in Kos sta bila starejša generacija in s temi razstavami smo ju »izvlekli« iz pozabe. Na otvoritvi Trstenjakove razstave je bila prava gneča, okoli 600 obiskovalcev in bila je pravo življenjsko zadoščenje temu odličnemu prleškemu umetniku, njegova najboljša dela so bila mariborskemu občinstvu prvič na ogled. Šibili je razstava v UGM in ustrezna valorizacija njegovega opusa pripomogla do nagrade Prešernovega sklada.

Rekordno število obiskovalcev si je ogledalo že omenjeno razstavo Božidarja Jakca, celo okoli 12000. Tudi tega umetnika je UGM izvlekla iz pozabe oz. mu vrnila umetniški lesk, od tedaj dalje so se njegove razstave po Sloveniji kar vrstile, pa tudi izven Slovenije.

Razstave v lastni hiši so bile najbolj odmevna dejavnost galerije in tudi med umetniki je galerija dosegla s serioznim pristopom k vsaki prireditvi in k celotnem razstavnemu programu prav lep ugled; marsikateri med njimi si je štel v čast, da lahko tukaj razstavlja.

Bolj na obrobju razstavne dejavnosti, toda za umetnike kar pomembni dogodki, so bile razstave lokalnih slikarjev v pomembnejših razstaviščih (paviljonih, galerijah) izven Maribora, kamor jih je plasiralo vodstvo UGM, tako: v Celje, Ravne na Koroškem, Lendavo, Graz, Ljubljano, Zagreb, Split, Labin (Istra). Večina teh razstav je bila individualnih, še zlasti pomembne so bile tiste, ki jih je - izključno na predlog UGM - sprejela ljubljanska Moderna galerija, Seveda so domači umetniki razstavljali v drugih krajih tudi brez posredovanja UGM oz. s posredovanjem drugih institucij, toda v pravilu so to bile.skupinske razstave mariborskega društva likovnih umetnikov.

Upoštevaje uvodoma omenjeno poročilo pridemo glede razstavne dejavnosti do naslednjih podatkov. V galeriji je bilo v prvih 25 letih 337 razstav in nekaj več kot pol milijona obiskovalcev. . Izdanih je bilo 32 vsebinsko zahtevnejših katalogov – ki so spremljali razstave - kot rezultat lastnega študijskega dela. Na druge lokacije je galerija posredovala 91 razstav in večinoma sodelovala pri postavitvi le-teh, ali pri otvoritvah, začenši s to aktivnostjo leta 1967.

Precej obsežno ter večstransko zahtevno delo (upravljavsko in strokovno) je bilo v kar očitnem nesorazmerju s kadrovsko zasedbo. Tako kot prvi ravnatelj je tudi drugi ravnatelj oz. ravnateljica delala nekaj časa brez kustosev in 4 leta samo z enim, v ostalem obdobju pa samo z dvema. Vsi novi kustosi oz. kustodinje so bile začetnice. Uporaba besede »samo« je, menim, upravičena z ozirom na doseženi razvoj ustanove in z ozirom na neprimerno močnejše kadrovske razmere v njej pozneje, torej po obravnavanem obdobju.

Leta 1979, ob 25. obletnici ustanovitve UGM je le-ta prejela državno odlikovanje (odlikovanje AVNOJ) za delovanje na področju kulture. Med vsemi tedanjimi zaposlenimi je imela ravnateljica najdaljši delovni staž v galeriji.

Sklep osebnega značaja

Izbrano obdobje za ta zapis seže do leta, ko mi je regularno prenehal mandat ravnateljice. Bila sem pod pritiskom, da se več ne prijavim na razpis, čeprav je večji del delovnega kolektiva želel, da zadržim to funkcijo še nadalje. Aspiracije na to funkcijo je imel še marsikdo, toda zahvaljujoč politični akciji se je na razpis prijavila le ena oseba, sicer umetnostni zgodovinar, toda brez slehernih izkušenj v muzejsko-galerijski stroki. Kandidat se je v prijavi pohvalil med drugim s funkcijo tajnika v mariborskem veslaškem klubu. Očitno so bili politični sferi pomembnejši drugi motivi od strokovnih. Zaradi novih načinov dela, ki jih je začel uveljavljati moj naslednik in zlasti zaradi različnih, direktnih in indirektnih osebnih pritiskov (recimo, mojega naslednika in še nekatere osebe je »motila« moja doktorska disertacija leta 1981, ali so jo vsaj abstrahirali) sem se čez nekaj mesecev odločila za predčasno upokojitev (1982). Kljub slabi volji, če se milo izrazim, sem imela eno zadoščenje: UGM sem zapustila v času, ko so nepristranski strokovnjaki iz Slovenije in drugod, likovni umetniki in drugi poznavalci razmer v galeriji hvalili njene dosežke.

(Pričujoči zapis temelji na naslednjih dveh virih: »Poročilo o razvoju Umetnostne galerije Maribor ob 25. obletnici ustanovitve«, Maribor, 1979 in katalog Umetnostne galerije Maribor: »Novejša umetnost v severovzhodni Sloveniji«, Maribor, 1970. Tu in tam sloni zapis še na drugih pisnih virih in na spominih avtorice zapisa.)

Brez najave se je v decembru 1980 pojavil in nekaj dni mudil v Umetnostni galeriji Maribor (dalje: UGM) univ. prof. dr. Luc Menaše, eden od tedanjih vodilnih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev. Ta obisk v Ljubljani delujočega strokovnjaka je imel vse značilnosti inšpekcije; šele na koncu se je g. Menaše usedel v družbo ravnateljice na »normalen« pogovor in dal vsaj približno vedeti kje tičijo razlogi njegovega ogleda UGM. Naslednji mesec je prispelo v UGM neke vrste poročilo z njegovim podpisom, ki je vsebovalo ugodno oceno situacije v UGM oz. »…nekaj vtisov, ki so se nabrali ob spremljanju dela Umetnostne galerije v Mariboru, zlasti v zadnjem desetletju, ko to ustanovo vodi tovarišica mag. Maja Vetrih.«

Med drugim lahko preberemo: »Sodim, da galerija kar vzorno opravlja vse naloge, za katere je zadolžena, še več, da je njeno vodstvo pokazalo poleg zgledne skrbi za delo in napredek institucije tudi dobršno mero osebne zavzetosti, samoiniciativnosti in iznajdljivosti. Tako danes Umetnostna galerija v Mariboru živi – čeprav v stari adaptirani stavbi in z razmeroma skromnim številom zaposlenih – kot visoko razvit strokovni organizem, ki je popolnoma kos vsem svojim številnim muzejskim, razstavnim in pedagoškim zadolžitvam… Tàko kot podobno skrb za varovanje, obogatitev in raznovrstno dokumentacijo in prezentiranje zbirk pogrešamo pri marsikateri drugi naši ustanovi …« (Zapisano v Ljubljani 8.1.1981, torej blizu konca obdobja, ki je tukaj opisano.)

Pa po vrsti.

Idejno zorenje

Začetki razmišljanj o ustanovitvi galerije upodabljajočih umetnosti v Mariboru sežejo v leta po prvi svetovni vojni, tj. v čas po ustanovitvi nove države SHS, s poznejšim imenom Jugoslavija. Nova situacija ni Slovencev le osvobodila politične nadvlade v prejšnji monarhiji, ampak je omogočila tudi širše ali nove aktivnosti na področju kulture. Markantna osebnost v Mariboru iz tistih prvih let po »prevratu« je bil general Maister, ki ga je – med drugim – zanimala tudi duhovna plat narodovega življenja v novih pogojih.

Tako je bil general Maister predsednik pripravljalnega odbora prve likovne prireditve v zgodovini mesta, tj. bila »1. Umetniška razstava«. Ta prireditev – njen duhovni oče je bil prof. Viktor Cotič – je zbudila veliko navdušenje, pa tudi dosti polemik, spodbudila pa tudi ustanovitev »Umetniškega kluba Grohar«. Zavzeto delo članov tega kluba je navrglo ideje in želje, da bi mesto dobilo »umetniški«paviljon ali galerijo. O tem so se priobčili članki v časopisu Tabor, ko je bila tretja razstava tega kluba (1922). Tedaj so odkupili prvo sliko za likovno zbirko bodoče galerije: Kapelica pri Crngrobu Ivana Groharja.

O nadaljnjem zorenju te ideje v dvajsetih in tridesetih letih ni raziskanih pismenih virov. Poznamo le članke v lokalnem časopisu iz časa prve razstave (1931) novega kluba likovnih umetnikov »Brazda«, npr. z naslovom: »Kulturne dolžnosti Maribora za ustanovitev umetnostne galerije v Mariboru«. Med drugim je tu zapisano: »In vendarle bi bilo potrebno, da bi tudi bodoči rodovi mogli spoznavati prve začetke slovenske likovne umetnosti v Mariboru. Po njih bi mogli šele presoditi stremljenje osvobojene obdravske prestolnice in razumeti, da je strmela kvišku na vseh koncih in krajih in da se je pravilno zavedala ne le svojega političnega, ampak tudi kulturnega poslanstva. Vse to pa bo mogoče samo tedaj, če se bo ob pravem času začela akcija za ustanovitev lokalne umetnostne galerije v Mariboru…« (Več v uvodoma omenjenem Poročilu, str. 15.)

Nekaj let po koncu druge svetovne vojne so postale zahteve po galeriji zopet glasnejše, z neposredno akcijo pa je pričel ravnatelj Pokrajinskega muzeja prof. Bogo Teply, ki je želel uresničiti zamisel svojega predhodnika (prof. Baš), da se likovna dela, ki so se nabrala v muzeju, razstavijo kot stalna zbirka v posebnem oz. novem oddelku muzeja, ki bi imel značaj galerije, saj naj bi se tam prirejale tudi druge, občasne razstave, kar so želeli v tedanjem klubu upodabljajočih umetnikov. Tako sta muzej in klub vodila skupno akcijo, ki je naposled dobila tudi (odločilno) politično podporo.

Ustanovitev galerije leta 1954

Pričakovanje prof. Teplyja, da se galerija organizira kot novi oddelek muzeja, se ni uresničilo, čeravno je Teply krepko sodeloval pri uresničevanju načrtov. Od namer v muzeju se je v organizacijskem pogledu uresničila le ureditev restavratorske delavnice. Prevladala je zamisel, da mora biti galerija nekakšen »skromnejši ekvivalent« ljubljanski Narodni galeriji in Moderni galeriji, vendar z enakimi funkcijam, torej, da naj bo samostojna ustanova za področje likovne umetnosti v regiji (npr. Poročilo str. 17, tč.5, tretji odstavek v tč. 6.; str. 19., drugi odstavek v tč. 8). Zagovorniki njene samostojnosti so v tem videli večje jamstvo za njen razvoj in za afirmacijo v slovenskem likovnem dogajanju; izraženo je bilo tudi pričakovanje, da se bo njeno področje dela nanašalo na vso, tudi starejšo likovno umetnost, praktično od gotike dalje. V tem smislu je bil napisan tudi ustanovitveni akt mariborske občine (tedaj Mestni ljudski odbor).

Neuresničene želje v Pokrajinskem muzeju so na različne načine odmevale še dosti let po ustanovitvi galerije. Tako je poznejši ravnatelj dr. Sergej Vrišer kazal paternalistični odnos do »mlajše« ustanove, saj se je »postavila na noge« ob podpori muzeja; zlasti je bilo sporno njegovo nesoglašanje s področjem dela galerije, kot je opisano v prejšnjem odstavku, dasiravno nekaj časa, nekako prvo desetletje, tega ni kazal. Tako je prihajalo - ne redko - med njim in galerijo do »kratkih stikov«. Iskre so padale celo v Ljubljano v obliki negodovanja (pravzaprav napihnjenega pritoževanja) ravnatelja muzeja v stikih z njegovimi znanci oz. kolegi in celo njegovimi študenti. Tu leži tudi razlog uvodoma omenjene »inšpekcije« dr. Menaše-ja.

Mestni ljudski odbor je dal na voljo zgradbo (nekdanji samostan) na vogalu Orožnove in Strossmayerjeve ulice in prispeval finančna sredstva za adaptacijo. Člani gradbenega odbora so delali brezplačno, z veliko vnemo, z dosti iznajdljivosti in malo denarja.

Uradna otvoritev Umetnostne galerije Maribor je bila za Prešernov dan leta 1954. Zadovoljstvo pobornikov galerije pa ni bilo popolno. Razstavni prostori so sicer bili primerni, celo zelo primerni (če odštejemo problem ogrevanja) toda vsi ostali pogoji za opravljanje dejavnosti so bili nezadovoljivi in prvi ravnatelj (v odločbi je pisalo: upravnik) Branko Rudolf je moral imeti kar precej poguma, da se je lotil svoje funkcije v takih, improviziranih razmerah. Izjema je bila restavratorska delavnica. Vodenje galerije je bilo v prvih letih kar burno, lagodno pa ni bilo niti pozneje.

Torej, poslovanje galerije, glede na ustanovitveni akt muzejske ustanove, se je pričelo v težavnih razmerah, kot: s

brez zbirke likovnih del, ki je temeljna komponenta muzejske ustanove; do konca leta jih je ravnatelj z velikim trudom pridobil 25 in še 69 jih je odstopil Pokrajinski muzej (recimo, kot popotnico), saj so bila tam nekakšen presežek, tj. iz novejšega obdobja;
brez funkcionalno urejenih shramb (depojev) za likovna dela,
brez zadovoljivih prostorov za administrativno in ostalo poslovanje, npr. v sobi ravnatelja sta delala tudi tajnica in kustos,
z zelo pomanjkljivo opremo,
brez strokovnih kadrov: ravnatelj le ljubitelj umetnosti, sicer pa biolog, prvi kustos-umetnostmi zgodovinar, ki je ostal dlje v galeriji je začel z delom šele leta 1957.

Da skromnih finančnih sredstev za tekoče delo ne omenjamo.

Upoštevaje še nekatere druge okoliščine in dogodke v naslednjih letih, se ponuja sklep, da je Maribor dobil Umetnostno galerijo prezgodaj.

Začetna faza razvoja

Nekako do prve polovice 60-tih let, delno do 1966 je trajalo pionirsko obdobje razvoja UGM, ko je prevladovala tkim. paviljonska dejavnost, torej poudarek na razstavah, ki jih je bilo povprečno letno kar okoli 20. Razumljivo je, da se je v tej obilici razstavljalo marsikaj, celo otroške risbe, fotografije, toda vmes je bilo tudi nekaj prav zanimivih prezentacij, npr. Klasicizem in romantika na Slovenskem (1954), Nikolaj Pirnat (1954), Japonski barvni lesorez (1955), Originali in reprodukcije Rembrandtovih jedkanic in suhih igel, Sodobni ameriški lesorez (1956), Slovenska sodobna grafika in kiparstvo (1957), Sodobna jugoslovanska grafika, Didaktična razstava sodobne umetnosti (1959), Sodobno indijsko slikarstvo, Henry Moor (1960), Josip Račić (1962), Etiopsko slikarstvo, Retrospektiva Straussov (1964), Robert Rauschenberg: Dantejev pekel, Tadeusz Ŀapinski (1965).

Hkrati - vsaj v 50-tih letih - se je vodila tudi »borba« za občinstvo. V prvih letih je ravnatelj dostikrat mobiliziral vse zaposlene v ustanovi, tudi snažilke, da prisostvujejo otvoritvi spričo pičlega odziva občinstva. Razstavna dejavnost, skupaj z popularizacijo, je bila v časovnem pogledu glavno opravilo ravnatelja in (samo) enega kustosa, občasno pa je bil ravnatelj celo sam, samoval je skupaj dve in pol leti (pred novembrom 1957).

Galerijska zbirka likovnih del se je s precejšno prizadevnostjo povečevala po kvantiteti, za ostrejšo selekcijo pri odkupih (torej kvaliteta) pa ni bilo, spričo skromnih finančnih sredstev, dovolj možnosti. Skratka, odkupovalo se je kar je bilo poceni. Letno se je zbirka širila (tudi z darili in odkupi v drugih organizacijah, kot »pomoč« galeriji) nekako za 40 do 60 inventarnih številk.

Možnost odkupov je bila pomembna tudi za pridobivanje razstav, saj so umetniki pričakovali, da bodo nekaj razstavljenih del, ali vsaj eno, tudi prodali. Iz poročil ravnatelja lahko razberemo, da je bilo pridobivanje razstav največkrat zelo mučno delo, včasih tudi brez uspeha. Nekaj let se ni redno tiskala razstavna dokumentacija, ki je običajna pri takih prireditvah (seznami, zloženke, katalogi).

Nič manj mučno je bilo pridobivanje sredstev za investicije za izpopolnitev opreme in manjše adaptacije, za nujna popravila na zgradbi ipd. Ravnatelj poroča o dobesednem prosjačenju iz leta v leto. Spominja se, kako so morali nekoč eno mizo finančno razdeliti na dva dela, pol v eno proračunsko leto, pol pa v naslednje leto. Omenja tudi delo v pogojih, ki so bili za zdravje škodljivi, npr. slabo ogrevanje, vlaga itd. Toda tudi hramba fundusa je bila vse drugo kot primerna. V teh zelo slabih okoliščinah pa je tu in tam zasijal kak svetel žarek, npr. občasna (kadar je pač bilo potrebno…) brezplačna strokovna pomoč, nasveti izkušenega višjega gradbenega tehnika Jožeta Požauka, ki je nesebično vodil tudi prvotna gradbena oz. obnovitvena dela.

Vsaj načeloma pomembna funkcija galerije je bila restavratorska delavnica, ki je bila predvidena že v pripravah okoli ustanovitve galerije. Vodil jo je slikar Maks Kavčič, imela pa je tudi strokovno delavko. Vsa predvidevanja pa se niso uresničila, bili naj bi trije strokovni delavci in več prostora od tistega, ki ga je dobila ob ustanovitvi galerije. Toda že čez pet let (1959) so to funkcijo preselili v nov zavod za spomeniško varstvo, kljub nasprotovanju ravnatelja galerije. Verjetno se to ne bi zgodilo, če bi v galerija imela v tistem času večji fundus likovnih del, še zlasti starejšo zbirko, ki je – v glavnem – ležala kot mrtvi kapital v depoju Pokrajinskega muzeja. Kot kompenzacijo – ki pa to dejansko ni bila – ja ustanova dobila skromno opremo za fotolaboratorij.

Gotovo je za to obdobje dokaj značilna trditev ravnatelja, da so bili »vsi uspehi Umetnostne galerije doseženi ob (po veliki večini) nesorazmerno majhni podpori z nesorazmernim angažiranjem znanja…« (uvodoma omenjeno Poročilo, str. 22).

Nadaljnji razvoj in izboljšanje razmer

Vsebina dela galerije se je v prvi polovici 60-tih let obrnila na bolje, tj v smeri muzejske stroke in standardov, k čemur je kar izdatno prispeval drugi kustos oz. kustodinja, tj. avtorica tega zapisa. »Prvi« kustos, umetnostni zgodovinar Andrej Ujčič, se je za stalno zaposlil novembra 1957, »drugi« kustos pa je nastopil službo julija 1961. Postopna preusmeritev v smer muzejske stroke se je kazala predvsem v nekaterih študijsko pripravljenih razstavah domačih slikarjev , v dokumentaciji (ki je vsebovala tudi strokovne ocene eksponatov) ob vseh razstavah, v ostrejših kriterijih pri odkupu likovnih del in v katalogu galerije, ki vsebuje zgodovinski oris likovnega ustvarjanja v regiji, sistematični prikaz fundusa ter kratke biografije avtorjev likovnih del. Ta katalog, z naslovom »Novejša umetnost v severovzhodni Sloveniji«, je izšel leta 1970 ob osebnem zavzemanju tedanjega predsednika občine Maribor (dr. Mirko Žlender) glede financiranja, nekaj finančnih sredstev so prispevali tudi iz uprave časopisa »Večer«, pripravljati pa se je pričel že dve leti prej. V strokovni javnosti – tudi izven Slovenije - je ta katalog zbudil precejšnjo pozornost, saj galerije in muzeji v tedanji Jugoslaviji takih publikacij še niso imeli.

Obračanje na bolje se je kazalo tudi v navezovanju stikov s sorodnimi ustanovami, zlasti v Ljubljani in Zagrebu, začenši z letom 1961, na pobudo nove kustodinje.

Pomembno prelomnico predstavlja odprtje likovnega salona »Rotovž« leta 1966. Prostori v nekdanjem magistratu na Glavnem trgu so bili dodeljeni mariborskemu društvu likovnih umetnikov (tedaj: Društvo likovnih umetnikov Slovenije, pododbor Maribor), sicer pa so mariborski umetniki želeli imeti nov umetnostni paviljon, vendar dovolj denarja za to niso našli. To je bila začasna rešitev njihovih stremljenj, ki ja pa funkcionirala preko 10 let. V začetni fazi je vso delo salona izvajala UGM, ko je salon dobil administrativno delavko pa je UGM skrbela za postavitev razstav in to kar nekaj let. Angažiranje ljudi iz UGM je bilo prostovoljno. Med upravnim odborom salona in galerijo je vladalo dobro sodelovanje, Vsekakor je salon »Rotovž« razbremenil razstavno dejavnost galerije in ji omogočil višje kriterije v razstavnem programu.

Torej, od leta 1966 je imelo mesto dve razstavišči; sčasoma pa so razstave likovnih del začeli prirejati marsikje, in ne samo v Mariboru, temveč tudi v regiji in ob –vsaj začetni – pomoči UGM. Kot prva v Jugoslaviji je UGM pričela prirejati razstave v tovarnah in to z eksponati iz svoje zbirke. Posebno in dolgoletno skrb je v 70-ih letih imela galerija v tedanji Tehnični fakulteti. Vse te razstavne aktivnosti izven prostorov UGM so seveda presegale standarde muzejskega dela, bile pa so sad ideje, da je potrebno zanimanje za likovno umetnost in likovno estetiko približati ljudem v njihovo življenjsko okolje.

V izboljšanje razmer je treba uvrstiti tudi večjo investicijo, tj. ureditev centralne kurjave v skoraj vseh prostorih galerije leta 1969. To »nalogo« je reševala kustodinja, ki ji je ravnatelj pustil »proste roke«. S to investicijo se je omogočilo razstavljanje tudi v zimskih mesecih in normalizacija delovnih pogojev za osebje v galeriji. Za to investicijo je uspela kustodinja prepričati predsednika občine Maribor g. Žlendra, ki je poskrbel za financiranje.

Ravnatelj je počasi prepuščal »drugemu« kustosu, tj kustodinji vse več svojih pristojnosti in nekako normalno se je »zgodilo«, da ga je nasledila v ravnateljski funkciji sredi leta 1971. »Prvi« kustos je bil precej angažiran z raznimi ne-galerijskimi aktivnostmi v vsem času svoje službe v galeriji in je ustanovo tega leta zapustil.

Nova ravnateljica je lahko začela sedaj še dosledneje uresničevati svoje zamisli o razvoju ustanove. Tako je v naslednjih letih utrdila kvaliteto strokovnega dela in skrbela za raziskovalo delo, dosledno se je urejevala dokumentacija in pridobila ustrezna oprema, uredila se je knjižnica – čitalnica, dostopa za javnost, uredili so se pogoji za hrambo fundusa, fotolaboratorij se je preselil v večji prostor, odstranila se je vlaga (z drenažo) iz pritličnih razstavnih prostorov, temeljito se je popravila streha in žlebovi, nabavila se je telefonska centrala. Seveda je tudi za druge investicije bilo potrebno opraviti dosti poti in biti iznajdljiv, marsikatera želja pa se iz finančnih razlogov ni uresničila. Nekaj organizacijskih potez in tehniških rešitev je bila posledica ogledovanja razmer v večjih galerijah v tujini.

Takoj po formalnem prevzemu vodstvene funkcije je ravnateljica temeljito pregledala in analizirala razmere v ustanovi in med drugim odkrila, da je bil del fundusa, za katerega kot kustodinja ni bila zadolžena, v zelo slabem stanju, je počasi propadal. Sanacija je trajala več kot dve leti, restavrirale so se slike na platnu ter mavčni kipi, deloma poškodovani, so se odlili v bron. In seveda nabavila se je primerna oprema za hrambo. (To se je začelo »dogajati« kar lep čas po otvoritvi galerije!)

Dejstvo je, da je UGM po svoji urejenosti postala kar znana med galeristi, tako, da so si jo prišli od sredine 70-tih let ogledovati iz drugih slovenskih in jugoslovanskih galerij, pa tudi profesorji s študenti. Največ zanimanja je veljalo sodobnemu slikarskemu depoju.

Vse od ustanovitve galerije se je kot nerešen problem omenjala razširitev galerije v sosednjo zgradbo (nekdanja Kresija). Bilo je več obljub z merodajne strani in nekoč celo administrativna dodelitev sosednje zgradbe v prostorski kompleks UGM, toda zaradi stanovalcev v tej zgradbi se v obravnavanem obdobju obljube niso uresničile (pozneje delno).

V 70-tih letih se je aktivirala tkim. pedagoška služba, kar je bila tudi novost, vsaj pri nas. V glavnem je kustos-pedagog obravnaval šolsko mladino, tako z vodstvi po razstavah, kot tudi s poučnimi predavanji o likovni umetnosti, vabili pa so se tudi delovni kolektivi iz podjetij.

Za širšo javnost pa je bila najzanimivejša razstavna dejavnost. Žal je bila v vsem obravnavanem obdobju v finančnih škripcih, kljub temu pa je mariborsko občinstvo lahko v galeriji videlo marsikaj zanimivega in kvalitetnega.

Vse do leta 1965 je v razstavnem pogledu prevladoval, kot že omenjeno »paviljonski« kriterij, bilo je dosti razstav, nekatere bolj, nekatere manj zanimive, vendar – vsaj po letu 1960 - ni bilo takih, ki bi bile povsem nezanimive. Po otvoritvi »Salona Rotovž« je prišlo do delitve izbora, v galeriji so se začele postavljati le zanimivejše ali zelo zanimive in odmevne razstave. Pri tem se je v galeriji uvedel kriterij približno enake udeleženosti razstav, ki so predstavljale a) lokalno oz. regijsko ustvarjalnost, b) likovno snovanje v Sloveniji in c) umetnost iz ostale države ter inozemstva. V tistem času je postala ljubljanska Moderna galerija znana po mednarodnih grafičnih bienalih. Kot odmev na te prireditve smo si v UGM omislili ciklus slovenske grafike, tj., skoraj vsako leto se je priredila večja razstava enega od znanih slovenskih grafikov, začenši s retrospektivo grafičnih del Božidarja Jakca.. Razstave so se ločevale tudi po strokovni zahtevnosti pri pripravi in prezentaciji, od manj zahtevnih do bolj zahtevnih monografskih in do najbolj zahtevnih retrospektivnih razstav. Razstave, pripravljene v drugih ustanovah in v UGM le prenesene skupaj z razstavno dokumentacijo so bile v manjšini.

Poleg že omenjenih zanimivejših razstav iz prvega obdobja velja po letu 1965 omeniti še vsaj naslednje: Hinko Smrekar (1966), Veno Pilon (1967), Jože Gorjup, retrospektiva, Novejša slovenska arhitektura (1968), Edvard Munch (1969), Rihard Jakopič, spominska razstava, 50 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru, Srbske freske iz 13 stl. (1970), Grupa galerije Forum, Zagreb (1971) Božidar Jakac, Mojsterska delavnica Krste Hegedušića , Neokonstruktivisti, Kosuke Kimura (1972), Zmago Jeraj, Rudolf Kotnik, Od baroka do impresionizma (1973), Zvest Apollonio, Slavko Kores (1974), Miha Maleš, retrospektiva grafike (1975), Bogdan Čobal, France Mihelič, izbor iz retrospektive, Ljubo Babič retrospektiva, Josip Diminič, Dušan Džamonja (1976), Oskar Kokoschka, Matej Strnen, Ludvik Pandur, Gojmir Anton Kos (1977), Slavko Tihec, Erich Brauer (1978), Franc Mesarič, Joško Eterović (1979). Franc Mesarič, Joško Eterović (1979). V 70-tih letih se je v Ljubljani uveljavila »Grupa 69«, ki se je v UGM predstavila petkrat. Precej je bilo preglednih razstav sodobne grafike: srbska, jugoslovanska, ameriška, kanadska, nemška, norveška, holandska, beneška, japonska.

Tu so naštete razstave, ki jih lahko najdemo v omenjenem Poročilu. Iz poznejših dveh let obdobja, ki ga tukaj obravnavam je omeniti veliko razstavo enega, v tistem času, najbolj znanih hrvaških slikarjev, to je bil Edo Murtić in razstavo arhitekturnih dosežkov: Otto Wagner in njegov krog. Učenec tega znanega dunajskega arhitekta je bil tudi naš Jože Plečnik.

Kot drobno posebnost naj navedem, da se ta kvalitetni slovenski arhitekt v obdobju po l. 1945 sploh ni dosti omenjal, med umetnostnimi zgodovinarji je bil, recimo hote, pozabljen spričo političnih razmer. V govoru ob otvoritvi razstave sem poudarila pomen Plečnikovih stvaritev in tudi ugled, ki ga je imel pri Wagnerju; hvalnica je presenetila prisotne arhitekte. Kmalu za tem je postal Plečnik zopet zanimiv.

Posebej pa velja omeniti sadove raziskovanega dela v UGM, rezultat tega so bile retrospektivne razstave naslednjih umetnikov, ki so ustvarjali v Mariboru: Ante Trstenjak 1966, Maks Kavčič 1969, Lajči Pandur 1974, Ivan Kos 1975, Janez Šibila 1977. Trstenjak in Kos sta bila starejša generacija in s temi razstavami smo ju »izvlekli« iz pozabe. Na otvoritvi Trstenjakove razstave je bila prava gneča, okoli 600 obiskovalcev in bila je pravo življenjsko zadoščenje temu odličnemu prleškemu umetniku, njegova najboljša dela so bila mariborskemu občinstvu prvič na ogled. Šibili je razstava v UGM in ustrezna valorizacija njegovega opusa pripomogla do nagrade Prešernovega sklada.

Rekordno število obiskovalcev si je ogledalo že omenjeno razstavo Božidarja Jakca, celo okoli 12000. Tudi tega umetnika je UGM izvlekla iz pozabe oz. mu vrnila umetniški lesk, od tedaj dalje so se njegove razstave po Sloveniji kar vrstile, pa tudi izven Slovenije.

Razstave v lastni hiši so bile najbolj odmevna dejavnost galerije in tudi med umetniki je galerija dosegla s serioznim pristopom k vsaki prireditvi in k celotnem razstavnemu programu prav lep ugled; marsikateri med njimi si je štel v čast, da lahko tukaj razstavlja.

Bolj na obrobju razstavne dejavnosti, toda za umetnike kar pomembni dogodki, so bile razstave lokalnih slikarjev v pomembnejših razstaviščih (paviljonih, galerijah) izven Maribora, kamor jih je plasiralo vodstvo UGM, tako: v Celje, Ravne na Koroškem, Lendavo, Graz, Ljubljano, Zagreb, Split, Labin (Istra). Večina teh razstav je bila individualnih, še zlasti pomembne so bile tiste, ki jih je - izključno na predlog UGM - sprejela ljubljanska Moderna galerija, Seveda so domači umetniki razstavljali v drugih krajih tudi brez posredovanja UGM oz. s posredovanjem drugih institucij, toda v pravilu so to bile.skupinske razstave mariborskega društva likovnih umetnikov.

Upoštevaje uvodoma omenjeno poročilo pridemo glede razstavne dejavnosti do naslednjih podatkov. V galeriji je bilo v prvih 25 letih 337 razstav in nekaj več kot pol milijona obiskovalcev. . Izdanih je bilo 32 vsebinsko zahtevnejših katalogov – ki so spremljali razstave - kot rezultat lastnega študijskega dela. Na druge lokacije je galerija posredovala 91 razstav in večinoma sodelovala pri postavitvi le-teh, ali pri otvoritvah, začenši s to aktivnostjo leta 1967.

Precej obsežno ter večstransko zahtevno delo (upravljavsko in strokovno) je bilo v kar očitnem nesorazmerju s kadrovsko zasedbo. Tako kot prvi ravnatelj je tudi drugi ravnatelj oz. ravnateljica delala nekaj časa brez kustosev in 4 leta samo z enim, v ostalem obdobju pa samo z dvema. Vsi novi kustosi oz. kustodinje so bile začetnice. Uporaba besede »samo« je, menim, upravičena z ozirom na doseženi razvoj ustanove in z ozirom na neprimerno močnejše kadrovske razmere v njej pozneje, torej po obravnavanem obdobju.

Leta 1979, ob 25. obletnici ustanovitve UGM je le-ta prejela državno odlikovanje (odlikovanje AVNOJ) za delovanje na področju kulture. Med vsemi tedanjimi zaposlenimi je imela ravnateljica najdaljši delovni staž v galeriji.

Sklep osebnega značaja

Izbrano obdobje za ta zapis seže do leta, ko mi je regularno prenehal mandat ravnateljice. Bila sem pod pritiskom, da se več ne prijavim na razpis, čeprav je večji del delovnega kolektiva želel, da zadržim to funkcijo še nadalje. Aspiracije na to funkcijo je imel še marsikdo, toda zahvaljujoč politični akciji se je na razpis prijavila le ena oseba, sicer umetnostni zgodovinar, toda brez slehernih izkušenj v muzejsko-galerijski stroki. Kandidat se je v prijavi pohvalil med drugim s funkcijo tajnika v mariborskem veslaškem klubu. Očitno so bili politični sferi pomembnejši drugi motivi od strokovnih. Zaradi novih načinov dela, ki jih je začel uveljavljati moj naslednik in zlasti zaradi različnih, direktnih in indirektnih osebnih pritiskov (recimo, mojega naslednika in še nekatere osebe je »motila« moja doktorska disertacija leta 1981, ali so jo vsaj abstrahirali) sem se čez nekaj mesecev odločila za predčasno upokojitev (1982). Kljub slabi volji, če se milo izrazim, sem imela eno zadoščenje: UGM sem zapustila v času, ko so nepristranski strokovnjaki iz Slovenije in drugod, likovni umetniki in drugi poznavalci razmer v galeriji hvalili njene dosežke.