Moja nona je bila doma z Barke. Barka je čudovita vasica, kjer se bleščita radost in zadovoljstvo tudi ko se tik po bliskih treščijo gromi. Prišla je štirinajstletna deklica služit v Trst, družinska delavka. Bila je zaposlena v najuglednejših tržaških meščanskih družinah. Službovala je v prekrasnih stanovanjih prekrasnih hiš v mestnem središču. Družine so govorile izključno v tržaškem narečju ali pa se je v isti družini melodična italijanščina s sicilijanskim poudarkom mogočno in plemenito prepajala z milo zvočnostjo tržaškega narečja. Italijanščina. Slovenščine ni bilo. Mene, majhno deklico, sta me ta dvojnost in to svojevrstno prepajanje sicilijanske italijanščine in tržaščine neizmerno očarali in nadvse prevzeli. Neizmerno me je fasciniralo, da sta v isti družini sobivali mila tržaščina in prijetna, preudarna italijanščina s sicilijansko melodijo.
Pri nas doma smo imeli italijansko televizijo. Nismo imeli televizije, ki bi oddajala slovensko besedo, ne nobenih podob na ekranu, ki naj bi jih predvajala slovenska televizija. Enostavno nismo imeli slovenske televizije. Poslušali pa smo slovenski radio. Gledali smo večinoma televizijske oddaje na prvem programu RAI. Televizija nas je doma osrečila v tako veliki meri, da lahko rečem – bili smo srečna družina. Še posebno smo bili srečni, ko so predvajali posnetke z Wando Osiris. Nenadoma je ob gledanju in poslušanju Wande Osiris v našem družinskem vzdušju začel kraljevati božanski raj, ki mu ni bilo primere. Doživljali smo popolno veličastnost vsemirja, še posebno ekstatično duševno in fizično počutje. Sestavljeno je bilo iz tolikšnega veselja, iz tolikšne radosti, iz tako nenadnega in nenavadnega vzklitja poguma za akcijo – nam nadvse potreben – da nas hipoma ni več nič obremenjevalo. Zadovoljstvo, počastitev in druge pozitivne emocije so mene, mojega nonota, mojo nono razpoloženjsko povlekle iz najglobljega blatnega dola težkega vsakdana. Te prelepe emocije so nas popeljale v nenavadni rajski paradiž, od koder bi se nikoli in za noben razlog ne bili vrnili. V izobilju smo okušali rajsko vzdušje. Mama je garala zame, da bi mi jamčila lepo bodočnost. Sama, popolnoma sama. Ob sebi ni imela soproga, ki bi jo ob težavah potrepljal po rami, jo božal, jo poljubil, jo opogumil. V zgodnjih otroških letih mi je mama nekaj najlepšega, kar je obstajalo – enciklopedijo Larousse v mnogih mnogih knjigah, temnozelene barve. Vsaka knjiga je oblikovala, strogo in drobtinično, mojo otroško izobrazbo. Ta enciklopedija mi je pomenila najglobljo materinsko ljubezen. Bila mi je neizmerno všeč. A ko smo gledali po televiziji Wando Osiris, je stala enciklopedija tam, v miru. Pričakovala me je, da jo vzamem v roke. Dočakala me je. Legla sem na trebuh, si jo odprla in se sladkala z njo.
OBLOŽENI KRUHKI
Ne vem točno, koliko sem bila stara. Srednja osnovnošolska leta, mislim. Imenitno popoldne me je pričakovalo. Bilo je rojstnodnevno praznovanje moje sošolke Astrid. Bivala je v samostojni hiši na Kolonkovcu, seveda z mamo in očetom. Vsi iz našega razreda smo bili vabljeni k njej. To kar mi je ostalo najbolj v spominu so njeni okusni in imenitno mehki obloženi kruhki. Pri meni doma jih nismo nikoli jedli. Bili so, njeni kruhki, tako nenavadno lepo okrašeni, da tega ni mogoče enostavno opisati. Bilo jih je mnogo in mnogo, na mizi, na krasnih pladnjih, kot jih jaz nikoli prej nisem videla. Veliko let kasneje sem podobne videla in okusila na simpozijih o človeški anatomiji, kamor sem hodila s svojim možem zaradi njegovega profesionalnega izpopolnjevanja. A ti kruhki niso imeli istega okusa.
Tisti obloženi kruhki, ki smo jih imeli na fešti pri Astrid, so ostali tako mehki in živi v mojem spominu, da še danes okušam slast tiste z živili okrašene lepote v mojih ustih. Enkratno! Mehkoba in polna sočnost obloženih kruhkov sta oplajala moje oči in moj okus, ki sta se v spomladanskih vonjavah dišečega zelenja radostno in prešerno gugala, v psihični rajski dimenziji, ki je za človeštvo, kot vemo, zelo nenavadna. Astrid je bila zelo lušna sošolka. Ne vem, morda je obložene kruhke takrat pripravila ona skupaj s svojo mamo, ki je bila v mojih očeh elegantna in gosposka. Zdelo se mi je, da je vse tako lepo, da mi ni bilo potrebno ničesar drugega kot samo tisto vzdušje, ki je zaznamovalo naše druženje ob rojstnodnevni zabavi. Ne spominjam se dobro, kaj smo tam ob tej lepi priložnosti deklice delale, vem pa da smo hodile v njeni hiši iz ene sobe v drugo in samo ta brezskrbna hoja gor in dol, sem pa tja, mi je pomenila meni vse. Svoboda.
OJ, TRIGLAV, MOJ DOM
Pesem Oj, Triglav, moj dom je moji babici pomenil solznate popoldneve. Jokala je ob poslušanju te pesmi tako tiho in hkrati tako močno, da so se ji vse obrazne mišice strogo in pomembno nagubale, kot morda še nikoli niso bile tako nagubane v njenem življenju. Njeno trpljenje. Opazovala sem jo in obenem trpela z njo, toda melodija pesmi mi je dušo božala tako, kot zna božati samo ljuba mati. Pesem je moja babica imela v srcu. Daleč ji je bil Triglav, nikakor pa izgubljen. Trpela je zaradi te nepremostljive oddaljenosti, toda vedela je, da si je za obstoj potrebno zaslužiti kruh, ker samo tako lahko živiš, si lahko ustvariš družino, lahko enostavno preživiš. Bil ji je v neizmerni ponos, vedela pa je, da ji samo služba omogoča preživetje in se je bilo treba prilagoditi.
Njeni delodajalci niso obvladali njenega maternega jezika, slovenščine, tako da se je morala prilagoditi tržaški italijanščini in se je seveda tudi naučiti. V Podlonjerju, na Šanci, kjer smo živeli, je imela edino srčno prijateljico, šioro Rožo, ki je prav tako bila naša. Druge prijateljice, lušne, toda nikakor ne naše, so bile Istranke italijanskega porekla. Krasne ženske, zelo prijazne, dobrosrčne, vendar z drugačnimi osebnimi doživetji, ki so bili ustvarili hude psihološke meje v odnosih z nami. Vedeli smo, da so Istranke in Istrani imeli nekaj privilegijev, a nič zato, to je bilo dejstvo. Noni Pavlini je bil Triglav oddaljen, kot da bi bil v najbolj oddaljeni galaksiji. Naša soseda, Istranka, je prišla v Trst zaradi trpljenja, ki ga je doživela doma. Istranke so imele svoje italijanstvo v srcu, v hiši in pri delu. Nona Pavlina pa je v svojem maternem jeziku, v svoji ljubi slovenščini, molila Boga, da ji da moč za preživetje.
OKUSI
Stric Lojze z Barke je delal klobase. Imel je na Barki družino, svojo neizmerno ljubezen do nje in skrb za našo rodovitno slovensko zemljo. Po zaslugi klobase strica Lojzeta sta bili včasih pri nas doma družinsko veselje in vzdušje tako čarobni, da se od njiju na noben način nismo ne hoteli ne mogli odtegniti in sploh nas ni niti zanimalo, da bi to storili. Odlična klobasa strica Lojzeta je ležala že zrezana v kolobarjih na lepi srednje veliki in gladki toda že doživeti kuhinjski deski in vabila nas je k temu, da nas rajsko očara s svojim izvrstnim okusom, ki ga ne bi mogli z ničemer nadomeščati, razen z blaženostjo njenega okusa samega. Ko je klobasa strica Lojzeta bila na naši jedilni mizi, nič ni bilo za nas drugega vredno pozornosti, sploh niti velikih težav in velikih problemov, ki smo jih vsak dan imeli in doživljali v vsaki kapljici našega duševnega in telesnega potu, nismo začutili več, vse hudo, slabo in težavno je - en dva tri - čarobno izginilo kot v magiji.
Edinole še ob gledanju filmov Alfreda Hitchcocka smo bili v takšnem počutju, popolnoma odmaknjeni celo od zanimanja za kolobarje stričeve klobase, ki so ob gledanju filma po televiziji ležali na deski in potrpežljivo čakali, da jih bomo pozobali. Filmi Alfreda Hitchcocka so nas začarali v taki meri, da nismo premaknili ne svojih misli ne svojih rok, kaj šele da bi se osredotočili na Lojzetovo klobaso. Televizijo smo imeli v kuhinji, sedeli smo pri jedilni mizi vsak na svojem stolu gledali film. Pritegnil nas je tako močno, da nas kraljica klobasa, ki smo jo imeli tam pred očmi na jedilni mizi, že zrezano in pripravljeno za večerjo, ni vabila. Vsi smo bili zatopljeni v začaranje, ki ga je vzbudil in ga obdržal v nas film, dokler ga ni bilo konec. Medtem ko nas je njegov film hranil s prijetnim in nenadomestljivim vznemirjenjem, nas je Lojzetova klobasa nehrupno in potrpežljivo čakala. Skupaj s filmom pomenila neizmerno čast in neizmerno blagočutje. Bili smo srečni.
WANDA OSIRIS IN ENCIKLOPEDIJA LAROUSSE
Moja nona je bila doma z Barke. Barka je čudovita vasica, kjer se bleščita radost in zadovoljstvo tudi ko se tik po bliskih treščijo gromi. Prišla je štirinajstletna deklica služit v Trst, družinska delavka. Bila je zaposlena v najuglednejših tržaških meščanskih družinah. Službovala je v prekrasnih stanovanjih prekrasnih hiš v mestnem središču. Družine so govorile izključno v tržaškem narečju ali pa se je v isti družini melodična italijanščina s sicilijanskim poudarkom mogočno in plemenito prepajala z milo zvočnostjo tržaškega narečja. Italijanščina. Slovenščine ni bilo. Mene, majhno deklico, sta me ta dvojnost in to svojevrstno prepajanje sicilijanske italijanščine in tržaščine neizmerno očarali in nadvse prevzeli. Neizmerno me je fasciniralo, da sta v isti družini sobivali mila tržaščina in prijetna, preudarna italijanščina s sicilijansko melodijo.
Pri nas doma smo imeli italijansko televizijo. Nismo imeli televizije, ki bi oddajala slovensko besedo, ne nobenih podob na ekranu, ki naj bi jih predvajala slovenska televizija. Enostavno nismo imeli slovenske televizije. Poslušali pa smo slovenski radio. Gledali smo večinoma televizijske oddaje na prvem programu RAI. Televizija nas je doma osrečila v tako veliki meri, da lahko rečem – bili smo srečna družina. Še posebno smo bili srečni, ko so predvajali posnetke z Wando Osiris. Nenadoma je ob gledanju in poslušanju Wande Osiris v našem družinskem vzdušju začel kraljevati božanski raj, ki mu ni bilo primere. Doživljali smo popolno veličastnost vsemirja, še posebno ekstatično duševno in fizično počutje. Sestavljeno je bilo iz tolikšnega veselja, iz tolikšne radosti, iz tako nenadnega in nenavadnega vzklitja poguma za akcijo – nam nadvse potreben – da nas hipoma ni več nič obremenjevalo. Zadovoljstvo, počastitev in druge pozitivne emocije so mene, mojega nonota, mojo nono razpoloženjsko povlekle iz najglobljega blatnega dola težkega vsakdana. Te prelepe emocije so nas popeljale v nenavadni rajski paradiž, od koder bi se nikoli in za noben razlog ne bili vrnili. V izobilju smo okušali rajsko vzdušje. Mama je garala zame, da bi mi jamčila lepo bodočnost. Sama, popolnoma sama. Ob sebi ni imela soproga, ki bi jo ob težavah potrepljal po rami, jo božal, jo poljubil, jo opogumil. V zgodnjih otroških letih mi je mama nekaj najlepšega, kar je obstajalo – enciklopedijo Larousse v mnogih mnogih knjigah, temnozelene barve. Vsaka knjiga je oblikovala, strogo in drobtinično, mojo otroško izobrazbo. Ta enciklopedija mi je pomenila najglobljo materinsko ljubezen. Bila mi je neizmerno všeč. A ko smo gledali po televiziji Wando Osiris, je stala enciklopedija tam, v miru. Pričakovala me je, da jo vzamem v roke. Dočakala me je. Legla sem na trebuh, si jo odprla in se sladkala z njo.
OBLOŽENI KRUHKI
Ne vem točno, koliko sem bila stara. Srednja osnovnošolska leta, mislim. Imenitno popoldne me je pričakovalo. Bilo je rojstnodnevno praznovanje moje sošolke Astrid. Bivala je v samostojni hiši na Kolonkovcu, seveda z mamo in očetom. Vsi iz našega razreda smo bili vabljeni k njej. To kar mi je ostalo najbolj v spominu so njeni okusni in imenitno mehki obloženi kruhki. Pri meni doma jih nismo nikoli jedli. Bili so, njeni kruhki, tako nenavadno lepo okrašeni, da tega ni mogoče enostavno opisati. Bilo jih je mnogo in mnogo, na mizi, na krasnih pladnjih, kot jih jaz nikoli prej nisem videla. Veliko let kasneje sem podobne videla in okusila na simpozijih o človeški anatomiji, kamor sem hodila s svojim možem zaradi njegovega profesionalnega izpopolnjevanja. A ti kruhki niso imeli istega okusa.
Tisti obloženi kruhki, ki smo jih imeli na fešti pri Astrid, so ostali tako mehki in živi v mojem spominu, da še danes okušam slast tiste z živili okrašene lepote v mojih ustih. Enkratno! Mehkoba in polna sočnost obloženih kruhkov sta oplajala moje oči in moj okus, ki sta se v spomladanskih vonjavah dišečega zelenja radostno in prešerno gugala, v psihični rajski dimenziji, ki je za človeštvo, kot vemo, zelo nenavadna. Astrid je bila zelo lušna sošolka. Ne vem, morda je obložene kruhke takrat pripravila ona skupaj s svojo mamo, ki je bila v mojih očeh elegantna in gosposka. Zdelo se mi je, da je vse tako lepo, da mi ni bilo potrebno ničesar drugega kot samo tisto vzdušje, ki je zaznamovalo naše druženje ob rojstnodnevni zabavi. Ne spominjam se dobro, kaj smo tam ob tej lepi priložnosti deklice delale, vem pa da smo hodile v njeni hiši iz ene sobe v drugo in samo ta brezskrbna hoja gor in dol, sem pa tja, mi je pomenila meni vse. Svoboda.
OJ, TRIGLAV, MOJ DOM
Pesem Oj, Triglav, moj dom je moji babici pomenil solznate popoldneve. Jokala je ob poslušanju te pesmi tako tiho in hkrati tako močno, da so se ji vse obrazne mišice strogo in pomembno nagubale, kot morda še nikoli niso bile tako nagubane v njenem življenju. Njeno trpljenje. Opazovala sem jo in obenem trpela z njo, toda melodija pesmi mi je dušo božala tako, kot zna božati samo ljuba mati. Pesem je moja babica imela v srcu. Daleč ji je bil Triglav, nikakor pa izgubljen. Trpela je zaradi te nepremostljive oddaljenosti, toda vedela je, da si je za obstoj potrebno zaslužiti kruh, ker samo tako lahko živiš, si lahko ustvariš družino, lahko enostavno preživiš. Bil ji je v neizmerni ponos, vedela pa je, da ji samo služba omogoča preživetje in se je bilo treba prilagoditi.
Njeni delodajalci niso obvladali njenega maternega jezika, slovenščine, tako da se je morala prilagoditi tržaški italijanščini in se je seveda tudi naučiti. V Podlonjerju, na Šanci, kjer smo živeli, je imela edino srčno prijateljico, šioro Rožo, ki je prav tako bila naša. Druge prijateljice, lušne, toda nikakor ne naše, so bile Istranke italijanskega porekla. Krasne ženske, zelo prijazne, dobrosrčne, vendar z drugačnimi osebnimi doživetji, ki so bili ustvarili hude psihološke meje v odnosih z nami. Vedeli smo, da so Istranke in Istrani imeli nekaj privilegijev, a nič zato, to je bilo dejstvo. Noni Pavlini je bil Triglav oddaljen, kot da bi bil v najbolj oddaljeni galaksiji. Naša soseda, Istranka, je prišla v Trst zaradi trpljenja, ki ga je doživela doma. Istranke so imele svoje italijanstvo v srcu, v hiši in pri delu. Nona Pavlina pa je v svojem maternem jeziku, v svoji ljubi slovenščini, molila Boga, da ji da moč za preživetje.
OKUSI
Stric Lojze z Barke je delal klobase. Imel je na Barki družino, svojo neizmerno ljubezen do nje in skrb za našo rodovitno slovensko zemljo. Po zaslugi klobase strica Lojzeta sta bili včasih pri nas doma družinsko veselje in vzdušje tako čarobni, da se od njiju na noben način nismo ne hoteli ne mogli odtegniti in sploh nas ni niti zanimalo, da bi to storili. Odlična klobasa strica Lojzeta je ležala že zrezana v kolobarjih na lepi srednje veliki in gladki toda že doživeti kuhinjski deski in vabila nas je k temu, da nas rajsko očara s svojim izvrstnim okusom, ki ga ne bi mogli z ničemer nadomeščati, razen z blaženostjo njenega okusa samega. Ko je klobasa strica Lojzeta bila na naši jedilni mizi, nič ni bilo za nas drugega vredno pozornosti, sploh niti velikih težav in velikih problemov, ki smo jih vsak dan imeli in doživljali v vsaki kapljici našega duševnega in telesnega potu, nismo začutili več, vse hudo, slabo in težavno je - en dva tri - čarobno izginilo kot v magiji.
Edinole še ob gledanju filmov Alfreda Hitchcocka smo bili v takšnem počutju, popolnoma odmaknjeni celo od zanimanja za kolobarje stričeve klobase, ki so ob gledanju filma po televiziji ležali na deski in potrpežljivo čakali, da jih bomo pozobali. Filmi Alfreda Hitchcocka so nas začarali v taki meri, da nismo premaknili ne svojih misli ne svojih rok, kaj šele da bi se osredotočili na Lojzetovo klobaso. Televizijo smo imeli v kuhinji, sedeli smo pri jedilni mizi vsak na svojem stolu gledali film. Pritegnil nas je tako močno, da nas kraljica klobasa, ki smo jo imeli tam pred očmi na jedilni mizi, že zrezano in pripravljeno za večerjo, ni vabila. Vsi smo bili zatopljeni v začaranje, ki ga je vzbudil in ga obdržal v nas film, dokler ga ni bilo konec. Medtem ko nas je njegov film hranil s prijetnim in nenadomestljivim vznemirjenjem, nas je Lojzetova klobasa nehrupno in potrpežljivo čakala. Skupaj s filmom pomenila neizmerno čast in neizmerno blagočutje. Bili smo srečni.
