Odkopavam goro iz blazin sala,
da bi se našla.
Preklinjam,
ker me je spet zasula.
Daj da rodim to pesem,
daj da se poveselim.
Daj, da najdem si en biser,
daj, da ne bi riman bil.
Daj, da slišim vseobsežno,
daj, da spet lahko grešim.
Daj, da spet se mi zazdi,
da nekaj je in da ne spim.
Daj, namaži kruh mi z zaseko,
daj mi vodo ali pa kar zrak
daj mi, da poženem,
da preženem,
da požrem,
zažgem,
izbruhnem nova iz pepela
se nasmehnem.
MOJ TEMNI ANGEL
O tebi premišljujem,
moj temni angel,
ki si mi tujec;
ne vem, kako zveni tvoj glas
in kakšen je tvoj izraz
na obrazu
ko vabiš.
Ne vem, ali so meni namenjeni
zamahi tvojih temnih kril,
ali sem le priča neki zgodbi,
ki se iz moje rojeva -
en pogled v tvoje bogate
in z bolečino prebodene oči
je bil kralju dovolj,
da je zapustil kraljestvo in
kraljico
in to, da je kralj.
O tebi premišljujem,
moj temni angel,
ki si mi daroval nož,
da zarežem v negibnost sveta
in spet najdem mrzlosrebrno reko.
Strah me je tvojega obličja
in bojim se usode,
ki jo še nosiš.
In ljubim te bolj, kot si moreš misliti.
URA JE NIČ
Ura je nič
Čas me je skril v svoje gube
Dnevu se vsa raztresem
Noč me pospravi kot se ji zdi
Daleč je moj svet
Dotikam se vonja novih planjav
Žalost je moja sestra
In prav je tako
Kamni polegajo svoje duše
Tenke žile na ostre robe
In če je sploh še kaj bolečine
Sem čisto mirna zraven nje.
MOJ VRT
Uredila si bom vrt.
In v njem ne bo prostora
za vitke rastlinice
z nedolžnimi cvetki. O ne.
Imela bom travne bilke
in sončne žarke in malinjak
In kakšnega kamnitega palčka
ki bo lulal na gredo
in škripajoči vodnjak
Pa otroško gugalnico
ker imam otroka
in veliko bazilike
za radost v paradižnikovi solati
In luknjo v plotu
če v mesečni noči
slučajno
kak vagabund ne bo mogel
sam zaspati.
KAKO NAPIŠEM PESEM
Kako napišem pesem?
Čisto lepo.
Vzamem žličko in se prebijem
skozi zmuzljivo lepljivo
membrano duše
in zajamem tvarino
Če se preveč upira
pač neham
in tako
je je včasih dovolj le za požirek
nekje za četrt pesmi približno
Ko se mi ljubi
pa čakam
da se skoz ranico
sama prelije
in jo posrkam do zadnje kapljice
poberem do zadnje drobtinice
Potem grem ponavadi spat.
* * *
To boli
ko se človek levi
2003
To je bilo leto os
in suhih trav,
leto rjavih grlic
v viteških opravah
in gostega žolča
v predelu trebuha.
Bilo je leto,
ki je prelomilo čas.
Dala sem veliko krvi.
Dobila sem par novih kril.
To je bilo močno in dobro leto.
ŽENSKA
Ženska,
ti si jama
ti si sod brez dna
če imaš ljubezen
lahko objameš
vso svinjarijo tega sveta
Kaj ne bi tiste
od svojega ljubega
Če je nimaš,
te ljubezni,
si prepad,
ki se guba
in pada sam vase
in použiva može in otroke
ki se želijo samo igrati
in zmagovati
in se skoraj nič drugega
sploh ne zavedajo...
ženska,
ti si celemu svetu
mati
JESEN
Drevesa dihajo vlažne sape
vonj po zatohlem najeda kosti
poletje pušča še zadnje hlape
sonce se že drugje veseli
Spet se ponujajo živa močvirja
spet se gnezdi okrušeni čas
a ni me več in to me pomirja
jaz je samo še sebi v okras
Zemljo težijo nabrekli plodovi
kar ni več živo gre črvom v slast
lupine se trejo in kakor okovi
pokajo pokajo za novo rast
LUČKA
Ja, je ena lučka,
ki obstaja samo
zaradi moje trme.
Je ena lučka,
ki jo vidim,
samo če priprem oči.
Je ena lučka,
ki nima kaj iskati
v času, ki mora biti
brezupen ampak
res do konca banalen,
zravnan, zmlet, niti
ne ostuden, ker
sem ga že vajena.
Je ena lučka,
ki se bo presvetila skozi,
pa tudi če se
bog postavi na glavo.
Ja, ena lučka se mi smeji.
KO SE PRIKLOPIM NA SEBE
Ko se priklopim na sebe,
se svet malo razrahlja
in zadobi nekako belkast sijaj
komaj opazen
Saj sem še vedno živčna
in vznesena in potlačena
in vse to
ampak me ne moti
In stavek vse je točno tako kot mora biti mi ni zoprn
Malo je problem,
ko se spomnim,
da se bo tista brezvezna cevka odklopila
ko bom najbolj high
Ampak that’s life, si rečem
in ne morem si kaj,
da se ne bi malo nasmehnila.
MALI FENIKS
Odkopavam goro iz blazin sala,
da bi se našla.
Preklinjam,
ker me je spet zasula.
Daj da rodim to pesem,
daj da se poveselim.
Daj, da najdem si en biser,
daj, da ne bi riman bil.
Daj, da slišim vseobsežno,
daj, da spet lahko grešim.
Daj, da spet se mi zazdi,
da nekaj je in da ne spim.
Daj, namaži kruh mi z zaseko,
daj mi vodo ali pa kar zrak
daj mi, da poženem,
da preženem,
da požrem,
zažgem,
izbruhnem nova iz pepela
se nasmehnem.
MOJ TEMNI ANGEL
O tebi premišljujem,
moj temni angel,
ki si mi tujec;
ne vem, kako zveni tvoj glas
in kakšen je tvoj izraz
na obrazu
ko vabiš.
Ne vem, ali so meni namenjeni
zamahi tvojih temnih kril,
ali sem le priča neki zgodbi,
ki se iz moje rojeva -
en pogled v tvoje bogate
in z bolečino prebodene oči
je bil kralju dovolj,
da je zapustil kraljestvo in
kraljico
in to, da je kralj.
O tebi premišljujem,
moj temni angel,
ki si mi daroval nož,
da zarežem v negibnost sveta
in spet najdem mrzlosrebrno reko.
Strah me je tvojega obličja
in bojim se usode,
ki jo še nosiš.
In ljubim te bolj, kot si moreš misliti.
URA JE NIČ
Ura je nič
Čas me je skril v svoje gube
Dnevu se vsa raztresem
Noč me pospravi kot se ji zdi
Daleč je moj svet
Dotikam se vonja novih planjav
Žalost je moja sestra
In prav je tako
Kamni polegajo svoje duše
Tenke žile na ostre robe
In če je sploh še kaj bolečine
Sem čisto mirna zraven nje.
MOJ VRT
Uredila si bom vrt.
In v njem ne bo prostora
za vitke rastlinice
z nedolžnimi cvetki. O ne.
Imela bom travne bilke
in sončne žarke in malinjak
In kakšnega kamnitega palčka
ki bo lulal na gredo
in škripajoči vodnjak
Pa otroško gugalnico
ker imam otroka
in veliko bazilike
za radost v paradižnikovi solati
In luknjo v plotu
če v mesečni noči
slučajno
kak vagabund ne bo mogel
sam zaspati.
KAKO NAPIŠEM PESEM
Kako napišem pesem?
Čisto lepo.
Vzamem žličko in se prebijem
skozi zmuzljivo lepljivo
membrano duše
in zajamem tvarino
Če se preveč upira
pač neham
in tako
je je včasih dovolj le za požirek
nekje za četrt pesmi približno
Ko se mi ljubi
pa čakam
da se skoz ranico
sama prelije
in jo posrkam do zadnje kapljice
poberem do zadnje drobtinice
Potem grem ponavadi spat.
* * *
To boli
ko se človek levi
2003
To je bilo leto os
in suhih trav,
leto rjavih grlic
v viteških opravah
in gostega žolča
v predelu trebuha.
Bilo je leto,
ki je prelomilo čas.
Dala sem veliko krvi.
Dobila sem par novih kril.
To je bilo močno in dobro leto.
ŽENSKA
Ženska,
ti si jama
ti si sod brez dna
če imaš ljubezen
lahko objameš
vso svinjarijo tega sveta
Kaj ne bi tiste
od svojega ljubega
Če je nimaš,
te ljubezni,
si prepad,
ki se guba
in pada sam vase
in použiva može in otroke
ki se želijo samo igrati
in zmagovati
in se skoraj nič drugega
sploh ne zavedajo...
ženska,
ti si celemu svetu
mati
JESEN
Drevesa dihajo vlažne sape
vonj po zatohlem najeda kosti
poletje pušča še zadnje hlape
sonce se že drugje veseli
Spet se ponujajo živa močvirja
spet se gnezdi okrušeni čas
a ni me več in to me pomirja
jaz je samo še sebi v okras
Zemljo težijo nabrekli plodovi
kar ni več živo gre črvom v slast
lupine se trejo in kakor okovi
pokajo pokajo za novo rast
LUČKA
Ja, je ena lučka,
ki obstaja samo
zaradi moje trme.
Je ena lučka,
ki jo vidim,
samo če priprem oči.
Je ena lučka,
ki nima kaj iskati
v času, ki mora biti
brezupen ampak
res do konca banalen,
zravnan, zmlet, niti
ne ostuden, ker
sem ga že vajena.
Je ena lučka,
ki se bo presvetila skozi,
pa tudi če se
bog postavi na glavo.
Ja, ena lučka se mi smeji.
KO SE PRIKLOPIM NA SEBE
Ko se priklopim na sebe,
se svet malo razrahlja
in zadobi nekako belkast sijaj
komaj opazen
Saj sem še vedno živčna
in vznesena in potlačena
in vse to
ampak me ne moti
In stavek vse je točno tako kot mora biti mi ni zoprn
Malo je problem,
ko se spomnim,
da se bo tista brezvezna cevka odklopila
ko bom najbolj high
Ampak that’s life, si rečem
in ne morem si kaj,
da se ne bi malo nasmehnila.
